Uporabnik:PeganV

Domače naloge

Korekture podlistkov (8. 10. 2021)

Ivan Lah: Pozdrav z gor

Utopija (15. 10. 2021)

Beseda utopija mi takoj vzbudi asociacijo na besedno zvezo utapljati se. Zakaj ravno utapljanje? Utopija je ideja, predstava o idealni družbi. Vsak posameznik je gotovo že kdaj razmišljal, kakšen bi bil njegov idealni svet. Kaj vse bi lahko spremenil, če beseda "če" ne bi obstajala. Toda pri večini posameznikov ostane le pri tem. Pri množici idej, o katerih je sicer lepo razmišljati, a te lahko na koncu pustijo kar malo praznega, ko se zaveš, da ti tvoj idealni svet morda ni dosegljiv. Nekateri posamezniki, predvsem politični voditelji, so v zgodovini sicer poskušali realizirati svoj utopični svet, posledice uresničevanja, ki so tudi presegle meje razumnega, pa so prenašali drugi. Od tod torej moja asociacija na utapljati se. Utapljati se v množici idej, ki jih posameznik pri svojem razmišljanju o idealnem svetu kreira, lahko pa tudi utapljati se v posledicah, ki jih uresničitev posameznikovega utopičnega sveta prinaša družbi. To ne pomeni, da je razmišljanje o idealnem svetu napačno in nezaželeno, morda je le dobro, da se, preden se utopimo, raje naučimo plavati.:)

Popravljalci sveta (22. 10. 2021)

Na svetu je 7 milijard ljudi, ki jih lahko razdelimo v več nasprotujočih si kategorij (ženske – moški, stari – mladi, s svojim življenjem zadovoljni – nezadovoljni). Veliko ljudi verjame (oziroma je verjelo), da se svet lahko popravi in izboljša (popravljalci sveta). Idej, kako popraviti svet, je veliko, nasprotja med njimi pa velikokrat vodijo do konfliktov. Tudi jezik je sredstvo, ki lahko prispeva k popravljanju sveta. Slovenščina si med 7000 jeziki lasti naslova veliki jezik (le 16 jezikov sveta) in vitalni jezik (86 jezikov sveta). K jezikovni in kulturni razvitosti svojega naroda lahko prispeva vsak posameznik, med drugim tudi tako, da sooblikuje članke na Wikipediji, tam predaja znanje in na tak način popravlja in izboljšuje svet.

Slavistična revija (29. 10. 2021)

Slavistična revija je slovenski znanstveni časopis za jezikoslovje in literarne vede. Njena zasnova je širše humanistična (raziskovanje slovenskega jezika in književnosti, članki o korespondenci, rokopisih, zapiskih, redkih tiskih, biografijah, etnografski prispevki …). Prva številka revije je izšla leta 1948 pod okriljem urednika Antona Ocvirka, ki je poudarjal pomen sintetičnega in analitičnega analiziranja in spodbujal k pisanju na področju primerjalne slovanske književnosti. Od leta 1967 Slavistično revijo izdaja Slavistično društvo Slovenije, bralcu pa danes revija ni dostopna le v tiskani temveč tudi v spletni obliki.

(Povzeto po: Slavistična revija (4. 11. 2021) in O reviji (4. 11. 2021))

4. številka 66. letnika Slavistične revije, izdana konec leta 2018, obsega 131 strani (403–534). Številko sestavlja šest razprav in beseda ob jubileju profesorice dr. Aleksandre Derganc.

• Prvo razpravo z naslovom O naj in pust' v slovensko-ruski sopostavitvi je napisal Mladen Uhlik. V njej avtor predstavi osnovne značilnosti rabe slovenskega naj in ruskega pust', ki lahko nastopata v vlogi členka ali veznika.
• Druga razprava avtorjev Vladimirja A. Plungiana in Anne Yu. Urmanchieve je napisana v ruščini. Obravnava pomenske značilnosti starocerkvenoslovanskega perfekta.
• Tretja razprava je prav tako napisana v ruščini. Avtorica Svetlana Slavkova je v njej obravnavala posebnosti rabe nedovršnega vida v bolgarskih odločevalnih vprašanjih s členkom da in brez členka li.
• Polona Gantar, Špela Arhar Holdt in Senja Pollak so avtorice razprave z naslovom Leksikalne novosti v besedilih računalniško posredovane komunikacije. Avtorice so poudarile vrednost kolokacijskega gradiva za dopolnjevanje slovarskih podatkovnih baz in opomnile na potrebo po celovitosti leksikalnega opisa jezika.
• Razprava z naslovom Twitter in razmerja moči: diskurzna analiza kampanj ob referendum za izenačitev zakonskih zvez v Sloveniji avtorjev Vojka Gorjanca in Darje Fišer analizira dve kampaniji, ki sta potekali na Twitterju in predstavlja diskurz kot orodje za nadzor nad družbeno močjo in prevlado v diskurzu.
• Prispevek Kaje Dobrovoljc z naslovom Raba tipično govorjenih diskurznih označevalcev na spletu raziskuje rabo diskurznih označevalcev a ne, a veš in ne vem v referenčnih korpusih govorjene in spletne slovenščine.
• Zadnja izmed razprav ima naslov Spreminjanje podobe Krima v ruskem kulturnem prostoru. V njej avtorica Petra Kim Krasnić prikaže oblikovanje podobe Krimskega polotoka v ruski nacionalni zavesti z navezovanjem na rusko-ukrajinsko krizo (2014).
• V poglavju OCENE - POROČILA - ZAPISKI - GRADIVO lahko preberemo prispevek z naslovom Beseda ob jubileju zaslužne profesorice dr. Aleksandre Derganc, ki ga je napisala Ana Vidovič Muha.

Številka revije ima kar nekaj člankov z zanimivimi naslovi in tematikami. Menim pa, da bi bralcu težave pri branju omenjene številke morebiti povzročali ruščina in strokovna terminologija.

Obravnava literarnovednega članka iz Slavistične revije (5. 11. 2021)

Petra Kim Krasnić: Spreminjanje podobe Krima v ruskem literarnem prostoru

Petra Kim Krasnić je zgodovinarka in raziskovalka, ki se ukvarja s študijo migracij, z družbeno in kulturno zgodovino, etično in družbeno identiteto in človekovimi pravicami. (Povzeto po: Academia (11. 11. 2021))

V članku z naslovom Spreminjanje podobe Krima v ruskem literarnem prostoru avtorica predstavi pomen Krima za pravoslavno vero, njegovo vlogo v »Grškem projektu« Katarine Velike in simbolni pomen v ruski državljanski vojni. Avtorica v članku nadalje izpostavi krimsko tematiko v literaturi (19. stoletje in srebrni vek), predstavi literate, ki so se s tovrstno tematiko ukvarjali (Puškin, Tolstoj, Čehov, Brjusov, Balmont, Ahmatova …) in njihovo različno doživljanje polotoka (»krimski raj«, simbol trpljenja, smrti).

Slovenski literarni zgodovinar Dušan Pirjevec (12. 11. 2021)

Dušan Pirjevec je bil slovenski literarni zgodovinar, teoretik in urednik, rojen 20. marca 1921 v Solkanu. Od leta 1963 do svoje smrti, leta 1977, je poučeval primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Bil je urednik revije Sodobnost, Slavistične revije in književne zbirke Znamenja. Pisal je literarna dela, literarne kritike, politično usmerjene članke, prevajal ruska filozofska in estetska dela ter podrobno raziskoval slovensko moderno, posebej se je posvetil Cankarju.

Wikipedijska stran o Dušanu Pirjevcu je bila ustvarjena 3. novembra 2012. Na začetku je kratka predstavitev literarnega zgodovinarja, v desnem zgornjem kotu so v sivem okvirju pod njegovo fotografijo navedeni njegovi osnovni podatki (rojstvo, smrt, državljanstvo in poklic). Vsebinsko je članek deljen na poglavja življenje in delo, bibliografija, opombe in glej tudi, v katerem so povezave do treh seznamov, na katere lahko uvrstimo tudi Pirjevca (seznam slovenskih literarnih zgodovinarjev, seznam slovenskih literarnih teoretikov in seznam cankarjeslovcev). Stran je bila skupno urejena 102-krat, nazadnje 16. januarja 2022, v zadnjih tridesetih dneh so zabeležili 407 ogledov strani.

Geopedija (19. 11. 2021)

V bližini mojega kraja se odvijata dve slovenski zgodovinski deli. Kraj Ozeljan je eno izmed dogajališč romana Krvava reka. Gre za tretjo knjigo dvanajstdelne slovenske sage avtorja Bogdana Novaka, ki je bila izdana leta 1991. Zgodovinskega romana predhodno nisem poznala, me je pa prijetno presenetilo, da je avtor za eno izmed dogajališč izbral tako nepoznan kraj. France Bevk, pomemben slovenski pisatelj, pesnik, dramatik, urednik in politik, po katerem je poimenovana tudi Goriška knjižnica, je svojo povest Stražni ognji, izdano leta 1931, umestil v prostor na robu Trnovskega gozda, natančneje na hrib Čaven.

Na Erjavčevi ulici v Novi Gorici stoji kip Frana Erjavca, naravoslovca in pisatelja. Nedaleč stran, na isti ulici, stoji tudi kip Ljubke Šorli, slovenske pisateljice in učiteljice, soproge Lojzeta Bratuža, ki pa še ni zabeležen v Geopediji.

Kotrektura članka (26. 11. 2021)

Popravila sem pravopisne napake v članku Dragutin Tadijanović. Članek ima tudi nekaj slogovnih napak, ki bi jih bilo potrebno odpraviti.

Register kulturne dediščine (3. 12. 2021)

V naselju Osek, v bližini mojega domačega kraja, se nahaja vojaško pokopališče iz prve svetovne vojne. Pokopališče je bilo postavljeno poleg bolnišničnega naselja. Na njem so med med letoma 1916 in 1917 pokopali 791 vojakov, ki so preminuli v bližnji bolnišnici. Danes je na tem mestu ohranjenih le še nekaj grobov in spomenikov, leta 2014 pa so na pobudo Kulturnega in turističnega društva Osek tu postavili še spominsko obeležje. (Povzeto po: RTV SLO (9. 12. 2021) in Pot miru (9. 12. 2021)) Vojaško pokopališče ni evidentirano na Wikipediji in Wikipodatkih.

V bližini mojega kraja nahajajo še naslednji neevidentirani objeki: Bavconov mlin, arheološko najdišče Brdce, arheološko najdišče Srednji hrib, cerkev sv. Silvestra, cerkev sv. Lucije, cerkev sv. Petra …

Nalaganje fotografije v Zbirko (10. 12. 2021)

V Zbirko sem dodala fotografijo vojaškega pokopališča v Oseku.

Evidenčna številka v Registru kulturne dediščine: 4856

Vojaško pokopališče v Oseku

SlovLit (17. 12. 2021)

12. decembra 2021 je bilo na SlovLitu objavljeno vabilo Agnieszke Będkowska-Kopczyk k poslušanju oddaje Stičišče slovanskih kultur na Radiu Agora. Radijska voditeljica je posnela podcaste, na katerih je spregovorila o Okrogli mizi na temo Poučevanje slovenskega jezika v Avstriji na izobraževalni vertikali, ki se je odvijala v sklopu Slovenskega slavističnega kongresa Gradec-Maribor leta 2020 in poročala o 55. Seminarju slovenskega jezika, literature in kulture. V svojih podcastih je gostila tudi jezikoslovce Vesno Mikolič, Normo Bale, Urško Valenčič Arh, Renate Hansen Kokoruš in Petera Hilla. Morebitne navdušence je povabila še k poslušanju njene predhodne oddaje Graz Multikulti.

Študij nove pisarije

Uvod

• Pismenost na začetku 19. stoletja (Vodnikove knjige, Pleteršnikov slovensko-nemški slovar) pomeni slovnico.
• Pismenost danes (slovarji) pomeni znanje branja in pisanja oz. znanje, poznavanje česa sploh - digitalna, informacijska, medijska, ekološka … pismenost
• Avtor: Miran Hladnik

Prešernova Nova Pisarija

• Kranjska pisarija: prvotni naslov Prešernove satirične pesnitve (1831, drugi zvezek Kranjske čbelice)
• Prešeren smeši stališče, da sta ljudski jezik in nabožno pisanje primerna podlaga za slovensko besedno umetnost.
• Nova pisarija (1847, Poezije)
• Pogovor med učencem in učiteljem/pisarjem, ki je ironizirana podoba nasprotnikov njegove poetike (Jerneja Kopitarja, Franca Serafina Metelka, Matevža Ravnikarja in Jurija Pauška).

Pismenost

• Biti pismen – obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo
• Sprva pismenost status privilegirane manjšine (od tod ima izraz pismouk slabšalni podton).
• V zadnji četrtini 18. stoletja je pismenost z uvedbo obveznega šolanja začela postajati nuja za vsakega posameznika.
• Nekoč je pisati pomenilo pisati z roko (namesto tipkanja (rezervirano le za določene poklice) lepopisje), danes na tak način le redki (z izjemo šolarjev).
• Spremembe komunikacijskih navad povzročajo konflikte med sporazumevalnimi praksami (predvsem medgeneracijske razlike).
• Pismenost je dvojna sposobnost: sprejemanja in razumevanja, tvorjenja in posredovanja zapisanih informacij.
• Specialne pismenosti: glasbena, kartografska, računalniška, urbana …
• Splošna pismenost (znajdenje v vsakdanji komunikaciji) je samoumevna in obvezna.
• V družbi pripisujemo pismenosti velik pomen, kar dokazuje pozornost, ki jo namenjamo testom pismenosti.
• Bralna oz. funkcionalna pismenost: izurjenost za pravilno razumevanje in upoštevanje sporočil v kulturi, ki ji pripadamo.
• Zadnji cilj opismenjevanja je kreativnost.
• Pismenost določa obnašanje velike večine; krog pismenih je potrebno širiti in pismenost dopolnjevati z novimi aspekti (uporaba tehnologij); raznovrstna, kompleksna, učinkovita pismenost
• Elektronska pismenost je nujen del splošne pismenosti, širi demokracijo tudi na področje ustvarjanja (delež ženskih in moških piscev blogov je enak).
• Pismenost je v skupnostih razvitega sveta skoraj stoodstotna (rezultat obveznega osnovnega šolanja, civiliziranost).
• Višje oblike pismenosti: sposobnost tvorjenja pisnih sporočil, njihovega širjenja v javnosti; v tem smislu je pismenosti manj (publicistov (knjig) je manj kot en odstotek, avtorjev na internetu veliko več; narašča zaradi družabnih omrežij)
• Aktivno pismenih prebivalcev je zelo malo (ljudje vlogo pisočih povezujejo s čudaštvom, te vloge ne cenijo; bolj cenjen kot pisni je ustni kanal, nezaupanje izobraženim, specializacija na drugih področjih).
• Vprašanje o usodi manj kompetentnih piscev ter s tem povezanimi merili kulturne pomembnosti pisanja in kreativnosti.
• Pojem podjetnost kot sinonim kreativnosti (potrebno zagotavljati podjetnost čim večjega dela populacije - pisanje in objavljanje)

Informacijska družba

• Informacijska družba je ime za socialno paradigmo današnjega časa (pojmi: participativna kultura, družbeni mediji, družabna omrežja ...
• Novi kulturni vzorci so se razvijali s tiskanjem knjig (simbol starejše oblike komunikacije in nacionalne organizacije skupnosti)
• Tiskane knjige se umikajo, več drugih informacijskih kanalov.

Wikiji

• Wikiji: skupek spletišč (od 2001), ki so vzorčna oblika sodobne pismenosti in delujejo pod neprofitno organizacijo Wikimedia.
• Wikimedija: Wikipedia (spletna enciklopedija), Wikivir (za stara besedila v javni lasti), Wikiknjige (knjige in priročniki), Wikiverza (seminarji, projekti, predavanja), Zbirka (slikovno gradivo), Wikislovar.
• Večje število jezikov predstavja več kulturnih izbir in povečuje možnosti za preživetje v tem svetu.
• Licenca creative commons (cc)
• Avtoriteta na Wikipediji predstavlja oviro kreativnosti posameznika in njegovi svobodi.
• Wikipedija je povečala dostopnost znanstvenih informacij in spremenila odnos do strokovne verodostojnosti.
• Wikipedija ponuja možnost presoje in ovrednotenja zapisanega.

Wikiji in šola

• Wikipedija in sestrska spletišča so postala pomemben pedagoški pripomoček.
• Temeljna značilnost Wikipedije: prostovoljnost v nasprotju s šolskimi obveznostmi (prisila)
• Delo z Wikipedijo spodbuja študenta k odgovornemu ravnanju na spletu, učitelja pa k strokovnejšemu delu (rednemu preverjanju in potrjevanju).
• Wikiverza

Avtor

• Do nastopa interpretacijske šole (60. leta 20. stoletja) veda usmerjena k avtorju (avtorska biografija - eminenten literarnovedni žanr, raziskovanje ustvarjalnih vzgibov in postopkov)
• Naslednja generacija literarnih zgodovinarjev pozornost na besedilo.
• 80. leta: pozornost usmerjena k bralcu, njegovim kulturnim interesom, potrebam, obzorju - demokratični procesi, v ospredju posameznik in njegove pravice.
• Trivialna literatura ("literatura za bralca"), porast empiričnih socioloških razprav in terminološke spremembe.
• Pomembnost besedila navezana na bralca, zgodovinsko in aktualno.

Motivacija za pisanje

• Avtorski napuh: samopoveličevanje, hlastanje po znanstvenem prestižu, znanstvene prevare.
• Znanost je po definiciji v iskanju primerne teorije, ki naj pomaga razumeti delovanje nekega segmenta sveta.
• Znanstvenik oblikuje predvidevanja (napovedi, hipoteze, teze) - preveri (teorija deluje)
• Zanemarjenje gradiva in metode, ki vodijo do nasprotnih rezultatov (znanstveni diletantizem – začetništvo).
• Neetična motivacija: gradiva ne ponudimo v obdelavo drugim, kolegu speljemo temo …
• Bolezenska motivacija: pisanje zaradi pisanja samega, obsesija s pisanjem (skribomanija, grafomanija)
• Leposlovje: poudarek na načinu, kako je nekaj sporočeno, manj na vsebini poročila.
• Ekskluzivno leposlovno berilo: hermetizem (Literatenliteratur – slabšalen pomen, očitek neberljivosti)
• Potrebe kulturnih elit – potrditi se v svoji izjemnosti, odličnosti, ekskluzivnosti, na splošno kulturno publiko gledajo zaničevalno
• Pisanje, ki se ne ozira na publiko (sposobnost dojemanja, interese, želje) je neprofesionalno, nepotrebno, nevredno zaupanja (véliki avtorji – položaj brezprizivnih avtoritet).
• Nove tehnološke možnosti – množičnejša udeležba v pisanju.
• Utopični socialni ideal: družba kreativnih posameznikov.
• Teorija funkcijskih zvrsti jezika: 4 področja pismenosti

> Za vsakdanje sporazumevanje

> Leposlovno

> Strokovno (objave v šoli, enciklopedijah, leksikonih, slovarjih) in znanstveno (objave v revijah, zbornikih, knjigah in spletiščih, ki imajo status znanstvenih publikacij)

> Publicistično (objave v dnevnem časopisju, zabavni periodiki, blogih avtorjev) oz. novinarsko

Izbira jezika

• Princip upoštevanja namembnika (globalna javnost – angleščina, domača publika – slovenščina)
• Spoznanja, vednost o slovenističnih rečeh razširjati preko meja nacionalne filologije, preko meja jezika.
• Strah, da bi se slovenistična znanost v prihodnje odvajala v angleščini je odveč.
• Slovenski jezik in literatura težko vzbudita mednarodno zanimanje.
• V znanstvenem svetu so angleške objave privilegirane (Domenico Fiormonte: jezikovna in kulturna ignoranca, predsodki angleških akterjev) – iskanje, uporaba objav v drugih jezikih
• Pomen strokovnega objavljanja na Wikipediji

Izbira teme

• Izbirne možnosti kažejo na razvitost sistema in življenjski standard.
• Vedno več možnosti – katera izbira je optimalna, odločitve tipa ali-ali (status usodne odločitve)
• Pripisovanje prave vrednosti zgolj izbiram, ki jih realiziramo.
• Altruizem, zmožnost cenjenja neuresničenih izbir – mogoče le v družbi blaginje
• Alternativna civilizacijska paradigma – izbira enega ne pomeni prikrajšanja drugega.
• Naklonjenost temi ni optimalno izhodišče raziskovanja – navadno posledica raziskovanja.
• Relavantnost (tehtnost) izbrane teme – ni objektivnih meril!
• Literatura v slovenščini in literarna veda nastali v 19. stoletju (legitimacija obstoja slovenskega naroda).
• Novinarji ves čas iščejo teme, ki naj bi bile relavantne – to ne sme biti zgled za stroko.

Vaje v pisanju

• Pisanje je spretnost, veščina – učenje
• Dandanes za pisanje večinoma uporabljamo tipkovnico.
• Ročno pisanje – krepi se naša inteligenca, pisanje z roko pomaga pri pomnjenju črk.
• Haptične oz. tipalne izkušnje (razvojno pomembne): tipkanje, pisanje

Usoda avtorstva

• Avtorji imajo svojo zakonodajo.
• Avtorji imajo večji vpliv kot bralci (Društvo pisateljev, prevajalcev, Avtorska agencija VS bralski krožki in forumi).
• Pravo ima vlogo zaviralca in ne »mehanizma, ki skrbi za fleksibilnost kulturnega sistema«.
• Včasih je bil poklic avtorja zelo cenjen – družbeni ugled, osebno zadovoljstvo; avtorji so z deli usmerjali skupnost in legitimirali zahteve po samostojnosti.
• Avtorski napuh