Uporabnik:Nika Tolar

Domače naloge[uredi]

1. Domača naloga: Emilu Leonu za sedemdesetletnico[uredi]

2. Domača naloga: Razmišljanje o literaturi in utopiji[uredi]

Literatura razteza svoje žarke do vseh mogočih kultur in krajev, jezikov in običajev. Zanimivo pa je, kako se, kljub različnosti prebivalcev sveta, motivika pogosto ponavlja. Zgodi se, da je sveže opisana tematika takoj pozabljena, spet drugič že tisočkrat premleta misel zopet napisana in predstavljena tako da komaj posumimo, da smo to že slišali, vedeli, poznali. Tudi utopija in distopija sta dva motiva, ki ju v literaturi srečamo kar pogosto. A zakaj?

Najbolj zguljen vzrok bi zagotovo bil, da se je ljudem godilo tako slabo, da pač možganom ni preostalo drugega kot da so se zatekli v sanje. Se ideja utopičnega tako pojavi šele s pojavom problematike, tako globoke, da iz nje ne vidimo več druge rešitve, kakor pobeg v fantazijsko deželo predobrega, ki sicer nikoli ne bo obstajalo? Morda. Če bi živeli v utopiji, sam pojem utopija potemtakem ne bi obstajal. A po mojem mnenju utopijo potrebujemo tudi zato, saj je človek sam sebično bitje, ki mu verjetno nič ni zares dovolj dobro, da bi dejal: "Da, zdaj sem našel popolnost." Vedno bo iskal več od tistega, kar ima; več od tistega, kar mu lahko ponudi svet. In ker želi verjeti, da je to dejansko možno, piše o utopičnem, saj je literatura izvrstna možnost za izlivanje želja srca, duha in misli.

3. Domača naloga: Popravljalci sveta[uredi]

Ljudje vedno več podatkov preverjamo na spletu.
Delitev ljudi na zadovoljne uživalce carpe diem življenja in nergači, ki bi svet radi popravili na boljše.
Popravljalci sveta še posebej učitelji, predavatelji ...
Več različnih načinov popravljanja sveta - včasih vojne, Prešeren nasprotoval miselnosti tuje je slabo, danes lahko veliko spremenimo z jezikom.
Jezikov na svetu je ogromno - slovenščina statistično spada med velike jezike (več kot milijon govorcev), ki se ne potrebujejo ubadati z lastnim preživetjem. Kazalec jezikovne razvitosti tudi število člankov na Wikipediji.
Wikipedija - prostor za odlaganje informacij, kakršen še ni obstajal. Ni odvisna od držav, krajev, inštitucij, denarja...
Piše lahko čisto vsak (Ali lahko pridejo kakšni čudaki? Da, a je vandalizem načeloma odpravljen že po parih minutah.)
Vsak klik na Wikipediji je dokumentiran!
Popravljalci sveta smo lahko s popravljanjem Wikipedije in prinašanjem znanja vsem.

4. Domača naloga: O Slavistični reviji[uredi]

Podarjena Slavistična revija je druga številka letnika 62, izdanega l. 2014. Podnaslovljena je kot Časopis za jezikoslovje in literarne vede. Uredniki naj bi se trudili, da bi bilo razmerje jezikoslovnih in literarnovednih vsebin približno polovica, a dostikrat ni tako. Tudi v dotični številki je skoraj tri četrtine člankov jezikovne vsebine. Slednja se deli na razprave:

Kristina Pranjič: Ruski kozmizem kot vektor petdesetletnega projektila postgravitacijske umetnosti

Vita Žerjal Pavlin: Reprezentacija ženske v poeziji Pavline Pajk

Daniel Bina: Mit češkega narodnega preroda in njegov odraz v sodobnih vzgojno-izobraževalnih medijih in internetnem okolju

Eva Niklesova: Stripovska obravnava češkega narodnega preroda (problem Vaclava Hanke)

Melanija Larisa Fabčič: Mentalna podoba človeka v slovenskih, nemških in madžarskih primerjalnih frazemih

Monika Kalin Golob, Karmen Erjavec: Vrednotenje in pripadnost virtualni skupnosti slovenskega Twitterja.

Kaja Dolar: Kolaborativni slovar Razvezani jezik

Ter na ocene - poročila - zapiske - gradivo:

Tanja Jelenko: Alenka Žbogar: Iz didaktike slovenščine

Ana Toroš: Alojz Gradnik, Eros - thanatos

Vita Žerjal Pavlin: Monika Gawlak: Sviat poetycki Gregora Strnišy

Alenka Šivic Dular: Miklošičeva monografija - ob dvesto letnici rojstva Frana Miklošiča

Andreja Žele: Razvoj tudi jezikoslovnih spoznanj temelji na dopolnjevanju in ne na izločanju doseženega.

Prelistala sem še kakšno drugo številko Slavistične revije in opazila, da je veliko člankov v cirilici. To me je kar malo presenetilo, saj bi potemtakem pričakovala tudi kakšen članek v drugih jezikih, torej ne samo v ruskem ali angleškem. Revija se mi zdi strokovna in zanimiva. Je tudi prosto dostopna na spletu.

5. Domača naloga: O članku Reprezentacija ženske v poeziji Pavline Pajk[uredi]

Članek se mi je zdel izredno zanimiv, saj sem prvič sploh razmišljala o ženskih pesnicah na Slovenskem. To se mi je zdelo tako samoumevno kot to, da diham. A če sedaj pomislim ni tako in Pavlina Pajk je imela resnično srečo, da je lahko objavljala v 19. stoletju. Svojo prvo zbirko je izdala pri kar 24-ih letih. V njen opus pa ne spada le poezija, temveč tudi pripovedi. V njenih pesmih se pojavljajo motivi ljubezni, domoljublja, domotožja, izseljenosti ...

6. Domača naloga: Slovenski literarni zgodovinarji – Marko Terseglav[uredi]

Stran je urejena v 5 poglavjih, to so Življenje, Delo, Izbrana biblografija, Zunanje povezave, Glej tudi. Zadnji dve, morda zadnja tri poglavja služijo kot podatkovna baza bodisi ožjih bodisi širših referenc v zvezi s temo strani, t.j. Marko Terseglav. V poglavju Življenje je na kratko napisana Terseglavova biografija – l. 1972 je diplomiral iz Primerjalne književnosti; kasneje, l. 1980 pa je tudi magistriral. Zaposlil se je v Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU, kjer dela še danes. Ker je imel štipendijo nemške vlade je študiral folkloristiko in etnologijo tudi na Humboldtovi univerzi v Berlinu. Izpopolnjeval se je še v Bratislavi, v Brnu in v Zagrebu. Leta 2001 je postal izredni profesor folkloristike na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. V poglavju Delo je podroben opis njegovega opusa, ukvarjal se je res predvsem s folkloristiko ter za to prejel tudi Štrekljevo nagrado.

7. Domača naloga: Geopedia[uredi]

Pregledala sem si mapi s slojem dogajališč zgodovinskih romanov na Slovenskem in mapo, na kateri so označeni rojstni kraji slovenskih literatov. Sama prihajam iz Podlonka, majhne vasi pod Ratitovcem, v kateri kot kaže Geopedia, še ni bilo rojenega nobenega znanega literata. Rezultati prikazujejo pojav literature lokacijsko najbližje v Železnikih: zgodovinsko povest Križev pot Petra Kupljenka (dLib), avtorja Andreja Budala ter roman Inkvizitor (dLib), ki ga je napisala Mimi Malenšek. Naj omenim še bližino Škofje Loke, v katero Ivan Tavčar delno postavi dogajanje Visoške kronike (COBISS). Druga mapa pa mi je pokazala, da sta se v Železnikih rodila dva pomembna literata in sicer Jernej Levičnik ter Anton Globočnik, prvi pesnik ter prevajalec, drugi pa politik in narodni buditelj.

8. Domača naloga: Lektoriranje članka[uredi]

Odločila sem se lektorirati članek o skupini OneRepublic, ki mi je dobro poznana. Prvo redakcijo sem opravila v razdelku, ki opisuje glavnega pevca Ryana Tedderja. Slog je sicer očitno zelo slab, a ker tega lektor ne popravlja, sem popravila manjkajoče črke, piko v datumu in velike začetnice. Nadaljevala sem z lekturo sekcije Zach Filkins ter članek pregledala do konca. Zadnje korekture so na tej povezavi. Članek je sicer tudi vsebinsko zelo pomanjkljiv, potrebno pa bi ga bilo tudi slogovno popraviti.

9. Domača naloga: Register kulturne dediščine[uredi]

V Registru kulturne dediščine sem se sprehajala po kulturnih znamenitostih v bližini mojega doma – od bolj oddaljenih kot je arheološko najdišče Štalca do Prezljeve kašče, ki jo praktično lahko opazujem skozi okno naše hiše. Slednja je pritlična, kamnita, v breg postavljena, podkletena, enocelična kašča, pokrita s simetrično dvokapnico. Vhod v kaščo je s čelne strani, na njej pa so delno ohranjene freske s sakralnimi motivi ter letnica 1793. V Registru slike še ni, prav tako ni spletne strani na Wikipediji.

10. Domača naloga: Nalaganje fotografije v RDK[uredi]

Ker objekta, ki sem ga opisala pri prejšnji nalogi ne smem slikati, sem se odločila, da v zbirko naložim sliko spomenika padlim borcem na Prtovču.

11. Domača naloga: SlovLit[uredi]

Odločila sem se, da poročam o vsebini obvestila z SlovLita, objavljenega 9. aprila 2002. Pritegnil me je njegov naslov – O bodočih intelektualcih, ki ne vedo, kdo je Stritar. Avtorica je zelo kritično odprla vprašanje o smiselnosti učenja v srednjih šolah na način, ki bolj kot širino znanja poudarja maturo in kako se ti dijaki na njej odrežejo. Presenetilo me je, da se je o tem govorilo že dvajset let nazaj in se očitno ni še praktično nič spremenilo. Iz osebne izkušnje lansko leto (2021!) maturantje vemo, da so nas vseskozi bombradirali s tem ali onim listom, češ »to vam bo prav prišlo za maturo,« bolj kot bi nam predavali tako, da bi ljudje dejansko razmišljali sami. Velika večina mojih sošolcev ni marala slovenščine ravno zaradi količine piflanja, namesto da bi profesorji dijake učili izluščiti pomembno, da bi dijaki sami med prebiranjem opažali in iskali sporočilo, ne pa se naučili na pamet nek stavek, ki jim ga je sprintal modri profesor. So doseženi procenti sploh lahko dokaz dijakovega znanja, celo dijakovega razumevanja in ali je matura dejansko lahko odraz kritičnega razmišljanja?

Ne samo, da se avtorica ne strinja z načinom dela, argumentira tudi pomanjkljivo poučevanje literarne zgodovine. Naslov je v tem zelo pomenljiv, Stritarja smo v gimnaziji mogoče površno omenili pri obravnavanju zgodovine slovenskega jezike, pa še to verjetno ne. Medtem ko se porablja ogromne količine ur za razpravo o samih likih, temah, motivih določenega dela, da jih nato pridni učenci znajo našteti na ustnem izpitu, velika večina teh vestnih dijakov samega dela ni niti videla, kaj šele prebrala. Skratka, po mojem mnenju bi bilo potrebno resno premisliti o smiselnosti takšnega poučevanja in možnih spremembah.

Vir: Boza Krakar. O bodočih intelektualcih, ki ne vedo, kdo je Stritar. SlovLit 9. apr. 2002

O Novi pisariji[uredi]

Uvod[uredi]

pismenost - sprva pomeni le slovnico (Vodnik), danes pomeni bolj znanje branja in pisanja; tudi znanje, poznavanje česa sploh; več vrst pismenosti: digitalna, medijska, funkcionalna, čustvena itd.
Wikimedijina spletišča (z izjemo Wikivira) imajo več skupnih avtorjev.
Naslov nova pisarija izhaja iz Prešernove Kranjske pisarije oz. v Poezijah izdane Nove pisarije - gre za pogovor med učencem in učiteljem; Prešeren se posmehuje svojim nasprotnikom in hkrati komentira porast pisanja na Kranjskem (povezava z današnjim deležem pismenih).

Pismenost[uredi]

Biti pismen - obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo.
Je dvojna sposobnost - sprejemanja in tvorjenja oz. posredovanja.
Sprva religiozni teksti, po šolski reformi Marije Terezije izgublja privilegiranost; danes sramota, če nisi pismen.
Ali biti pismen pomeni le pisati na roko ali tudi tipkati in se digitalno sporazumevati?
Več pismenosti obvladaš, bolje se znajdeš v svetu.
Telekomunikacija je že del splošne pismenosti.
Primer internetnega publiciranja - bloge bere 43% uporabnikov, piše le 6% (elita?).
Problem zavračanja sprotnega opismenjevanja ljudi, ki skrbijo za opismenjevanje drugih (npr. ko šolski literati nočejo uporabljati e-maila).
Visoka pismenost = civiliziranost, a je delež pišočih (vsaj v Sloveniji) kljub temu majhen. Razlog? Ljudje ne cenijo tega dela enako kot fizičnega.

Informacijska družba[uredi]

Informacijska družba = današnja socialna paradigma, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo.
Razlike med tiskano in elektronsko knjigo. Je spraševanje o preživetju tiskane knjige sploh smiselno?
Vprašanje večje ranljivosti elektronske knjige - ni res, saj je bila potreba po revidiranju informacij prisotna tudi že v preteklosti (npr. brisanje voščenih tablic).
Kadar tiskane knjige zagovarjajo ljudje, ki od tega živijo, se lahko vprašamo ali jim knjige res nekaj pomenijo ali jim gre le za denar.

Wikiji[uredi]

Spletišča Wikimedie so lahko dostopna, prostovoljna, skupna.
Havajsko wikiwiki = res hitro - žargonski izraz za spletišča, ki so se pojavila l. 2001 (Wikipedia, Wikivir, Wikiknjige, Wikiverza, Zbirka, Wikislovar...).
Namen spletne enciklopedije ni samo vir informacij, ampak tudi možnost posameznikovega poseganja vanjo.
Kot jezikovna entiteta moramo obstajati tudi na Wikipediji (trenutno na 40. mestu).
Kornaijeva kategorizacija - 1. comfort zone ( 16 jezikov, ki se jim ni treba bati za eksistenco), 2. vitalni jeziki (83 vitalnih jezikov, tudi slovenščina), 3. border line ( 90 jezikov z nejasno prihodnostjo), 4. umirajoči jeziki (41 jezikov, ki se pišejo), 5. ostali jeziki (le ustni).
Večje število jezikov pomeni večjo kulturno pestrost in s tem večjo možnost za preživetje.
Slovenska Wikipedia (od l. 2002) je l. 2016 presegla 150.000 gesel, registriranih je 125.000 uporabnikov, aktivnih le 500.
Creative commons = licenca besedil na Wikipediji (čeprav je slednja kolektivna, se lahko avtorizira vsako besedo (vsak poseg se zapiše v zgodovini)).
Objavljanje na Wikipediji ni tehnično zahtevno (zavihki Članek, Pogovor, Uredi, Zgodovina).
Kredibilnost zagotavljajo recenzijski postopki, ki jih opravlja t.i. wikiskupnost posameznikov, ki pa niso nujno eksperti za kontrolirana področja.

Wikiji in šola[uredi]

Ali z vmešavanjem fakultet v Wikipedijo ogrozimo njeno privlačnost, prostočasnost itd.? Ne, saj je meja med delom in hobijem v akademskem svetu zabrisana.
Po l. 2007 so študentski wikiprojekti dobili svoje mesto.
Problem profiliranih individualnih piscev, ki svojih člankov nočejo izpostavljati tujim posegom.
Wikipedija ni nadomestek za spletno učilnico.
Vsakršne vandalske vdore se lahko razveljavi.

Avtor[uredi]

60. leta 20. stoletja veda usmerjena k avtorju - pojav biografij.
preusmeritev k besedilu samem - porast slogovnih, naratoloških, verzoloških razprav (npr. zborniki).
80. leta 20. stoletja se veda usmeri k bralcu in njegovim interesom, potrebam ...

Motivacija za pisanje[uredi]

Zakaj? Opisano je zanimivo samo po sebi, zaradi nas samih, zaradi interesov socialne skupine, v kateri smo.
Je res etično sprejemljivo samo pisanje zaradi teme same?
Treba je izbrati primerno metodologijo, četudi bo le-ta morda ovrgla našo teorijo.
Bolezensko pisanje (skribomanija, grafomanija).
Pri leposlovju je večji poudarek na načinu podajanja vsebine.
Pisanje, ki se ne ozira na zmožnosti dojemanja publike, je neprofesionalno.
Kreativnost bi bilo potrebno izražati tudi s pisanjem (množična pamet - hive mind).
Znanstvene objave - v revijah oz. spletiščih (npr. zbornik).
Strokovne objave - znanstvena spoznanja predstavljajo širši javnosti (npr. enciklopedija).
Publicistične objave - časopisi.

Izbira jezika[uredi]

Za mednarodne namene - angleščina; za domačo publiko - slovenščina.
Slovenistična znanost se v prihodnje verjetno ne bo izvajala v tujih jezikih.
Vzporedno dvojezično objavljanje je bolj praktično na Wikipediji.

Izbira teme[uredi]

Vedno več možnosti izbire publikacij.
Smo zadovoljni, da se lahko odločamo?
"Izbira enega ne pomeni prikrajšanje drugega."
Radi izbiramo teme, ki so nam všeč, a to ni nujno izhodišče kvalitetnega raziskovanja.
Dobro je raziskovati teme, ki jih še ne poznamo, da jih lahko vzljubimo in vidimo, da obstaja še kaj drugega kot vsakdanje, že stokrat preiskovane teme.
Tema je za nas lahko pomembna, za javnost pa ne (npr. diplomska naloga o lokalnem pisatelju).

Vaje v pisanju[uredi]

Tipalne izkušnje pomagajo pri razvijanju inteligence in spomina (tipkanje, pisanje).
Potek registracije in objavljanja (glej str. 51).

Usoda avtorstva[uredi]

Avtorji imajo z razliko od bralcev svojo pravno podlago.
Društvo pisateljev, Avtorska agencija ...
Biti avtor je nekaj elitnega še danes.
Avtorji ne marajo posegov v besedilo (npr. lektorstvo); prav tako radi prepovedujejo objavo njihovih besedil na spletu ali v učbenikih - vse to ne pripomore k večji odmevnosti besedila.

Soavtorstvo[uredi]

Tuje poseganje v besedilo je potrebno razumeti kot sodelovanje in ne kritiziranje.
Na Wiki platformah pravila avtorskega sodelovanja niso definirana.
Potrebno je biti odprt za spremembe in usklajevanje; ni važno kdo je objavil kaj, temveč ali je objavljeno publikaciji koristno ali ne.

Objavljanje[uredi]

Le pri klasikih šteje tudi rokopis, ne le objave.
Objavljanje je danes vedno lažje - stroški tiska na lastno pest so vedno manjši, tudi objavljanje na spletu je dostopno vsem.
"Postaviti besedilo" - kot so nekdaj na roke sestavljali besedila za v tisk, danes to pomeni naložiti besedilo na strežnik.
Postaviti besedilo ni enako kot objaviti ga.
Nekatera podjetja se ukvarjajo s širjenjem strani svojih strank.
Če želimo, da je besedilo vidno, ga je najbolje objaviti na blogih, forumih; ga širiti s pomočjo hiperpovezav.
Če je besedilo, postavljeno na spletu, ustrezno opremljeno ter namenjeno branju čim več ljudi, gre za objavo.

Množični um ali pametna množica[uredi]

Način formiranja in organiziranja znanja oz. informacij, ki so javno dostopne in se stalno dopolnjujejo.
Wikipedija je poskus združenja globalnega znanja človeške civilizacije.
Premalo se govori o pravični porazdelitvi znanja.
Razpored gesel - včasih abecedno, danes iskanje opravijo algoritmi (kategorizacije, glej tudi)
Kritika računalničarja Jarona Lanierja (glej str. 59).
Drži, da na spletni enciklopediji lahko gre le za dogovor, ne resnico.
Množica kot socialna kategorija se pojavi v 18. stoletju, v 20. stoletju doseže vrh v sprevrženju v totalitarne sisteme.
Nevarnost masovnosti množice.
Crowdsourcing - množično prispevanje posameznika v korist skupnosti.

Avtorske licence[uredi]

Creative commons

Free culture.
Tekste najprej ponuja, šele nato postavlja pogoje.
avtor lahko spreminja svojo licenco
licenca Creative Vommons Attribution 4.0 International license ima globalno veljavnost. Dela so prosto dostopno, uporabnik mora le navesti avtorja. Lahko se odločiš, ali uporabniki lahko spreminjajo tvoje delo.

Copyright (cc)

Permission culture.
Ščiti avtorska dela pred zlorabo (nepooblaščeno distributiranje, predelavo itd.).
Problem: preveč poudarja avtorja, ni prilagodljiva internetu, znanje obravnava kot lastnino.
Zaščita traja 70 let po smrti avtorja.
Lastnik lahko avtorske pravice proda ali odstopi - če to stori ne odloča več o njegovem razmnoževanju.
Lastnik lahko v pogodbo doda člen o zadržanju avtorskih pravic, torej proda le delo.
Izjemoma lahko bralec uporablja avtorska dela, če s tem avtor ni oškodovan.
Napačno je domnevanje, da je prosto vse na spletu - ogromno vsebin je zaščitenih z licenco.

Bralec[uredi]

Prosti dostop[uredi]

Skupnost, ki želi ohranjati trajnost, že imeti izobražene člane.
Zunaj šolskih sten je prosti dostop do znanja omejen.
Strahovi oz. nezaupanje, povezani z zastonj znanjem, so neupravičeni.
Znanstvene objave se je nehalo financirati, saj so bili avtorji teh člankov tako ali tako plačani s strani določenih inštitutov ali določenih projektov. Na drugi strani so literarni avtorji honorar potrebovali za golo preživetje.
EU zahteva prosto dostopnost do znanstvenih objav, pri katerih je bila sofinancer.
Razlika med prostim dostopom in prosto vsebino - vsebino lahko poljubno spreminjamo.
Družina odprti: odprti podatki, odprti dostop, prosta vsebina, prosto znanje, prosta izobraževanje, odprto raziskovanje idr.
Če hočeš dostop malo ovirati, naštimaš registracijo.
Prosti dostop:

Zlati prosti dostop: dostop omogoči založnik,
Zeleni dostop: omogoči avtor s samoarhiviranjem,
Sivi dostop: spletne publikacije, do katerih je težko priti (npr. diplome),
Hibridni dostop: obstaja tako zastonj spletna oblika, kot tiskana plačljiva;
Zakasnjeni dostop: objava, ki pride v prosti dostop po določenem času;
Platinasti prosti dostop: avtorji nimajo stroškov, ker jih je pokril nekdo tretji.

Za prosti dostop se zavzema vedno več ljudi (akademski učitelji, univerzitetne knjižnice idr.).

Založbe[uredi]

Založbe znanje dostikrat dojemajo kot lastnino fizičnih oz. pravnih oseb in bralca kot potrošnika kulturnih dobrin.
Avtorji objavljajo v založbah zaradi promocijskih namenov.
Predatorske založbe - ukinja monopol založb, je dovolj viden in ne drag.
So dela pri predatorskih založbah dovolj pregledana, da so vredna svoje hvale?

Repozitoriji[uredi]

Vpliv znanstvene objave se meri preko številk o citiranosti in številk o branosti objave.
Repozitoriji imajo funkcijo štetja objav že vgrajeno.
Problem financiranja teh objav - je res potrebno iskati poslovni model? Ali s tem že gledamo na znanje kot na ekonomsko dobrino?
Na Slovenskem je glavni namen repozitorijev trenutno arhiviranje diplom, magisterijev in doktoratov.
Avtorji lahko svoje tekste postavljajo sami na svoje strani, a se za to odločijo redki.
Avtor, ki besedilo tiska in ga želi vzporedno tudi objaviti na spletu, mora to vključiti v posebno točko v avtorski pogodbi.
Do neke mere objavljanje na spletu spreminja slog pisanja.
Slavistična revija, Jezik in slovstvo, Primerjalna knijževnost vse izhajajo tiskane, a so dostopne takoj tudi v pdf formatu (Digitalna knjižnica SLovenija, dLib, ProQuest).

Varovanje zasebnosti[uredi]

Razlogi za nezaupanje v globalna digitalizacijska podjetja - njihova velikost, da so ameriška, ali so v ozadju dobri nameni...
Posamično vs privatno, javno vs skupno,
Zakonodajo bi bilo potrebno prilagoditi današnji informacijski družbi.

Kredibilnost[uredi]

Ker vsakdo praktično lahko objavi vse, nas skrbi, da v primeru objavljanja brez uredniških popravkov, delo morda ne bo kredibilno.
Zaupanje avtorju - uveljavljeni strokovnjaki, pogosteje jim verjamemo, četudi se ne strinjamo, saj želimo verjeti, da se jim ne splača zavajanje bralcev.
Sokalova potegavščina - Alan Sokal napiše članek, uredniki ga objavijo, ker so mu slepo zaupali, čeprav je bil neverodostojen.
Diletant - neprofesionalen pisec v določeni stroki.

Aktivizem[uredi]

Najprej ideje, da je akademsko delo zgolj znanstvene narave, nato ideje, da se je treba zgledovati po družboslovju (sprememba je bila posledica mnenja, da je človek vedno zmotljivo bitje).
Mora biti humanistika res v nasprotju s svetom, da ni trivialna?
Aktivizem ne pomeni nujno naprednejših družbenih gibanj, naj bi posploševal dejstva, je skregan s statistiko, trdi da je kritičen, a v resnici to ni.
Kritična teorija - mediji so orodje neenakosti, nezaupljiva je do novih orodij komunikacije.
Biti kritičen - biti pesimistično nezaupljiv.
Izobraževanje naj bi razvijalo kritično mišljenje.

Avtorstvo[uredi]

Je avtor res kredibilen, ker je zaposlen na določenem inštitutu?
Včasih zelo malo samozaložniškega objavljanja strokovnih besedil, danes vedno bolj pogosto - ni nujno, da jih založbe niso izdale, ker so članki slabi. Je pa seveda prav, da preverjamo njihovo kakovost.
Bolj ko je besedilo staro, bolj se nam zdi, da bi do kritike že prišlo, če bi bila le-ta na mestu, a pri tem moramo biti zelo pazljivi, saj to ni nujno res.
V tem primeru (primeru literarne vede) so informacije, objavljene na spletu, precej bolj verodostojne, saj so nastale po enciklopedičnih vzorcih, ki so bili natisnjeni, prav tako pa so bile popravljene napake, ki jih v tiskani obliki kasneje ni bilo mogoče spreminjati.
O kredibilnosti nam lahko kaj pove tudi kraj in čas objave.
Primer Dimitrija Kebeta in Eleassarja.

Strokovno recenziranje[uredi]

Recenzenti so pogosto uredniki časopisov, zbornikov, knjig, skratka ugledni strokovnjaki.
Je oblika samoregulacije znanstvene skupnosti, s katero le-ta vzdržuje kvaliteto.
O objavi odloča urednik, ne recenzent, lahko pa urednik upošteva recenzentovo mnenje.
Recenziranje naj bi preprečevalo objavljanje strokovno nestandardiziranih del.
Obstaja tudi javno recenziranje (open peer review).
Objektivno presojo se skuša zagotoviti tudi z anonimizacijo postopka - slepa recenzija, če avtor ne ve, kdo je recenzent in dvojna slepa recenzija, če je anonimnost vzajemna.
Besedilo narediš anonimno tako, da gremo na ime datoteke in z desnim klikom pridemo do ukaza Briši lastnosti dokumenta.
Recenzenta anonimizira urednik, tako da datoteko shrani v rtf obliki in v golem besedilu zamenja osebna imena recenzentov.
Anonimnost varuje recenzenta pred morebitnimi avtorjevimi čustvenimi izbruhi.
Recenzijski postopki morajo biti javno objavljeni, imajo tri možne izide: sprejem ali zavrnitev članka ali pa pogojni sprejem.
Nekatera uredništva so formalizirala recenzijski postopek (glej Novo pisarijo, str. 107, 108).

Pravopis[uredi]

Prvi dvom v kredibilnost se pojavi, če se avtor ne zna dobro izražati.

Ločila[uredi]

Razlikovati je potrebno med vezajem, pomišljajem (Ctrl + -) in dolgim pomišljajem (ctrl + Alt + -).
Nestični dolgi pomišljaj stoji samo med povedmi, ne pa znotraj ene povedi.
Tri oblike dvojnih narekovajev in več oblik enojnih. Na Wikipediji se uporablja srednja oblika.
Pri enojnih narekovajih varianta zgoraj/zgoraj označuje besede npr. ang. default (slov. 'privzeto').
Narekovaji tudi pri citiranju, nesmiselno je tisk, ki ga damo v narekovaje, oblikovati ležeče; prav tako pri uporabi kratice t. i. nadaljnje besede ne damo v narekovaje.
Dvopičje Cobiss uporablja nestično, Pravopis pa pravi, da je levostičen, zato moramo to popravljati v bibliografiji, kopirani s Cobissa.
Dvopičje je večinoma odveč, kadar nekaj naštevamo; odveč je tudi sočasna uporaba veznikov npr. in itd.
Tripičje je nestično ločilo in pred njim ni vejice!
V strokovnih besedilih uporabljaj čim manj klicajev, vprašajev in tripičij.
Podpičje se uporabi, ko je vejica prešibka, pika premočna (včasih tudi v navpičnem naštevanju alinej).
Pika - pri daljših podnapisih in nadnapisih, ki imajo stavčno strukturo; manj utemeljeno pri kratkih podnapisih in naslovih.

Velika začetnica[uredi]

Naslovi kolon ali vrstic v tabelah se pišejo z veliko začetnico; posamezne celice z malo, če ne gre za stavke ali imena.
V alinejah velika začetnica, ko gre za stavke.

Digitalna pismenost[uredi]

Avtor mora danes sam pripraviti celotno besedilo preden gre le-to v tisk.

Formati besedil[uredi]

txt - golo besedilo (uporaba: pisanje računalniških programov, pošiljanje pošte na forum ...)
doc, docx, rtf, odt - obogateno besedilo (uporaba: ko se besedilo še lahko spreminja)
htm, html - spletno besedilo
pdf - natisljivo besedilo (besedilo, ki ga ne bomo več spreminjali, lahko nerodno za recenziranje)
Neekatera besedila npr. besedila na wikijih nimajo končnic.
Besedil ne pošiljaj v slikovnem formatu!

Besedilo v wikijih[uredi]

Neposredno v okno, do katerega pridemo preko zavihka Uredi.
Ukazi za urejanje (glej str. 115 v Novi pisariji).

Vaje v wikijih[uredi]

Ideje za vaje so na str. 116 v Novi pisariji.
Napake lahko razveljaviš na Zgodovini strani.

Sporočanje popravkov in komentarjev[uredi]

Sporočanje pripomb - ustno, v samostojnem besedilu ali pa kar neposredno v besedilu (Pregled > Nov komentar). Spremembam lahko sledimo z izbiro Sledi spremembam; avtor lahko nato te spremembe z enim klikom sprejme ali razveljavi.
Popravke v wikibesedila vnašamo neposredno na pogovorni strani besedila ali avtorja, lahko celo odpremo samostojno stran za diskusijo, itd.

Navajanje[uredi]

Čemu sploh citiramo?[uredi]

Garniranje besedil z referencami na druge pisce oblikuje referenčne kroge (glede na stroko, temo, generacijo, miselnost...)
Če besedilo ne prinaša novega znanja, ne spada v znanost.
Sklicevanje - znak strokovnega pisanja.
Vire urejamo po priimkih avtorjev.
Če nam gre za znanje, zakaj se torej moramo sklicevati na avtorja?
Avtorstvo se trudimo ohranjati ne samo zaradi denarja, temveč tudi zaradi elitnega naziva, ki ga prinaša.
Včasih so dela v javno last prešla po 50 letih po smrti avtorja, danes znanje nekakšna intelektualna lastnina: 70 po avtorjevi smrti.
Ali objava na internetu prinaša manjše možnosti, da bi ljudje nato kupili še knjigo? Ne. (Primer Menartovih verzov.)
Citiranje - zastonj raba avtorskih del, vendar ne celote, ampak nekega dela.
Zanimiva dilema: Kdo je avtor intervjuja - izpraševalec ali izprašani?

Prepisovanje[uredi]

Padec kredibilnosti če je preveč citiranja oz. basically plagiat.
Plagiatorstvo: raba tujega znanja kot lastnega; če ne gre za kršitev avtorskih pravic ni sodno preganjano, seveda pa ni moralno.
Na spletu se plagiatorje da ujeti pri delu in njihovo delo tudi izbrisati (plagiatorstvo še posebej slabo, če ne gre za lenobo, ampak namerno dejanje).
Prevzem tuje teme, sloga, naslova, ideje NI kraja! Seveda spet, Ni moralno.

Citatna industrija[uredi]

Citatnost ohranja hierarhijo v stroki.
Je bibliografska podatkovna zbirka, iz znanstvenih revij izpisuje predhodne objave, da dobimo pregled nad medsebojno povezanostjo razpravljanja in tako lahko določili pomembnejše objave.
Citatni indeksi: na Slovenskem Scopus in Web of science.
Na Googlu zastonj citatni indeks - Google Scholar, a je precej manj zanesljiv, saj izpisuje tudi neakademske publikacije in njihov vliv v javnost, ki ga uradniki še niso upoštevali.
Tradicionalna humanistika ni preveč naklonjena merjenju - zaskrbljujoč je komercialni namen inštitucij (oderuške naročnine, anglocentričnost...)
Znanstvene revije si prizadevajo za indeksiranje: recenzijski postopki, mednarodno uredništvo, spletna dostopnost... Včasih pa se zgodi problem, da (ne)vključenost v citatne baze določa kakovost znanstvene revije.

Faktor vpliva[uredi]

Je številka, ki kaže stopnjo uglednosti (impact factor) - najbolj znan bibliografski servis Thomson Reuters.
Število citatov, ki so jih bili članki iz revije deležni v drugih pomembnih revijah v zadnjih dveh letih, delijo s številom objavljenih člankov v tem času - torej povprečje citiranosti na članek.
Slabo: kulturna pristranskost, prisilno citiranje...
Predlog zamenjave z Googlovim algoritmom za rangiranje strani - PageRank rangira spletne strani glede na število povezav nanje in glede na kvaliteto le-teh.
K natančnosti in objektivnosti bi doprinesli, če bi pri znanstvenih objavah poleg citiranosti in številu povezav dodali še podatek o branosti.
Ukazovalni niz: sl - slovenski, v - Wikiverza, b - Wikiknjige, s - Wikivir.

Slovenske znanstvene knjige[uredi]

V njih objavljajo literarni zgodovinarji npr. Primerjalna književnost, Slavistična revija, Razprave SAZU, Verba Hispanica ...
Na tujem: Slovene Studies, Slavistika, Philological studies ...

Citatni slogi[uredi]

APA - psihologija, vzgoja, družbene vede.
MLA - jezikoslovje, literarna veda, humanistika.
AMA - medicina, biologija.
Čikaški - naravoslovje, splošno.
Wikipedijski
Obstajajo še drugi načini citiranja, a zgoraj navedeni so najbolj znani.
Humanisti najpogosteje izbirajo med čikaškim ali MLA načinom.
Čikaški način: letnica tako za avtorjem (problematičen kadar besedilo nima avtorja ali je izhajalo v več zvezkih in moramo v kratkem sklicu namesto avtorja navajati urednika, prvo besedo naslova, katero izmed letnic in označbo zvezka; sili uporabo narekovajev).
MLA: znan po naslovih del v kratkih sklicih, to ni nujno dobro, sili uporabo narekovajev ...
Spreminjanje citatnih stilov in velikost nabora le-teh nista znamenji nekvalitete teh načinov, temveč občutljivosti pišočih za spremenjene razmere.
Na wikijih posebno citiranje.
Dovolj je navesti najpomembnejše dele bibliografske enote - avtorja, naslov, potem pa odvisno od vrste objave.

Tehnika citiranja[uredi]

Citat je iz dveh delov - iz navedenega besedila in navedbe vira citata.
Dobesedni navedek tujega besedila pisec loči od lastnega z narekovaji/postavi v samostojen, grafično drugačen odstavek.
Vir citata je lahko v celoti naveden v oklepaju na koncu citiranega besedila ali je tam lahko le kazalka.
Opomba - bralca usmerja k polnim bibliografskim navedkom pod črto na dnu strani.
Oklepaj z avtorjevim priimkom, letnico in stranjo usmerja v seznam literature.
Medbesedilna povezava - v neposredno besedilo, iz katerega je bilo citirano.

Opombe[uredi]

Včasih opombe služile kot glavnih način navajanja literature - danes to opravijo kratki sklici.
Opombe so smiselne, kadar se sklicujemo na literaturo, ki je iz določenega razloga ne želimo navajati v seznamu; načeloma pa jih uporabljamo za nebibliografske informacije.
Dobra wikipedijska gesla na koncu vsebujejo seznam referenc (dela, ki so za obravnavano področje pomembna, niso pa citirana) in opombe (dela, iz katerih so bile vzete ali povzete konkretne izjave). Slog navajanja je vsakič drugačen.

Kratki sklici[uredi]

(Letnica : Številka strani) ali (Priimek Letnica : Številka strani).
V izogib podvajanju avtorjevega priimka uporabljamo ibidem, prav tam, op. cit.,n. d. ('navedeno delo').

Označevanje navedkov[uredi]

Z narekovaji, odstavkom in drugačnimi črkami, izpuščanjem iz navedkov in vrivanjem svojega teksta vanje.
Navedka ne začenjamo ali končujemo s tremi pikami!

Od kod vse citiramo[uredi]

Knjige, Poglavja, Članki v zborniku, Članki v revijah, gesla v enciklopediji ...
Na besedilo ali del besedila, tudi slike, tabele, grafikoni, zvočni posnetki, rokopisi ...
Navedemo tisto izdajo oz. digitalno verzijo, iz katere smo prekopirali besedilo.
Ne citiraj drugojezičnih prevodov tujih izvirnikov!

Viri in literatura[uredi]

Delitev na vire in literaturo je smiselna pri dolgih seznamih (viri - predmet raziskave, literatura - teoretični in metodološki pripomočki za raziskavo).
Znanost priporoča razdelitev vire na primarne, torej tiskane, in sekundarne, torej spletne, vire, a se mi te delitve ne bomo posluževali.

Zaslon in papir[uredi]

Trenutno se piše na zaslon, a z namenom tiskanja, saj je od tiskanih objav odvisna profesija določenega strokovnjaka.
Isti strokovnjak lahko še vedno piše tudi na spletne forume, za časopise, leksikone itd.
Kmalu verjetno drugače - verjetno se bo vse skupaj selilo na splet, kjer je lažje dostopno vsem (hitreje in ceneje).
Obseg spletnih strani je neprimerljivo večji od strani v knjigi.
Spletne strani niso označene s številkami, a to ne predstavlja problema, saj predmet iskanja lahko hitro najdemo z ukazom (<Ctrl> + <f>).
Prednost spleta - neposredne povezave.
Ne navajaj celotnih URL-jev!

Zgledi[uredi]

Bolje je, da podatke o publikacijah pobiramo s Cobissa in na platnicah zgolj preverimo, ali držijo.
Ponuja tri oblike zapisov bibliografskih enot: polni, ISBD, COMARC – vsi ti zapisi so podrobni, poleg tega pa težko berljivi, ker se ne ravnajo po pravopisu.
Vrsto medija navedemo, kadar res ni jasno za kaj gre.

Knjiga & Knjiga na bralniku[uredi]

Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980. COBISS
Če je knjiga dostopna na spletu, narediš povezavo na digitalno verzijo: Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). COBISS Wikivir. Internet Archive.

Pri e-knjigah ali na Wikiviru ne citiramo podatka o straneh, ker ga pač ni.
Bolje je citirati z dLiba ali Wikivira, ker na bralnikih manjka podatek iz katere tiskane izdaje je vzet tekst.

Primer: Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Kindle.

Članek v zborniku[uredi]

Odpret moraš dva zapisa; zapis o članku in zapis o zborniku (tja te prinese klik Glej publikacijo.

Primer: *Silvija Borovnik. Sodobne slovenske romanopiske: Sodobni slovenski ženski roman? Slovenski roman. Ur. Gregor Kocijan in Miran Hladnik. Ljubljana: FF, 2003 (Obdobja, 21). 99–108.

Poglavje[uredi]

Večinoma kadar imamo več avtorjev.
Navajanje poglavja enega avtorja je enako kot pri navajanju članka v zborniku.
Navajanje večavtorske izdaje.
Primer: Joža Mahnič. Obdobje moderne. Zgodovina slovenskega slovstva, 5. Ljubljana: Slovenska matica, 1964.

Spremna beseda[uredi]

Jelka Mrvar. Knjigi Ivanke Mestnik – Grenki kruh – na pot. Ivanka Mestnik. Grenki kruh: Zgodovinski roman. Grosuplje: Mondena, Izziv, 2003. 427–429. (COBISS)

Razprava v reviji[uredi]

Primer: Urška Perenič. Čitalništvo v perspektivi družbenogeografskih dejavnikov. Slavistična revija 60/3 (2012). 365–82. COBISS
Pri revija lahko uporabiš bodisi polni naslov bodisi uveljavljeno kratico revije - odločiš glede na bralca, npr. če gre za stroko, navajeno kratic, seveda napišeš kratico.

Članek v časopisu[uredi]

Ne zapisujemo letnika in številke, če gre za dnevnik, pomembna sta le datum in stran.
Pred datumom ni ločil!
Primer: Igor Bratož. V usodno moč besede ne verjamem, temveč verujem: Poletni dopisovalski pogovor s Sonjo Porle, zaljubljenko v Afriko. Delo: Književni listi 20. 8. 1998. 13. (COBISS)

Članek na dLibu[uredi]

Dva zapisa: na posamično avtorsko objavo/na celo številko v zapisu.
Včasih ima članek samostojen vpis z metapodatki, v Cobissu ga pa ni.
Primer: Ivan Pregelj. Mahnič – slovenski listkar. Dom in svet 34/1–2 (1921). 28–30. (COBISS) dLib

Enciklopedijsko geslo[uredi]

Viri brez urejenih metapodatkov.
Ne navajaš avtorja (Wikipedija)
Kratki sklici narejeni zgolj z oglatimi oklepaji.

Primer: Planinska povest. Wikipedija. 16. 11. 2021

Nedigitalizirani leksikoni: navest moraš tudi avtorja in naslov gesla.
Če ne gre za lastna imena, so v enciklopedijah gesla zapisana z malo začetnico. Na Wikipediji vsi dobijo VELIKO začetnico.

Forum[uredi]

SlovLit ali Knjižni molji.
Primer: Marko Juvan. Zgrešena teza o »prešernovski strukturi.« SlovLit 10. jan. 2013.

Spletni tečaj[uredi]

J. Simon Rofe in Yenn Lee. Understanding Research Methods [Spletni tečaj Univerze v Londonu]. Coursera. Ogled 2. jun. 2014.

Blog[uredi]

Marko Crnkovič. 25. pismo, Marko Manci: Svečenica spovedniškega sentimentalizma. Za narodov blogor 21. feb. 2006. Siol Blogos.

Članek na spletišču[uredi]

Primer: Miran Hladnik. Slovenski viteški roman.7. dec. 2010. Daljša verzija članka za zbornik Vitez, dama in zmaj: Dediščina srednjeveških bojevnikov na Slovenskem, 1: Razprave. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2011. 275–82. (COBISS)
Če je ime spletišča poznano, ga moraš obvezno navest: Primer: Iztok Snoj. Vlado H.: Fant, ki ga je srečala Abrakadabra, ali kako se že reče / Obletel je veliko vrhov in let. Četrtkova zgodba. gore-ljudje.net 7. jun. 2007.
Če se zgornji primer pojavi v tisku dodaš še Na spletu.

Zapis v podatkovni zbirki[uredi]

Primer: Metod Turnšek. Stoji na rebri grad. Zgodovinski roman: Podatkovna zbirka. Ur. Miran Hladnik in Primož Jakopin. 1999. Dostop 13. jan. 2012.

Diplomska naloga[uredi]

Katalog diplomskih nalog FF.
Če bi bla povezava še do Cobissa bi še to dodal, ampak včasih diplom tam še ni bilo.
Če se naslov ne nahaja na platnicah, ga dodaš v oglati oklepaj.
Lahko dodaš tudi mentorja.

Primer: Darja Lavrenčič. Pripovedna proza Ivana Potrča[: Diplomsko delo]. Mentorica Helga Glušič. Ljubljana, 1992. Knjižnica Oddelka za slovenistiko, FF UL.

Prosojnice, video predavanja, animacija[uredi]

Navest moraš podatek o lokaciji prosojnic. Povezavo označiš s ppt ali pptx.
Če je video pod kar enim uporabniškim imenom, ga ne navajamo.
Primer: Miran Hladnik. Oviralci prostega dostopa. 4. srečanje konzorcijskih članov CTK, TR3, Ljubljana 3. apr. 2014. Wikiverza. pptx

Zemljevid[uredi]

Podatek o viru je neposredno pod sliko.
Hiperpovezave so različne, če gre za topografski ali ortofoto pogled.
Če daješ slike zemljevida, v katerega lahko posegajo tudi drugi, spustiš ime avtorja.

Fotografija[uredi]

Neposredno pod fotografijo, številčiš zaporedno po zgledu Slika 1, Slika 2 itd.
Tako se navaja tudi grafikone in tabele.
Navajaš avtorja dejanskega slikanega predmeta (če gre ne vem za kip recimo).
Fotografovo ime se navaja kot Foto tainta, če je fotografija avtorski izdelek.
Objaviš lahko le tisto, kar ima izrecno napisano, da je javna last.
Javna last so : Flickr, Instagram, Panoramio, Wikimedijina Zbirka.
Slike, ki so dostopne na wiki spletiščih, moraš citirat iz direktne baze slik, tj. Wiki commons oz. Wikimedijina Zbirka, ne pa z lokalne Wikipedije.

Risba[uredi]

Opisovanje slike narediš v oglatem oklepaju za virom.
Ko spletišče zamre in link ne deluje več, povezavo preprosto izbrišemo.

Glasbeno delo[uredi]

Naslove klasike se sloveni.

Radijska & televizijska oddaja ter film[uredi]

Kako izbrati najpomembnejše? Ponavadi napišemo urednike ali novinarje (odvisno kdo je v ospredju).
Film - naslov je napisan ležeče, na prvem mestu je režiser (razen če filmi niso izrecno avtorski).

Napake pri citiranju[uredi]

Nepoznavanje referenc ali poznavanje referenc zgolj v enem jeziku.
Samocitiranje ali citiranje zaradi citiranja samega.
Navajanje odvečnih URL-jev ali samo slednje brez drugih podatkov.
Za vsak vir na spletu, moraš preveriti ali obstaja tudi v tiskani obliki in to navesti (Cobiss ali dLib).

Navajanje na Wikipediji[uredi]

Med viri ne smeš navajati drugih člankov, ki so na Wikipediji (referenco nanje narediš z linkom).
Prepovedano je lastno raziskovanje.

Žanri[uredi]

Meje med žanri niso več ostre, prihaja do napačnega sporazumevanja.
Več pomenov besede 'strokovno': bodisi kot disciplina oz. znanstveno področje bodisi strokovno kot tisto, kar ne dosega visokih kriterijev znanstvenega.
Bibliotekarji bodo kot strokovne umestili tiste objave, ki niso recenzirane, ki nimajo UDK-vrstilca, tujejezičnega povzetka, seznama literature in sklicevanja.
Izvirni znanstveni članek je prva objava raziskovalnih rezultatov v znanstveni reviji.
Najpreprostejši kazalec je mesto objave.
Ima Wikipedija tudi znanstvene in ne zgolj strokovne članke?
Strokovno pisanje so: podatkovna zbirka, poročilo o dogodku, povzetek, članek, kritika, esej, enciklopedijsko geslo, esej, predavanje, kritična izdaja, učbenik, priročnik, navodila, razprava, pregledna znanstvena razprava, izvirna znanstvena razprava, strokovna recenzija.

Šolsko pisanje[uredi]

Sem spadajo eseji, referati ter diplomske naloge.
Njihov namen je predvsem dosega naziva oziroma ocene.
Poudarek je na referenci in načinu njihovega upoštevanja.
Pazi pri izbiri mentorja in teme.
Je smiselno imeti tako podrobna pravila za šolsko pisanje?

Popravljanje[uredi]

Popravljanje = lektoriranje in korigiranje.
Lektoriranje je popravljanje slogovnih in pravopisnih napak.
Danes lektorstvo v angleščini pomeni bolj tehnično urejanje besedil, kot pa jezikoslovno. Zakaj ni tako v Sloveniji? Včasih pišoči slovenščine dejansko niso obvladali.
Dejansko lektor lahko utesnjuje avtorjev slog, če ga preveč popravlja.
Pri strokovnih besedilih je drugače, ker je bolj od sloga pomembno jasno podajanje vsebine.
Pri korigiranju pa gre za popravljanje tiskarskih napak.
Urednik odloča, kaj se bo objavilo in kaj ne.

Komunikacija v stroki[uredi]

E-pošta[uredi]

Posredovanje rezultatov raziskav – razprave, konference, projekti; pa tudi spremna komunikacija kot so sestanki na dnevni bazi.
E-pošta izumljena l. 1961, globalno razširjena od 1980 naprej.
Neodzivnost je nedopustna (razen če gre npr. za spam), nevljudne je, če se na odgovor ne zahvalimo, prav tako je pomembno, da odgovorimo čimprej, da se sam mail ne pomakne pod rob zaslona.
Uporabljaj standardno slovenščino, pazi na pravopis, izogibaj velikim črkam!
Preveri komu pošiljaš, preden klikneš Pošlji.
Obstaja možnost, da skriješ naslov prejemnika.
Daljša pisma napiši v Wordu in kopiraj v Gmail.
Pismo piši z mislijo na prejemnika - je to kolega, profesor, starejša oseba ...
V nekaterih uradnih besedilih rabiš dodat lastnoročni podpis.
Dodati moraš naslov, datum.
Ime priponke – naj bo enolično, pomenljivo, spodnja črta namesto presledkov, oštevilčeno, na koncu svoje začetnice.

Socialna omrežja[uredi]

Razlikujejo v funkcijah.
Še vedno ima največ uporabnikov Facebook, sledi Youtube, Instagram, Tiktok ...
Namenjena so druženju, ne strokovnosti, a so storke kljub temu delno oblikovane tudi prek socialnih platform.
Dunbar's number: maksimalno število stabilnih socialnih odnosov, ki jih lahko vzdržuje posameznik.
Problem laičnih raziskovalcev.
Tvit – sporočilo na Twitterju, omejeno na 140 znakov, je nekakšno mikrobloganje. Vsebinsko je na prvem mestu zabava ter komentarji oziroma retviti.
Najbolj zastopan jezik na Twitterju je angleščina.
Je nekakšna oblika promocije.
Daljša strokovna sporočila najdemo na omrežju Linkedln.

Zagovor[uredi]

Zagovor = strokovni pogovor (npr, diplome, magisterija, doktorata itd.).
Za potek zagovora glej Novo pisarijo str. 214, 215.

Literarna kritika[uredi]

Upoštevati moramo beročo publiko kot tudi ekspertna stališča.
Razlikovanje literarne in strokovne kritike. Prva zadeva literarno delo, ima status publicističnega besedila in je po navadi objavljena v dnevnem tisku. Druga zadeva znanstveno delo, ima status strokovnega besedila ter je objavljena v strokovni reviji.

Enciklopedični članek[uredi]

Zahteva večjo jedrnatost, ni anekdotičnosti, ni prepodrobnega informiranja, ponavljanj, retoričnih figur itd.

Biografski članek[uredi]

Za enciklopedični vpis se lahko potegujejo osebe, ki se večkrat pojavijo v drugih geslih.
Navodila za dopolnjevanje že obstoječih gesel, glej Novo pisarijo str. 219.

Članek o knjigi[uredi]

Najprej dobijo članek avtorji, ki so bolj poznani oziroma delo, ki je znano.
Navodila za članek o knjigi, glej Novo pisarijo str. 222.

Učbenik[uredi]

Specifike: dialoškost, poenostavljanje, privlačna tipografija, skupinsko avtorstvo, serije.
Velikokrat so lahko gradiva pomanjkljiva, ker založbe hitijo z njihovo pripravo, da bi dosegle monopol.
Očitki na račun učbenikov: učbenik ni poenostavljena oblika znanstvene monografije!, pomnjenje informacij postane pomembnejše od razumevanja in resnice itd.

Strokovni blog[uredi]

Blog = spletni dnevnik, obstaja področni blog, blog na določeno temo, osebni blog itd.
Uporabna spletišča – WordPress, Google Blogger, SiolBlogs itd.
Izraz izhaja iz l. 1997, je pa bolj publicistične nravi.
So primerni za izmenjavo neobjavljenih znanstvenih spoznanj.
Niso podvrženi recenziranju in se izogibajo citiranju.

Spletni forum[uredi]

Pomembni za vzdrževanje znanstvene skupnosti – objavljanje strokovnih sporočil, vprašanj, nasvetov, komentarjev, ugovorov, vabil, itd.
Pojavil v drugi polovici devetdesetih let 20. stoletja. Pred tem ime elektronska oglasna deska.
Je kombinacija spletnega arhiva in e-pošte.
Nitkanje = sledenje določeni temi.
Nemoderirani vs. moderirani forumi.
Lahko moderator preveč vpliva na objave?
Forum Humanist!
Forum SlovLit!

Slog[uredi]

Branje od spodaj navzgor (spodaj so novejše informacije) nasproti branju tiska, ko beremo od zgoraj navzdol.
Včasih se je besedo besedilo asociiralo s tistkom; danes z zasloni.
Stran besedila na zaslonu je večinoma ležeča, se pa po tisku zgleduje v smislu praznega prostora na obeh straneh poleg besedila, saj to omogoča lažje branje. Privzeto je na zaslonu v vrstici 120 do 150 znakov.

Sestavni deli[uredi]

Avtorjevo ime, naslov, izvleček, ključne besede, povezave, kazalo, telo besedila (uvod, metoda, gradivo, analiza, sklep), literatura, priloge.
Kratica IMRAD (introduction, methods, results and discussion).
Ta kratica v veljavi za eksperimentalne vede (sem spada tudi literarna zgodovina).

Naslov[uredi]

Najbolj radikalen povzetek teksta, sledijo mu ključne besede.
K naslovu spada UD-klasifikacija.
Ne sme biti predolg, mora biti pravopisno pravilen ...
Naslove prevajamo v angleščino.

Izvleček[uredi]

Krajša oblika povzetka, njegov namen je bralcu omogočiti presojo, ali ga članek res zanima.
Predmet raziskave, metode, rezultati, sklep. Ni odstavkov, prav tako ne kratkih sklicev ali opomb.
Natisnjeni z manjšimi črkami in manjšim razmikom med vrsticami.

Ključne besede[uredi]

Ožja področja, ki sestavljajo članek.
Pri izbriri ključnih besed nismo svobodni. Izrazi morajo biti frekventni in imeti terminološko težo.

Kazalo vsebine[uredi]

Kazalo se v wikijih pojavi samo.
Preglednejše kot je kazalo, bolj pregledna je sama snov.

Povezave[uredi]

Ključen element, ki ločuje tekst na papirju od tistega na zaslonu.
V formatu html modre barve in podčrtane.
Na wikijih oglati oklepaj za zunanje povezave ter notranji oklepaj za notranje povezave.

Napake[uredi]

Najpogostejše napake, ki se pojavljajo v znanstvenem pisanju, so:

Gostobesednost (dolgoveznost, epskost, ponavljanje, tavtološko izražanje),
nerazumljivost (zapletenost, enigmatičnost sporočila),
pomanjkanje konteksta,
slogovni manierizem (uporaba arhaizmov, literarno markiranje sloga, duhovičenje, demonstracija »dobrega sloga«),
slogovna puščobnost,
pristranskost (pretirano poudarjanje svojega stališča, odvisnost od jezika obravnavanega literata, ideologizacija sporočila),
nasilna terminologizacija ali pa terminološka ignoranca,
skrivanje za znanstveni plural, zadrege s spolom,
mentalno brambovstvo ali mentalna servilnost.

Gostobesednost[uredi]

Črtajo naj se besede, ki ne podajajo bistvenih informacij, razen če gre za govorni tekst, saj v tem primeru take besede omogočajo lažje poslušanje.
Take besede so npr. tudi, še, pa, lahko, svoj, takratni, prav tako, poleg tega, potem, nato, izpostaviti, poudariti, naglasiti, predvsem, večinoma, v glavnem, največkrat, običajno, praviloma, načeloma, prav gotovo, nedvomno, zagotovo, brez vsakega dvoma, seveda, pravzaprav, za ta del, nedoločne količine: razmeroma, relativno, dokaj, precej, malo, bolj ali manj, povsem, približno, okrog, okoli, določen, specifičen, posamezen, sam, razni, različni.

Nerazumljivost[uredi]

Na žalost največkrat izhaja iz avtorjeve težnje, da bi izpadel pameten.
Prepogosta raba terminov in mašil.

Pomanjkanje konteksta[uredi]

Bolj kot naučeno znanje, je pomembno vedeti, kako do tega znanja priti (zakladnica virov!).
Izogibaj se posplošitvam!
Izrazom kot sta samo ali kar se izogibaj, saj bralca pristransko usmerjajo k razumevanju stavka.

Manierizem[uredi]

Kateri vs. ki.
Črtaj ven vse, kar je že logično ali samoumevno (npr. reference na uglednost določenega avtorja, arhaizmi).

Slogovna ubornost[uredi]

Ponavljanje!
Uporaba besede predstavnik.

Pristranskost[uredi]

Pristranski, ko se poglobimo v temo in nam postaja vedno bolj domača – izogibaj se poimenovanju avtorjev zgolj z imenom!

Terminologizacija[uredi]

V izrazu samem (z delno izjemo umetnostnega jezika in onomatopejskih besed) ne bomo našli resnice predmeta! Imena in termini so lahko jezikovno ustreznejši ali manj ustrezni, ne morejo pa biti vnaprej pravi ali napačni.
Če imaš polemika v izbiri termina, ob izbiri le-tega ne boš rešil problema v samem predmetu opisovanja.
Znanje terminologija je seveda pomembna, a naj nas ne zapelje v pretirano ukvarjanje z besedoslovjem namesto z raziskavo.
Ni dobro pretiravanje, prav tako pa ni dobro prehudo posploševanje oziroma absinenca terminov.

Spol in število[uredi]

Raje uporabljaj prvo osebo množine.
Tretja oseba množine pride v poštev kot zadnja zadnja možnost!

Mentalno brambovtsvo in servilnost[uredi]

Nobena skrajna drža ni vredu – bodisi pertirano poudarjanje slovenskega bodisi pretirano poudarjanje tujega.

Govorna prezentacija[uredi]

Sem spadajo vse vrste objavljanja, pa tudi predstavitve kot so predavanja.
Problem govornih šol v smislu, da se preveč poudarja spektakel in se na ta način lahko zgreši sporočilo predavanja.

Prosojnice[uredi]

Zakaj so prosojnice dobre? Pritegnejo poslušalca, hkrati pa pomagajo predavatelju; a spet ne smeš pretiravat, saj lahko PowerPoint prevzame vso pozornost.
Prosojnice naj vsebujejo naslove in podnaslove, slike in grafikone, mogoče še kratke definicije ali citate, ne pa daljših kosov besedila, ker zavajajo študenta v napačno domnevo, da je na prosojnicah vse potrebno znanje.
Namesto tega le nekaj praktičnih nasvetov: tudi tu je treba pri oblikovanju imeti mero: ne preveč teksta na stran, ne preveč barv, spakljivega ozadja, eksotičnih fontov, preveč slikovitih prehodov med diapozitivi, zabavnih sličic brez informativne vrednosti, emotikonov in plešočega besedila.

Vizualizacija[uredi]

Besedilo na spletu slikovitejše od tiskanega.

Fotografije (licenciranje, nalaganje)[uredi]

Z verbalnega v smer slikovnega sporočanja, saj to zahteva manj napora.
To naj bi bilo nevarno, saj zmanjšuje posameznikovo zmožnost tvorjenja predstav ter prispeva k posameznikovi duhovni pasivnosti in odvistnosti.
Računalnik pri upravljanju z besedili pogosto dela napake (glej dLib, besedila v tekstni obliki).
Mnenje, da fotografija ne zadostuje znanstvenemu raziskovanju je zgrešena: opazimo veliko več detajov, kot z očmi (papirus, iluminirani rokopisi, vklesani napisi).
Avtorstvo je strogo individualno.
Če jo daš na internet pod oznako creative commons morš dodat zraven by in ime avtorja?
Ime avtorja izpustiš, če navede vsaj vzdevek.
Photography and the law!
Uporablja v publicistiki; reportaža!
Hramba fotografij: Flickr, WetTransfer, Instagram, Shrani.si
Na Googlu večina slik v zasebni lasti; najuporabnejše v Wikimedia Commons.
Na spletu moraš slike licencirat tako, da ustrezajo svetovni zakonodaji basically.
V Sloveniji potrebno za vse slike popisati avtorja (ureja Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah), objavljene so lahko na Wikipediji, ne pa v Wikimedia Commons (npr. Spomenik rudarja v Tivoliju).
Creative commons = ustvarjalna gmajna.
Slike se zdaj nalaga v Wiki Commons, licenco moraš prevzeti ročno, opremit sliko s ključnimi besedami, kategorijami.

Infografika (tabele, grafi, zemljevidi, besedni oblak)[uredi]

Informacijska grafika = oblika vizualizacije, ki izrablja človeški vid za hitro in jasnejše dojetje vzorcev npr. spletni zemljevidi, Google Maps pa to.
Grafično prikazovanje izumili v 18. stoletju; v 20. najbolj uporabljali geografi, danes večinom vsi.
Statistične podatke zajema iz podatkovnih zbirk.
Empirične literarne vede vs. tradicionalne literarne vede.
Za tabele na wikijih posebni ukazi, glej str. 287.
Grafične predstavitve podatkov: grafikoni (stolpični, histogrami, tortni, funkcije), diagram (časovni, kronološki, organizacijski), kartogram, shema, piktogram.
Zemljevid (Načrt Poljan) prva objavila Marja Boršnik v Tavčarjevem zbranem delu; literarni sloji na Geopediji (npr. Literarni spomeniki, Literarne poti itd.)
Besedni oblak (Wordle, Voyant tools).

Iskanje[uredi]

Danes imamo izjemen dostop do informacij.
V Cobissu razlikovanje avtorjev s kodo oz.številsko identifikacijo vsakega avtorja (letnice rojstva!).
Na mednarodni ravni še veliko hitreje pride do pripisa dela napačnemu avtorju.
Od 1970 naprej za knjižne objave ISBN, za periodiko ISSN, spletne objave pa DOI.
10-mestnim ISBN moraš dodati predpono 978, da ustrezajo današnjemu 13-mestnemu standardu; v nadaljevanju 3 številke pomenijo državo (Slo. 961), založbo (npr. FF ima 237); knjigo znotraj založbe in zadnja je kontrolna števka (v obliki črtne kode EAN).
Na Wiikijih tudi identifikacijske oznake npr. CONOR, VIAF, ORCID, OVL.

UDK[uredi]

Univerzalna decimalna klasifikacija spremlja objave in nasprotno od ISBN ali ISSN, skrbi za pravilno umeščenost objave na določeno strokovno področje.
0 = znanost in znanje, informacije, organizacije, dokumentacija, bibliotekarstvo, institucije, publikacije; 1 = filozofija in psihologija; 2 = teologija in verstva; 3 = družbene vede, politika, ekonomija, pravo, izobraževanje; 4 = matematika, naravoslovje; 5 = uporabne znanosti, medicina, tehnika; 6 = umetnost, arhitektura, fotografija, glasba, šport; 7 = jezik, književnost; 8 = geografija, biografija, zgodovina
Slovenija ena izmed 30ih držav, ki to počnejo.
Preglednejša klasifikacija je FOS 2007, ki ima 47 področij; najbolj znane enciklopedične klasifikacije (npr. družboslovje vs. naravoslovje).
S tem opremljena tudi Slavistična revija.

DOI[uredi]

Digital object identifier: standard za označevanje spletnih objav.
Vpogled na kaj se nanaša koda je zastonj, pridobitev kode je pa plačljiva.

COBISS ID[uredi]

Ima vsaka registrirana objava; iskanje nečesa, ne vrže ven vsega, kar bi bilo s tem tudi v povezavi (npr. pri iskanju monografije ven ne vrže člankov iz zbornikov z isto tematiko).
Seznam najbolj branih knjih in Knjižnično nadomestilo.

Podatki in podatkovne zbirke[uredi]

Pojem iz znanstvenega sveta, zlasti povezan z računalniško obdelavo.
Tudi izraz zajemek XD
Informacije so dokumenti (fizičen) ali podatki (osnovni element informacije)
dLib, SSKj oz. Fran, Gigafida, Cobiss ...
Če na dLibu ne dobiš kuj zadetkov, daš ukaz Išči tudi po celotnem besedilu.

Seznami[uredi]

akumulacija = kopičenje, enumeracija = naštevanje
Tehnologija podpira enciklopedični princip dojemanja.
Množina informacij spreminja naše mnenje o tem, kaj je mišljenje.

Digitalna humanistika (tudi empirične metode)[uredi]

Prvič uporabljen izraz l. 2001; 2005 prvič v slovenščini.
Kultromika!
Zajem (podatkovno rudarjenje), obogatitev, analiza, interpretacija, razpečevanje, kolaboracija, meta DH-dejavnosti.
Vse metode so empirične (opazovanje ali eksperimetn) v naravoslovju.