Zadravčevih 100 let

Zadravčevih 100 let
Avtor	Miran Hladnik
Naslov izvirnika	100 let Franca Zadravca
Jezik	slovenski
Subjekt	slovenščina
Žanr	referat na simpoziju 23. 10. 2025, SAZU
Klasifikacija

Pod naslov Dragi Franček sem za tole priložnost na splet postavil pisma kolegov Francu Zadravcu. Najbrž tega še ne bi storil ali ne bi storil v tako izčrpni obliki, če me ne bi spodbudil poziv za sodelovanje na tej konferenci, zato hvala Tomažu Toporišiču in Mariji Stanonik za povabilo. Navajeni smo zabavljati nad jubilejsko agendo humanistike, ampak je vendarle prav in koristno, če taka zunanja motivacija, kot je okrogla obletnica, pripravi človeka, da se resno loti kake naloge, ki bi sicer čakala na realizacijo ali morda nikoli ne bi bila realizirana. Tekst obsega skoraj tri avtorske pole, kar presega uredniške limite za zbornike, splet pa take dolge objave brez upiranja prenese. Tudi če bo urednik simpozijskih prispevkov velikodušen in bo tekst sprejel v celoti, ga je za 20 minut predstavitve tule odločno preveč, zato ga bom le povzel in morda iz njega prebral kako posamezno pismo.

Najprej pa moram povedati, kako se je Zadravčeva korespondenca znašla pri meni. Začeti moram z letom 1978, ko sem v kasarno v Črnomlju, kjer sem služil vojaški rok, prejel pismo Matjaža Kmecla, če sem se pripravljen angažirati pri projektu Franca Zadravca in Helge Glušič na temo predvojne proletarske književnosti. V ta namen bi na FF UL za dve leti postal stažist raziskovalec, čemur se danes reče mladi raziskovalec. Ker sem imel za sabo že nekaj zavrnjenih prošenj za učiteljsko službo na gorenjskih šolah, sem povabilo z veseljem sprejel. Določili so mi stol in mizo v kabinetu 218 in začel sem "hoditi v službo". Spočetka sem bil zbegan, ker ni bilo nikogar, ki bi mi odkazal delo in preverjal, ali sem ga prav opravil. Učitelji niso prihajali v službo, ampak so prišli na faks le predavat, na govorilne ure, izpite in sestanke, sicer pa so delali doma. Šele ko so me seznanili s Tonetom Pretnarjem, ki se je vrnil iz Poljske in zasedel mesto asistenta na slovenski književnosti, sem se na FF (in v sosednjih lokalih) bolj udomačil. Od mene se je pričakovalo, da zberem gradivo za raziskavo in ob tem pripravim magisterij.

Nimam več v spominu, kako je prišlo do ideje za podatkovno zbirko, ampak delovnik sem zapolnjeval s pregledovanjem delavske periodike v NUK-u in drugih knjižnicah in arhivih in prepisovanjem in kopiranjem pesemskih besedil iz njih ter vpisovanjem na kataložne listke, ki sem jih vlagal v kataložne škatle, rubrike pa opremljal z jahački. Ko sem Francu Zadravcu želel poročati, kaj vse sem že postoril in kaj vse še moram, je običajno zamahnil z roko in dobrodušno rekel: "Ti kar delaj naprej, kot misliš, da je prav." In sem delal, tako da sta na podlagi zbranega gradiva nastali dve razpravi za Jezik in slovstvo: Leposlovje Prvih majnikov 1979/80 ter Komunistični manifest in slovenska predvojna neumetniška verzifikacija naslednje leto. Tisto "neumetniška" je dodal urednik revije, potem ko najprej razprave ni hotel objaviti, češ da je ne zanima umetniška dimenzija tekstov; najbrž ga je za objavo prepričal Zadravec. Razpravi se mi še danes zdita v redu, zdi se, kot da sta anticipirali prihod računalnikov, ki so olajšali delo s podatkovnimi zbirkami.

Prostost, ki sem jo užival po zaslugi svojega mentorja Zadravca, sem izkoristil za snovanje magisterija, ki pa ni bil iz proletarske poezije, ampak na temo slovenske trivialne književnosti 19. stoletja leta 1981. Franček je bil seveda zraven, čeprav mu raziskovalno ni bila blizu. Saj je bila redko komu. Podobno je bilo tudi z doktoratom na temo slovenske kmečke povesti 1988. Kot asistent sem služil v njegovem in Kmeclovem seminarju, "sluga dveh gospodov", mentorji in ištitucija so mi omogočili več daljših študijskih bivanj v tujini, ki so močno vplivala na metodologijo mojega dela. Samo enkrat me je vpregel v svoje naloge. V Kranju naj bi obiskal profesorico slovenščine Miro Avsec, roj. Vrečič, da bi mi izročila pisma, ki jih ji je pisal Miško Kranjec. Misija ni bila uspešna, ker je bila gospa pripravljena pisma z intimno vsebino izročiti samo Zadravcu osebno.

Čeprav sva bila s Frančkom iz dveh različnih svetov, tako po starosti (30 let razlike) kot po poreklu (Gorenjska : Prekmurje) in po strokovnem interesu, sva se človeško ujela. Tudi po upokojitvi si je ob rednih obiskih v kabinetu 218 preoblekel prepoteno majico in pokramljal z ljudmi, ki so vstopali drug za drugim, včasih je bilo kar živo. Postali smo družinski prijatelji. In smo še zdaj. Na enem od družinskih kosil pri vdovi Olgi (ki imenitno kuha) sem od nje dobil škatlo pisem, češ da bom že znal presoditi, kaj z njimi. Druge papirnate reči so šle na SAZU. Škatlo sem odprl šele, ko mi je ob pozivu na simpozij prišlo na misel, da gotovo vsebuje tudi strokovno zanimive reči. Nekaj izkušnje s korespondencami imam: svoje dolgoletno dopisovanje sta mi izročila npr. Marija Žagar in Boris Pahor, Marija Žagar povrhu še pisma, ki ji jih je pisal Bratko Kreft. Dopisovala sva si tudi s Tarasom Kermaunerjem. Vse je že objavljeno, Kreftova pisma Žagarjevi in Zadravcu sem postavil na splet, morda pa bodo objavljena tudi v Slavistični reviji.

Zdaj pa k škatli pisem Zadravcu. Pisma sem razporedil po abecedi dopisnikov in jih preštel: gre za več kot 300 pisem okrog osemdesetih dopisovalcev. Natančnih številk ne morem zapisati, ker je v nekaterih ovojnicah po več pisem. Posebej sem razporedil nekaj uradnih inštitucionalnih dopisov in posebej sedem osebnih pisem, pri katerih identitete pisca nisem znal odkriti.

Vdova je poskrbela, da so v svežnju večinoma pisma ljudi, ki so bili z naslovnikom prof. dr. Francem Zadravcem v strokovnih razmerjih. Naslovnik je pisma spravljal, luknje v pisemski izmenjavi pa govorijo, da se ni ohranilo čisto vse, kar je dobil v poštni nabiralnik, oziroma se je založilo. Kljub temu je zbirka reprezentativna, saj vključuje pisma sodobnikov, pisma starejše in pisma mlajše generacije ter tako odstira pogled v komunikacijski krog pomembnega slovenskega literarnega zgodovinarja. Urejeno in deloma tudi že preslikano zbirko pisem bom po obdelavi izročil v hrambo Rokopisnemu oddelku NUK.

Dopisovalci so bili Zadravčevi poklicni in službeni kolegi, pomurski rojaki, pisatelji, tuji literarni zgodovinarji, založniki, uredniki in predstojniki akademskih in drugih inštitucij. Dobra polovica korespondentov je zastopana le s posamičnim pismom, slaba polovica pa z več pismi. Najzvestejši Zadravčev dopisovalec je bil innsbruški komparativist Zoran Konstantinović s 24 pismi, tesno sledijo sarajevski slovenist Juraj Martinović in urednik pri Pomurski založbi Jože Vild (po 22), potem pa rojak Franček Bohanec, koroški pisatelj in profesor Janko Messner (po 15), berlinska slavista Gerhard Schaumann (14) in Manfred Jähnichen (13), Marja Boršnik (12) itd. Pisemske stike so dopolnjevali vzajemni obiski, strokovni in osebni. Tone Smolej je opazil, da med Zadravčevimi korespondenti ni Miška Kranjca, čeprav je Zadravec iz Kranjčevih pisem precej citiral. Za Kranjčevim svežnjem pisem še poizvedujemo.

Mimo korespondentov za tale prispevek mi je v oči padel jezni dopis slovenskega pisatelja, ki ga je bilo mogoče dešifrirati kot Pavleta Zidarja. Enigmatična je kopija tipkopisa, ki ga pripisujem Jožetu Toporišiču. Namenjen je bil verjetno zagrebškemu profesorju Franu Petretu, kopija pa Francu Zadravcu, ki ga pismo omenja. V svežnju se je znašla še kopija pisma, ki ga je Franc Zadravec pisal pesnici Veri Albreht po njenem jeznem odzivu na Zadravčev intervju s Jušem Kozakom v Naših razgledih.

Za tole priložnost sem prepisal pisma, ki so jih Francu Zadravcu pisali njegovi kolegi na Filozofski fakulteti: učitelja Marja Boršnik in Anton Slodnjak, generacijska kolega Boris Paternu in Jože Toporišič, malo starejši rojak Štefan Barbarič ter nekaj let mlajši sodelavci Matjaž Kmecl, Jože Koruza, Aleksander Skaza, Helga Glušič in Taras Kermauner.

Sklep: Kako lahko povzamem izkušnjo z Zadravčevo korespondenco? V marsičem so me pisma presenetila. Nisem npr. vedel za njegovo vlogo urednika Jezika in slovstva, pa da je bil on tisti, ki je sprejel v službo Matjaža Kmecla. Marja Boršnik je bila do njega rada malo ukazovalna, hkrati pa je od njega pričakovala resno kritično branje svojih del in ga obravnavala kot zaupnika. Najbolj je bil nanj navezan Jože Toporišič, zaupal se mu je tudi Boris Paternu. Sem in tja v korespondenci pribode na plan tudi kak konflikt, razlogov zanj ni bilo mogoče najti. V konfliktih se je Zadravec pokazal (kolikor se pač da sklepati iz odzivov korespondentov) kot odločen zagovornik svojih stališč, skratka kot avtoriteta, kar so dopisniki upoštevali. Cela generacija deset let mlajših literarnih zgodovinarjev za njim ga je nagovarjala kot mentorja in mu zvesto poročala o svoji dejavnosti, zlasti iz tujine. Imeli so namreč skupne publicistične načrte: Liriko, epiko, dramatiko in Slovensko književnost 1945–1965. Presenetilo me je, kako zaupljivo mu je pisal Taras Kermauner, in se posipal s pepelom zaradi neizpolnjenih obljub. Gromovniški Taras, značajsko in po literarnih interesih čisto drugačen od Zadravca.

S korespondenco je bilo precej težaškega dela: razporejanje, skeniranje, prepisovanje. Med prijetnejša literarnodetektivska opravila štejem razbiranje pisem, pri čemer mi je na pomoč priskočila srenja na Slovlitu, in razbiranje ozadij: objav, ljudi in dogodkov, o katerih je tekla beseda. Brez Digitalne knjižnice bi bilo to veliko bolj naporno. Pojasnila so praviloma v opombah. Tone Smolej me je opozoril, da med dopisniki ni Miška Kranjca, iz čigar pisem je Zadravec citiral v svojih objavah. Očitno so bila spravljena posebej ali morda celo že izročena v tujo hrambo, ki pa v dostopnih virih ni zabeležena.

Nekateri korespondenti, npr. Kreft, imajo svoj del dopisovanja že v Rokopisnem oddelku NUK; za celostno sliko bi bilo treba prebrati tudi te druge polovice, če bodo dostopne in ko bodo dostopne.

Dvoje dopisnikov sem že izročil v obdelavo kolegom: južnoslovanske korespondente Zvonku Kovaču, nemške Petru Scherberju, ostalo pa še čaka na raziskovalce, sam se morda posvetim še dopisom eruptivnega Janka Messnerja.

Za konec bi za okus po času pred 60 leti prebral iz pisem nekaj stavkov:

28. I. 1965.

Spoštovani tovariš Zadravec,

pravkar mi piše dr. Bratko Kreft: »Jaz Jagoditschu nisem več odgovoril zaradi tega, ker nisem hotel odgovoriti bivšemu nacistu, ki me je pri avstrijskem ministrstvu denunciral kot nevarnega komunista in s tem preprečil, da bi kljub ustnemu dogovoru s prof. dr. Hammom, lahko imel predavanja o slovenski književnosti cel semester (kakor sem jih imel v Frankfurtu). O tem Vam lahko da informacije doc. dr. Zadravec, ki je bil takrat ravno na Dunaju in je to povedal pred tremi dnevi tudi na seji uredništva JIS v navzočnosti akad. prof. dr. Bezlaja in lekt. B. Urbančiča …«

Prosim Vas, če bi mi hoteli nemudoma sporočiti vse, kar veste o Jagoditschevem bivšem nacizmu in o njegovem denunciantstvu Bratka Krefta pri avstrijskem ministrstvu. O tem namreč jaz prvič slišim, ni mi pa vseeno, kakšen je predsednik mednarodne slavistične komisije za zgodovino slavistike, kjer tudi jaz še sodelujem.

Tovariško Vas pozdravlja

Marja Boršnik

Rimska 20/I

---

23. V. 1967

Dragi tov. Zadravec,

pred tremi dnevi (20. V.) sem Ti pisala na univerzo, ker pa Smolej trdi, da tjakaj ne hodiš, Te ponovno prosim za odgovor z obratno pošto: do kdaj je popolnoma zadnji termin za oddajo 10 tipkanih strani predavanja o Tavčarju. Moja logika mi namreč pravi, da se takšna reč lahko razmnoži v 14 dneh in je zato še čas do avgusta, zlasti, ker sem prepričana, da zdaj nihče ne utegne pisati. Jaz pa sem obupno zaposlena z vodno inštalacijo in bi morala v primeru, da stari termin drži, z vsem delom prekiniti: organizacija delavcev se z duševno koncentracijo izključuje. Prosim Te torej za milosten odgovor z obratno pošto in Te lepo pozdravljam. Marja

Marja Boršnik, Drulovka 31 pri Kranju

Opombe

---

• Objave: Miran Hladnik