Jana Stržinar
Edvard Majaron 25. novembra 2009
Jana Stržinar že dolga leta vztraja s svojimi pravljicami ob lutkah v slovenskem kulturnem prostoru. Je umetnica – pripovedovalka, ki jih imamo Slovenci manj kot je prstov na eni roki. Ob tem je tudi ustvarjalka, ki v svoje pravljice vpleta etnološko prepoznavne like iz naše ljudske dediščine, jih zapleta v spore in konflikte, značilne za naš čas: vilinska bitja v njenih zgodbah rešujejo probleme, ki tarejo našo družbo - med temi je še posebej izpostavljena ekologija - in posredujejo mladim gledalcem / poslušalcem sporočila o osamljenosti, tovarištvu, prijateljstvu, pa tudi o nevoščljivosti, privoščljivosti in kar je še dobro znanih negativnih lastnosti, prepogosto prisotnih med nami. Zgodbe Jane Stržinar tako govorijo skozi pravljične elemente o odnosih v sodobni družbi in jih skozi vizualizacijo z velikimi lutkami prikažejo v drastični luči. Otrokova čustva, odprta za pozitivne rešitve, doživljajo zadoščenje skozi več čutov in tako Janine zgodbe pustijo še močnejši pečat na otrokovi duši, ki se veseli pravičnih rešitev sporov in socializacije negativnih likov, kar je pogostna poteza avtoričinih pravljic. Vsekakor gre za prepoznavno, samosvojo umetnico pripovedovalko zgodb z lutkami, ki zagotovo s svojo energijo in vero v to, kar dela, zapolnjuje prostor med slovenskimi ustvarjalci za najmlajše na svojski, prepričljivo pozitiven način in zato brez dvoma zasluži priznanje in status pomembne ustvarjalke v kulturi.
MNENJE O LUTKOVNIH IGRAH JANE STRŽINAR - MILAN DEKLEVA /Ljubljana 2005/
Kot urednik Otroškega in mladinskega programa na TV Slovenija sem sodeloval pro ekranizaciji štirih pravljičnih iger Jane Stržinar (Začarane rožice prijazne čarovnice, Vilinka, Povodnjak in Makov škrat, Zaljubljeni zmaj, Zimska zgodba, Kapljica v pomladi in Pravljica o brezi). V njih je Jana Stržinar razvila samosvojo in takoj prepoznavno poetiko. Poetika, katere osnova je globoka vera v holistično naravo sveta, kjer ima vsako bitje svoje mesto in pomen, je po krivici prezrto. Jana Stržinar jo je gradila v času, ki je bil naklonjen bliskovitemu razvoju tehnologije in ustvarjanju "umetnih kibernetičnih svetov." Zdaj, ko postaja vse bolj jasno, da razvoj tehnologije ne bo odrešil človeka pred njegovim nihilističnim rokovanjem s svetom postaja (nevsiljiva) ekološka motivacija pravljičnih junakov Jane Stržinar še kako pomembna! Zaupanje v čustva in naklonjenost do drugih bitij ni vprašanje estetike, ampak etike: v tem smislu tudi pravljičarji postajajo reševalci sveta. Priporočam vam, da umetniška hotenja Jane Stržinar sprejmete in s tem vrnete našemu nebu in zemlji nekaj mavričnega upanja.