Rojstvo, ženitev in smrt Ludvika Kavška

Rojstvo, ženitev in smrt Ludvika Kvaška
Avtor	Marijan Marolt
Avtor naslovnice	Andrej Makek
Država	Argentina
Jezik	Slovenščina
Založnik	Svobodna Slovenija
Datum izida	1967
Subjekt	slovenska književnost
Žanr	izseljenski roman, kronika, begunstvo
Vrsta medija	tisk (trda vezava)
Št. strani	295(120.000 besed), 8 poglavij, 69 podpoglavij
Klasifikacija
COBISS ID	26469889
UDK	886.3-3
Predmetne oznake	kronika, izseljevanje

Rojstvo, ženitev in smrt Ludvika Kavška kronika avtorja Marijana Marolta.

Zgodba

Mina rodi Ludvika ravno v času, ko njej mož Blaž zadene terno na lotu. Otrok je imel nenavadno dolge noge in roke in bil je zelo suh. Ludvik uspešno opravi osnovno šolo in tudi študij botanike po tem pa se za več kot eno leto pridruži vojski. Ko se vrne iz vojske, postane profesor hkrati pa tudi razrednik šestega razreda v mestu O. Ko se učijo v naravi, jih dobi dež in se zato zatečejo v manjšo vas, kjer Ludvik opazi Eriko,ki je učiteljica v tej vasi. V vasi prenočijo in Ludvik in Erika se v enem večeru zaljubita, med pogovorom pa ugotovita, da je Ludvik v vojski zaprl oči Erikinega očeta. Po predhodnem dogovoru z Eriko se Ludvik naslednji dan odpravi v Ljubljano, kjer prosi za premestitev Erike. Ves čas si redno dopisujeta, na kar Erika kar naenkrat nehala odpisovati, ne glede na to, da ji je Ludvik poslal že več pisem v katerih je napisal tudi to, da gre v rojstno vas, saj sta mama in oče močno zbolela. Ravnateljeva žena, ki se je v vse vtaknila, je imela o Ludviku zelo sabo mnenje. Erikini mami je poslala svarilno, anonimno pismo pred Ludvikom, ona ga je pokazala Eriki, ta pa se je odločila, da mu v poizkus zvestobe ne bo več odpisovala. Ko Erika v časopisu vidi, da je umrl Blaž Kavšek se odloči, da gre tja, da izkaže spoštovanje. Po dolgem času se sreča z Ludvikom in mu pove, da je sprejeta na službovanje v O, pokaže pa mu tudi hudobo pismo. Kmalu se poročita na kar ugotovita, da ne moreta imeti otrok. Začasno imata pri sebi enega od dvojčkov prijateljice vdove, ko pa ga vrneta, posvojita siroto Majdo, katera se kasneje zaljubi v Cirila.

Partizani začnejo požigati cerkve, šole in hiše in zato se Ludvik odloči, da bodo odšli iz O-ja. Na poti gresta Majda in Ciril po svoje, dogovorjeni so v Beljaku, kamor pa otroka ne prideta. Od tam Eriko in Ludvika, skupaj še z 20 drugimi ljudmi odpeljejo v Italijo, v tabor, kjer si uredijo šolo, na kateri uči Ludvik naravoslovje, nemščino, zemljepis, zgodovino in risanje. Potem jih prestavljajo iz enega taborišča v drugega in nikjer ne ostanejo dolgo, dokler jih ne prestavijo k morju, kjer na novo vzpostavijo šolo in tokrat poučujeta oba. Po dogem času dobita pismo od Majde katera sporoča, da se bo poročila in ju povabi na poroko. V času poroke je šlo celo taborišče na izlet v Rim, ker se je odvijala poroka, zato sta bila lahko prisotna na poroki. Po taboru se začnejo razgovori s Titovimi pomočniki na katerih sprašujejo, če se želijo vrniti v domovino, kar sta Ludvik in Erika zanikala, zato sta se skupaj z ostalimi preselila v Argentino. Priplujejo v Buenos Aires, kjer Ludvik najprej dela kot varnostnik potem pa kot mizar. Ludvik postaja vedno bolj čemeren in veliko govori o smrti, zato gresta na izlet, kjer srečata Ludvikove sodelavce, ki mu pokažejo oglas v časopisu, ki išče starejši par, brez otrok, ki bi skrbel za vilo, občasno pa tudi kuhal in vrtnaril. Na izletu srečata tudi Majdo, ki je noseča in ugotovita, da je že skoraj popolnoma opustila slovenščino, posumita pa tudi, da se ju namerno izogiba, da ji ne bi bilo treba na stara leta skrbeti za njiju.

Ludvik dobi službo na posestvu in se zato preselita v Bariloče, kjer ju lepo sprejmejo. Erika ureja notranjost vile, Ludvik pa vrt, zato se nekega jutra skupaj s sosedom Janoškom odpravi na goro po posebno cvetlico za na vrt. Po več urah jo najdeta, Ludvik spleza na skalo, vendar ob tem pade in si zlomi nogo. Janošek gre po pomoč v mesto, ko se vrnejo najdejo Ludvika mrtvega, saj je sam poskušal vstati, vendar mu ni uspelo in je ob tem padel ter si razbil glavo. Po smrti moža je Erika vse bolj osamljena in se zato preseli k Janošku.

Kritike, literarna zgodovina

»To je rojstvo, ženitev in smrt Ludvika Kavška, ki ima monogo avtobiografski potez, dasi je popolnoma druga oseba. Lahko rečemo, da je zelo osto, realistično podana, naravnost skulpturno. Tudi druge osebe so nove fiktivne isebe, dasi jim prepoznamo modele. (npr. kustoski uradnik: rajni dr. Vurnik!). Vrednost knjige pa vidim v opisih begunskega življenja po angleških taborih v Italiji.[...] Da ta knjiga ni povest v bavadnem smislu, je vzrok ta, ker nima napete fabula, nima psihološkega problema, ne notranje dinamike, ob kateri bi trepetali za usodo osebe. Marolt statično gradi anekdote v eni horizontalni liniji; niza dogodek ob dogodek opise k opisu, brezstrastno opisovanje, tako nekako je pisal Trdina dvoje bajke in sploh naši stari realisti (Mencinger), katerim je soroden.« (Debeljak 1967:46)

Literatura

• Tine Debeljak. Nova povest Marijana Marolta. Sodobna Slovenija 46 (1967). 3