Phyllis Creme in Mary R. Lea. Kako pisati na univerzi

Iz Wikiverza

Phyllis Creme in Mary R. Lea. Kako pisati na univerzi [izv. naslov Writing at university]. Prev. Mateja Mahnič. Ljubljana: Modrijan, 2013. COBISS

Vrednost knjige je v izhodiščnem prepričanju, da je pisanje osrednja študentova dejavnost in sa se mora naučiti o sebi misliti kot o piscu. Ima tudi nastavek v smer skupinskega pisanja, vendar o kolektivnem pisanju za wikije ne ve in ne reče nič. Precej prostora posveča vprašanju, kako začeti (kako najti temo) in kako vnesti »sebe« in svoj »lastni pogled« v pisanje, ki so po mojem nepotrebna, če le cilje pisanja zastavimo nekoliko manj stremljivo. Pisca uči prilagajanja strokovnemu žargonu in pisnim navadam znotraj posamezne discipline, torej funkcioniranja znotraj zaprtih akademskih komunikacijskih krogov. Prvi namen je sprejem pisca v ceh pišočih (kvalifikacija avtorja) in ne, kot uči Nova pisarija, s pisanjem prispevati h kulturni infrastrukturi. Cilj inštrukcij je spretnost oblikovanja sklenjenih besedil (ki imajo idejo, rdečo nit, zgodbo) od dnevnika in zapisnika do disertacije; pravzaprav je razprava/disertacija zgled tudi veliko krajšim besedilom. Od tod poudarek na analizi, sintezi in vrednotenju, ko pa bi čisto zadoščali preprosti popis (seznam), povzetek, opis in kompilacija.

Koristen je napotek, da je treba pisati v stroj, tudi če misel še ni zrela, ker postopek pisanja sam prisili v bolj domišljene formulacije. Konservativnost priročnika se kaže v tem, da ne pozna sodobnih oblik fragmentarnega pisanja: dopolnjevanja, popravljanja, krajšanja drugih besedil, povzemanja, kompiliranja, oblikovanja kazal, seznamov, kategorizacije besedil, izdelave ključnih besed in podobnih z besedili povezanih opravkov. Naravnost simbolično se navezanost na tradicijo papirnatega pisanja kaže s ponavljanim napotkom, naj vzamemo v roko bel prazen list formata A4, včasih tudi katalognega formata A6, kar deluje fetišistično in spominja na filme s pisatelji v glavnih vlogah, ki v ustvarjalni krizi vlečejo nepopisane liste iz stroja in jih zmečkane lučajo v koš. Če drugega ne, je tako obnašanje neekološko; lahko bi priporočali vsaj, naj študent uporabi šmirpapir, še bolje pa, če bi pisal neposredno v stroj. Fetišizem papirja podpira uporaba raznobarvnega podčrtavanja, obkrožanja, lepljenja označevalnih nalepk v knjigo ipd., skratka podobne aktivnosti z besedilom, s kakršnimi uspeva reklamna pošta, ki uporabnika osrečuje z izrezovanjem, obkrožanjem, vpisovanjem, lepljenjem in strganjem premaza v pošiljki. Vse te drobne navade oblikujejo piščev »mali ustvarjalni svet«, v katerem se dobro počuti. Oopaziti je tudi rahlo sumničavost avtoric do informacij na spletu.

Kritično dodajam, da je velik del »ustvarjalnih težav« povezan prav s postavljanjem pisca, ki še ne ve, o čem bi sploh pisal, v središče. V središču skrbi mora biti nasprotno želja, nekaj koristnega postoriti v svetu. Če ima pisec pred očmi ta cilj, ima kvečjemu težavo s preferencami, česa se lotiti prej, saj je nalog zanj ogromno. Odveč je tudi spodbujanje k izvirnosti za vsako ceno. Zakaj naj se študent trudi izraziti posrečeno tujo formulacijo »s svojimi besedami«, če pa jo s tem lahko samo pokvari. Misel na bralca namesto misli na lastno pisateljsko prepoznavnost legitimira citiranje takih izjav. Večinoma je tuje, tj. članki in knjige verziranih strokovnjakov, boljše od študentovih okornih izvirnih poskusov, sprijaznimo se že s tem. Samo še ena kritična pripomba: Namen študentskega pisanja naj bi bil prepričati bralca. Če je s tem mišljen »lastni pristop«, v katerega upravičenost dvomimo, bodo s tem težave in se prepričevanje lahko sfiži v agitacijo. Bralca naj prepriča zgolj zavzeto in dobro opravljeno delo.

Avtorici bralca naučita, da obstaja več vrst piscev: eklektiki (zbiralci, krojači, ki šivajo tekste kot patchwork oz. kot da bi sestavljali puzle), intuitivni pisci, ki sledijo navdihu, komponisti, ki sestavljajo tekst kot zgradbo, in sintetiki, ki abstrahirajo podatke v korist splošnih spoznanj. Najbrž naštetim interesom ustrezajo različni strokovni žanri. Za razliko od avtoric, ki jima je pri pisanju bistveno vrednotenje (opredeljevanje, kritika, iskanje osrednje ideje), sem prepričan, da največkrat čisto zadošča, če pisec predmet svoje raziskave samo dobro opiše (dokumentira, našteje lastnosti) in kategorizira. --Hladnikm (pogovor) 16:47, 9. februar 2014 (CET)