Čarodej
| Čarodej | |
|---|---|
| Avtor | Andrej Hieng |
| Država | Slovenija |
| Jezik | slovenščina |
| Založnik | Cankarjeva založba |
| Datum izida | 1976 |
| Subjekt | slovenska književnost |
| Žanr | roman |
| Vrsta medija | tisk |
| Št. strani | 397 |
| Klasifikacija | |
| COBISS ID | 84297 |
| UDK | 886.3-311.2 |
Andrej Hieng je napisal roman Čarodej , ki je izšel leta 1976. Roman opisuje ljudi in njihovo duševnost, zato lahko rečemo, da je glavna tema romana eksistencialistična.
Zgodba[uredi]
Skozi celoten roman Čarodej opazujemo preplet dveh zgodb. Na začetku zgodbo iz časa pred prvo svetovno vojno, kjer spremljamo življenja trgovca Kotnika, sodnika Kavška, inženirja Pucicharja, Depupisa ter njihovih družin in sosedov v Resnem. Kasneje pa se avtor osredotoči na pripovedovanje v sedanjosti in sicer v Ljubljani. Kmalu nam postane jasno, da so junak iz obeh časovnih obdobij povezani, in sicer sorodstveno. Tisti iz preteklosti so namreč pradedje teh iz sedanjosti.
Zgodba se začne s prihodom tujcev v Resno, gre za tri Srbe - zakonca Vojvodić in njuna služabnica, za dva cirkuška voza z zakonskim parom ter očetom od zabavljača (komedijanta) in na koncu za juda Šalamuna. Starim prijateljem, omenjenim že na začetku zgodbe to ni všeč, saj menijo, da preseljevanje ni dobro in hkrati čutijo nevarnost ob navzočnosti tujcev. Pokaže se, da so imeli prav, ko izvemo, da Šalamun namerava zgraditi tovarno, s čimer bi seveda "pokopal" Kotnika. V vsem tem času uspe Šalamunu na svojo stran pridobiti Kavška in Pucicharja, hkrati pa izgubi Vojvodića, ki ga je imel prej na svoji strani, saj sta se poznala že od prej. Temu je bilo tako, ker je Šalamun vračal uslugo Vojvodićevem očetu, ki je njemu pomagal v težkih časih in zdaj mu s skrivanjem paranoičnega Vojvodića vrača uslugo. A stori napako, ko se meni z Vojvodićevo ženo za njegovim hrbtom in takrat se slednji obrne proti njem, saj ga zgrabi paranoja in misli, da se je Šalamun obrnil proti njem. Vojvodić posledično opozori Kotnika, kaj bo Šalamun storil in mu predlaga boj, a Kotnik se odloči za drugačno postopanje in si želi oditi iz mesta, saj ima doma ozdravljeno ženo, ki je ne ljubi (celo upal je na njeno smrt) in pa nosečo ženino nečakinjo, ki jo je posilil. Ženski sta naredili načrt, kako bosta odšli iz mesta, priredili nosečnost, da bi vsi mislili, da je zanosila gospa Kotnikova.
V sedanjosti pa srečamo Petra Kotnika, ki ravno pride iz zapora in sreča svojo bivšo zaročenko Azro, ki ima sedaj Ludvika. Skupaj s profesorjem Sirnikom, po tem, ko se naključno srečajo odidejo na pijačo, kjer se vname prepir med Dušanom, ki je izginil za par mescev in njegovo bivšo zaročenko Zinko. Tako se vsi skupaj na koncu večera znajdejo pri Zinki in se pogovarjajo. K njim pride izgubljeni komedijant, ki je izgubil ženo in tri posvojence. Po prepiru med Petrom in tujcem, Peter odvihra iz stanovanja in kmalu se odpravijo na dve nalogi. Najti Petra in najti družino izgubljenca. Med potjo do Petra se izgubljenec spomni, da je bil z družino namenjen v Resno, takrat pa izvemo, da so vsi udeleženci od tam. Skupaj odidejo v Resno.
Roman se konča s predstavo v preteklosti, kjer komedijant hipnotizira publiko in se igra s sekiro, ki bi lahko koga tudi ubila. Ko se stvar razvname, se Kotnikovi ljubici (komedijantova žena in nečakinja) stepeta, smrti pa ju reši Vojvodić, ki se nastavi sekiri. Kotnika nihče več ne spoštuje. V sedanjosti se celotna druščina v Resnem zbere v Dušanovi rojstni hiši, kjer jima profesor in Ludvik povesta, da je mož, za katerega so iskali ženo in otroke v resnici malo nor, in da jih v resnici sploh ni izgubil.
Kritika in literarna zgodovina[uredi]
"Dogajalni čas je naklonjen Hiengu za prikaz počasnega, a neustavljivega razkroja literarne osebe, ob kateri so pomembne groteskno-romantične ženske osebe" (Glušič)
In pa na eni strani Kos, ki meni, da v romanu ni simbolizma -
"Hieng se zgleduje po Cankarju, dekadenci in impresionizmu (motivi sanj, vizij, prividov) s to razliko, da Hieng ne uporablja simbolizma" (J. Kos)
ter na drugi Glušič in Zver, ki sta prepričani, da je simbolizem prisoten -
"Simboli za barve kažejo na impresionistične elemente in estetsko oblikovano besedje. (Cirkuški voz, ki je simbol za izgubljeno iluzijo.)" (Glušič)
in razprava, v kateri Gabriela Zver (v svoji reviji Jezik in slovstvo) izpostavi veliko konkretnih simbolov, kot so:
- ptica za žensko osebo
- zvonenje za minulost
- čarodej za neukročeno ustvarjalno energijo
- itd.