Visočica

Romantično, divjeromantično! Ta izraz je postal tako domač, da se rabi čestokrat brez potrebe. Marsikdo tako vzklika, ako vidi le količkaj bolj nenavadnega v naravi, bodisi veliko skalo med zarastlim gorovjem, ozko brv, ki pod njo žubori gorski potoček, ali če zasliši zvonec, ki ga nosi veliki oven okoli vratu. Divja romantika se je priljubila gospodi, ki pride le redkokdaj na deželo, osobito našim gospicam, ki se izprehajajo med letom po gladkem mestnem tlaku in v senčnatem drevoredu, o počitnicah pa prihajajo s svojimi mehkimi čreveljčki k nam hribovcem poizkušat kamenje in jest kislo mleko. Ako mi hočeš slediti, peljal te bom sedaj skozi res divjeromantične kraje, ki bi jim še v naših planinah težko dobil enakih. Od Konjice proti Mostaru nas sprejme tako veličastna, skoro bi dejal grozna narava, da si jo more prav predstavljati le tisti, ki jo je videl. Po pravici jo prištevajo najbolj glasovitim skalnatim soteskam v Evropi. To je dežela kakor nalašč za predrzne načrte turistov in planinsko društvo bi imelo tukaj hvaležno nalogo, da zaznamuje pota ter napravi zavetišča ali koče izletnikom. V tem oziru so hercegovske gore sicer zapuščene, a ravno to jih dela toliko bolj interesantne.

Pri nas je postalo hribolaztvo že običajen šport, ki je razne udobnosti, znane poprej le omikancem, prenesel v najbolj odljudne doline. Ni je skoro steze, ki bi ne bila označena s tako ali tako barvo, v najbolj skritih kotih se stavijo turistovske hiše in hoteli se gradijo prav v obližju ledenikov. Drugače je v južnem delu Dinarskih planin, ki jim pripadajo hercegovske gore. V ondotnih gozdih se izprehaja še kosmatili medved, ki je pri nas redka prikazen, po tamošnjem skalovju skače divja koza, ki nanjo ne preži svinčenka, v sinjih višavah pa plava brkasti orel, ki ni dosti manjši od kondorja, pa je večinoma že pregnan iz Evrope, le tukaj ima še varno zavetje. Od Konjice do Mostara je 79 kilometrov, a na vsej daljavi ne vidiš drugega nego visoke gore. Neretva prihaja vedno večja in silnejša, ker jo polnijo šumeči dotoki. (Josip Lavtižar, Pri Jugoslovanih, 1903; iz tega potopisa so tudi drugi navedki tule)

V Hadžićih pod Sarajevom se je tranzitni del vožnje v Bosno končal. V obcestnem restoranu sva se okrepčala, potem pa zavila v breg proti smučarskemu središču Bjelašnica v pogorju Igmana. Opuščene stavbe pod skakalnicami kažejo žalostno podobo, od olimpijskega hotela Igman so ostale samo ruševine. Hotelsko naselje Babin do na višini 1300 m, zgrajeno za smučarske množice, v poletnem času ni posebej privlačno. Hotel Maršal na njegovem jugovzhodnem robu (poimenovan kajpak po maršalu Titu), ki ga starejši planinski vodniki navajajo kot izhodišče, je bil po zadnji vojni obnovljen, vendar je ponovno zaprt. Spomenik legendarnemu igmanskemu maršu spominja na krvavi davek med drugo svetovno vojno, številni spomeniki ob cesti pa na vojno 1992–1996. Informacijska tabla ob nekropoli stečkov v kraju Han prizadeto sporoča, da je francoski bataljon UNPROFOR-ja pri gradnji ceste uničil pet stečkov iz 15. stoletja.

Obrobljen je v velikem kolobaru z visokimi gorami, ki se odlikuje med njimi na južni strani stoječa Bjelašnica (2067 m). To je pristen snežnik, do poznega poletja pokrit z belo odejo, odtod ime Bjelašnica. Turisti zahajajo radi na njen široki vrhunec, od koder se jim nudi daljen pogled. Pot menda ni težavna; ako se ne zaneseš na svoja pljuča, dobiš lahko konjička, da ga jahaš tja gor. Kdo se je zmenil pred nekaterimi leti za bosenske in hercegovinske planine? Nobena človeška noga menda ni hodila po njih; stale so nedotaknjene, kakor so bile ustvarjene, le grom in strela sta jim bila gosta. Sedaj je tudi v tem oziru drugače. Marsikak izletnik pride na Bjelašnico, da se ozre z njenega vrha po jugoslovanskih deželah. Pa tudi postrežbo dobi na tej višini, kajti zgrajena je na njej hišica za vremensko opazovanje in za sprejem tujcev.

Namenila sva se v pogorje Visočica južno od Sarajeva. Na severu meji na Igman z Bjelašnico, na vzhodu je pogorje Treskavica, s še vedno označenimi minskimi polji na zemljevidu, na jugu Crvanj in na zahodu je Prenj ter še naprej preko Neretve Čvrsnica. Najavila sva se v planinskem domu Vrela (1215 m) v zaselku Tušila pri vasi Sinanovići. Dom stoji ob asfaltirani cesti, mimo teče bistra Tušiočka rijeka, ki se v smeri proti Bjelašnici izliva v divji kanjon Rakitnice. Oskrbujejo ga v izmenah skozi celo leto dežurni oskrbniki. Najin je bil prijazen in zgovoren, svojčas je podajal sidra na bjelašniški vlečnici in tam srečal vrsto poznanih Slovencev. Pokazal je lično urejeni knjižnični kot s planinsko literaturo, tudi Planinski vestnik je bil v njej. Malo naju je potrlo, ker ni hotel upoštevati najinih planinskih izkaznic. Motovilili smo se okrog cene, pri kateri skraja ni bilo jasno, ali je na osebo ali na sobo, ali je v bosanskih markah ali v evrih. Izjasnilo se je tako, da je bila cena skromne sobe v primerjavi s turistično ponudbo v okolici visoka, umerjena pač po zahodnih popotnikih, ki jim je koča točka na kolesarskem ali pohodniškem romanju po Vii Dinarici. Polovica gostov ne je mesa, je poročal oskrbnik. Doma sva preverila, kako je s popusti na člansko izkaznico PZS: Bosne po novem res ni več na seznamu držav s popusti. V "tolažbo" je slovenskim planincem lahko le, da tudi v marsikateri slovenski koči za sobe ne dajejo več popusta, čeprav bi ga morali. Če PZS te oskrbniške samovolje ne bo sankcionirala, se članstvo v PZS lahko hitro osuje. K sreči popusti PZS še vedno veljajo po kočah v nebalkanskih državah. Naslednjič bova raje prenočevala v katerem od novih udobnih zasebnih apartmajev.

Bosno in Hercegovino prečkajo tri linije ene najzahtevnejših veznih poti po Evropi, Vie Dinarice, ki se vse začenjajo v Sloveniji in končajo v Albaniji oz. na Kosovu: najdaljša in še v zametku je zelena, najstarejša in najbolje je označena bela linija malo bolj proti jugu, ob obali Jadranskega morja pa je načrt modre linije. Visočica je vključena v belo pohodno črto in z večino vrhov spada v Hercegovino.

„Hercegovci so nenavadno čvrsto ljudstvo,“ povzame starejši, ko si je nalil kave iz ibrika v porcelanasto skledico. „Možakov tako velike in lepe rasti, pa hkratu tako samozavestnega vedenja še nisem videl. Čuditi se je finesi priprostih ljudi, ki niso obiskovali nobene šole, a kažejo dovršeno kavalirsko kretanje.“ „Žal,“ pravi uni, „žal, da rimskonemški cesar Friderik III., nekdanji pokrovitelj Hercegovine, ni mogel dosti pomagati. [...] Pokazal pa je svojo naklonjenost s tem, da je podelil Štefanu Kosači naslov „herceg“ in da je ohranila Hercegovina to ime do današnjega dne.“ „Kosača je,“ tako sem mu odvrnil, „gotovo rad sprejel ime nemškega vojvode od mogočnega vladarja Friderika III. Toda veliko bolje bi bil storil, ako bi bil živel v prijaznosti z bosenskim kraljem Štefanom Tomažem. Kakšen dobiček je imel Kosača od tega, da se je sprl s svojim sosedom in si rajši izvolil turškega sultana za variha? Slovanska needinost je bila tudi tukaj povod, da sta prišli obe deželi Turkom v oblast."

Slabih pet asfaltnih kilometrov od doma proti jugu navzgor se z meje med Sarajevskim kantonom in Hercegovačko-neretvansko županijo začne pot na najhitreje dosegljivi vrh v pogorju Visočice, na 1736 metrov visoko Visočico. Višinske razlike je le 250 m, torej lahko vzpon opraviva še danes, sva si rekla in krenila na markirano pot, v spodnjem delu so orientacijo lajšale zastavice Vučko traila. Proti vrhu sva pozabila na markacije in čez zaplate brusničevja zašla mimo vrha. Zahajajoče sonce je presvetlilo panoramo vrhov, ki so bili v načrtu za naslednje jutro, poglede je pritegoval ožarjeni stožec markantnega Puzima (1778 m) na nasprotni strani sedla; s te strani je bil videti težko dostopen; nanj se da priti po daljšnjici z druge strani. Že v temi sva bila nazaj v koči.

Solnce je ravno zahajalo, zato so bile gore toliko intenzivneje in skoro bajno razsvetljene. Planine so kazale zeleno barvo, skalnate stene pa so se kar lesketale v zadnjih žarkih nebeške luči. V bregovih so posejane hišice, ki se vzdiguje nad njimi kot sveča ravni stolpič turške džamije. Zdelo se mi je, da me pozdravlja tako prijazno, kakor gorska cerkvica pri nas.

Naslednjo noč sva nameravala prebiti v bivaku Zoran Šimić. Do tja sva izbrala daljšo pot čez vrhove v grebenih, ki se nizajo nad kanjonom Rakitnica: Drstva (1808 m; bogve kako se to ime sklanja), Malo in Veliko Brdo (1884 m), Vito (1960 m), Delelaš, Parič (1941 m). Markacije vodijo od koče kar povprek čez pašnik, da bi se izognile ograjam, ki obdajajo počitniške hiše vzdolž širokega kolovoza, po katerem je pravzaprav primerneje začeti pot. Še nadležne potepuške pse moram omeniti: dva sta nama vztrajno sledila od koče in z grobo besedo sva se morala znebiti njune družbe, sicer bi šla z nama do konca. Z vrhov so se odpirali razgledi na vse strani; na severu prek kanjona Rakitnice je dominirala Bjelašnica z observatorijem.

Moderni bivak stoji na sedlu med Paričem in Babin vrhom na višini 1775 m. Štirim ljudem zagotavljajo udobno prenočevanje štirje jogiji, prostor pa je še za dodatne štiri ljudi. Ko sem Đurđo vprašal, ali ima kakšno naročilo, je rekla, naj položiva dlani na tablo z njegovim imenom in se spomniva lepih trenutkov, preživetih skupaj na večdnevnih pohajanjih po pogorjih Čvrsnice in Bitovnje (Vranice); Zoran je namreč na Đurđino prošnjo v letih 2005 in 2011 tam vodil skupino ljubljanskih slavistov, ki so turi zabeležili med svoje vsakoletne Kekčeve poti. Prezgodaj umrlega bosansko-hercegovskega planinskega organizatorja in publicista, ki mu je Planinska zveza Federacije BiH posvetila bivak, zgrajen leta 2019, sem vpisal v slovensko Wikipedijo.

Do bivaka sva hodila dobre štiri ure, dan je bil še visok, naslednji cilj Džamija (1967 m), najvišji vrh v pogorju, pa je bil po oznaki na smerokazu oddaljen samo slabi dve uri hoje. Kar danes bova opravila z njo. Markirana pot se od bivaka najprej spusti v z izviri bogate Dolove, kjer imajo na 1500 metrih pastirji ograjeno njivico, potem šele se vzpne proti vrhu. Še preden sva dosegla Dolove je markacij zmanjkalo. Pa nič hudega, če je lepo vreme in vidljivost dobra. S kolovoza skozi Dolove je bila na AlpineQuest zarisana bližnjica na markirano pot, ki gre z vzhoda na vrh Džamije. Pa to ni bila nikakršna pot, še smer komaj, saj bi človek sam do cilja izbral lažji in bolj naravni dostop. Bilo je vroče in steza čez škraplje mukotrpna, zato nama je počitek na vrhu prijal. Z vrha sta na drugo stran vodili še dve markirani poti na prašno cesto, ki se je vila okrog gore 300 metrov nižje. Na OpenStreetMap (OSM), od koder zajemajo podatke številne kartografske aplikacije, je neučakan prostovoljski kartograf z vzdevkom |MisterY| pred dobrim letom z vrha na cesto potegnil na zemljevidu kar ravno črto in pod oznako fixme pozval, naj kdo namesto te linije vriše svojo natančno GPS-sled ("The direction is right. The exact path is missing."). Do tega trenutka njegovo naročilo še ni bilo uslišano, ravna črta, kot da bi šlo za žičnico, pa se je samodejno znašla še na drugih spletnih zemljevidih, Leaflet, Bergfex, Outdooractive ...

Do bivaka sva se vrnila drugje, sledila sva pikicam na spletnem zemljevidu, ki so označevale le smer, ne pa uhojene poti. Kjer naj bi se z markirane poti odcepila najina povezava do bivaka, sva zagleda nekropolo s srednjeveškimi stečki. Začudil sem se, da tako velikega kulturnozgodovinskega objekta ni na nobenem zemljevidu, in se že veselil, kako ga bom tja vpisal sam, pa mi je pogled v urejevalni način OSM pokazal, da je nekropola tam že popisana: nagrobnikov na lokaciji Poljice-Veliko Jezero naj bi bilo 49, dodana je povezava na geslo na Wikipediji itd. Domnevam, da je na zemljevidih prikaz prikrit zaradi nevarnosti vandalizma, saj se do sem da pripeljati s terenskim vozilom, naložiti kamnite plošče in jih prodati "kulturnim interesentom" po svetu.

Vzpon po nemarkiranem širokem hrbtu je bil s pomočjo navigacije lahek, v megli pa se brez pripomočka ne bi dobro izšlo. Na OSM je prostor za natančen opis težavnosti, vidljivosti, označenosti poti, ali je blatna, travnata, kamnita, koliko je široka, ali je primerna tudi za konje, kolesa, invalidske vozičke itd., vendar si prostovoljski popisovalci ne vzamejo vedno časa za izpolnitev vseh rubrik. Morda jih v deževnem vremenu dopolnim sam. Sicer so pohodne poti odlično označene s smerokazi.

V bivaku sva bila edina gosta. Že iz zavetišča Jezerce v Prenju sva navajena najprej pospraviti po hišici: zložiti je bilo treba pločevino in deske, ki so se valjale pod pogradi po zadnjih popravilih, pobrati odloženo embalažo, pomesti in smeti stresti po možnosti v smer vetra. Pred nama so bili v bivaku očitno veseli ljudje, eden si je tja gor prinesel ribo in jo spekel, špecialno mrežo za peko rib pa pustil v kotu za naslednjega gorskega ribjega gurmana. Na srečo je okoli bivaka dovolj vodnih izvirov, voda mezi izpod vsake druge skale, da se čistilec po akciji lahko umije. Noč v pometenem in prezračenem bivaku vendarle ni bila mirna: spanje je prekinjalo škrabljanje polha, ki si je urejal bivališče nekje pod zavetiščem.

Po zajtrku sva se po najkrajši poti spustila do ceste pri Bojadžinem dolu. Računala sva, da bo že kdo pripeljal mimo in naju vzel s sabo tistih osem kilometrov do planinske koče. Pa je v pravo smer peljal samo eden in še ta je imel čez oba zadnja sedeža zleknjeno žalostno ovco, namenjeno žrtvovanju in pojedini ob kurban bajramu. K sreči vsaj žeje nisva trpela: ob cesti so na gosto posejana zidana vodna korita (hair česma) z napisi, kdo jih je kdaj postavil kateremu pokojnemu sorodniku. Bolje bi storila, ko bi se z bivaka vzpela nazaj do Vita in se od tam po markirani poti spustila do koče. Ampak potem pod bivakom ne bi srečala Muamerja. Muamer je doštudiral na sarajevskem DIF-u, si z dekletom iz Švice, ki je delalo na veleposlaništvu v Sarajevu, omislil družino in se preselil k njej domov v vas pri St. Galenu, kjer kmetuje na domu njenih staršev. Ko zahrepeni po gorah svoje mladosti, skoči na ta ali oni domači vrh, poleti peš, pozimi s smučmi; za orientacijo v snegu so postavljeni rdeči drogovi, tako kot med Voglom in Komno. Tokrat je imel v načrtu greben med Ljeljenom in Džamijo, lahko pa ga je v lepem dnevu zaneslo tudi kam drugam. Kakorkoli, v planinski koči se je pojavil že, ko sva presušena od korakanja po asfaltu naročala drugo pivo, in pomignil oskrbniku, naj gre na njegov račun. Strinjali smo se, da se táko částenje kje v Švici ne bi moglo zgoditi, saj v nemščini niti besede za to ne najdem. No, tudi v slovenščino smo jo morali uvoziti, pa še ta ima le pogovorni značaj.

Srečanja v gorah imajo svoj čar. Mira vsakogar ogovori in večinoma se ljudje radi spustijo v pogovor, čeprav se od daleč zdi, da niso za družbo. Ob poti sva srečavala tujce, največ iz Nemčije. Ko sem Mareka iz Nemčije vprašal, če je morda poljskega porekla, je brez zadrege povedal, da je iz židovske družine, priseljene v Nemčijo iz Poljske. S prijateljem Davidom sta prenočevala kar v avtomobilu ob cesti, morda ju je od prenočevanja v koči odvrnila palestinska zastava, ki je družno z zastavo Bosne in Hercegovine vihrala na sedlu. Tam ob cesti pod sedlom sva četrtega dne, po slovesu od koče Vrela, pri zajtrku zalotila Zijada iz Velenja in Andrijano. Zijad je organizator trekingov po azijskih gorstvih, oskrbnik mu je kot napol rojaku menda dal pri prenočevanju popust na slovensko planinsko izkaznico. Poslovili smo se s požirkom njegove meke rakije. Dan prej je v strm breg proti sedlu kolesarila razširjena belgijska družina. Brez električne pomoči, verjetno jih je kje na cilju čakal kombi s potrebno oskrbo. Kako nič ne veva o sodobnih turističnih navadah, sva dokazala z butastim povabilom mladima tujima pohodnikoma s težkima nahrbtnikoma, naj prisedeta: "Midva sva vendar pohodnika, ne pa štoparja," sta odgovorila.

Ah, Visočica, komaj okusila sva jo. Če bi bila bolj planinsko zagrizena, bi se spustila še v kanjon Rakitnice (bodisi od bivaka bodisi iz vasi Bobovica blizu Tušil) in se na drugi strani povzpela do turistično popularne vasi Lukomir (1460 m), do koder sicer z dveh strani vodi dolga prašna cesta; iz smeri Konjica preko Džepov je tako zelo grda, da sva se leto prej obrnila nazaj. Tokrat sva se do te najvišje ležeče bosanske vasi pripeljala iz Umoljanov. Slikovitost vasi motijo roji obiskovalcev na motorjih, štumfe iz ovčje volne lahko kupiš ob cesti kje nižje, Mira jih je od vdove Hibe v zaselku Gradine.

Na dolgi vijugasti cesti z Visočice proti Mostarju moram omeniti vas Glavatičevo v zgornjem toku Neretve. Bil je ravno čas za kosilo, tabla za gostilno je kazala čez most na drugo stran reke. Ker sva bila v gostilni, romantično ugnezdeni v prepadni rečni breg, edina gosta, sta naju gospodinja Mirsada in njen mož Mensud ob naročeni postrvi razvajala na račun hiše še z drugimi, pravkar pečenimi dobrotami, tudi zato, ker smo iz sosednjih generacij Titovih pionirčkov. Porušene zgradbe v samem kraju pričajo, da so pred 30 leti tam potekali hudi boji.

Gostilničarja [...] bi imenoval vzor gospodarja ter ga dal v vzgled vsem krčmarjem. Imel je še dva pomagača, ki sta se podvizala, kolikor je bilo mogoče, sam pa se je sukal najbolj urno in imel povsod pazno oko, kjer se je zahtevala postrežba. Dosti nas je bilo, ki smo želeli to in ono, a takoj, ko smo zasedli prostore, je bilo vse na mizi. Dobila se je izvrstna juha, razne pečenke in okusne postrvi, ki so švigale še zjutraj v bistri Neretvi, sedaj pa leže na krožnikih popotnikom na razpolago. Pri plačilu, ki je bilo popolnoma primerno temu, kar se nam je dalo, je hodil gostilničar od gosta do gosta ter povedal vsakemu račun. Videl sem, da so gosti plačevali z zadovoljnim, ne s kislim obrazom, pač zato, ker jim je vse ugodilo.

V bosanske hribe greva tudi naslednje leto.

Nazaj na Objave: Miran Hladnik.