Zapuščena

Kje ve bele ste stezice,
kje cvetoče ve gredice,
kje si mili slavec moj?
Le enkrat mi še zapoj!

Pred menoj samotna cesta,
rožam oh, ob nji ni mesta,
slavec moj je onemel,
dragi moj - - je drugo vzel…

Analiza

Pesem »Zapuščena« je bila objavljena v reviji Ženski svet (l. 1923, 1. št., str. 226). V njej razkriva sentimentalnost, globoka čustva in kompleksno žensko dušo.

Pesem je sestavljena iz dveh kitic. V prvi kitici spoznamo pisateljico, ki hodi po cesti. Sprašuje se, kje so lepe bele stezice, rože, kje je njen slavec, ki ji je pel. Želi si, da bi ga vsaj še enkrat slišala. V drugi kitici je predstavljena realna situacija, bele ceste ni več, tudi rož ne. Slavec je utihnil in njen ljubi jo je zapustil zaradi druge.

Prva kitica predstavi ozračje in atmosfero, ki vlada v pesmi. Spoznamo prvoosebni lirski subjekt, torej pesnico samo, ki hodi po cesti. Prvoosebni lirski subjekt se razkriva z uporabo svojilnih zaimkov (moj, mi). Išče bele stezice in cvetoče gredice, ki so metafora za njeno prejšnje življenje. Bela barva simbolizira nedolžnost, čistost in naivnost. Cvetoče gredice so prav tako barvno zaznamovane: so pisane, lepe, takšne, kot je bilo njeno življenje – polno in cvetoče. V prvi kitici je nasploh zelo poudarjena impresija barv, ki se nanaša na njeno preteklost, mladost in je hkrati odraz subjektovega razpoloženja.

V življenju pa lirski subjekt, ki je verjetno pesnica sama, ne išče samo preteklosti, mladosti in svoje nekdanje sreče. Najbolj pogreša slavca, ki ji je pel. Motiv slavca je v pesmi dominanten in izstopajoč, prerašča v simbol. Slavec je ptica, ki ima mil, nežen glas. Lahko ga interpretiramo na dva načina: lahko je metafora oz. simbol za njenega ljubega, ki ji je predstavljal smisel življenja, po drugi strani pa lahko predstavlja še eno izmed impresij narave, ki so v prvi kitici zelo močne. Prva kitica nam torej prikaže harmoničnost, veselo ter optimistično vzdušje.

Druga kitica. V tej kitici dvoma za lirski subjekt ni več, pesnica ne gleda nazaj, ne sprašuje se, kje je njena mladost. Nahaja v kruti realnosti in njeno življenje niso več bele stezice. Hodi po samotni cesti, ob kateri ni prostora za rože, ni prostora za barve in ne za lahkotno življenje. Harmonija, ki je nekoč obstajala, se je porušila, svet je postal brezbarven, tudi njen slavček je utihnil. Ne sliši ga več, in tudi če bi ga, je ne bi mogel potolažiti, saj je njeno žalovanje ob izgubi ljubljene osebe premočno.

Če si slavca interpretiramo kot njeno ljubezen, potem je predzadnja vrstica zavajajoča. Namiguje, da je on umrl, kar pa ni res. Resnica je še hujša, kajti njen ljubljeni jo je zapustil, vzel je drugo. Ni mu mar za pesnico, a ona kljub temu žaluje za njim.

Na koncu druge kitice se pojavita dva zamolka; prvega imenujemo aposiopeza, in nakazuje prekinitev začete misli, katere konec je vseeno nekako predvidljiv (dragi moj - -); nato pa je zamolk še enkrat ponovljen, tokrat s tropičjem. Daje učinek, kot da se je pesnica izgubila v svojih mislih in odtavala daleč proč – morda k svojemu ljubemu, ki se zanjo ne zmeni več. Od sedaj bo z njim živela le še v spominih.

Pesem govori o neuslišani ljubezni, o izgubi ljubljene osebe in o žalosti, ki jo občutiš ob takem dogodku.

Pesem sestoji iz dveh štirivrstičnic, ki je tradicionalna forma ljudske pesmi in je najpogosteje uporabljena kitica slovenske ljudske lirike. Tudi pesem »Zapuščena« je tradicionalna, tako po formi, kot po temi. Govori namreč o hrepenenju po preteklosti, lepšem in boljšem življenju, po neuslišani ljubezni (1. kitica), prikazuje pa tudi apatičnost do življenja, sprijaznitev in razočaranje (2. kitica). Napisana je v trohejskem osmercu. V tej dvozložni stopici je v kvantitativnem verzu en zlog naglašen, naslednji pa nenaglašen. Zadnja stopica v verzu je nepopolna (vzel…), verz je katalektičen. Ritem je zelo živahen in melodičen. Rima je zaporedna, aa bb cc dd, ujemata se dva zaporedna verza (stezice, gredice, moj, zapoj). Takšna rima daje pesmi neke vrste potek v neskončnost, zdi se, kot bi se pesem nadaljevala tudi potem, ko na papirju ni več zapisana. To nakaže tropičje (zamolk) na koncu druge kitice. V rimi pa je nakazan tudi kontrast. V prvi kitici je uporabljena dvozložna ženska rima (šibka rima), pri kateri je poleg zadnjega naglašenega zloga še en nenaglašeni zlog (moj - zapoj). V drugi kitici pa imamo uporabljeno enozložno moško rimo (krepka rima), pri kateri je zadnji zlog nenaglašen (cesta – mesta / onemel - vzel). Kontrast pri izbiri rime nakaže spremembo v lirskem subjektu. Iz upajočega se je spremenil v obupujočega, iz optimističnega vzdušja je nastalo enolično, celo apatično razpoloženje.

Zunanji stil pesmi je zelo bogat. Močno je nakazan kontrast med prvo in drugo kitico. Z njim je poudarjena razdvojenost lirskega subjekta, pa tudi njegovo žalovanje. Nasprotna sta si tudi konca prve in druge kitice. Prva kitica se konča s klicajem, kar na nek način še dopušča optimistično nadaljevanje pesmi, medtem ko se druga kitica zaključi z zamolkom, optimizma ni več, ostaja le še obžalovanje. Zadnji verz je presenetljiv, celo paradoksen. Kontrast nakazujejo še ukrasni pridevki (bele stezice – samotna cesta), pomanjševalnice (stezice, cvetice – cesta, rožam), ki prav tako nakazujejo na spremembo razpoloženja znotraj lirskega subjekta.

V prvi kitici se v treh vrsticah zaporedno pojavlja anafora, to je ponavljanje iste besede oziroma besedne skupine na začetku zaporednih stavkov ali verzov (kje, kje, kje), kar nakazuje stopnjevanje obupa lirskega subjekta. Poleg anafore obupa se pojavljajo še druge figure, in sicer vzdihi (oh), ukrasni pridevki, ki poleg že prej omenjenega kontrasta izražajo tudi čustveno navezanost lirskega subjekta na stvarnost okoli sebe (mili slavec, dragi moj). Prva kitica je v celoti nagovor. Zanimivo se mi zdi, da lirski subjekt ne nagovarja osebe, temveč naravo, ki mu je tako ljuba. Prva kitica predstavlja v celoti retorično vprašanje, na katerega pa si v drugi kitici avtorica sama odgovori. Avtorici je situacija namreč že od vsega začetka jasna, kljub temu, da beži pred njo, se v drugi kitici sprijazni z njo. Ne potrebuje zunanjega sveta, da bi ji povedal, kaj ji manjka, da ni več srečna, saj to ve sama.

Sklep

Že v tej kratki in preprosti pesmi se da prepoznati glavne karakteristike Utvinega pisanja. Nazorno je ponazorjeno hrepenenje po ljubezni in pripadnosti. Ženska je sentimentalna in čuteča. Močno jo ganejo impresije narave, njeno življenje je skupaj z ljubeznijo in naravo v harmoniji. Avtorica ljubi prvinsko in čisto. Pesem je, kot je ugotovil tudi Kosovel, lep primer razodetja ženskega srca, skritega za tančico sentimentalnosti.

Viri

- Utva (Ljudmila Prunk): »Zapuščena«. Ženski svet, glasilo ženskih društev v Julijski Krajini. Trst, oktober 1923 (stran 226).

- Izidor Cankar (ur.) idr.: Slovenski biografski leksikon. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1925-1991 (knjiga 2, zvezek 8).

Literatura

- Janko Kos (ur.) idr.: Leksikoni Cankarjeve založbe, Literatura. Ljubljana: ČGP Delo, 1984.

- Janko Kos: Literarna teorija. Ljubljana: DZS, 2001.

- Alenka Šelih (ur.): Pozabljena polovica: portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem. Ljubljana: Tuma, 2007.