Medialnost in literatura[uredi]

Povzetki predavanj na mednarodni konferenci 24. 11. 2016 v Ljubljani

Dr. Matija Ogrin – Prehod od rokopisne k tiskani knjigi: Stopnje, možnosti in ovire ob primeru starejšega slovenskega slovstva[uredi]

Dr. Matija Ogrin je raziskovalec Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Načeloma proučuje našo književnost 17. in 19. stoletja, osredinjeno zlasti na baročna, poznobaročna in razsvetljenska dela ter tista iz kroga Antona Martina Slomška. V tem smislu se ukvarja tudi z neobjavljenimi slovenskimi rokopisi iz omenjenih obdobij, k čemur dodaja še metode digitalne humanistike za potrebe raziskovanja in objavljanja primerkov naše tovrstne manj znane literature. Med znanstvenokritičnimi izdajami je uredil tudi Škofjeloški pasijon.

Prehod od rokopisne k tiskani knjigi se zdi, da je bil hiter in da je nastopil neposredno ob izumu tiska, a velja pri tem upoštevati izsledke raziskav iz zadnjega časa, ki so nakazale, da je bil ta prehod nadvse postopen. Še približno dvesto let po izumu tiska, dokler ni tisk naposled prevladal, sta namreč rokopisna in tiskana knjiga živeli v sobivanju. 16., 17. in 18. stoletje nam poleg redkih tiskanih medijev, ki so se nam ohranili, razkrivajo t. i. »rokopisne objave«, zelo umetelno okrašena besedila, ki so potovala med ljudmi od hiše do hiše.

Omeniti velja, da so še v 17. stoletju obstajale združbe, ki so se ukvarjale s prepisovanjem rokopisnih časopisov. Na Kranjskem sicer nismo imeli natančno takih firm, smo pa tovrstne prakse v neki meri poznali – redki izobraženci v zunajmestnih okoljih, učitelji namreč, organisti in vaški mežnarji, so se na prošnjo, občasno verjetno tudi za plačilo, ukvarjali s take vrste prepisovanjem rokopisov.

Dr. Ogrin je izpostavil primer doslej razmeroma malo znanega franščiškanskega patra Konrada Branka, ki je živel v 18. stoletju na Gorenjskem kot vzorčni primer pisca kakovostnih teoloških esejistično-meditativnih besedil, razen razlage zakramentov prirejenih zlasti za osebno premišljevanje. Pisal je v izdelanem, skladnem knjižnem jeziku z zgledno stavčno sestavo. Ta opus je premalo znan najverjetneje zato, ker se je naše zbiranje in objavljanje zgodovinske literature doslej opiralo bolj kot ne le na bibliografijo tiskanih objavljenih del, v ozir pa velja vzeti, da so ta in temu podobni rokopisi nastajali v obdobju že uveljavljenega tiska. K slabi prepoznavnosti je v velikem delu pripomogel tudi značaj časa njihovega nastajanja, ko je vladal konflikt med razsvetljenskimi oblastmi; tedaj je funkcijo ljubljanskega škofa nosil Janez Herberstein, goreč jožefinist, pristaš reform Jožefa II. (imenovala ga je sama Marija Terezija) in kot tak v sporu z državniki, kar je končno rezulitralo v neobjavljenosti pričujočih rokopisov. Ob primeru patra Konrada Branka vidimo, da je rokopisni medij omogočal dostopnost svojih vsebin le malemu krogu uporabnikov in pripadnikov posrečenih bratovščin, ki so spodbujale čaščenje božje matere in Jezusa.

Nadalje je dr. Ogrin osvetlil še rokopis z naslovom Antikrist, primer posredniške objave, pod katero se je avtor podpisal kot učitelj, v besedilu pa omeni, da je rokopis izdelal »zavoljo svojih dobrih znancev«. Gre v bistvu za prevod dela nemškega pisatelja Dioniza Luksemburškega, ki piše o koncu sveta in predočuje apokaliptično razlago zgodovine. Rokopis naj bi bil pripravljen na podlagi 20–30 let starejšega protografa (izvirnika, iz katerega izhajajo vsi nadaljnji prepisi) Antikrista izpod peresa Matije Žegarja. K sreči imamo do današnjih dni oba ohranjena in primerjaje ju lahko hitro ugotovimo, da je jezikovna razlika sicer enakega besedila zelo velika – rokopis tako podpisanega učitelja ima namreč prepričljivo boljšo skladnjo, bralstvu pa se je mogel približati tudi z ličnejšo barvno podobo, kar na lahko na neki način štejemo za prvo pojavitev »slikarstva« v naši pisni kulturi, kar je v tistem času, glede na prikazano mistično vsebino, pri naslovnikih najbrž izpadlo kar presunljivo.

Tretji primer je bila pesmarica domnevno romarskega voditelja Franceta Krebsa, ki je svoje sovaščane in prijatelje vodil po romarskih poteh, v pesmarico pa zložil pesmi za romarsko rabo. Kontekst pesmarice je podeželska cesta, po kateri hojé so romarji prepevali, ne gre pa tu zgolj za nabožne pesmi, ki jih je sicer največ, saj na koncu dodaja tudi nekaj humornih in zbadljivih pesmi o vsakdanjejših rečeh, ki še dolga leta zlepa ne bi prišle v kakšno tiskano knjigo. Dr. Ogrin je predstavil še en primer, to je molitvenik, ki ga je kot redkost pripravila ženska in njegova posebnost je, da ima vse glagolske deležnike zapisane v ženski slovnični obliki, kar je še ena pojavnost, ki je bila v tistem času možna samo v rokopisnem mediju, vidimo pa vendarle, kakšne vrste prilagotitev vse je omogočalo pisanje rokopisov.

Proti koncu grede je dr. Ogrin omenil še Kapelski pasijon, neke vrste agregacijo starejših tovrstnih baročnih besedil iz 17. stoletja, ki se niso v celoti ohranila, pričujoči Kapelski pasijon pa naj bi služil tudi eventualnemu režiserju, ki bi se utegnil pasijon potruditi uprizoriti. Sklenemo lahko, da je rokopisni medij v neki meri omogočal tako objektivno kot subjektivno adaptacijo izvornih besedil, ustvarjal pa je obenem nabir, včasih pa tudi podmnožico prvotnih besedil, sestoječo iz tistih, ki jih je rokopisec prepoznal kot zanimive za svoje izbrano ciljno občestvo.