Miha Tišler

Življenjepis

Miha Tišler je bil rojen 18. septembra 1926 v Ljubljani. Osnovno šolo je obiskoval med letoma 1933 in 1937, v letih od 1937 do 1945 pa je hodil v državno realno gimnazijo v Ljubljani. Med okupacijo je šolanje prekinil in začel delati v tovarni, kjer je ostal do mobilizacije. V vojski so ga premeščali iz Ljubljane v Belo krajino, Črnomelj, Novo mesto in potem nazaj v Ljubljano. Potem so ga poslali v Beograd in iz Beograda v Berlin na vojno misijo, kjer je bil zadolžen za vzdrževanje stika med kontrolnim svetom in njihovo vojno misijo.

Po 24-mesečnem služenju vojski se je vrnil v Ljubljano in nadaljeval študij. Že v Berlinu je hodil na predavanja iz matematike in fizike na takratno tehniško univerzo, po vrnitvi v Ljubljano pa je dokončal petletni študij iz kemije na Tehniški visoki šoli, kjer je leta 1952 diplomiral, nato je leta 1953 diplomiral še na Prirodoslovni matematični fakulteti in se potegoval za štipendijo Britanskega sveta za študij v Angliji, ki jo je s priporočili profesorjev tudi dobil.

Podiplomski študij je dve leti opravljal pri Nobelovem nagrajencu Alexandru Toddu na Univerzi v Cambridgeu. Tam je pripravil doktorsko disertacijo z naslovom Sinteze v vrsti cikoheptatrienonov, ki jo je leta 1955 zagovarjal na Tehniški fakulteti v Ljubljani. Med letoma 1952 in 1957 je bil kot asistent zaposlen na Inštitutu za organsko kemijo Tehniške visoke šole v Ljubljani. Nato pa je bil od leta 1957 do 1961 docent na Prirodoslovni matematični fakulteti. Leta 1961 je postal izredni ter leta 1964 redni profesor za organsko kemijo na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo v Ljubljani.

Leta 1966 je na povabilo Britanskega sveta obiskal več univerz v Angliji ter Univerzo v Freiburgu in tam tudi predaval. Med letoma 1968 in 1977 je več mesecev gostoval po univerzah v ZDA. Leta 1982 je raziskoval in predaval tudi na avstralski nacionalni univerzi v Canberri. V letih 1984 in 1985 je v okviru podiplomskega študija en semester predaval na Univerzi v Trstu, leta 1986 pa tudi na Univerzi Brighama Younga v Provu v ZDA.

V letih 1971–1984 je bil predstojnik katedre za organsko kemijo, 1969–1973 je bil prodekan, naslednja tri leta pa dekan Fakultete za naravoslovje in tehnologijo.

Med letoma 1973 in 1977 je bil podpredsednik in v letih 1978–1980 predsednik Mednarodnega društva za heterociklično kemijo (angl. International Society of Heterocyclic Chemistry).

Nagrade in priznanja

Med svojim delovanjem je prejel veliko nagrad: leta 1962 je za delo na področju heterociklične kemije prejel nagrado sklada Borisa Kidriča, leta 1977 Kidričevo nagrado in leta 1982 nagrado za izume in izboljšave, 2005 je prejel Zoisovo nagrado za življenjsko delo na področju organske kemije.

Prejel je tudi številna priznanja, in sicer listino in plaketo slovaške tehniške visoke šole v Bratislavi, plaketo japonske univerze Tohoku v Sendaju, Mednarodnega društva za heterociklično kemijo, leta 1982 listino oddelka za farmacijo ljubljanske Fakultete za naravoslovje in tehnologijo, leta 1987 priznanje in plaketo univerze Hoshi v Tokiu, leta 1989 priznanje Fakultete za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani ter leta 2006 priznanje Maksa Samca za zasluge za Fakulteto za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani.

Bil je član številnih organizacij: leta 1970 je bil izvoljen za izrednega člana ter sedem let kasneje za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti, od leta 1991 do 1995 je bil prvi rektor ljubljanske univerze v samostojni Sloveniji. Takrat je bil tudi član ožjega odbora Evropske rektorske konference (CRE), v letih 1993–2009 je bil član stalnega odbora mednarodnega združenja Ius Primi Viri (IPV), med letoma 1982 in 1986 je bil član univerzitetnega sveta za področje naravoslovno-matematičnih ved pri ministrstvu za znanost in tehnologijo, v letih od 1985 do 1989 je bil nacionalni predstavnik Mednarodne zveze za čisto in uporabno kemijo, bil je član znanstvenih svetov Kemijskega inštituta Jožef Stefan, član programskega sveta za kemijo in programskega sveta za naravoslovno-matematične vede pri Raziskovalni skupnosti Slovenije, v letih 1991–1995 je bil član sveta za znanost Republike Slovenije ter obenem član sveta za visoko šolstvo Republike Slovenije, do leta 1992 je bil član delovne skupine pri OECD, naslednjih pet let je bil član državnega sveta, od leta 1999 do 2006 je bil član upravnega odbora Evropske znanstvene fundacije. Bil je tudi dopisni član hrvaške in srbske akademije znanosti in umetnosti ter od leta 1995 član Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu.

Delo

Področje njegovih raziskav so bili heterociklični sistemi. Raziskoval je nove sintezne pristope in sinteze novih organskih spojin. Jedro njegovih raziskav so bile heterociklične spojine, predvsem tiste, ki vsebujejo dušik in žveplo. Področja piridazinov in njihovih kondenziranih sistemov, azoloazinov in nekodiranih aminokislin, ki so podobni pomembnim biološkim spojinam, so bila glavna poja njegovih raziskav. Njegovo delo je zajemalo odkrivanje novih reakcij za pripravo omenjenih spojin. Odkrili in raziskali so številne nove sisteme, velika in podrobna spoznanja pa so bila s področja heterocikličnih spojin z dušikovim atomom v stikališču dveh obročev, na katerih so bile med drugim raziskane elektrofilne, homolitske in nukelofilne substitucije ter protonacija. Opisal je veliko primerov izomerij in raziskal tioenoltioketo tavtomerijo.

Zaradi raziskav in dosežkov, tudi pri izobraževanju mladih raziskovalcev, je postala ljubljanska skupina v okviru organske kemije prva šola o heterocikličnih spojinah v Jugoslaviji, poleg tega se je uvrstila med vodilne tovrstne skupine v svetu.

O raziskavah je poročal na kongresih in simpozijih doma in v tujini, na predavanjih ter številnih domačih in tujih univerzah in inštitutih. Leta 1975 je organiziral 5. mednarodni kongres za heterociklično kemijo v Ljubljani, leta 1987 pa 8. mednarodni simpozij o kemiji organskih žveplovih spojin, leta 1985 in 1991 je organiziral simpozij univerz TRISOC v Gradcu, Ljubljani in Trstu ter leta 1994 16. evropski kolokvij o heterockilični kemiji. Napisal je več kot 400 znanstvenih člankov, večina jih je bila objavljena v tujih znanstvenih revijah, je tudi avtor več univerzitetnih učbenikov o organski kemiji.

Po upokojitvi je napisal večino poljudnoznanstvenih knjig: leta 1985 Narava, človek in kemija, leta 1998 Sporočilnost molekul, 2001 Reminiscence in razmišljanja, leta 2003 v okviru izdaj SAZU Prispevki kemije k evropski kulturi in civilizaciji, leta 2005 je napisal Kiralnost in molekule življenja: na obeh straneh navideznega zrcala, leta 2008 pa Jezik molekul: kemično sporočanje in sporazumevanje, za katero je prejel tudi priznanje Slovenske znanstvene fundacije prometej znanosti za odličnost v komuniciranju. Bil je tudi mentor mnogo diplomantom, magistrandom in doktorandom.

Viri

Intervju

Miha Tišler Wikipedia

https://www.delo.si/znanje/znanost/akademik-dr-miha-tisler-devetdesetletnik.html