Odlomki iz Jurčiča

Povzetek članka

Kmeclovčlanek Odlomek iz Jurčiča sodi v literarno zgodovino. V članku skuša avtor predstaviti dejstva, ki so vplivala na nastanek dveh Jurčičevih povesti, in sicer Hči mestnega sodnika in Sosedov sin. Pri obeh povestih igra ključno vlogo dejstvo, da je Jurčič pisal resnične zgodbe na katere so vplivali najrazličnejši dogodki v času njegovega pisanja.

Ključni pojmi

— Hči mestnega sodnika Zgodovinska povest iz 15. stoletja, izšla je leta 1866.

— Sosedov sin"Je po splošnem mnenju najboljša Jurčičeva povest". (Janko Kos: Pregled slovenskega slovstva. Ljubljana: DZS, 2002. 161.) Jurčič opisuje trdnega kmeta in njegovo družino. Ljubezen med junakoma skuša prikazati čim manj sentimentalno. Povest izide leta 1868.

— realizem

— večerniška povest – Izraz je nastal po zbirki "Slovenske večernice", ki izhaja pri Mohorjevi družbi; v širšem smislu pomeni nabožno-moralistično povest, večidel iz kmečkega življenja, s preprosto snovjo, konservativno moralko in majhno estetsko-formalno vrednostjo. (Darko Dolinar, Evald Koren, Janko Kos, Lado Kralj, Janez Orešnik, Martin Žnideršič. Urednik: Janko Kos: Leksikon Literatura. Ljubljana: Cankarjeva založba. 252.)

Analiza članka

Kmecl je v uvodu zapisal zgodovinska dejstva, ki so vplivala na Jurčičevo ustvarjanje zgodovinske povesti Hči mestnega sodnika. Po avtorjevem mnenju se je že v tem času začel boj za naši severni pokrajini – Štajersko in Koroško. V tistem času se je »prebudil« nekakšen mednacionalizem med Slovenci in Nemci. Saj se je začela prekrita želja Nemcev po prevladi na slovenskem ozemlju v okviru popolnega rajha, ki naj bi potekal od Baltika do Jadrana.

V ta čas je Jurčič umestil svojo povest, ki pripoveduje o sporu ljubljanskih meščanov z novim deželnim glavarjem Jurijem Auspergom. Zgodba se zaplete, ko je po nočnem vasovanju plemiča Carianija (benški plemič, ki je prišel z novim deželnim glavarjem) pri Heleni, pride do spopada z mestno stražo, kjer je ranjen Cirianijev spremljevalec, grajski hlapec. Krivdo za spopad mora prevzeti mestni sodnik Sumerek in deželni glavar ga da zapreti. Po tem dogodku Ciriani, povabi sodnikovo hčerko Heleno na sestanek in jo odpelje na grad Turjak. Med ugrabitvijo Helena skrivoma napiše pismo svojemu snubcu Grniščaku in ga prosi za pomoč. Ko na grad prispe snubec, s pomočjo meščanskih protestov rešil Heleninega očeta. Ko zahtevajo od Carianija, da naj spusti Heleno, jo zabode. Nato pa njega zabode Grniščak. Sumerek se po tem dogodku ni več opomogel in kmalu je umrl. Njegovo mesto sodnika pa prevzame nesojeni ženin njegove hčerke – Grniščak.

V povesti se uveljavita nekakšna dva »tabora«, in sicer na eni strani ljubljanski plebejci in na drugi strani nemški proletarci. To se odraža tudi v priimkih. Ljubljanski plebejci imajo slovenske priimke kot na primer Grniščak in na drugi strani nemški in italijanski priimki: Auspreg, Ciriani. Po mojem mnenju je s tem izražena nemška premoč nad slovenskim narodom, ki so opredeljeni kot nekakšni hlapci na svoji zemlji, saj vodilne funkcije v deželi zasedajo tujci.

Kemcl meni, da je Jurčič preusmeril zgodovinski okvir zgodbe na erotično raven, ko laški pohotnež s pomočjo Aurspergov ugrabi Heleno.

Nato se avtor preusmeri na manj opaženo dejstvo pri Jurčičevem pisanju. To dejstvo so cela vrsta komičnih vložkov, ki ne služijo samo popestritvi celotnega dogajanja, ampak uvajajo retardativno in pospeševalno vlogo. Kajti Jurčič je kot pisatelj izhajal iz resničnih zgodb. Tako se je dobro zavedal, da kratka pripoved brez teološke zastranitve ne bi bila tako berljiva. Obenem pa so ti stranski komični vložki iz povsem drugih snovi kot osrednja zgodba, kar dogajanje zgodbe razširi in poglobi njeno razumevanje. Kmecl podaja naslednji primer: »ljubljansko stražo s sulicami in hlelebardami, a od blizu se pokažejo kot prestrašena straža«. (Kmecl 2008: 307.)

Na naslednje Jurčičevo delo Sosedov sin je temeljno vplival Fran Levstik s kritiko Desetega brata (7.2.1898). Kjer ga kritizira, da bi moral v središče postaviti trdno kmečko hišo, saj se v Desetem bratu kaže, kakor da imamo na naši zemlji samo revne kmete in graščake, vendar slovenska zemlja ima tudi številne trdne kmete, ki jih v zgodbi ni zaznati. Naslednja graja se nanaša na izbiro imen. Piškav je okorno, Krjavelj ni slovensko, Kvas je prevsakdanje, Martinek pa se piše Spak. To ni dobro, saj imena iz knjig prehajajo na žive ljudi in zato ni vseeno kako imenujemo junake. Pa tudi karakteristika junakov mu ni ustrezna. To se vidi pri Kvasu, ki je preveč sentimentalen. Levstik ga opredeli kot tiho nevarno vodo, Marjan pa je napisan neprepričljivo itd. Levstik sklene, da se Jurčič ne znajde v meščanski družbi . Ne obvlada pa tudi žensk, zato naj piše o kmeth. Tako je Jurčič s Sosedovim sinom hotel pokazati Levstiku, da se drži njegovih naukov in da jih upošteva.

Sosedov sin je izšel leta 1868 v Mladiki. Povest je požela veliko pozitivnih kritik in pohval. Javno kritiko s pohvalami so zapisali Dežman/Deschmann, Janko Pajk, Mirko Rupel in Janez Logar. Vendar se je Dežmanova hvala nanašala na njegovo politično prepričanje, saj je menil, da povest govori »o izključni kmečkosti in s tem družbeno politični manjvrednosti slovenstva.« (Kmecl 2008: 307.) V času Jurčičevega ustvarjanja Sosedovega sina je bil pisatelj v hudih življenjskih stiskah. Pri štiriindvajsetih se je zavestno odločil za poklicno pisateljevanje in zabredel je v preživitveno stisko in lakoto. Zato je bila Levstikova kritika Desetega brata zanj hud udarec. V tem času je bil na Dunaju in tam je zasnoval literarni krožek Mladika, vendar ni prišlo do njenega razcveta zaradi revščine. Nato se je moral vrniti domov, kjer bi lahko več zaslužil, kot le majhne honorarje za svoje pisateljevanje. V tem času je tudi dokončal Sosedovega sina in izšla je Mladika, ki jo je ustvarjal skupaj s Stritarjem in Levstikom. Jurčič je srčno upal, da bo prišlo do izdajanja literarne priloge pri časopisu Slovenski narod, kjer je delal. A do tega ni prišlo in zato se vrne na Dunaj, kjer začne delati pri časopisu Südslavische Zeitung. Po Kmeclovem mnenju so se ti dogodki ujemali z nastankom povesti Sosedov sin.

Po tej povesti prehaja Jurčič v neverjetno pripovedno plodnost. Avtor izpostavi problem prehajanja iz »zastarele romantike« v »izčiščeni realizem«. (Kmecl 2008: 308.) Povest je osredotočena na kmečkost. Do glavnega problema pride med revnim Brašnarjem in njegovim sinom, ter med Smrekarjevim Antonom in njegovo hčerko. V zgodbi pride do nekakšnega posmeha do pravdarja Brašnarja, ki je bil nekdaj trden kmet, danes pa je zapravil vse premoženje in se je vdal pijači, njegovo popolno nasprotje pa je njegov sin. Brašnar kot »predstavnik duševne aristokracije« je mnogo manj spoštovan, kot »zastopnik novčne aristokracije« Smrekarjev Anton, ki je v nasprotju z Brašnarjem bogat in spoštovan. (Kmecl 2008: 309.) Po Kmeclovem mnenju ta dva lika nimata nič kar bi »razveseljevalo Levstikov kmečko-narodni ponos in podpiralo njegove zahteve«. (Kmecl 2008: 309.) Kajti Brašnar je »ob vsej svoji nadarjenosti zasvojen s pravdarstvom in pijačo, Anton je prevzeten stskač«. (Kmecl 2008: 309.) In oba bi kmalu svoja otroka pahnila v nesrečo. Brašnar bi svojega sina kmalu postavil na beraško palico, Anton pa ni dovolil hčerkine poroke z revnim ženinom. Pomemben pozitiven lik je šele Brašnarjev sin, ki kljub ponižanju skrbi za svojega očeta in se zaljubi v bogato Smrekarjevo hči. Tukaj prihaja do premoženjskih razlik, saj dekletov oče ne pomisli na hčerkino srečo, ampak misli samo na denar. Bistveno vprašanje povesti je po avtorjevem mnenju naslednje: »Ali bo mlademu, odličnemu in pametnemu možu kljub vsem predsodkom imovinske narave uspelo pridobiti roko premožnejše izvoljenke; ali bo združevalna moč naturne ljubezni močnejša od ločevalnosti zagrizene premožnosti.« (Kmecl 2008: 309.)

Konec povesti je dramatičen. Franica na dan svoje poroke s premožnim ženinom zbeži pred poroko v mesto. Za njo pride kmalu njena mati, kjer najde bolno hčer. Nato pride še oče in skupaj z materjo gresta v cerkev prositi za hčerkino zdravje. V cerkvi je tudi Brašnarjev Štefan in oče mu reče: »Mladenič, ako te ima Bog rad, tudi jaz te bom rad imel.« ( Josip Jurčič: Sosedov sin. Zbrana dela slovenskih pesnikov in piasateljev; Josip Jurčič, četrta knjiga. Ljubjana, DZS, 1951. 281.) Franica je ozdravela in se poročila s Štefanom. Ta zgodba se nagiba na idilo, kot pa na »zreli realizem«, poudari Kmecl. Saj se vtis kmečke idilosti na koncu še okrepi, ko mimo hiše pride »stari sosed« in reče: »Pa kako se zdaj vse rado ima in se ima!«

Tematika neuresničljive ljubezni mladih zaljubljencev iz različnih premoženjskih stanov se v slovenski literaturi pojavi še velikokrat. Najpogosteje v tako imenovanih večerniških povestih. V povesti ni zajeta samo ljubezenska tematika, ampak tudi vzgojna, saj je Jurčič upal na to, da bo dobil honorar od Mohorjeve družbe in bi se tako rešil iz stiske. To je vidno v povesti iz odlomka, ko sta starša v cerkvi in prosita za zdravje svojega otroka. Pa tudi v tem, ko oče poudari Štefanu, če ga ljubi bog, potem ga bo ljubil tudi on. Tukaj se kaže božja ljubezen, ki človeku omogoča, da pozabi vse zamere.

Kmecl poudari, da smo s to povestjo dobili še en vzorec mohorjanskene in nehistorične pripovedi. Po avtorjevem mnenju je zgodba všečna, vendar ne zelo prepričljiva, kajti ni mogoče, da bi se Smrekar iz trdega trmastega kmeta čez noč prelevil v tako popustljivega in razumevajočega človeka. Jurčič v povesti poudari »vrednost dela in pridnosti«.

Zaključek

Kmecl je v svojem članku temeljito predstavil tudi zgodovinska dejstva, ki so za dobro razmevanje povesti nujna. Jurčič se izkaže kot odličen pisatelj kmečke tematike. Manj pa je prepričljiv v okviru pripovedne celotne, kot je povdaril Kmecl.

Viri

Matjaž Kmecl: Odlomek iz Jurčiča. Slavistična revija LVI/3 (2008). 305—11.

Literatura

Jola Škulj: Forma romana in slovenski modernizem. Obdobja 21. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuj jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2002. 404—06.