Tamara

V globoki soteski Darjala,
kjer Terek se v megli tesni,
starinska utrdba je stala,
črnela se s črnih peči.

In dom ta utrdba zloglasna
carice Tamare je bil –
kot angel nebeški prekrasna,
demonskih, zlih bila je sil.

In tam skoz temo polunočno
zlat ogenj se v noč je bleščal
in vabil je s silo mogočno
k počitku popotnika s skal.

Vabila je z glasom Tamara:
Glas bil hrepenenje in strast,
v njem bila vsesilna moč čara
in nerazumljiva oblast.

Za glasom v ponočni je uri
šel kupec, pastir, potepuh;
odprle pred njim so se duri,
v njih srečal ga mračni evnuh.

Na pernati, mehki postelji,
v obleki iz svile, zlata
je čakala gostov. Šumela
pred njo pa kozarca sta dva.

Tam spletale vroče se roke,
iskale so ustnice ust
in strastne in divje je zvoke
razlegal kraj divji in pust.

Kot da bi v utrdbo mogočno
se žen in mladeničev sto
na svatbo razbrzdano, nočno,
k sedmini bi šumni sešlo.

A komaj se jutra sijanje
razlilo čez vrhe gora,
trenutno i mrak i molčanje
se spet naselilo je tja.

Le Terek v soteski Darjala
grmeč je v tišino divjal
in pena skalovje je prala,
za valom poganjal se val.

Valovje je s plačem spešílo
odnesti otrplo telo,
a v oknu se nekaj belilo,
v pozdrav šepetalo sladko.

To bila tak nežna ločitev,
tak glasno ta glas je zvenel,
kot da bi radostno vrnitev,
laskanja ljubezni želel.

Ob pesmi Tamara

Analiza

Pesem, sestavljena iz dvanajstih kvartin, govori o carici Tamari, ki živi v temačni soteski Darjala v Karpatih v stari utrdbi na vrhu pečine. Tamara, zlobna in krvoželjna, s prevaro vabi nič hudega sluteče popotnike v svojo utrdbo, v svoje sobane, kjer jih v temnih urah izkoristi in ubije. In tem zločinom priča le reka Terek, ki odnaša trupla umorjenih ljubimcev.

V prvi in drugi kitici nam pesnik predstavi okolje, v kateri se pesem odvija. Vzdušje, ki ga prikažejo soteska, megla, starinska utrdba, je temačno, neprijetno, že skorajda strašljivo in v nas prebuja zle slutnje. To poudari in potrdi predvsem opis zle carice Tamare.

V tretji, četrti in peti kitici Lermontov opiše zla dejanja Tamare – kako nedolžne žrtve z zlatim ognjem in hrepenečim glasom vabi k sebi, v svojo utrdbo, v smrt. Pove, da Tamare ni zanimal stan svojih žrtev, v njeno past so stopili vsi moški.

Šesta kitica nakaže vrh pesmi – dogajanje se iz zunanjega sveta, okolice, temnih gora, preseli v Tamarino utrdbo, celo v njene osebne sobane.

Sedma in osma kitica povesta, kaj se je v teh sobanah dogajalo – brez komentarja.

Deveta in deseta kitica ponovno opišeta okolje kraja zločina – dan se prebuja, vse se zdi tiho in čisto in prijazno.

Enajsta in dvanajsta kitica nam tudi prikažeta zunanje dogajanje, le da se tu pojavi tudi Tamara, ki gleda iz svoje sobane na odplavljajoča trupla svojih ljubimcev, kot da bi se nežno in ljubeče poslavljala od njih.

Zgradba in stil

Dogajanje v pesmi lahko razdelimo na tri dele:

v prvih štirih kiticah pesnik predstavi zgolj okolico in okoliščine dogajalnega prostora in nas z opisi hkrati pripravlja na poznejše dogajanje. Seznani nas tudi z glavno protagonistko, Tamaro. Tudi čas se počasi stopnjuje – čisto na začetku pesmi se mrači in postaja vedno temneje …

V peti kitici nastopi polnoč, višek noči. Pojavijo se moški, Tamarine žrtve, in dogajanje se preseli na vrh pečine, pred vrata utrdbe, kjer jih sprejmejo evnuhi, varuhi utrdbe. Od tu naprej se dogajanje stopnjuje in v šesti kitici doseže vrh, dogajanje je najbolj napeto. Skozi avtorjeve besede vstopimo v Tamarine sobane, kjer zlobna carica žrtve najprej postreže s pijačo, potem pa zapelje in umori. Dogajanje v sobanah je divje, strastno, sliši se, kot da bi prihajale trume mladeničev in njihovih žena na svatbo, ki pa je v resnici njihova smrt, sedmina.

Od devete kitice pa do konca se zgodba razvije in odvije. Ponovno se preselimo izza zidove stare utrdbe. Teme ni več – posijala je zarja in v sotesko se je ponovno naselila tišina, ki jo moti le šumenje Tereka. Opis narave nam vzbudi varljivi občutek, da se bo mogoče za žrtve dobro končalo. Toda v enajsti in dvanajsti kitici nas pesnik seznani z njihovo kruto usodo. Vsi so mrtvi in Terek jih odplavlja neznano kam. A zanimivo je, da je tu omenjena tudi Tamara. Mirno gleda na svoje žrtve, a zdi se, da nežno, skoraj ljubeče in hrepeneče, kar nam da misliti, da mogoče Tamara ni hladnokrvno zla, temveč je vpeta v neko bolečino, ki jo napeljuje na zla dejanja.

Res je, da imamo tu opraviti s prevodom in je morda težje določiti rimo, stopico in ostale pesniške figure, toda iz pregleda izvirnika lahko sklepamo, da je Ivan Matelič Tamaro prevedel zelo verodostojno.

Pesem je epska, saj v njej zasledimo večinoma dogajanje v Darjalu in opise okolice. Nima prvoosebnega pripovedovalca, toda lirski subjekt se pokaže predvsem v opisih Tamare - kot čisto zlobnico, ki brez kakršnih koli moralnih pridržkov zvablja žrtve v svoje sobane in jih seksualno izkoristi, potem pa ubije. Potem pa nam na koncu pesmi dovoli vpogled še na en obraz Tamare - tisto žensko, ki v ranem jutru nežno gleda v svet in hrepeni po nečem več. In pusti nas zmedene, ker nismo čisto prepričani, kaj Tamaro žene v ta dejanja, kakšni so globlji vzroki zanje. Pesem lahko vsebinsko razdelimo po dramskem trikotniku na pet delov: ima zasnovo – prva in druga kitica, kjer je opisano okolje, zaplet – tretja, četrta in peta kitica, ko pridejo moški do utrdbe, vrh – šesta, sedma in osma kitica, ko se dogajanje odvija za zidovi utrdbe, razplet – deveta in deseta kitica, ko posije zarja in prekine temačno dogajanje, razsnova – enajsta in dvanajsta kitica, kjer Tamara mirno opazuje dogajanje. Vsebinsko pa jo lahko ločimo tudi glede na kraj dogajanja, in sicer na tri dele – prvi in tretji del se dogajata zunaj in opisujeta sámo dogajanje in nas seznanjata s podatki, ki so pomembni za sam zaplet oziroma razplet zgodbe, v srednjem delu pa se dogodki zgodijo, odvijajo in dosežejo vrh. Verz je tristopični amfibrah in daje pesmi tekoč ritem in napeto vzdušje.

Primerno baladnemu vzdušju pesmi so uporabljene tudi različne pesniške figure. Rima je prestopna (abab cdcd efef …), razen v šesti kitici je rima raztrgana. S tem je tudi na figurativnem področju zaznamovan vrh pesmi. Posebno pa temačno vzdušje pričarajo mnogi okrasni pridevki, kot so na primer globoki, starinska, črnih, zloglasna, zlih, mračni … V zadnjem verzu prve kitice takšno vzdušje pričara tudi soglasniški stik (črnela se s črnih peči), kar deluje tudi onomatopoetično – kot valovi Tereka, ki se v noči lomijo čez pečine in ustvarjajo srhljiv prizvok šumenja. V pesmi so uporabljene tudi komparacije – že v drugi kitici pesnik primerja Tamaro z nebeškim angelom z demonskim srcem (kot angel nebeški prekrasna, / demonskih, zlih bila je sil.), pa tudi osma kitica (Kot da bi v utrdbo mogočno / se žen in …) je ena sama primera. Nazadnje najdemo primero še v zadnji kitici, ko primerja ločitev Tamare in njenih žrtev kot nežno, polno hrepenenja in ponovnega srečanja (kot da bi radostno vrnitev, / laskanja ljubezni želel.). Vse komparacije pa so povezane s protagonistko. Najprej jo opiše kot angelsko lepo, na koncu pa tudi njeno 'angelsko' dejanje, ko hrepeneče čakajoč zre skozi okno. Potem jo pa v nasprotju z angelsko lepoto primerja z zlim duhom - tudi njena dejanja, zapisana v srednjem delu, opiše kot 'demonična'. Uporabljene so tudi personifikacije – »utrdba je stala, / črnela se s črnih peči.«, »zlat ogenj se v noč je bleščal / in vabil…«, »odprle pred njim so se duri…« … Personificirani so vsi tisti motivi, ki so pomembni za sam razvoj zgodbe – najprej utrdba, potem ogenj, glas, vrata, … vse do mogočnega Tereka in nazadnje hrepenečega glasu.

Tamara v Ženskem svetu

Tamara je bila objavljena v 11. številki 1. letnika Ženskega sveta, leta 1923. Mogoče lahko povežemo pesem z letnim časom izdaje pesmi, torej jesenjo, skoraj že zimo. Namreč, dogajanje je dramatično, baladno, okolica je temačna, pusta, kot so hribi in zemlja pozimi. In na kocu, ko je v pesmi izraženo upanje – tudi pozimi v nas gori upanje na lepšo in toplejšo pomlad.

Sicer pesem izstopa v primerjavi z drugimi literarnimi prispevki v Ženskem svetu. Večina objavljenih pesmi je liričnih in domačih avtorjev, opisujejo življenje in življenjske prelomnice in čustva, ki se porajajo ob tem, pripovedna besedila pa imajo – vsaj navadno – kakšen moralni nauk. Lermontova Tamara pa je epska in prepesnjena, brez kakšnega zaključka, ki bi Tamaro kaznoval za njeno grozno početje. Mogoče pa je bila objavljena ravno zato – ker je drugačna.

Kot zanimivost

Lermontov je v Tamari upodobil staro legendo princesi, ki je živela globoko v gorah v Karpatih in je kot sirena vabila izmučene potnike v pogubo. Lermontov jo je poimenoval carica Tamara. Čeprav je Lermontov opisal gruzijsko kraljico kot uničujočo zapeljivko moških, njegova zgodba nima nikakršnega zgodovinskega ozadja, a je še vedno spodbujala razne razprave o Tamarini seksualnosti.

Carica Tamara je namreč dejansko živela (prb. 1160 – 18. 1. 1213) in vladala Gruziji, najprej kot regentka in sovladarica svojemu očetu Juriju III in po njegovi smrti kot prva ženska v zgodovini cesarstva. Kljub temu, da jo je hotela aristokratska opozicija vreči s prestola, je uspešno vlada in branila kraljestvo pred udori sovražnih ljudstev. Po njeni smrti so Gruzijo zasedli Mongoli.

Viri

• M. Ljermontov: Tamara (Iz ruščine prevedel Ivan Matelič). Ženski svet, glasilo ženskih društev v Julijski krajini. Trst: založba, 1923 (I/11). 259.

Literatura

• Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija. Ljubljana: Založba Borec, 1977.