Uporabnik:InesSemenič

Nova pisarija

Pismenost

Pismenost je na začetku 19.stoletja pomenila slovnico. Današnji slovarji namesto tega navajajo znanje branja in pisanja, ki se že umika sodobnemu širšemu pomenu. Biti pismen pomeni obvladati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo. Nepismena večina je bila nezaupljiva do izobražene elite, z uvedbo obveznega šolanja v zadnji četrtini 18. stoletja pa je pismenost postala nuja za vsakega posameznika. Če je neka družba nepismena v današnjih časih, velja za nerazvito, saj pismenost določa prag civiliziranosti. Razumevanje pismenosti se spreminja. Nekoč je to pomenilo pisati z roko. Včasih je bilo pisanje na računalnik rezervirano le za profesionalce, kot so na primer znanstveni pisci, danes pa poleg otrok v šolah skoraj nihče ne piše več na roko.

Pismenost razumemo kot dvojno sposobnost, to je sposobnost sprejemanja (in razumevanja) zapisanih informacij ter sposobnost njihovega tvorjenja in posredovanja. Za potrdilo splošne pismenosti še ni dovolj, da znamo spretno rokovati z elektronskimi napravami, kakor v svetu tradicionalne pismenosti ni bilo dovolj le ošiliti svinčnik. Rokovanje z elektronskimi napravami spada med samoumevne tehnične spretnosti. Med te spada na primer, da znamo napolniti baterije mobilnih naprav, hitro najti tipko za vklop in izklop telefona.

Pismenost ni ena sama ampak jih je več: glasbena, računalniška, kartografska, urbana, strokovna. To so specialne pismenosti, sposobnost komunikacije v zaokroženih skupinah in specifičnih situacijah. Vsaka znanstvena disciplina ima svoj jezik in nobena od specialnih pismenosti ni obvezna. Obvezna je le splošna pismenost, saj so pismeni ljudje boljsuvereni in je z njimi težje manipulirati.

Pojem pismenosti se bo v prihodnje gotovo še zelo spreminjal. Možno je, da v prihodnosti pismenosti ne bomo več povezovali z ročnimi spretnostmi, kot to počnemo danes. Pismenost je nekoč pomenila ekskluziven status, danes je to obnašanje velike večine.

Zaskrbljujoče postane, če si kdo, ki tradicionalno skrbi za opismenjevanje, kot na primer šolniki, privošči ignoranco do pismenosti in noče niti odpreti lastnega e-poštnega računa. zelo dolgo so se tako obnašali člani Društva slovenskih pisateljev.

Navdušenje za informacijsko družbo in njeno elektronsko podporo je treba omejiti. Trditev, da bo po novem računalnik namesto nas opravil marsikatero nalogo, je napačna, velja ravno nasprotno. Prihod novih tehnologij je že od nekdaj spremljal strah, ki se po navadi izkaže za neutemeljenega.

Novodobna elektronska pismenost je sestavni del splošne pismenosti in širi polje demokratičnega, na primer prvič v zgodovini pisanja je med pisci blogov delež pisanja žensk enak deležu moških.

Delež objavljajočih v javnosti narašča zaradi širjenja družabnih omrežij. Da se oceniti, da je delež aktivno pišočih med prebivalstvom enak štirim odstotkom. Aktivno pismeni so torej v manjšini, tega posla se loti redkokdo. To vlogo ljudje velikokrat povezujejo s čudaštvom, njihovega dela ne cenijo tako kot cenijo fizično delo in ustne informacije.

Družba kulturno raste, kadar se kriteriji za dejavno participacijo v kulturi dvigajo. Podjetnost–prednostno naj bi se nanašala na udeležbo produkciji informacij. Če podjetnost razumemo kot sinonim za kreativnost, potem bi moral biti podjeten čim večji del populacije.

Wikiji

Wikimedia so metafora nove družbene paradigme z imenom informacijska družba. Razlogi predanosti Wikipediji in sorodnim spletiščem so lahka dostopnost, volontarizem, kooperativnost, tesnejši stik z realnostjo. Wikiji so žargonski izrazi za skupek spletišč. Wikimedijina spletišča so Wikipedija, Wikivir, Wikiknjige, Wikiverza, Zbirka, Wikislovar.

Wikiji so spletna računalniška tehnologija druge generacije, blogi in programi, ki jih uporabljajo socialna omrežja. Wikipedija je možnost uporabnikovega poseganja v spletišče, nagovarja nas k sodelovanju. Kot posebna jezikovna entiteta obstajamo le, če obstajamo tudi na Wikipediji. V 16. stoletju je bil pogoj obstoja prevod biblije (Dalmatin, 1584), v 19. stoletju epska pesnitev (Prešeren, Krst pri Savici, 1836), v 20. stoletju pa prevod operacijskega sistema Okna (Windows) (1995). Na lestvici jezikov na Wikipediji (jezike razvršča po številu člankov na Wikipediji in njihovi kvaliteti) je slovenščina na 40. mestu. Po Kornaijevi kategorizaciji pa spada v 2. skupino, ki nosi ime vitalni jeziki. Deljena je na comfort zone s šestnajstimi svetovnimi jeziki, ki nimajo straha pred zamrtjem in na border line s količino devetdesetih jezikov, ki imajo nejasno prihodnost. Lahko se povzpnejo med vitalne jezike, lahko pa padejo med umirajoče ali mrtve jezike.

Slovenska Wikipedija obstaja od leta 2002, najbolj dejavnih je le približno 500 uporabnikov, kar je 0,025 % populacije, najbolj pridnih pa zgolj 20, ki prispevajo kar 83% vseh vnosov.

Licenca creative commons (cc), pomeni licenca ustvarjalnega ljudstva. Licenca zahteva priznavanje avtorstva. Slovensko geslo ima v povprečju 14 urejanj. Vodilni gesli wikiskupnosti sta svoboda in kreativnost.

Wikipedija je povečala dostop znanstvenih informacij in spremenila odnos skupnosti do strokovne verodostojnosti. Pisci si prizadevajo za ohranitev nevtralnega stališča. Razlikuje se od drugih publikacijskih možnosti, saj nima nobenega zaposlenega, prispeva lahko vsakdo, uveljavlja sodelovanje namesto tekmovalnosti, objave so mednarodno primerljive in je samorefleksivna.

Wikipedija nam na dolgi rok vzbuja upanje v uresničljivost človekovih socialnih aspiracij.

Wikiji in šola

Wikipedija, sestrska spletišča, Wikiverza, so močno pedagoško orožje. Šola je prostor, ki nas pripravlja na kasnejše službene obveznosti in jo občutimo kot nujno zlo. Ob uporabi Wikipedije v pedagoške namene bi lahko ogrozili njeno privlačnost. Kljub temu pa uporaba Wikipedije v šoli pomeni izstopiti iz varnega zavetja »šole zaradi šole same« v svet realne strokovne komunikacije, kar za šolo koristno, saj učitelja prisili, da svojo avtoriteto preverja in potrjuje, študenta pa pripravi, da naloge opravlja odgovorno do skupnosti.

Negativnih izkušenj s študentskim delom na wikijih nimamo. Če določen uporabnik poseže v delo drugega in ga »vandalizira«, lahko tretji uporabnik brez problema to težavo s klikom na razveljavi v historiatu takoj odpravi.

Avtor

Komunikacija je bila do nastopa interpretacijske šole v 60. letih 20. stoletja večinoma usmerjena k avtorju. Naslednja generacije literarnih zgodovinarjev je pozornost z avtorja preusmerila k besedilu, v prvem planu je bila avtonomnost umetniškega besedila. V 80. letih se je ponovno z novo generacijo pozornost usmerila k bralcu in njegovim kulturnim interesom, potrebam in obzorju. Besedilo kot tako ni več pomembno, ampak se njegova teža določa v razmerju do bralca.

Motivacija za pisanje

Pisanja lotimo zaradi predmeta, ki je vreden ubesedovanja, zaradi samega sebe ali pa za katero od skupin, ki ji pripadamo, npr. za nacionalno skupnost.

Etična problematika obstaja v zaskrbljujoči količini kot samoumevni spremljevalec strokovne dejavnosti in se imenuje avtorski napuh. Kaže v samopoveličevanju, hlastanju po znanstvenem prestižu in v znanstvenih prevarah. Vodi nas, da gremo v člankih kolegov najprej preveriti seznam literature in pogledamo, če so nas kje citirali in upoštevali naše delo. V primeru, da so nas »pozabili« omeniti, smo užaljeni in jih maščevalno ignoriramo, kar je sramotno.

Znanost je iskanje prave teorije in znanstvenik oblikuje določena predvidevanja, ki jih z opazovanjem preveri. Izbiranje gradiv postane sporno kadar zanemarimo gradivo in metode, ki bi pripeljale do nasprotnih rezultatov.

Neetično in sporno je, če kolegu speljemo temo in objavimo članek na pogladi virov, ki jih je zbral on sam in se pripravljal na objavo. Od neetičnih motivacij za pisanje in raziskovanje je potrebno ločiti bolezensko motivacijo, to je pisanje zaradi pisanja samega. Obsesija s pisanjem se imenuje skribomanija oz. grafomanija).

Pri leposlovju je večji poudarek na načinu, kako je kaj sporočeno in ne toliko na vsebini poročila. Bralci leposlovja so za razliko od znanstvenih bralcev težje opisljivi. Do skrajne oblike literature, ki jo razume le ozek krog bralcev, prihaja zaradi potrebe kulturnih elit, da bi se potrdile v svoji izjemnosti, odličnosti in ekskluzivnosti. Velja, da je pisanje, ki se na svojo publiko ne ozira, neprofesionalno in nepotrebno. Občasno si to privoščijo t. i. véliki avtorji, kar mnogo bralcev pripelje do tega, da mislijo, da so si sami krivi, če besedila ne razumejo.

Glede na funkcijske zvrsti jezika smo pismeni na štirih področjih: vsakodnevno sporazumevanje, leposlovno, strokovno in znanstveno ter publicistično. Pri ločevanju med strokovnim in znanstvenim pa prihaja do težav, zato bomo oboje umestili glede na prostor objave in glede namembnika.

Znanstvena besedila so tako objave v revijah, zbornikih, knjigah in spletiščih, ki imajo status znanstvenih publikacij.

Strokovne objave pa so objave, ki znanstvena spoznanja prenašajo k širšemu uporabniku, na primer učbeniki (strokovne knjige), enciklopedije, leksikoni, slovarji. Publicistična besedila so dnevni časopisi, zabavna periodika, blogi.

Izbira jezika

Če pišemo za globalno javnost, jo bomo nagovorili v angleščini, če pišemo za domačo publiko, pa v slovenščini. Za razprave o slovenski književnosti je seveda nevtralni jezik slovenščina. Angleške objave so v privilegiranem položaju, krivda za slabo vidnost objav v drugih jezikih ni samo v bralcih, ampak v nezadostni promociji takih objav s strani njihovih tvorcev. Pomagalo bi, če bi jim avtorji dodali povzetke v angleščini, poskrbeli za njihovo vključenost v različna kazala in bi na mednarodnih forumih ozaveščali strokovno javnost o njihovem obstoju. Toda dvojezično objavljanje je drago, zahteva časa in tako avtorjem in uredništvom povzroča frustracije. Slovenska Wikipedija živi na podlagi strokovnih spoznanj raziskovalcev in inštitucij v slovenščini in spodbuja k vzajemnemu poseganju.

Izbira teme

Študentom izbiro teme v akademskem okolju po navadi narekujejo učitelji, mentorji, smernice. Študent naj si izbere temo, ki ga dejansko privlači in ima do nje pozitiven čustveni odnos, potem se bo hitro zaljubil v delo, ki ga more opraviti. Drugače je ta naloga obremenjujoča. Velja, da se ljubezen do izbrane teme rodi ob intenzivnem ukvarjanju z njo. Ostati moramo odprti do tem, o katerih se nam prej niti sanjalo ni in velja, da ni dobrih in ni slabih tem. Vsaka je na začetku težka. Bolj kot nam je tema blizu, prej jo bomo izbrali, lahko nam je všeč preprosto tema oz. naslov seminarske naloge, lahko pa je povezana z našo družino ali skupnostjo, v kateri živimo.

Literatura v slovenščini in z njo tudi literarna veda sta nastali v 19. stoletju kot legitimacija samostojne nacionalne eksistence in sta inštrument tega nacionalnega interesa. Ker se pomembnost določa v mednarodnem okolju, dobijo večji status teme, okrog katerih se zbira več piscev, česar za izrazito slovenske teme ni mogoče pričakovati.

Vaje v pisanju

Pisanje je veščina oziroma spretnost, ki se je je treba naučiti. Piščevo proizvodno sredstvo sta danes tipkovnica in miška. Na začetku šolanja so nas učili pravilno držati svinčnik, kasneje pero, danes pa bi se lahko že v 1. razredu osnovne šole učili tipkanja. Vseeno je treba otroke navaditi na pisalo, saj se na ta način preko ročne spretnosti krepi njihova inteligenca.

Danes nam po zaslugi čitalnikov in OCR ni več treba v celoti pretipkavati besedila, le popravimo morebitne napake, ki jih je naredil stroj. Sama digitalizacija in korektura pa nista dovolj, poskrbeti moramo, da bo delo tudi javno dostopno. Wikivir je za to najbolj ustrezno spletišče, v Sloveniji ga imamo od leta 2006 in je postal zajetno skladišče slovenske literarne klasike v javni lasti.

Usoda avtorstva

Pri avtorstvu gre za enega starejših in bolj trdoživih konceptov. Avtorji imajo svojo zakonodajo in se pogosto združujejo v močne skupnosti, bralci le v bralske krožke in forume. Biti avtor je včasih pomenilo, da si pripadal ustvarjalni eliti. Avtorji so z deli konstruirali in kulturno emancipirali skupnost. Samozavestni avtor ima vse več zahtev in če kaj ni po njegovi volji, umakne svoj tekst ali pa nastavi previsoko ceno svoje knjige.

Soavtorstvo

Pisce je treba odpreti za sodelovanje z drugimi v imenu skupnega cilja in tujih posegov v besedilo ne smemo razumeti kot kritiko, ampak kot sodelovanje. Wikiknjige, ki vsebujejo daljša besedila, predvidevajo nekje na začetku seznam vseh sodelujočih. Bistveno je soglasno usklajevanje. Največji »greh« avtorstva ja napuh. Pisec, ki se zna uskladiti z drugimi, piše, ker bi s tem rad prispeval k skupni dobrobiti.

Objavljanje

Koncept avtorstva je povezan z objavljanjem. Z internetom se je rodil nov pomen izraza »postaviti besedilo«. Včasih je to pomenilo pretipkavanje iz rokopisov v stavni stroj, od koder so šla v tisk in med bralce. Zaradi cenzure veliko besedil bralcev sploh ni doseglo. Danes »postaviti besedilo« pomeni naložiti (»uploadati«) besedilo na spletno mesto. Postaviti hkrati pomeni tudi objaviti. K vidnosti besedil najbolj prispeva postavitev na močno obiskano mesto, kot so to na primer spletni časopisi, blogi ali forumi. Pomagajo tudi hiperpovezave v besedilu, več kot je povezav v besedilu, lažje je priti do njega. avtorjeva intenca odloča o tem ali ima besedilo na spletu status objave ali ne.

Množični um ali pametna množica

Obstaja vrsta izrazov za poimenovanje kombinacij množic in pameti. Kolektivna zavest oziroma angleško colective consciousness. Virtual crowd pomeni virtualna množica. Sodelujejo anonimni posamezniki in cilj tega prizadevanja je da ima vsak član od tega koristi.

Množični um je kritiziral ameriški računalničar, pisatelj in galsbenik Jaron Lanier, ki je civilizacijski paradigmi dal oznako digitalna maoizma, kar pomeni, da slehernik sodeluje pri oblikovanju informacij in s tem grozi zahodni civilizaciji. Lanier je veliko stvari pravilno predvidel in nekatere slabosti izkušamo na slovenski Wikipediji.

Množična masivnost je nevarna, ker brezglava množica brez zmožnosti samorefleksije ves čas išče avtoriteto, nekega močnega voditelja, ki se mu podredi. Postliberalno-demokratično stališče do množice pa pravi, da je skupnost pravzaprav skupnost posameznikov. Sodobna množica ne potrebuje več avtoritativnih voditeljev. Sodobna množica je sublimna. Spremenila se je zato, ker jo določa druga vrsta dela. Množica se ne ukvarja več s fizično obliko dela ampak z dejavnostmi in duhovnim delom ter deluje zavestno in prisega na red.

Avtorske licence

Rezultat pisanja je besedilo, stroke ga definirajo različno. Za jezikoslovje je oblika jezikovne komunikacije, iz pravnega zornega kota je besedilo intelektualna lastnina, okrog nje se je oblikovala specifična zakonodaja copyright oz. avtorske pravice (podobno kot patenti in blagovne znamke). Težave povzročajo med drugim tudi besedilom v digitalni obliki.

• Creative commons: v slovenščini ustvarjalna gmajna je avtorska licenca, ki za razliko od kulture dovoljevanja izhaja iz svobodne kulture. Vrste licenc: priznanje avtorstva (attribution – BY), deljenje pod istimi pogoji (share-alike – SA), nekomercialno (non-commercial – NC), brez predelav (no derivative works – ND).

Licence cc so spremenljive. Najsodobnejša med licencami cc ima oznako Creative Commons Attribution 4.0 International license, ima globalno veljavnost, edini pogoj, ki ga imajo dela, opremljena z njo, pa je ta, da uporabnik navede njihovega avtorja. Avtor, ki se odloči za uporabo cc licenco, ohrani t. i. moralne avtorske pravice.

• Copyright: avtorska zakonodaja, zakon o avtorski in sorodnih pravicah ščiti izvirna avtorska dela pred zlorabo, ki jo definira kot nepooblaščeno razmnoževanje in distribuiranje, nedovoljeno javno izvedbo ali predelavo dela in objavo takega izvedenega dela. Bralec lahko s takim delom počne marsikaj pod pogojem, da je zasebno. V ZDA se je avtorska zakonodaja spremenila, na začetku 20. stol. je bilo obdobje zaščite dolgo 15 let, na koncu 20. stol. že 89 let v povprečju. To pomeni, da se je dostop ves čas omejeval, kar pa je v nasprotju z namenom copyrighta. Če je lastnikov več, je razpoložljivost predmeta za posameznika manjša. Zakonodaja v Sloveniji pazi na to, da si kdo ne bi zastonj prilastil informacij brez dovoljenja avtorja, namesto da bi pazila na to, da bi pretok teh informacij potekal brez motenj. Lastnik avtorskih pravic je avtor, dokler le-teh ne proda ali odstopi. Avtorska zaščita traja še 70 let po smrti tvorca nekega besedila, če je bilo delo objavljeno anonimno ali pod psevdonimom, vstopi v javno last 70 let po objavi. Lastnik avtorskih pravic je avtor, dokler le-teh ne proda oziroma jih odstopi. Če je neko delo nastalo v okviru službenih obveznosti, lastništvo pripada inštituciji. Z morebitno objavo skupinskega dela se morajo strinjati vsi avtorji, običajno se zavežejo v pogodbi. Digitalna knjižnica Slovenije ima gradivo, ki še ni v javni lasti, dostopno samo z računalnikov znotraj inštitucije. Najtežji problem v avtorskem pravu so izvedena dela. Slednje ima status originalnega in avtorko zaščitenega dela. Med avtorske pravice gre pravica do razmoževanja in razpečevanja, kadar delo damo na razpolago v razredu, na spletni strani in je dovoljeno dokler gre za korektno in pošteno uporabo. Razlika je med prodajo dela in prodajo avtorskih pravic, za katero velja, v primeru da do nje pride, da avtor več ne odloča o razmnoževanju dela.

Bralec

Prosti dostop

V ospredju je pričakovanje po prosti dostopnosti informacij z vseh področij, sploh pa zastonj osnovno, srednje in višje šolstvo. K prosti dostopnosti šolskega znanja spadajo zastonj učbeniki. Knjige, ki so bile do nastopa interneta glavni vir informacij in znanja, so bile včasih zunaj šole redko dostopne. Danes plačujemo ne samo za našo zabavo, ampak tudi za vsebine, s katerimi bi lahko posredno obogatili življenje skupnosti. Država na mnogih področjih prej ovira dostop do znanja, kot ga omogoča. Zavest o nuji digitalizacije slovenske literarne dediščine se je rodila zunaj Slovenije.

Veliko ljudi noče zaupati globalnemu zastonjkarstvu, saj je v nas zasejano globoko prepričanje, da je človek človeku volk. Vendar bi bilo neumno plačevati za domače informacije, ko imamo sicer tuje, a brezplačne na dosegu roke. Skozi celotno zgodovino prihajajo rešitve za Slovence iz tujine, zato je nezaupljivost do informacijske družbe, ki tudi ni domač izum, neutemeljena in krivična. Informacijsko najbolj zaprta področja človeškega delovanja so vera, vojska, trgovina, uradovanje in industrija, medtem ko si informacijska družba lahko privošči kooperativnost, ki je civilizacijsko višja oblika odnosov.

Evropska unija podpira prosto dostopna znanstvena besedila, za promocijo prosto dostopne umetnosti pa se ni odločila. (Ker pripisuje umetnosti manjši pomen kot znanosti, ker je znanost mednarodna, umetnost pa nacionalna?) Prosta ali odprta dostopnost (OA open access) se nanaša na diseminacijo znanstvenih informacij. Razlikovati moramo med prostim dostopom in prosto vsebino (free content). Vsebino, ki je označena kot prosta, lahko poljubno spreminjamo, poseganje v besedilo ne dovoljuje.

Prosti dostop (free OA) pomeni brezplačno dostopnost besedila, za katero je avtor materialne pravice prenesel na založbo, odprti dostop (libre OA) pa je brezplačna dostopnost besedila na spletu, pri čemer je avtor obdržal materialne pravice. Prosti dostop v praksi pomeni, da do nekega besedila lahko dostopa kdorkoli, kadarkoli in kjerkoli. Če je za uporabo dokumenta potrebno plačati, izgubi status proste dostopnosti.

• Zlati prosti dostop-prosti dostop zagotovi založnik.

• Zeleni prosti dostop-za prosti dostop poskrbi avtor s samoarhiviranjem objav.

• Sivi dostop-spletna dosegljivost publikacij, do katerih je sicer težko priti (diplome).

• Hibridni dostop-poleg zastonj spletnega dostopa obstaja še plačljiva tiskana verzija publikacije.

• Zakasnjeni prosti dostop-objave pridejo v prosti dostop šele kakšno leto po objavi.

• Platinasti prosti dostop-avtorji nimajo stroškov objave, zanje poskrbi nekdo tretji: država, inštitucija, mecen.

Ob vseh navedbah je jasno, da se najbolj navija za tiste pristope, ki niso plačljivi ali pa so stroški minimalni.

Založbe

Večina člankov za Wikipedijo je skupinske narave, čeprav se nekaterim študentom, ki pišejo zanjo, ne zdi vredno zapisati od kod so prepisovali in to spada pod nekorektno obnašanje. Aaron Schwartz, študent in internetni genij (iz univerzitetnih strežnikov je snel plačljive znanstvene članke in omogočil zastonj dostop do njih), ki se je zavzemal, da se znanje obravnava kot javno dobro in ne kot privatna lastnina je zaradi tožb in groženj z zaporom storil samomor.

Založbe so segment kulturne industrije, ki obravnava bralca kot potrošnika kulturnih dobrin in v njeni proizvodnji in lasti. Znanje naj bo prosto dostopno, ne plačljivo. Plačljiva informacija danes ne pomeni več, da je zanesljivejša od tiste brezplačne. Avtorji vabijo založbe k produkciji publikacij, ker mislijo, da jim bodo založbe pomagale do bralcev in zaradi ugleda, ki naj bi ga knjigi dalo ime založbe. Slavistična revija se je založniškega posredništva znebila že leta 1991 in je dokaz, da lahko izhajajo brez založb, z dobrimi uredniki. Založbe agresivno nastopajo proti knjižnicam. Po mnenju založb knjižnice uničujejo knjižni trg, saj se tja zateka mnogo več bralcev.

Predatorske založbe (predatory open access publishing) nudijo nove izbirne možnosti znanstvenim piscem, njihovo število se veča, ogrožajo ali celo ukinjajo monopol založniških korporacij. Poskrbijo za vidnost objav in ne pretiravajo s stroški.

Repozitoriji

Najočitnejši dokaz o vplivnosti svojega znanstvenega objavljanja dobimo preko številk o citiranosti, nekoliko manj pomemben a vseeno nezanemarljiv podatek je podatek o branosti. Med seboj se lahko zelo razlikujeta. Prosta dostopnost objav prispeva k večji branosti in večjemu vplivu objav. Znanja ne smemo obravnavati na enak način kot materialne dobrine. Glavni namen repozitorijev je za zdaj arhiviranje diplomskih, magistrskih in doktorskih nalog.

Avtorji imajo od pojave spleta možnost postavljati svoje tekste na svojo osebno stran, vendar se le redki odločijo za to. Objavljanje na spletu do neke mere spreminja slog pisanja predvsem zaradi zavedanja, da je med bralci veliko laikov in ljudi druge stroke, zato avtorji uporabljajo poljudnejše izraze in skrbijo za vzdrževanje bralčevega interesa.

Slovenske literarnovedne revije: Slavistična revija, Jezik in slovstvo, Primerjalna književnost, so v prostem dostopu takoj po izidu na papirju. Spletni forum SlovLit je odprtega značaja in z enim sporočilom dnevno kontinuirano skrbi za strokovno komunikacijo v slovenski literarnovedni in jezikoslovni skupnosti. Poudarek na informacijah s področja digitalne humanistike prispeva k modernizaciji stroke.

Varovanje zasebnosti

Dandanes smo nezaupljivi do globalnih digitalizacijskih podjetij, ker nas je strah njihove velikosti, nam ni všeč, da prihajajo iz Amerike, na splošno ne zaupamo v dobre namene njihovega početja. Vseeno pa ta podjetja lajšajo človekovo eksistenco. Občutek in občutljivost za eksistenco posameznika je znak civilizacijske razvitosti.

S posamičnim ni v literaturi nič narobe, le paziti moramo, da pojma ne zamešamo s sebičnim, privatnim, zasebnim. Ozaveščenega posameznika ne zanimajo lastna nedotakljivost, ampak je zainteresiran za blaginjo vseh drugih posameznikov in okolja.

Poznati moramo tudi razlike med skupnim in javnim. Kot javno si predstavljamo to, kar nam pred oči postavljajo mediji, šele kasneje se zavedamo, da obstaja tudi še posebno in strokovno javno. Za javno dobro, za blagor skupnosti, si lahko prizadeva tudi posameznik ali zasebnik.

Mnogi se nadzorovanosti otepajo, češ da pomeni izgubo osebne svobode, pri tem pozabljajo, da družbeni vzorec slovenske vaške skupnosti zasebnosti sploh ne pozna, saj vsak ve vse o vsakem. Mnogi projekti zaostajajo ravno zaradi varovanje osebnih podatkov (npr. Street View). Na družabnih omrežjih ljudje objavljamo tudi najbolj intimne trenutke našega življenja, medtem ko se mora nekdo pred sodiščem zagovarjati, zakaj je iz telefonskega imenika prepisal ime nekega občana. Take stvari ovirajo emancipiran vstop slovensko govorečih v globalno skupnost kulturno progresivnih nacij.

Kredibilnost

Za tiskane in spetne objave danes velja, da ni več toliko ovir pri objavljanju kot jih je bilo včasih. Objava na spletu je danes brezplačna, zato pravzaprav lahko vsak objavi vse. Objavljanje brez uredniškega filtra v nas vzbuja skrb glede kredibilnosti in verodostojnosti nekega dela. Preden objavljeni informaciji lahko zaupamo, moramo preveriti naslednje zadeve: avtorja, inštitucijo oz. medij objave, starost dokumenta, njegov odmev v javnosti, dejstva, avtorje in tekste, na katere se sklicuje.

Avtorju lahko zaupamo, če gre za strokovnjaka nekega področja, o katerem piše, da ne zavaja bralca. Vseeno moramo piščev status preveriti v bibliografiji, njegovo mesto v znanstveni skupnosti pa na spletišču Sicris. Pomembno si je zapomniti, da če je nekdo mojster za eno področje, ga to še ne kvalificira za zaupanja vredne izjave na drugem področju. Do mlajših avtorjev smo praviloma manj zaupljivi, kar je lahko popolnoma neupravičeno. Imajo manj življenskih izkušenj, toda imajo veliko več izkušenj pri iskanju informacij na spletu.

Aktivizem

Spoznavni nihilizem novih pristopov hromi željo po objektivnem spoznanju in se je zato z njim težje strinjati. Instrumentalizacija znanja pa je korektura domačega humanističnega stališča, da je naša naloga svet zgolj opisovati, ne pa ponujati rešitev za njegovo izboljšavo. Tradicionalni humanisti so izurjeni za odkrivanje napak v navidezno urejenem svetu.

Ameriška ideologizacija se naseljuje tudi v slovenskem akademskem prostoru predvsem z uzurpacijo prostorov na Filozofksi fakulteti jeseni 2011.

Aktivizem lahko na splošno opišemo kot prizadevanje in delovanje z namenom doseči družbene, politične, okoljske in drugačne spremembe. Tako delovanje podpira ali pa nasprotuje eni od strani pri spornem vprašanju. Je socialni koncept, ki ga dokumentirajo slovenske sintagme kulturni, mladinski, partijski, sindikalni aktivist. Med drugo svetovno vojno so aktivist rekli političnim delavcem OF na terenu.

V znanosti je aktivizem človeku, ki mu gre za objektivno spoznanje, neuporaben, ker sledi samo svojemu interesu in je gluh in slep za pomisleke in nasprotne argumente. Kompleksno problematiko reducira na preproste opozicije in namesto na racio apelira na čustva. Aktivizem ne mara statistike, češ da jo je zlahka mogoče zlorabiti, v resnici je ne mara, ker statistika v črno-beli svet aktivizma vnaša zoprne sivine.

Oznaka kritičnega mišljenja: biti kritičen pomeni isto kot biti nezaupljiv. Kritično mišljenje je pesimistično mišljenje. Nezaupljivost potiska posameznika v obrambno pozicijo, ta pa je po definiciji konservativna. Treba je izstopiti iz črede in misliti s svojo glavo ter prepoznati lažne preroke.

Socialna omrežja dojemamo kot razbremenitev kapitalističnih odnosov, mogoče celo kot njihovo negacijo. Oglase, ki jih dobivamo, dojemamo pozitivno, saj se tičejo naše interesne sfere in veliko bolje je dobivati nam zanimive oglase, kot pa neselektiven spam. Neprofitna javna spletišča so na primer Wikiji. Socialna zavist na žalost v veliki meri žene tudi socialni aktivizem.

Avtorstvo

Inštitucionalna vezanost avtorja je podatek z dvojno valenco. Po eni strani podeljuje legitimiteto njegovim objavam, po drugi strani pa inštitucije rade zavirajo objavo prelomnih odkritij, novitet. Rezultat: ustanavljanje alternativnih kanalov za publiciranje (revija Problemi, Časopis za kritiko znanosti, Slovenski kongres itd.).

Samozaložba s pojavom digitalnega tiska postaja običajna oblika objave in izgublja slabšalni pomen. O njegovi verodostojnosti moramo vseeno biti previdni, glede na to, da besedilo ni šlo čez uredniški ali recenzijski postopek.

Starost dokumenta ima dobre in slabe strani. Starejše ne pomeni tudi boljše, saj se v starih besedilih najde kar nekaj napak, ki jih mi, če nismo kritični in previdni, vedno znova prepisujemo in razmnožujemo. Wikiji so v tem pogledu boljši, saj se članki sproti dopolnjujejo in popravljajo.

Letnica nastanka dela usmerja bralčevo branje, prilagodi se času, v katerem je besedilo nastalo. Vedno je treba preveriti tudi mesto objave. Ločevati moramo med strokovnjaki in laiki, neverodostojno informacijo pa sami preverimo, koliko je zanesljiva, po navadi v znanstvenih revijah in knjigah. Laična javnost ima dandanes zares možnost popravljanja uveljavljenih pogledov, predvsem ker so podatki vedno bolj dostopni in zaradi večje radovednosti ter upoštevanja spoznanj drugih področij.

Strokovno recenziranje

Angl. peer reviewing je v znanosti utečen postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih. Podvrženi so mu avtorji, referenti, pisci znanstvenih zbornikov, pisci razprav (diplomanti, magistranti, doktorandi). Recenzenti pa so strokovnjaki, ki jim je znanstvena srenja priznala kompetenco za področje recenziranja in v skupnosti uživajo ugled, npr. uredniki časopisov, zbornikov, revij. Urednik presodi, ali bo upošteval recenzentovo mnenje ali ne.

Delo, ki je predmet strokovne presoje, recenzenti sprejmejo, zavrnejo ali sprejmejo pod pogojem, da avtor odpravi napake, slednja možnost je najpogostejša. Nevtralno in pravično presojo lahko zagotovimo s slepim (avtor ne ve, kdo je recenzent) in z dvojnim slepim (tudi recenzent ne ve, kdo je avtor) recenziranjem (anonimizacija postopka). Anonimnost je potrebna predvsem zaradi užaljenih avtorjev, katerih dela so zavrnjena.

Recenzijski postopek ima tri možne izide: sprejem članka, njegovo zavrnitev ali pogojni sprejem.

Pravopis

Dvom v kreditibilnost se pojavi, če avtor dela veliko pravopisnih napak.

Ločila

Razlika med vezajem (-), ki je najlažje dostopen, pomišljajem (–) in dolgim pomišljajem (—) se zdi ljudem odveč in uporabljajo samo najkrajšo črtico. Strokovni pisec pa bo med njimi razlikoval. Zaimek le-ta je značilen bolj za pisna besedila, zato se mu izogibajmo. Nestični dolgi pomišljaj stoji samo med povedmi in ga uporabljamo samo za členitev dolgih odstavkov.

Pravopisno idilo med pišočimi najraje razdirajo filozofi, ki pretiravajo z rabo velikih začetnic, narekovajev in z garniranjem besed z vezaji.

Poznamo tri oblike dvojnih narekovajev in več oblik enojnih, slovenska Wikipedija pa najbolj priporoča uporabo srednjih (»«).

Dvopičje je levostično ločilo, vendar ga v zadnjih letih Cobiss uporablja tudi kot separator med polji bibliografskega kataložnega zapisa in ga nastavi nestično. Poleg tega je odveč, če dvopičje uporabimo v naštevalnem nizu. Izogibajmo se veznikov npr. in itd., itn. … v isti povedi, ker imajo podoben pomen.

Tropičje ali tripičje je alternativa vezniku itd. Pred tropičjem ni vejice in je nestično ločilo! V strokovnem besedilu naj bo prav tako čim manj klicajev in vprašajev. Podpičje uporabljamo pred pojasnjevalnimi deli povedi, kadar se nam zdi pika premočna, vejica pa prešibka. Pri piki ni velikih dilem, le v prepisovanju starih besedil, pri katerih se tudi naslov konča s piko.

Glede na pravopisno rabo lahko sklepamo o starosti pisca, saj se pravopis z leti nenehno spreminja.

Velike začetnice

Dilema se pojavi predvsem pri pisanju naslovov kolon ali vrstic v tabelah. Priporočilo gre v smer velike začetnice, celice znotraj tabele pa naj bodo zapisane z malo začetnico, razen ko gre za cele stavke ali imena. V alinejah naj uporabljamo veliko začetnico, ko gre za daljše stavčne povedi, vendar morajo potem biti vse alineje take.

Drugo

Primer: Kjer je bil osrednja figura moški : Kjer je bila osrednja figura moški Izbira moškega spola je bolj nevtralna.

Digitalna pismenost

Danes mora znati pripraviti besedilo do konca avtor sam, natančno mora upoštevati tehnične parametre in pisati na računalnik.

Formati besedil

• Txt pomeni golo besedilo

• Doc, docx, rtf, odt pomeni obogateno besedilo

• Htm, html je spletno besedilo

• Pdf je natisljivo besedilo

• Besedila na wikijih in še kje nimajo končnic

Ozaveščeni uredniki naročajo avtorjem, naj jim tekste oddajo v formatu rtf ali odt, ki je nekomercialna različica formata doc in docx.

Nedopustljiv, vendar priljuben digitalni analfabetizem je razpošiljanje besedil v slikovnem formatu.

Besedilo v wikijih

Nekaj koristnih ukazov:

• za odstavek pustimo eno vrsto prazno

• enoto v seznamu na začetku vrstice napove zvezdica (*)

• naslove obdamo z dvema enačajema ==xxxx== (podnaslove s tremi)

• ležeči tisk napravimo z dvema apostrofoma ’’xxxx’’, krepkega s tremi ’’’xxxx’’’

• povezave napravimo z oglatimi oklepaji Ljubljana; modre povezave pripeljejo na že obstoječa gesla, v rdečem so takrat, ko gesla še ni

• oštevilčeni seznami se začenjajo z grabljicami (#)

• v wikijih delujejo tudi ukazi za format html: br v <> za prelom vrstice, hr v <> za vodoravno črto, center v <> za centriranje besedila

• poem v <> uvaja pesemsko besedilo

Vaje v wikijih

Najpogostejše napake začetnikov na Wikipediji:

• preintenzivno členjenje na odstavke (besedilo vedno členimo na odstavke s prazno vrstico)

• mašila, ki ne spadajo k enciklopedičnem slogu

• prehajanje med prvo in tretjo osebo ter med preteklikom in sedanjikom

• dobesedno prevajanje iz drugih jezikov

Sporočanje popravkov in komentarjev

Uredniki, mentorji in recenzenti svoje pripombe avtorju sporočijo ustno, v samostojnem besedilu ali kar neposredno v besedilu. Urejevalniki in ogledovalniki imajo funkcijo komentiranja. Dobro si je vključiti funkcijo sledenja spremembam, ki beleži naše posege v besedilo. Naloga lektorja je, da svoje popravke v besedilu jasno označi.

V wikibesedila popravke vnašamo neposredno, za komentiranje pa imamo te možnosti:

• pogovorna stran besedila

• pogovorna stran avtorja

• če besedilo nastaja v univerzitetnem seminarju, lahko odpremo samostojno stran na Wikiverzi

• znotraj besedila v obliki teksta, ki na zaslonu ni viden

• s predlogo: beseda s popravljeno napako

Navajanje

Citiranje je ov povzemanju in parafraziranju osrednja oblika kulturnega spominjanja in glavna strategija za reprezentacijo tega spomina (Dubravka Oraić Tolić. Akademsko pismo. Zagreb, 2011. 435)

Čemu sploh citiramo

Strokovni pisec brez sklicevanja na druge skoraj ne more. Citiramo, da svoje besedilo naredimo čim bolj prepričljivo. Najbolj zaleže navajanje izjav splošno poznanih in cenjenih avtoritet, s tem tudi dokazujemo svojo načitanost in intelektualno superiornost.

Pogoj znanstvenega besedila je prispevek novega spoznanja v skladišče vednosti. Če besedilo ne prinaša novega znanja, ne spada v znanost, poleg tega je zaželeno sklicevanje na že poznano, saj je tako manjša možnost napačnega razumevanja besedila. Sklicevanje na druge pisce je torej znamenje strokovnega pisanja. V strokovnih spisih so sklici grafično poudarjeni z narekovaji ali celo stojijo v samostojnem odstavku, spremlja jih identifikacija vira v oklepaju za citatom. Viri po urejeni po priimkih avtorjev.

V zavest stopa spoznanje, da človeški napredek ni stvar genialnih posameznikov, ampak stvar zavzetih množic oziroma bolj ali manj anonimnih posameznikov iz množic (podobno kot pri mravljah ali čebelah). Osebe, zapisane v leksikonih kot znanstveniki, so bile ob pravem času na pravem mestu, imele so zbrano gradivo svojih predhodnikov, le ubesediti so ga morale. Priznavanje avtorstva posameznikom je ena najobčutljivejših točk naše civilizacije. Ne gre več samo za denar, ampak tudi za ohranjanje socialnih privilegijev, zaradi katerih je fino imeti status avtorja.

Priznavanja avtorstva posameznikom je ena občutljivejših točk naše civilizacije. Sedaj, ko imamo možnost ustvarjalnosti in publiciranja, prihaja do poseganja po vzvodih, da bi se ohranilo staro hierarhično razmerje.

Najvišji družbeni cilj je oblikovati skupnost informiranih, kompetentnih, družbeno odgovornih, kreativnih, uspešnih in zato zadovoljnih posameznikov. Samo z vzgojo občutljivega bralca ne bomo nikoli dosegli želene stopnje družbene kreativnosti.

V 80. letih 20. stoletja je veljal zakon, da delo pride v javno last 50 let po avtorjevi smrti, kasneje pa so informacije opredelili kot intelektualno lastnino in od takrat naprej velja meja 70 let po avtorjevi smrti (od 29. aprila 1995). V Avstro-Ogrski je zaščita trajala 30 let po avtorjevi smrti.

Princip proste dostopnosti znanja je v oporeki z veljavno avtorsko zakonodajo copyrigh, ki pazi na to, da se kdo ne izmuzne plačilu avtorskega izdelka. Citiranje je neplačljiva uporaba avtorskih del, ker uporabimo le manjši del avtorskega proizvoda in ne celega. V akademskem pisanju velja, naj delež citatov iz leposlovja ne presega 20 %. Pretirano citiranje je strokovno in etično sporno, pravno vprašljivo oziroma kaznivo pa ni.

Prepisovanje

O plagiatu govorimo, kadar se tuje znanje uporablja kot lastno, ne da bi navedli, od kod smo dobesedno prepisali ali povzeli izjave. Intelektualna kraja se pravno kaznuje le, če posameznik prepisuje od avtorjev, katerih dela še niso v javni lasti (od avtorjeve smrti še ni minilo 70 let) in ne navede, čigava je določena izjava oziroma od kod jo je črpal.

Huje je, kadar je plagiat načrtna strategija oziroma sistematično prilaščanje tujega. V tem primeru akademski pisci ne uporabijo tujega znanja dobesedno, ampak v parafrazah, spremenijo zaporedje besed in dodajo še kakšno svojo misel.

Tudi na literarni sceni imamo opravka s plagiatorstvom, mnogo je avtorjev, ki svojim pisateljskim kolegom očitajo, da so si pri njih izposodili naslov ali da jih slogovno posnemajo. Mnogokrat pride do zlorabe s strani ljudi, ki želijo diskvalificirati svoje strokovne kolege.

Citatna industrija

• Citatni indeksi: citiranost je pomemben mehanizem za oblikovanje hierarhije v stroki. Citation index je bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje skice na predhodne objave. Za znanstvena področja obstajajo ločeni citatni indeksi, na primer AHCI (Arts and Humanities Citation Index), ki izpisuje iz 1700 revij. Na spletu je tudi zastonj podatkovna zbirka Googlovega Učenjaka (Google Scholar), ki zajema veliko več virov. Znanstvene revije so zainteresirane za indeksiranje in skušajo izpolniti zahteve za vpis v podatkovne zbirke. Med te kriterije spadajo: recenzijski postopki, mednarodno uredništvo, mednarodno naročništvo, spletna dostopnost ipd. Slavistična revija je zaradi necitiranosti oziroma zaradi nezanimanja anglocentrične humanistike za probleme slovenskega jezika in literature izpadla iz seznama domačih revij, ki jih indeksirata SSCI in AHCI, s tem pa izgubila tudi na svojem strokovnem ugledu.

• Faktor vpliva (IF impact factor) je številka, ki kaže stopnjo uglednosti, to je vplivnosti znanstvene revije. Najbolj poznan je bibliografski servis Thomson Reuters, ki IF izračunava za omejeno število revij v svojih dveh citatnih indeksih, naravoslovnem SCI in družboslovnem SSCI, ne pa tudi v humanističnem AHCI. Višji kot je faktor vpliva, več je vredna objava v taki reviji in več ugleda ima avtor, ki tam objavlja. Citiranje je v vsaki disciplini drugačno, zato lahko primerjamo samo dosežke znotraj posamezne discipline, ne pa dosežkov različnih disciplin. Znanstvena skupnost se zavzema za primernejše vrednotenje znanstvenega dela, kot je IF, ki je bil vpeljan z drugim namenom (knjižnicam pokazati odmevne revije v strokah). Dvomi v faktor vpliva so pripeljali do predloga zamenjave z Googlovim algoritmom za rangiranje strani.

• Slovenske znanstvene revije: Primerjalna književnost, Slavistična revija, Dve domovini, Jezik in slovstvo, Razprave SAZU,… Med tuje razprave o slovenski književnosti pa sodijo: Slovene Studies (ZDA), Philological studies (Perm, Skopje, Ljubljana), Slavia Meridionales (Varšava),…

Citatni slogi

Glavni citatni stili:

• APA (psihologija, vzgoja, družbene vede)

• MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistika)

• AMA (medicina, biologija)

• Čikaški (naravoslovje, splošno)

• Wikipedijski

Humanistični pisci in uredniki v grobem iščejo vmesno pot med čikaškim in MLA-jevim načinom. Slovenske humanistične revije (Primerjalna književnost, Slavistična revija, Jezik in slovstvo) imajo vsaka svoj način citiranja.

Najpomembnejši deli bibliografske enote:

• Avtor

• Naslov

Potem glede na vrsto objave še:

• Ime spletišča in datum pri spletni objavi

• Kraj, založbo, letnico in knjižno zbirko pri knjigi

• Naslov zbornika, kraj, založbo, letnico in strani članka v zborniku

• Naslov revije, letnik, številko, letnico in strani pri članku v reviji

• Naslov časnika, datum in strani pri članku v časniku

Tehnika citiranja

Citat ali navedek je iz dveh delov: navedenega besedila samega in navedbe citata.

Dobesedni navedek tujega besedila pisec loči od lastnega z narekovaji ali ga postavi v samostojen, grafično drugačen odstavek. Vir citata pa je v celoti naveden v oklepaju za citatom samim v obliki opombe (bralca usmerja na dno iste strani), kratkega sklica (usmerja v seznam literature na koncu besedila) ali neposredne povezave na vir (bralca pripelje neposredno v besedilo, iz katerega je bilo citirano).

• Opombe: včasih so opombe pod črto na dnu strani, koncu poglavja oz. članka pomenile navajanje literature. Opomb nikoli ne delamo s kratkimi sklici. V opombah os navedena samo tista dela, iz katerih so bile vzete ali povzete konkretne izjave, v seznamu referenc pa tista dela, ki so za predmetno področje, ki ga članek obravnava, sicer pomembna, ni pa bilo iz njih nič neposredno citirano.

• Kratki sklici: Izogibamo se podvajanju priimka, pazimo na končna ločila.

• Označevanje navedkov: Navedka ne začenjamo in končujemo s tremi pikami, navedek z veliko začetnico začnemo v oglatem oklepaju, končamo pa s končnim ločilom zunaj navedka. Odstavčno ločenega navedka ni treba opremiti z narekovaji.

• Od kod vse citiramo: citiramo iz vseh mogočih virov, iz knjige, poglavja v knjigi, iz razprave v zborniku, iz članka v časniku, s spletne strani, iz bloga, iz videa na spletu, z lokacije na Geopediji, iz arhiva,… Najpogosteje se sklicujemo na besedilo oziroma na del besedila, tudi na sliko, tabele, grafikon, zvočni posnetek, rokopis. Vedno pogosteje imamo opravka z viri tako v tiskani in digitalni obliki. Navadno navedemo tisto izdaje, iz katere smo črpali besedilo, razen če ni na voljo, takrat pride v poštev tudi kakšen drugi del.

• Viri in literatura: Nesmiselno je ločeno navajanje virov. Delitev na vire in literaturo je smiselna pri dolgih seznamih. Viri pomenijo gradivo, ki je predmet raziskave, literatura pa teoretične ali metodološke pripomočke (orodja) za raziskavo.

• Zaslon in papir: Slovenski literarni zgodovinar piše večinoma na zaslon, z mislijo na tiskano objavo. Citiranje se nekoliko razlikuje na zaslonu kot na papirju, glavna razlika je uporaba alinej na spletnem seznamu literature. Navajanje celotnih URL-jev ne pride v poštev ne na zaslonu, sploh pa ne na papirju, saj nihče ne prepisuje celotne povezave v spletni brskalnik.

Zgledi

Manj napak pri prepisovanju naredimo, če podatke vzamemo iz Cobissa in na naslovnici oziroma v kolofonu preverimo, če je vse tako kot želimo. Cobiss ponuja tri oblike zapisov bibliografskih enot: polni, ISBD, COMARC. Vrsto medija izrecno navedemo le, če se pojavi dvom o tipu objave.

• Knjiga: Knjige beremo na bralnikih in iz njih citiramo. Bolje je citirati iz dLiba ali Wikivira. Pri citiranju iz knjig na elektronskih napravah ali na Wikiviru podatka o straneh ne navajamo.

• Članek v zborniku: V Cobissu je potrebno odpreti dva zapisa, zapis o članku in zapis o zborniku.

• Poglavje: Potreba po citiranju poglavja iz knjige nastopi kadar je avtorjev knjige več.

• Razprava v reviji: Če želimo izpostaviti dejstvo, da je članek tudi na dLibu, povezavo s pojasnilom dodamo na konec navedbe. Za navedbo revije uporabimo kratico le, če jo ciljni bralec pozna.

• Članek v časniku: Pomembna sta datum in stran, pred datumom ni ločil. Nadnaslov napišemo za naslovom, kot da gre za podnaslov. V oglate oklepaje zapišemo dodatno pojasnilo, če kaj ni jasno.

• Članek na dLibu: Obstajata dve vrsti zapisov: taki na posamično avtorsko objavo (imajo urejena metapodatke) in taki na celo številko v časopisu (nimajo urejene metapodatke). Na dLibu ima članek samostojen vpis z metapodatki, v Cobissu pa ga ni, ker revija še ni bila bibliografsko popisana.

• Enciklopedijsko geslo: viri brez urejenih metapodatkov. Posamezni učitelji še vedno prepovedujejo uporabo in citiranje člankov na Wikipediji, vendar vse manj. Avtorstva ne bomo navajali. Nujni podatki so le naslov gesla, naslov spletišča in datum. Navajanje URL-jev je grdo in nesmiselno tako na zaslonu kot tudi na papirju. Na portalu Slovenska biografija bodo združeni Slovenski biografski leksikon, Primorski slovenski biografski leksikon in Novi slovenski biografski leksikon.

• Forum: MedOverNet, SlovLit.

• Spletni tečaj: Coursera, edX.

• Blog: So zahtevni za citiranje, ker manjka ime avtorja in zaradi ugnezdenih sporočil in naslovov rubrik. Datuma ogleda ni treba pisati.

• Članek na spletišču: Strokovni članki, ki so objavljeni zgolj na spletu, so še vedno redkost, po navadi gre za predobjave.

• Zapis v podatkovni zbirki: Dopišemo še ime in priimek urednika, smiselno je dodati tudi datum dostopa, vendar je v oglati oklepaj (rezerviran za druge stvari na wikijih).

• Diplomska naloga: Katalog diplomskih nalog iz slovenske književnosti na Filozofski fakulteti je bogato nahajališče informacij, ki pa jih Cobiss ne razkrije. Ko v iskalnik vtipkamo neko ime, dobimo več zadetkov različnih diplomskih nalog in lahko si privoščimo sklic na vse zadetke naenkrat.

• Prosojnice, video predavanja, animacija: Povezavo na prosojnice opremimo z oznako ppt, pptx, prosojnice …

• Zemljevid: V principu se lahko vsakdo loti predelave zemljevida, zato je avtorstvo podobno kot na Wikipediji, kjer avtorjev zaradi množice redakcij ne navajamo, čeprav licenca cc to zahteva od nas. Naslov neke slike v tujem jeziku prevedemo v slovenščino in nevtraliziramo.

• Fotografija: Vire navajamo neposredno pod sliko, za zaporedno številko, na primer Slika 1, Slika 2 … Za grafikone in tabele naredimo enako. Vira nam za posnetke zaslona ni treba navajati. Fotografovo ime navajamo v tradicionalni obliki Foto tainta, če se nam delo zdi avtorski izdelek, ime pa izpustimo, če se avtor podpiše le z vzdevkom. Ni vse, kar najdemo na spletu, dovoljeno uporabiti v npr. našem članku. V svoje spletno besedilo smemo vključiti le tiste posnetke, ki so izrecno označeni kot javna last. Med take spadajo freeware (brezplačne stvari), ki se nahajajo na spletiščih Flickr, Instagram, Panoramio. Najbolje je, da navedemo čim več dostopnih informacij in da jih, kadar smo v zadregi, oblikujemo kar opisno.

• Risba

• Glasbeno delo: Naslove glasbene klasike slovenimo.

• Radijska, televizijska oddaja in film: Težava je, da se podatki o tvorcu oddaj pred poslušalcem ali gledalcem pojavijo prehitro, da bi si jih lahko zapisal, zato se moramo znajti s podatki, ki se pojavljajo v napovedih programa ali v spletnem arhivu medijskih hiš, lahko pa jih razberem iz digitalnih posnetkov.

• Napake pri citiranju: Odveč je navajanje sploh dolgih http-jev. Za vsak vir, ki je dostopen na spletu, je treba preveriti, ali obstaja tudi v tiskani obliki, in navesti podatke o tiskani izdaji. Samocitiranje je kdaj potrebno, vendar pretirana uporaba lahko hitro postane nesimpatična in znižuje raven verodostojnosti besedila.

• Navajanje na Wikipediji: Nekaj specifičnih zadev: med vire naj se ne navaja drugih člankov z Wikipedije, prepovedano je lastno raziskovanje oziroma sklicevanje nanj, citiranje znotraj posameznega članka naj bo kolikor mogoče poenoteno.

Žanri

Ločimo vsakdanje sporazumevanje, publicistične, umetnostne in strokovne/znanstvene žanre. Meje med njimi niso vedno ostre in zdi se, da pogosteje kot nekdaj do nesporazumov v komunikaciji prihaja, ker jih pisci mešajo. Izraza stroka in strokovni imata dva pomena. V pomenu disciplina poimenuje posamezna znanstvena področja, v akademskem svetu pa se izraz uporablja večinoma v vrednostno razlikovalnem smislu: strokovno kot tisto, kar ne dosega visokih kriterijev znanstvenega. Včasih so za zglede strokovnih objav veljali slovarji, bibliografije, kazala, enciklopedični prispevki, učbeniki, priročniki, antologije, kritične izdaje …

V humanistiki imajo najuglednejši status monografske publikacije, torej knjige. Ločimo jih na znanstvene in strokovne knjige, univerzitetne učbenike, šolske učbenike, učno gradivo, priročnike. Cobiss mednje uvršča tudi diplome, magisterije in disertacije.

Znanstvene objave so najpomembnejše za uspeh na akademskem področju. Objave so znanstvene takrat, ko so objavljene v kakšni znanstveni reviji. Tudi članki na Wikipediji nimajo vsi enakega statusa, lahko so škrbine, standardni članki ali pa imajo status preglednih znanstvenih razprav.

Status strokovnega pisanja imajo naslednji žanri:

podatkovna zbirka poročilo o dogodku povzetek članek (nagovor, spremna beseda, jubilejni zapis, komentar, glosa, intervju, dnevniški zapis, (pismo), forumski in novičarski prispevek, blog) kritika (polemika, strokovna ocena) enciklopedijsko geslo esej predavanje (prosojnice) kritična izdaja (uredništvo, redakcija) učbenik priročnik navodila razprava: pregledna znanstvena razprava, izvirna znanstvena razprava, strokovna recenzija

Šolsko pisanje

V žanre šolskega strokovnega pisanja spadajo: referat, esej in diplomska naloga (magisterij, doktorat). Namen šolskega pisanja je izpolniti študijske obveznosti, po tem se razlikuje od »zaresnega« pisanja. Pisec je najbolj zainteresiran, da ugodi mentorju. Težava lahko nastane, kadar študent piše kombiniramo oziroma interdisciplinarno nalogo in ima zato dva mentorja, vsakega iz ene stroke. To težavo povzročajo prestižne ambicije mentorjev, predvsem je vprašanje, kateri citatni slog naj kandidat upošteva. Najlažje je, da en mentor odloči glede enega, drugi pa glede nečesa drugega in med seboj vzpostavita soglasje.

Popravljanje

Priročniki strokovnega pisanja učijo oblikovanja strokovnih spisov in spregledajo, da je življenje strokovnega pisca v manjšem delu iz čistega strokovnega ustvarjanja. Večino časa se ukvarjamo z že napisanimi besedili, ki jih le popravljamo, urejamo, preoblikujemo, ocenjujemo, prezentiramo in promoviramo. Naše glavno življenjsko opravilo je pospravljanje, ki nam pomaga, da se med nakopičenimi predmeti lažje znajdemo in obvladamo svoj prostor. Vzpostavitev reda je eden od pogojev za delovno učinkovitost, urejena besedila pa pogoj za njihovo optimalno funkcioniranje. Wikipedija kot metafora sodobne strokovne pisne udeležbe (Primer: postavljanje besedil na Wikivir).

Popravljanje je zbirni izraz za dve različni strokovni dejavnosti, lektoriranje in korigiranje. Popravljanje ni strokovni žanr. Lektura je popravljanje besedil drugega pisca, da bi bilo sporočilo optimalno. Lektor mora v besedilu odpraviti zatipkane, pravopisne napake in slogovne pomanjkljivosti. Zadrege nastanejo s prevajanjem besed lektoriranje in lektor v tuje jezike, sploh angleščino.

Lektorjem so bili avtorji v preteklosti hvaležni, saj jih veliko ni znalo dobro slovensko (šolanje v nemščini ali italijanščini), danes pa so velikokrat hudi nanje, sploh če so njihovi popravki radikalnejši.

Korektura ali korigiranje (ang. proofreading) je odpravljanje napak, ki jih je v besedilu povzročil kdo drug, po navadi stavec ali strojno branje. Danes je lektura in korektura pogosto združujeta.

Nekdanje lektorjevo orodje je bil rdeči svinčnik, z roko je med vrstice ali na robove vnašal svoje popravke v avtorjev rokopis ali tiskopis. V današnjem času imamo zato urejevalnike, v katerih le vključimo funkcijo Sledi spremembam, avtor in urednik pa lahko z enim klikom popravke sprejmeta ali zavrneta.

Uredništvo ali urednikovanje je ime za vrsto kompleksnejših opravkov z besedili, ki so jih napisali drugi. Urednik je oseba, ki gre prva skozi besedilo in se odloči, ali ga bo sprejel v objavo ali ne. Za objavo lahko avtorju postavi pogoje: skrajšanje, kompozicijsko preureditev, vsebinske spremembe, upoštevanje slogovnih, pravopisnih in tehničnih pripomb. Šele potem da besedilo lektorju in nazadnje korektorju.

Komunikacija v stroki

E-pošta

O strokovni komunikaciji govorimo, ko se sprašujemo, kako so posredovani rezultati raziskav (razprave, projekti, konference), zelo pomembne je segment komunikacije med akterji na strokovnem področju. Komunikacija se lahko dogaja v živo ali v pisemski obliki preko e-pošte. Elektronska pošta je ena najpogostejših rab računalnika, interneta in telefonov. Izumili so jo za potrebe znanstvene komunikacije na MIT leta 1961, za globalno dopisovanje pa je postala uporabna od 80. let dalje.

Razvade, ki motrijo strokovno komunikacijo po e-pošti:

• neodzivanje na pošto je nedopustno

• nevljudno se je, da se za prejeto pošto ne zahvalimo

• pošiljatelju potrdimo prejem pošte s pomembnejšo vsebino

• na pošto je priporočljivo odgovarjati takoj, v nasprotnem primeru lahko nanjo pozabimo

• za strokovno komunikacijo uporabljamo standardno slovenščino

• predem pošto pošljemo, še enkrat preverimo naslovnike in vsebino citirane korespondence

• v primeru več poštnih naslovov si vso pošto preusmerimo le na eno mesto

• obsežne priponke raje postavimo na splet (Google Drive)

• datoteke v priponkah naj bodo v splošno poznanih formatih

• hranjenje poštnih sporočil v trajnejši arhivski format je nerodno in nezanesljivo

• pomanjkanje komunikacije je eden glavnih razlogov za nesporazume in konflikte med ljudmi. Druga skrajnost je bombardiranje z e-pošto

• poštni komunikaciji se ne more izogniti nihče

• nekateri korespondenti so navezani na pisanje pošte brez velikih začetnic

Za: oziroma To: napišemo naslovnikov poštni naslov, Kp: (kot kopija) oziroma Cc: (carbon copy) je namenjen izbranim naslovnikom zgolj v vednost in jih ne nagovarja neposredno, Skp: (skrita kopija) oziroma Bcc: (blind carbon copy) uporabljamo za prejemnike, ki jih želimo obvestiti in hkrati ne želimo, da bi bili vsem vidni na seznamu.

Grda razvada je prepošiljanje pisem. Pri odgovarjanju na sporočila, poslana več prejemnikom, smo pozorni, da odgovorimo le pošiljatelju, ne vsem. V slovenščini se moramo odločiti, ali bomo naslovnika vikali ali tikali.

Včasih je zadostovalo, da so pomembneži namesto svojega podpisal napisali le kratico l. r., kar pomeni lastnoročno, danes pa v določenih primerih še slika podpisa ne zadošča.

Pri naslavljanju je dobro, da sledimo naslednjim načelom:

• ime naj bo kratko, pomenljivo in enolično

• namesto presledkov naj vsebuje spodnjo črto, brez strešic in brez velikih črk

• variante naj se zaporedno številčijo

• morebitni popravljavec dokumenta na koncu dopiše svoje začetnice

• ko članek/obrazec pošljemo uredniku, naj bo na začetku imena tudi naš priimek za lažje arhiviranje

Socialna omrežja

Socialna omrežja je ime za načine družbene komunikacije, ki jih je prinesla nova socialna paradigma, to je informacijska družba s svojo participativno kulturo. Gre za Splet 2.0, ki enosmerno komunikacijo med producentom informacij k njihovemu porabniku spreminja v dvosmerno. Socialna omrežja pozitivno vplivajo na skupnost, kooperativnost in kolaboracija, vse to so omogočili šele računalniki.

Socialna omrežja se razlikujejo se v funkcijah: Facebook in LinkedIn: zasebna komunikacija in vzdrževanje skupnosti, YouTube: izmenjava vsebine, Blogspot in WordPress: pisanje dnevnikov, Wikiji: prispevanje k skupnemu znanju.

Avgusta 2015 je bilo najpopularnejše omrežje z 1,2 milijarde uporabnikov Facebook, sledil mu je YouTube z eno milijardo, Google+, Twitter, Instagram. Socialna omrežja imajo kratko življenjsko dobo in v desetih letih se situacija lahko zelo spremeni. Namenjena so človekovim potrebam po druženju in vsakdanji komunikaciji, en del je zanimiv tudi s strokovnega vidika.

Facebook je pomemben za promocijo znanstvenoraziskovalnih, strokovnih, pedagoških in drugih akademskih informacij. Akademska spletišča so dLib, Slavistična revija, Academia.edu … in z ikono Facebooka na svojih straneh omogočajo uporabnikom, da povezavo na najdeno posredujejo svojim prijateljem. Socialna omrežja se za razliko od profesionalnih združenj z domišljenimi recenzentskimi mehanizmi regulirajo sama, v glavnem uspešno izločajo moteče akterje. Kljub temu bi se morali v skrbi za znanstveno resnico v popularno diskusijo vključiti tudi profesionalci.

• Tvit: ang. tweet=čivk je sporočilo v socialnem omrežju Twitter (slo. Čivkač), ki se je začelo uporabljati leta 2006, omejeno je na 140 znakov. Imamo ga za obliko bloganja, kot »SMS interneta«. Vsebinsko je na prvem mestu zabava, politične in strokovne tematike so samo za vzorec. Med zavzetimi uporabniki tega medija so humanisti s statusom javnega intelektualca, ki z nabiranjem sledilcev širijo svoj vplivnostni krog.Strokovno zainteresirani pisec se lahko odloči, da bo objavljal samo tvite na strokovno temo, tako da svojemu tvitu ustrezno ime, npr. @romani, na Twitter prijavi svojo akademsko inštitucijo ali časopis, ki ga ureja. Ker je tvit kratek, ga bomo citirali v celoti, vir pa takoj za citatom. V seznam literature ga ne bomo postavljali.

• Drugo: Linkedln: daljša strokovna sporočila, razpisi za akademske službe in projekte. Burno dogajanje v komentatorskih rubrikah časopisov: sovražno, žaljivo in vulgarno govorjenje, ki zagotovo ne spada v strokovno pisanje, tudi v publicistično ne.

Zagovor

Zagovori akademskih spisov, to so referati, seminarske naloge, diplome, magisteriji, doktorati … Včasih je bil protokol predviden samo za magisterije in doktorate, zdaj pa je tudi obvezen del na nižjih stopnjah izobrazbe.

Fakultetni senati sprejemajo natančna pravila za: izbiro in prijavo teme, izbiro in potrditev mentorja, sodelovanje somentorjev, oddajo izdelka in njegovo oceno, prijavo zagovora, določitev komisije za zagovor, sprejem ocen, ki jih oblikujejo člani komisije, najavo javnega zagovora in njegovo izvedbo, oceno in razglasitev.

Zagovori diplom niso več živahni seminarski dogodki, ampak so videti kot nekakšni mali doktorski zagovori, veljajo celo določene zahteve, kako naj bodo udeleženci oblečeni. S tem glavni smisel dogodka, ki je kandidatov izdelek, zbledi. Na zagovoru glavne vloge nima več mentor, ampak najstarejši in najbolj ugleden član komisije. Navadno se zagovor konča s pozitivno oceno.

Moj slovarček

• Paradigma=vzorec, primer

• Marginalen=obroben, nepomemben

• Entiteta=smiselna enota, celota

• Kredibilnost=verodostojnost, zanesljivost

• Uzurpacija=nezakonita, nasilna prilastitev

• Altruizem=ravnanje, nazor, pri katerem človek upošteva koristi drugih, nesebičnost

• Defetizem=mnenje, prepričanje, da je kako (pomembno) delo, prizadevanje brezuspešno, malodušje

• Feljton (Feljtonski roman)=živahno, duhovito pisan literarni sestavek, navadno grafično ločen od drugega gradiva, podlistek

• Konsenzualno=soglasno

• Konotacija=pojav, da dobi beseda drug, zlasti čustveno, osebnostno obarvan pomen

• Anahronizem=pojav ali dejstvo, ki ni v skladu s časom ali razmerami, v katerih nastopa

• Akter=kdor odločilno vpliva na kako gibanje ali delovanje; ustvarjalec, povzročitelj, dejavnik

• Inercija=stanje, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti; lenobnost, nedelavnost

• Sintagma=besedna zveza, v kateri je ena beseda glavna, druga pa podrejena

• Famulus=služabnik, pomočnik, zlasti pri kakšnem znanstveniku

• Koncizno=jedrnato, natančno izraženo

• Renome=ugled, sloves

• Lukrativen=donosen, dobičkonosen

• Egalitarizem=nazor, da so ljudje enaki, enakopravni

• Aksiomatičen=temelji na aksiomih (aksiom=temeljna resnica ali načelo, ki ne potrebuje dokazov)

• Manierízem=umetnostni slog med renesanso in barokom oz. likovno izražanje z elementi tega sloga

• Akumulacija=kopičenje

• Enumeracija=naštevanje

Nacija-kultura

Razstava Nacija kultura se mi zdi velik dosežek na področju povezovanja umetnosti, tehnologije in socialnih omrežij. Zaslugo za to nosi umetnik Vuk Čosič. V sonetih je pa zaznati tudi veliko perečih tem, ki širijo nestrpnost med ljudmi, sploh na političnem vidiku. Menim, da bi se lahko v tej smeri omehčali in s tem bolj širili povezanost med ljudmi, ki je potrebna za vse.

Slavistična revija

Slavistična revija je časopis za jezikoslovje in literarne vede. Izhajati je začela leta 1948. V reviji se objavljajo slavistične teme, poudarek pa je na raziskovanju slovenskega jezika in književnosti.

Prvi stik s Slavistično revijo me je presenetil in tudi prestrašil. Ker gre za znanstveni časopis je v njej veliko strokovnih in zame novih, neznanih besed. Pričakovala sem tudi več slikovnega gradiva, zaradi lažje preglednosti in berljivosti. Vsekakor bom revijo za potrebe študija in mogoče tudi mojega nadaljnega delovanja še kdaj vzela v roke. Vesela sem, da sem se z revijo seznanila hkrati pa upam, da bom ob koncu študijske poti drugače gledala na revijo in bova z njo prijateljici.

Refleksija na članek Trubarjevanju in drugim kulturnim mašam na rob

Članek Trubarjevanju in drugim kulturnim mašam na rob me je prijetno presenetil in ozavestil. Vedno znova se vračamo na pretekle vzorce in v marsičem zaostajamo, Trubar pa tega ni počel tako. Menim, da je spoštovanja vreden tako on, kot ostale osebnosti, ki so doprinesle napredek našemu jeziku in književnosti. Pravilno je, da to ohranjamo, toda še bolj pomembno je, da se tako kot Trubar, ki je prekinil s tradicijo, usmerimo na stopanje po neznanih in neutrjenih poteh in te utrdimo.

Popravljalci sveta

Spletni prispevek prof. Mirana Hladnika, Popravljalci sveta, sem poslušala z zanimanjem. Predstavljen je pomen Wikipedije tako za slovenski jezik kot za skupnost. Na svetu nas je krepko čez 7 milijard duš, ki se delimo na črne in bele, na moške in ženske, najboljši so pa po mojem mnenju tisti, ki življenje živijo s polnimi pljuči in ga živijo zaradi življenja samega. V teh besedah profesorja je moč začutiti izkušenost življenja, ki ga slej ko prej damo vsi skozi. Eni tako, drugi drugače. Ko dojamemo, da živimo in pustimo živeti smo lahko popravljalci in popravimo tudi tisto za kar mislimo, da se popraviti ne da. Z Wikipedijo, virom informacij, lahko bistveno spremenimo tok civilizacije. Je medij, ki nima državne podpore in ima preko 140.000 gesel, je zastonj in piše jo lahko kdorkoli. Naš jezik spada med vitalne jezike, smo visoko na lestvici in imamo vse pripomočke, da ga negujemo in ohranjamo pred vandalizmom.

Geopedija

Na spletnem portalu Geopedija sem v bližini svojega kraja našla kar osem slovenskih literatov. Ljudmila Poljanec je bila slovenska pesnica in dramatičarka, rojena v Brežicah. Milena Šoukal, slovenska pesnica, zaposlena v Chicagu in stalna sodelavka Meddobja, rojena v Brežicah. Mirko Kuhel, slovenski pisatelj, publicist ter Franc Fabinc, slovenski učitelj in pedagoški pisec oba iz Kostanjevice pri Krki. Gitica Jakopin, slovenska pisateljica in prevajalka iz Leskovca pri Krškem. Jurij Dalmatin, slovenski protestantski teolog in pisec, rojen v Krškem. Frane Puntar, slovenski mladinski pisec in pisec lutkovnih in radijskih iger, rojen v Krškem. Alfonz Gspan je bil slovenski literarni zgodovinar, bibliotekar rojen v Krškem. Vsi slovenski literati imajo svoja gesla na Wikipediji.

Popravljanje članka na Wikipediji

[[1]]

[[2]]

Register kulturne dediščine

Cerkev sv. Marije Magdalene, Jesenice, Brežice