Socialistična in demokratična cenzura v Sloveniji: primer predstave Pupilija papa Pupilo pa Pupilčki

Povzetek članka

Avtor Tadej Troha v članku govori o cenzuri nasploh in o cenzuri v predstavah Pupilija papa Pupilo pa Pupilčki. Sprva nam pojasni kaj cenzura sploh pomeni, kasneje pa nam opiše več vrst cenzure, ter njihove prednosti in slabosti v bivši Jugoslaviji in danes. Troha pride do zaključka, v katerem nam pojasni, da so cenzuro nekoč zahtevali, dandanes pa imajo umetniki pravico do svobodnega izražanja, a lahko zaradi slabih odzivov javnosti čutijo finančne posledice.

Prebrala in preučila sem članek Tadeja Trohe z naslovom Socialistična in demokratična cenzura v Slovenji: primer predstave Pupilija papa Pupilo pa Pupilčki. Članek se ukvarja s spremembami oblik cenzure po padcu komunizma in dvema uprizoritvama predstave Pupilije papa Pupilo pa Pupilčki, ki so sprožile polemične odzive.

Ključni pojmi

-literatura

-cenzura

-slovenska dramatika

-slovensko gledališče

-avtocenzura

-rekonstrukcija

Analiza članka

Avtor nam v članku razloži kaj sploh je cenzura in jo opredeli kot represivno ali mehko, eksplicitno ali implicitno, predhodno ali naknadno ter še bi lahko našli izraze zanjo. Lahko se pojavi tudi kot avtocenzura, kar pomeni, da avtorji sami spreminjajo svoja dela, da ne bi prišli do nesporazuma z oblastjo.

Med letoma 1945 in 1991 v Jugoslaviji ni bilo uradne cenzure, vendar je obstajala neuradna cenzura, le ta je bila še bolj učinkovita. Kot primer učinkovite, temveč neuradne cenzure je Troha navedel dogodek, ki ga je povedal Polde Bibič: »Partijski funkcionar je telefoniral ravnatelju gledališča in zaukazal, naj se nekega dela ne uprizori ali da naj se že uprizorjena predstava umakne s sporeda.«

Tako je bil zaključni prizor (zakol kokoši na odru) umaknjen iz predstave.

Sicer v Sloveniji velja svoboda umetniškega ustvarjanja, vendar kljub temu avtorji raznih besedil spreminjamo svoja dela, da ne bi prišlo do navzkrižja z oblastjo.

Troha pa je v svojem članku tudi primerjal usodo obeh uprizoritev predstave Pupilije in s tem analiziral dva tipa cenzure.

Kot prvo cenzuro je navedel socialistično cenzuro v že omenjeni predstavi. Po premieri, ki je bila 29. oktobra v Viteški dvorani ljubljanskih Križank, je morala gledališka skupina zapustiti dvorano, saj so bili odzivi na predstavo negativni. Občinstvo je bilo šokirano predvsem zaradi zakola kokoši na odru in kopanja v kadi, ki vključuje goloto.

Druga cenzura pa je demokratična avtocenzura, ki je bila uporabljena za drugo uprizoritev, leta 2006. Janez Janša je nato rekonstruiral predstavo, ki je bila zelo uspešna. Prizor kopanja je posnel in ga projiciral na zadnjo steno odra, medtem ko sta jo performerja odigrala oblečena in brez kadi, zakol kokoši pa niso uprizorili.

Načeloma lahko danes počnemo karkoli, spremlja nas svoboda govora in izražanja dokler ne kršimo zakonov - posledic ne bi čutili v umetniškem delu, temveč finančnem položaju. V Jugoslaviji so sicer prepovedali predstave, vendar so umetniki lahko še naprej ustvarjali.

Dokler nisem prebrala tega članka, sploh nisem razmišljala o cenzuri v literaturi in gledaliških predstavah. Menim, da se kot zunanji opazovalci, ne ukvarjamo s tem kaj je cenzurirano, temveč samo ocenjujemo določena dela.

Sicer pa se z vsebino članka strinjam, saj je cenzura prav gotovo v nekaterih primerih potrebna.

Sprašujem se, zakaj bi morali gledalci raznih gledaliških predstav gledati stvari, ki niso prijetne, kot je v tem primeru zakol živih kokoši na odru, saj smo v življenju že tako dovolj prisiljeni gledati grozote, ki se jim ne moremo izogniti. Zaradi teh neprijetnosti je bolje, da avtorji besedila predstavo preuredijo tako, da bo javnost zadovoljna. Tudi v predstavi Pupilija papa Pupilo pa Pupilčki so si s rekonstruiranjem dveh prizorov povečali gledanost in si prikrajšali druge neprijetnosti.

Menim, da hodijo ljudje v gledališče zaradi sprostitve, da se kaj novega naučijo in še drugih razlogov. Prav gotovo pa ne želijo gledati zakola živali in golote, ki je bila v času Jugoslavije tabu, danes pa je golote v javnosti še preveč.

Skratka, cenzura bo ostala prisotna, zagotovo pa se bo še vedno našel kdo, ki se bo temu upiral.

Viri

Tadej Troha: Socilistična in demokratična cenzura v Sloveniji: primer Pupilija papa Pupilo pa Pupilčki

Literatura

Lukan Blaž: Tri predstave v eni sami. Delo. 28. september 2006: 13

Bibič Polde: Izgon. Ljubljana: Nova revija in Slovenski gledališki muzej, 2003

Snoj Jože: Zavestni ali nezavedni rablji. Delo. 31. oktober 1969: 5