Veronika Tratnik: Gert Hofmann in Slovenci: podoba Slovenije v romanu Lektor v Ljubljani

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Uvod[uredi]

V sledeči seminarski nalogi je predstavljen članek Veronike Tratnik Gert Hofmann in Slovenci: podoba Slovenije v romanu Lektor v Ljubljani, ki je bil objavljen v reviji Jezik in slovstvo 6/2009, in se ukvarja predvsem z tem, kako je Slovenijo in Slovence doživljal nemški lektor v času, ko je služboval na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Drugi del obravnava opisovanje Slovencev v starejši nemški, hrvaški in nazadnje italijanski tržaški književnosti. Ta del gradivo jemlje predvsem iz zbornika Podoba tujega v slovenski književnosti. Podoba Slovenije in Slovencev v tuji književnosti, katerega urednik je Tone Smolej.

O članku[uredi]

Članek Veronike Tratnik je bil objavljen v reviji Jezik in slovstvo, avtorica je na to temo tudi diplomirala. V članku avtorica predstavi Gerta Hofmanna, njegovo literarno ustvarjanje in službovanje, najbolj pa se posveti romanu Lektor v Ljubljani. Glavna tematika članka je imagološka analiza narodnostnih podob in stereotipov, ki so zarisani v Hofmannovem delu, pri čemer se opira na teorijo francoskega imagologa Daniela-Henrija Pegeauxa in slovenskega psihologa Janeka Museka. Na kratko pa predstavi tudi pisateljevo doživljanje slovenskega okolja. Avtorica posebej analizira Slovenijo in njeno glavno mesto, študenta Ilca, Slovence, majhno univerzo, temne strani Slovencev in slovenskega partizana.

Terminologija[uredi]

Imagologija[uredi]

Je izredno interdiscinplinaren pojem in pokriva razskave etnologov, antropologov, sociologov in duhovnih zgodovinarjev, ki se ukvarjajo z vprašanji drugih kultur: drugosti (alteritete), istosti (indentitete), sprejemanja tuje kulture (akulturacije), izgube lastne kulture (dekulturacije), kulturne odtujitve (alienacije) in javnega mnenja ali socialnega imaginarija. Literarni komparativisti pri imagološkem raziskovanju upoštevajo poleg literarnega besedila tudi pogoje njihove produkcije, difuzije in recepcije, kakor tudi kulturno gradivo, uporabljeno pri pisanju. Na kratko je imagologija raziskovanje podob ali predstav o Tujem. Zasnoval jo je Francoz Jean-Marie Carré, prevzel, branil in uveljavil pa Marius-François Guyard. (Smolej 2002: 9–10)

Univerzitetni roman[uredi]

Je roman, ki se ukvarja z analizo univerzitetnega utripa, zanj je značilna kritična ost, uperjena zoper univerzitetni režim, odnosi med nasprotujočimi si akademskimi poli so psihološko dodelani, prisoten je resnejši konflikt. Dogajalni kraj je fakulteta (Tratnik 2009: 38).

O avtorju in romanu[uredi]

O avtorju[uredi]

Gert Hofmann je bil vzhodnonemški pisatelj, ki se je sprva posvečal radijskim igram, kasneje pa je pisal tudi kratko prozo in romane. V slovenščino imamo prevedenih le malo njegovih del. Prevedene so nekatere radijske igre, roman Lektor v Ljubljani in zbirka novel Ovadba. Slovenci smo se z njegovim delom prvič srečali sredi 60. let z radijsko igro Župan (Tratnik 2009: 37). V svojih delih tematizira formiranje nemškega nacizma in kritiko sodobnega evropskega neonacističnega aktivizma (Tratnik 2009: 37). V delih se kritično sooča s takratnim življenjem in njegovimi najbolj žgočimi problemi, ki jih spreminja v absurd. V delih so opazni vplivi Brechta in drugih nemških dramatikov (Janko 1982: 258). Za svoje literarno ustvarjanje je prejel več nagrad. Bil pa je tudi profesor nemške književnosti, tako je tudi prišel v Ljubljano. V letih 1971–1981 je, prek sodelovanja z Nemško akademsko službo za izmenjave prišel v Ljubljano na Filozofsko fakulteto.

O romanu[uredi]

Roman je prvič izšel leta 1980 v Nemčiji z naslovom Die Fistelstimme, v slovenskem prevodu pa dve leti kasneje. S svojimi motivnimi prvinami se približuje univerzitetnemu romanu, vendar besedilu primanjkuje kritike univerzitetnega režima (Tratnik 2009: 38). Roman je razdeljen na 13 poglavij, samo besedilo pa je členjeno na daljše odstavke. V romanu nastopa lektor, ki je tudi pripovedovalec, dekan, študent Ilc, star partizan in drugi obrobni liki. V ospredju je dialog, ki se odvija med lektorjem in drugimi literarnimi liki. Celotno dogajanje zajema dva dneva, dogajalni kraj je Ljubljana, ki pa je v romanu postavljena v ozadje in nima vpliva na razvoj pripovedi.

V romanu je glavni literarni lik lektor, vse ostale osebe pa so le njegove komplementarne ali pa zrcalne podobe. Za nekatere omenjene osebe lahko najdemo povezavo z resničnostjo. V romanu lahko prepoznamo takratnega dekana Dragotina Cvetka, profesorja Dušana Pirjevca itd. Seveda so osebe v romanu literarizirane in nekoliko zakrite.

Lektor študenta Ilca takole označi:

„Tako da mi je zdaj jasno, da imam pred seboj zmedenega in pri študiju najbrž ne zelo uspešnega, zato pa notranje ogroženega in nemirnega in četudi za zdaj najbrž še ne zmešanega, vendar, do skrajnosti prenapetega človeka.“ (Hofmann 1982: 44)

Iz tega opisa je razvidno, da prikazuje lektorja samega, projekcijo njegove lastne osebnosti na Ilca (Janko 1982: 263). Lektor in Ilc sta si podoba tudi pri opravljanju izpitov. Tudi lektor je nekoč imel samo še eno možnost, da opravi izpit od katerega je odvisno njegovo nadaljnjo življenje. Tudi Ilc se znajde pred izpitom iz nemščine. Če ga ne bo opravil bo napravil samomor.

Lektorju se določeni kraji in osebe še zdijo znani, čeprav je prvič v Ljubljani. V njih odkriva ali pa nanje prenaša posamezne dele svoje lastne duševnosti. Lektor je razcepljen na celo vrsto obrobnih jazov in ni opis le enega človeka, temveč je ta človek predstavnik velikega dela človeštva (Janko 1982: 263)

Hofmann se v romanu dotakne državnoureditvenih, geografskih, meteoroloških, demografskih, zgodovinskih, urbanističnih, energetskih, psiholoških, filozofskih, socialnih, jezikovnih, študijskih, pedagoških, akademskih in kulinarčnih sfer slovenskega prostora (Tratnik 2009: 39)

Podoba Slovenije v romanu[uredi]

Uvod[uredi]

Splošno o predstavi podob narodov[uredi]

Predstava o značilnosti pripadnikov narodnostne skupnosti so pomemben del nacionalne zavesti, identitete in samopodobe. Nanašajo se tako na predstavo naroda o sebi (avtopodoba), predstave o pripadnikih drugih narodov (heteropodoba) in predstave o tem, kakšno mnenje imajo drugi o nas (metapodoba). (Musek 1994: 9–10)

Dvojna perspektiva[uredi]

Roman k slovenski podobi pristopa večperspektivno, saj si osrednji lik kontur slovenskega obraza ne ustvarja zgolj na podlagi osebnega doživljanja dežele, ampak tudi s pomočjo informacij, ki mu jih posredujejo domačini, s katerimi prihaja v stik. Na ta način se v besedilu na prvi pogled ustvarjata dve perspektivi, Nemčeva in Slovenčeva, vendar se druga izkaže za problematično. V zgodbi prihajajo do besede slovenski liki, ki podajajo lastne poglede na rojake in domovino, obenem pa bralec ne more mimo dejstva, da avtor ostaja Nemec. V imagološkem besednjaku bi se takšne postopek ustvarjanja glasil nekako takole: ne le, da Jaz opazuje Drugega in tega izreka, ampak tudi Jaz izreka tisto, kar naj bi o sebi izrekal Drugi. V Lektorju v Ljubljani imamo tako opravka z dvema dimenzijama heteropodob, s podobami in kvazipodobami o Drugem.

Podoba dežele in Ljubljane[uredi]

Na začetku romana se bralec najprej seznani z neprepoznavnostjo Slovenije v evropskem prostoru, njeno že kar pregovorno gozdno širjavo in jugoslovanskim socialističnim državnim sistemom. Ljubljana ima v romanu status naključne kulise, ki ne vpliva na problematiko in razplet pripovedi, njena najvidnejša »značilnost« je megla, ki je v romanu zaradi pogoste omembe že tako rekoč eden izmed romanesknih likov. Ljubljanska kotlina je prikazana kot nekakšen peklenski lonec, ki se pretežni del leta duši v neznosni megli. Pogoji, v katerih biva slovenska znanost, so v romanu prikazani kot izredno slabi. Razlog za to pa naj bi tičal v tem, da je slovenska znanost umeščena v mestno okolje oziroma v prostore stare, temačne stavbe, kateri kot nasprotje predstavlja podobo ameriškega znanstvenega centra:

V Teksasu znanosti ležijo v velikanskih parkih, ozaljšanih s toliko eksotičnimi drevesi in tropskimi grmi, da vse leto kaj cvete./…/ In na tem svežem čistem zraku, kakršnega tu sploh ne poznamo, se potem dogaja znanstveno življenje. Tako da profesorji drug drugemu kličejo znanstvene domisleke čez bele prodnate steze in mimo rdečih hibiskusovih cvetov. (LL 1982: 154)

Stereotipi, povezani z Slovenijo kot deželo, ki jih avtorica članka izpostavi, so sledeči:

  1. vera, da ima posameznik v socialističnih državah višjo ceno kakor v drugih političnih sistemih (LL 1982: 220)
    Ta predstava je plod razmišljanja glavnega lika, v romanu ni še kako drugače utemeljena. Zgodovinsko gledano je bilo samoupravljanje tudi v SFRJ bolj kot ne teoretične narave, kar pa ne izključuje možnosti, da je določen del ljudi to res veroval.
  2. rečenica o »neizmerni slovenski gozdni širjavi« (LL 1982: 227)
    Tega tudi danes ni težko verjeti, saj smo tretja država po deležu gozdov v Evropi. Podatki iz leta 1970 kažejo, da je bilo takrat 47 % Slovenije pokrite z gozdom, medtem ko je bil leta 2008 delež gozdov že 58 %.
  3. mnenje, da je Slovenija majhna, neopozorljiva dežela (LL 1982: 25, 210)
    Temu smo v veliki meri priča še danes, čeprav že 20 let pod slovensko zastavo zastopamo Slovenijo na gospodarskem, športnem, političnem in kulturnem področju, tako si lahko predstavljamo, kakšno je bilo stanje pred 40-imi leti, ko smo na zgornjih področjih nastopali pod imenom SFR Jugoslavija oz. v najboljšem primeru SR Slovenija.

Podoba Slovencev[uredi]

Slovenec[uredi]

Prvi Slovenec, s katerim lektor stopi v stik, je dekan Filozofske fakultete, ki je opisan kot majhen, vendar neznansko izobražen, civiliziran, svetovljanski, tudi za jezike nadarjen slovanski gospod. Njegovo vedenje je uglajeno, znanstvene izkušnje in dosežki velikanski. Nasprotno pa možakarjevo zasebno življenje ni preveč rožnato – za njim sta dve razpadli zakonski zvezi, poleg tega pa ima še zdravstvene težave.

Prvega študenta, ki lektorju prekriža pot je Jakob Ilc, lektor označi kot zmedenega, študijsko najbrž ne zelo uspešnega, notranje ogroženega in nemirnega ter, četudi za zdaj še ne zmešanega, do skrajnosti prenapetega človeka (LL 1982: 43).

Napetost izhaja predvsem iz študija, saj je Ilc že dvakrat padel na diplomskem izpitu, sme pa samo trikrat.

Pogostnost samomorov[uredi]

Lektor o njegovi prihodnosti preudarja takole:

Tri možnosti, dragi gospod, s katerimi lahko računamo. Prvič: Ilc je opravil izpit in gre brez veselja v turizem. Drugič: Ilc je opravil izpit in v obupu postane učitelj. Tretjič: že spet ni nič opravil in se obesi. (LL 1982: 243)

Tukaj in še na mogih drugih mestih se omemba samomora omenja kot: ali možna rešitev težav ali kot zelo pogosto dogajanje. Omenjen je tudi samomor študentke, ki naj bi se zgodil nekaj dni pred lektorjevim prihodom:

»Gospod Ilc«, rečem, »zakaj je na vaši univerzi včeraj ali predvčerajšnjim skočila neka študentka skozi okno?« /…/ »Torej že spet samomor,« zakliče Ilc … (LL 1982: 46)

Študent Ilc kasneje omeni, da je skušnjava, ki se obupanim ljudem kaže kot odprto okno v visokem nadstropju, pogosto preveč mamljiva, da bi se ji uprli, ampak trditve ne omeji le na Slovence. V nadaljevanju sledi omemba pogostnosti samomorov, saj Ilc omeni da si je eden od njegovih kolegov vzel življenje na zelo nenaraven način. V tem stavku je zanati tudi rahel cinizem, saj kaže na to, da je v Sloveniji obstaja naravno samomorilstvo, npr. samomor z obešenjem.

V nadaljevanju izvemo tudi, da se s samomorom sreča domala vsak Slovenec, saj Ilc pravi:

»Nekoč sem,« reče Ilc pozneje, »napisal na kos papirja imena vseh sorodnikov in znancev, ki so si v zadnjem času vzeli življenje, in ugotovil sem, da jih je devetnajst.« (LL 1982: 58)

Omeni pa tudi klube samomorilcev, ki slovensko podobo kar malo preveč ekstremizirajo: … po pravici svetovno znanih klubov samomorivcev, v katere ljudje vstopajo nenehno, saj pride po pravilih tako rekoč vsak na vrsto. (LL 1982: 59)

Omembe vredna je tudi ideja o socialnem izvoru slovenskega naroda: Kot vsi Slovenci prihaja kolega Črt Tratnik s podeželja, in če praskate po njem na žalost kmalu trčite na kup gnoja. (LL 1982: 83)

Lektor se sreča tudi s skupino študentov v gostilni Pod lipco, ki nenehno pijejo dobro mrzlo pivo Union (LL 1982: 67). Lektor oceni, da študentje niso tako dobri diskutanti, kot je sprva domneval, so pa zato izvrstni poslušalci. V okviru tega poda naslednjo izjavo, ki v kontekstu romana izzveni precej ironično, saj smo bralci dobesedno bombardirani s poročili in govoricami o številnih samomorih med slovenskim prebivalstvom, je pa hkrati edina neposredna opazka, ki jo lektor poda o Slovencih:

Saj to so sami Slovenci, in to je vendar silno inteligentno, globoko resno, verno, pri tem življenja veselo, pitja zmožno, zlasti pa pazljivo majhno ljudstvo, ki človeku ne pobegne, če razpreda svoje misli, nasprotno, primika se mu čedalje bliže. (LL 1982: 94)
Psihološki oris Slovencev[uredi]

Poleg tega je študent Ilc tipičen primer šibkega jaza, ki že izkazuje primere nevrotičnih motenj. Mladenič je čustveno labilen, mučijo ga tesnobnost, anksioznost, fobije, prisilni impulzi, prisilna razmišljanja in nespečnost. Kadar je postavljen pred zahteve se hitro utrudi in postane razdražen, čedalje bolj se pogreza v depresijo. V zvezi k temu lahko omenimo tudi Musekovo opažanje, da se Slovenci na splošno nagibamo k t. i. distimnim oblikam nevrotičnosti, ki jih zaznamujejo depresivnost, fobičnost in kompulzivnost.

Lektor v Ljubljani podaja mnenje, da so Slovenci mrzli in sovražni ljudje, o sloveščini pa trdi, da je po naravi tiha, a da zna včasih zveneti precej glasno. Populacija, ki se giblje po ulicah je žalostna in pobita, pešči kašljajo in pljujejo, njihova hoja priča o tem, da so popolnoma pri kraju. Slovence opisuje tudi kot bojazljive, predvsem v nočnem času. To potrjuje tudi Musek v študiji Psihološki profil Slovencev (1994), kjer meni, da smo Slovenci sizične narave, kar pomeni da smo zaprti, nedružabni, hladni in kakor se da neprijazni, naša trektična komponenta pa je odgovorna, da se v življenskih situacijah odzivamo plašno, previdno in zadržano, nezaupljivo ali celo sovražno. (Musek 1994: 99)

Lastna interpretacija[uredi]

Nazadnje se lektor sreča tudi z nekdanjim slovenskim partizanom, ki skozi pesmi ponazori, kakšno upanje v nov, boljši svet je imela njegova generacija: Moj bog, kakšne sijajne pesmi, moj bog, kakšni lepi časi. (LL 1982: 145). Zanimivo je, da je upanje tiste generacije podano prav skozi pesem, ki je že od nekdaj spremljevalni pojav slovenske narodne indentitete in borbe zanjo.

Druga slovenska "značilnost", (prekomerno) razširjeno pitje alkohola, se v romanu pojavi na več mestih. Prvič je to ob omembi slovenske družine, kjer je eden izmed vzrokov za nesrečo in razpad ravno alkohol. Drugič se z pitjem srečamo na gostilniškem vrtu, kjer lektor izjavi, da so Slovenci pitja zmožno ljudstvo, ter da študentje redno pijejo dobro mrzlo pivo Union, vendar se lektor s tem ne ubada. Tretjič lahko uporabo alkohola opazimo pri nekdanjem partizanu, ki s sabo vedno nosi stekelnico vinjaka, tj. močne žgane pijače. Resda problem prekomernega pitja v romanu ni predstavljen tako pogosto in podrobno kot npr. problem samomorilnosti, a dobro znano dejstvo, da smo Slovenci po preračunani letni porabi čistega alkohola v samem svetovnem vrhu, ostaja.

Slovenski profesor[uredi]

Ob spremljanju dogajanja gostilniškega omizja smo deležni tudi številnih informacij o slovenskih pedagoških delavcih, torej profesorjih in učiteljih. Ti, po pričevanju študentov, pripadajo vrsti, ob katerih se ne moreš zravnati, če jim razgališ svoje težave, te poteptajo še globlje v blato. Tipičen slovenski profesor je majhen možicelj, ki je zaradi svoje telesne rasti primoran na študente gledati od spodaj navzgor. Ima plešasto glavo z redkimi, razmršenimi starimi lasmi, rdečo in uvelo kožo na tilniku in umetno zobovje. Po fakulteti razsajajo tudi bavbavi, ob katerih se študentkam ne tresejo samo noge, ampak tudi krila.

Slovenska družina[uredi]

Lektor se o slovenski družini pouči pri stanodajalki, kjer je družina prikazana izredno tragično. Zaznamujejo jo alkoholizem, nasilje, trpljenje, bolezen in prezgodnja smrt. Rečeno je, da je stanodajalkina hči nesrečno končala ob surovem partnerju, pijandurskem in nepoštenem klavniškem delavcu z albanske meje, njen mož pa da je umrl zaradi neke nepojasnjene bolezni. Na tem delu ožigosa tudi slovensko zdravstvo, baje da je nek zdravnik bolnika, ki ni hotel nič več jesti, z najmodernejšimi pripomočki spravil s sveta. (LL 1982: 107) Podatek o tem, da je pokojnik služboval pri Vodovodu, kjer so pokojnine posebno nizke, (LL 1982: 107) namiguje na skromen slovenski družinski proračun. Bralec ob tej priliki še izve, da največ dobička prinašajo storitvene dejavnosti, kot npr. krovstvo, pleskarstvo in inštalaterstvo.

Podoba Slovencev in Slovenije v tuji književnosti[uredi]

V hrvaški književnosti[uredi]

Slovenske dežele se kot omemba v delih s hrvaških dežel omenja že v 17. stoletju. To sicer niso bila klasična literarna dela, ampak predvsem bolj ali manj znanstveno pisanje posameznih avtorjev. Slovenci se v teh delih pojavimo zaradi polemike, ki se je takrat razvila glede zasedbe kanoniškega mesta v Kapitolu sv. Jeronima. Za to mesto se je namreč prijavil Ivan Jambšić, katerega oče je bil iz Kranjske in potemtakem po mišljenju odgovornih ni imel pravice zasedati tega položaja. J. Križanić podaja za tiste čase očitno veljavno podobo o slovenstvu in Slovencih. V začetku navaja, da imajo pravice do beneficija po rodu in jeziku Iliri, nimajo pa je

Albanci in vsi drugi, ki niso ne po rodu ne po jeziku ne po izvoru Iliri, vendar so spričo okoliščin izgubili ilirski jezik in so bili prestavljeni v drug narod ter imeli druge, posebne pravice. Takšni so Kranjc, saj kranjska dežela ni ilirska, ampak noriška in nemška, sodi v avstrijske dedne dežele (ki so nemške). Tam uporabljajo le nemški jezik v sodstvu, pridigah, šolah in vseh javnih poslih, tako da tam ne moreš videti niti pisanja, pisanega slovensko.

Nekoliko kasneje je August Šenoa v zgodbici Nagelj s pesnikovega groba (1878) takole opisal Slovana, doma z Gorenjskega:

Lep, zdrav, krepak in bister mladenič. Bil je srednje postave, poln, krepkih mišic – za njegova mlada leta bolj moškega obraza. Po širokem, vendar ostrem obrazu, po močnih ustnicah, po gostih obrveh nad črnimi, žarečimi očmi, po bujnih, črnih laseh /…/ Slovanstva ni sovražil, bil je plemenit mladenič, toda duh tedanjega časa je iz njega naredil sujet mixte … tedaj po toliko letih spoznavam, kako je nenaravno cepljenje tujega duha popačilo vso živahno, strastno naravo poštenega slovenskega mladeniča. Moj Albert je postal sentimentalen, melanholičen, da »nesrečen«; čeprav se mu o kaki nesreči še sanjalo ni, saj je živel pri starših breskrbno in udobno. Moj Bog! Kako je požiral Goethejevega Wertherja /…/ in nekoč sem mu dejal dovolj cinično: »Kupi si, za vraga, pištolo in priženi novega Wertherja do konca.«

Tako Šenoa ironizira slovensko potujčenost, birokratsko miselnost in nekritično sprejemanje modnih smeri v življenju in umetnosti. V nekaterih nadaljnih odlomkih August okrca tudi takratno slovensko mladino, ki kadar začno po nemško gruliti in čebljati, se jim koj pozna, da jim ta francoščina ni zraščena z jezikom. V nekem naslednjem dogodku pa o družbi dveh slovenskih fantov in deklet piše takole: Mlajša dama, krepka črnolaska, je bila po potezah obraza in nemški izgovorjavi vsekakor Slovenka, /…/ Mladeniča, oblečena zelo korektno lovsko, sta se vedla, ko da posvečata več skrbi svojim lasem kot možganom. Pri najboljši veri vam ne morem opisati njihovih obrazov, ker so bili strašno brezizrazni. Ta druščina je bila slejkoprej juste milieu med aristokracijo in birokracijo, gospoda brez gospoščine.

Med drugim je v hrvaški književnosti (ali prevodih vanjo) uporabljen slovenski jezik kot komična prvina, torej so ga avtorji in prevajalci zaznali kot »nizki« jezik, ki bo v interferenci z drugim aktiviral smešnost (v slovenskih delih tako učinkuje srbski ali bosanski jezik). Poleg uporabe slovenskega jezika pa iz hrvaške literature lahko izluščimo mislenost, da smo Slovenci izgubili ali da smo na tem, da izgubimo svojo slovansko identiteto.

Slovenija in Slovenci v nekaterih nemških virih[uredi]

V luči dejstva, da so Slovenci več kot tisoč let živeli v okviru nemških državnih tvorb in pod veliko nemško nadoblastjo, nas po pravici zanima, kako so nemški pisci opisovali svoje sodržavljane v Svetem rimskem cesarstvu in v kasnejšem avstrijskem cesarstvu. Nemški viteški oz. dvorski pesniki se, kot njihovi kolegi drugih narodnosti, niso zanimali za ljudi nižjega stanu in jih v svojih delih tudi niso upodabljali, saj je bila snov njihovega pisanja večinoma ljubezen. Tudi v našem prostoru ni bilo drugače in le tu in tam se pojavi oznaka, da gre za ljudi, ne le drugega stanu, ampak tudi drugačnega jezika. Vse do dvajstega stoletja se v nemški literaturi Slovenci pojavljajo v glavnem le v opisih nemških popotnikov po naših krajih, kot pripovedni liki z opredeljeno slovensko narodnostno potezo pa so izjemno redki oz. jih sploh ni.

Ulrik Liechtenšteinski[uredi]

Prvi, ki je slovenskega človeka posredno uporabil v kakem nemškem literarnem delu, je bil Ulrik Lichtenšteinski, ki je v svoji pesnitvi Služba ženski (1255) en verz napisal v slovenščini. To je znameniti pozdrav »Buge was primi, gralva Venus!« s katerim pesnika na koroški meji pozdravi vojvoda Bernhard. Za pravilno razumevanje sintagme gralva Venus (kraljica Venera), moramo vedeti, da je Ulrik v svoji zagledanosti v viteško predstavo ljubezni do ženske plemenitega stanu, poskušal sebe udejaniti tako, da se je postavil v vlogo boginje Venere. Za nas je ta stih pomemben, saj dokazuje, da se je vojvoda ob neki, za viteze zelo pomembni priložnosti, poslužil slovenskega jezika. V tem lahko vidimo refleks nekdanje pomembnosti slovenščine ob ustoličevanju koroškega vojvode, ki se je uporabljala še dolgo po tem, ko koroški vojvode niso bili več slovenskega rodu.

Wolfram von Essenbach[uredi]

Nadalje je med viteškimi epiki Wolfram von Esenbach tisti, ki v svojem epu Parzival omenja konkratne slovenske kraje, kot so Celje, Rogatec, Hajdina, reko Dravo itd. Ko govori o nekem turnirju, ki se odvija v Rogatcu, omeni da je na njem sodelovalo tudi nekaj pogumnih mož, ki jih Wolfram opredeljuje kot »ein werdiu windisch diet«. Govori o tem, da je med vitezi nekaj takšnih, ki bi se jih dalo razpoznati kot Slovence (windisch v tem kontekstu pomeni Slovenec) in nakazuje, da gre za narodnostno, ne teritorialno pripadnost.

Oswald von Wolkenstein[uredi]

Besedo »windisch« ponovno najdemo pri t.i. »zadnjem viteškem« pesniku Oswaldu von Wolkensteinu, ki je bil Tirolec in v svoji avtobiografiji trdi, da govori deset jezikov, med njimi tudi »windisch«, torej slovensko. Pri njem je zanimivo to, da v dveh svojih pesmih uporablja slovenske sintagme, npr. Bog te primi, pomagaj meni, ter moj srce ipd. in po nemško bralcem sporoča, naj pečejo kruh po slovensko: brot windisch back!

Ernst Moritz Arndt[uredi]

Po našem védenju se šele na koncu 18. stoletja pojavijo omembe slovenskega prostora in njegovih prebivalcev pri nekaterih nemških potopiscih. Ernst Moritz Arndt (1769—1860), hvali našo lepo pokrajino, omenja uporabo slovenščine (windisch), nošo, čudi se kozolcem in dejstvu, da se tukaj vse nosi na glavi, o ljudeh pravi da so: »Prijazni in zaupljivi, ne klečeplazni kot ogrski kmet«.

Skupna značilnost vseh potopiscev je, da omenjajo večje kraje (Ljubljana, Maribor, Celje) in da si ogledujejo naravne in kulturne znamenitosti, npr. kraške jame, Predjamski grad, Cerkniško jezero, Kras … Omenjajo tudi precej slabe gostilne, po njihovem mnenju je vzrok revščina večinskega dela prebivalcev, torej podložnikov. O prebivalcih zvemo le še to, da sicer ne govorijo le nemško ali le italjansko, ampak nekakšno mešanico teh dveh jezikov z kranjskim jezikom.

Peter Rosseger[uredi]

Prvi, ki podrobneje opiše prebivalce slovenskih dežel, je avstrijski pisatelj Peter Rosegger, ki se je odpravil na popotovanje po Štajerski in njegovo večkratno mnenje o Slovencih lahko ponazori ta odstavek:

Človeški tip tu vsepovsod nosi znake slovanskega plemena. Telesa so vitka, lasje in oči povečini temne barve, v obrazu razbiramo prebrisanost in zaprtost. Vtisa zvestosrčnosti vedrine nemških Štajercev tu ne čutiš več. Tudi razpoloženje je nekako potlačeno, melanholično: le redko vidiš radostno življenje, poredko slišiš veselo pesem. /…/ Wendi so zelo religiozni, a tudi vraževerni: ljubijo in veliko molijo rožni venec, radi gredo na romanja in se boje hudiča in čarovnic. Ruvanje in pretep so njih najljubše (telesne) vaje, tu se zlahka spozabijo, dokler ne pride do krvi in poboja.

To je sicer zelo enostranska podoba slovenskega Štajerca, vendar je pomembna, ker je v glavah mnogih nemških bralcev za dolgo časa določila njegovo podobo.

Gabriel Seidl in Rudolf Baumbach[uredi]

S slovensko kulturo se podrobneje ukvarjata še en nemški in avstrijski pisatelj. Gabriel Seidl je napisal neke vrste turistični vodnik Tirolska in Štajerska, kjer opisuje tudi slovensko Štajersko, vendar se izogne omembi ljudstva, ki tam živi. Drugi, ki je z predelavo pripovedke o Zlatorogu celo zaslovel, je bil Rudolf Baumbach. Napisal jo je v verzih, slovenskim junakom je dal slovenska imena, vendar tudi v tej pesnitvi ni ničesar, kar bi Slovence kot ljudstvo posebej označevalo in tako predstavilo bralcu drugih narodov.

Friedrich von Gagern[uredi]

Že v 20. stoletju so probleme sožitja obeh narodov (Nemcev in Slovencev) v svojih delih obravnavali nekateri nemški pisatelji, Friedrich von Gagern (1882—1947) je npr. Slovence in Slovane prikazoval kot ljudstvo, ki je ohranilo svojo prvinskost in nepokvarjenost, česar pa avtor ne najde kot pozitivno rešitev, saj naj Slovenci ostanejo narod kmetov (hlapcev), Nemci (plemstvo) pa njihovi gospodarji. O pisateljih iz tega obdobja bi bile potrebne dodatne raziskave, saj šele v njih Slovenci nastopajo kot literarni liki.

Odnos do drugačnih v italijanski tržaški književnosti[uredi]

Dojemanje sosedov kot barbarov[uredi]

Sprva je v tržaški književnosti italjanskih avtorjev zaznati izrazito negativen odnos do Hrvatov in Slovencev. Italjanski pisatelj Scipio Slataper tako predstavi svojo idejo, kako bo popeljal tega »Mongola«, »barbara« (slovenski pastir) v mesto in na širna morja ter ga postavil za gospodarja nad bogastvi sveta:

Ščavo, hočeš iti z menoj? Postavil te bom za gospodarja nad širnimi planjavami ob morju. Daleč je naša ravnina, a morje je bogato in lepo. In ti moraš postati njegov gospodar. Zakaj ti si Slovan, sin novega plemena.

Motiv odlomka spominja na dogodek iz Svetega pisma, ko hudič skuša Jezusa in mu v eni od skušnjav ponudi vsa kraljestva sveta če poklekne pred njim in ga moli. Poudariti velja tudi besedo, s katero Italijan poziva Slovenca - ščavo - in ki izhaja iz italijanske besede schiavo in pomeni suženj.

Ob partizanski zasedbi Trsta je nasprotje med fizično in duševno lepoto tržaškega Italijana in grdoto tržaškega Slovenca Piere Antonio Quarantotti Gambini opisal takole:

Ti kmečki Slovenci – in to lahko rečem, ker jih imam prvič nekaj stotin pred očmi: vsi so enako majhni in koščeni, umazano plavolasi in mršavi; če jih primerjaš s Tržačani, ki so visoki in ognjeviti …

V tem rasističnem odnosu do Slovencev je avtor, po rodu Istran, opisal šok, ki so ga doživeli mnogi njegovi sorojaki ob koncu 2. svetovne vojne. »Barbarski« Slovenci so se namreč v mestu prvič pokazali kot zmagovalci in ne kot pastirji in mlekarice. Ob tem bi veljalo omeniti tudi dogajanje in mišljenje med 1. svetovno vojno in po njej, ko so Italijani zasedli Primorsko. Že med vojno so oficirji italijanske vojske med prebivalstvom opravičevali oz. osmišljali svojo agresijo z razlogom, da jim želijo samo dobro, da barbarom (Slovencem) prinašajo večstoletno kulturo naroda, ki je svetu dal umetnike svetovnega kova, Alighierija, Petrarco, da Vincija, Michelangela … in da bi morali biti Slovenci hvaležni za tako velikodušno dejanje. Ob tem so pozabljali, da je v svojem cesarstvu cesarica Marija Terezija uvedla obvezno šolstvo že v 18. stoletju, ko Italija sploh še ni bila skupna država. Tako se je dogajalo, da so slovenske matere pisale za nepismene vojake iz južne Italije (glasnike kulture!) pisma, da so lahko domov sporočili vsaj to, da so živi in morda tudi to, da severno od njih ni najti kakšnih ravno barbarskih »plemen«. Podoben odnos so seveda povzeli tudi fašisti po Mussolinijevem prihodu na oblast, vendar so se oni zavedali, da imajo tudi schiavi svojo kulturo in jezik in so ju načrtno preganjali in prepovedali. Pisatelji v tem oziru očitno niso bili nikakršna izjema.

Sodobni tržaški pisatelji[uredi]

Rahločutnejši odnos do slovenske tematike, če že ne odprtost do »drugačnega« sveta, kažejo mnogi sodobni pisatelji iz Istre in Trsta. Najvidneje se je stika različnih etničnih skupnosti lotil Fulvio Tomizza, ki si v svojih delih prizadeva k zbliževanju obeh narodov in vzpostavitvi tistih vezi, ki jih je pretrgala nesmiselna meja med Trstom in njegovim zaledjem. Slovenski problematiki se je v celoti posvetil v romanu Novoporočenca iz Ulice Rosetti, s podnaslovom »Tragedija neke manjšine«, s katerim se hoče nekako oddolžiti za vse krivice, ki jih je večinski narod prizadel Slovencem.

Viri in literatura[uredi]

  • Slavko Fras, 1980a: Beseda o avtorju. Delo XXII/91. 16.
  • Slavko Fras, 1980b: Ljubljanska dneva nemškega lektorja. Delo XXII/73. 14–15.
  • Gert Hofmann, 1980: Die Fistelstimme. Salzburg, Wien: Residenz.
  • Gert Hofmann, 1982: Lektor v Ljubljani. Ljubljana: DZS.
  • Gert Hofmann, 1983: Ovadba. Ljubljana: Mladinska knjiga.
  • Anton Janko, 1982: O pisatelju in njegovem delu. Lektor v Ljubljani. 257—274.
  • Anton Janko, 2002: Slovenija in Slovenci v nekaterih nemških virih. Podoba tujega v slovenski književnosti. Podoba Slovenije in Slovencev v tuji književnosti. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za primerjalno književnost in literarno teorijo. 155 – 164.
  • Janko Kos, 1996: Očrt literarne teorije. Ljubljana: DZS.
  • Janek Musek, 1994: Psihološki portret Slovencev. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.
  • Daniel – Henri Pageaux, 2002: Uvod v imagologijo. Podoba tujega v slovenski književnosti. Podoba Slovenije in Slovencev v tuji književnosti. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za primerjalno književnost in literarno teorijo. 9–21.
  • Marija Pirjevec, 2002: Odnos do »Drugačnih« v italijanski tržaški književnosti 20. stoletja. Podoba tujega v slovenski književnosti. Podoba Slovenije in Slovencev v tuji književnosti. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za primerjalno književnost in literarno teorijo. 195–201.
  • Jože Pogačnik, 2002: Podoba Slovencev v hrvaški književnosti. Podoba tujega v slovenski književnosti. Podoba Slovenije in Slovencev v tuji književnosti. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za primerjalno književnost in literarno teorijo. 141–154.
  • Tone Smolej (ur.), 2002: Podoba tujega v slovenski književnosti. Podoba Slovenije in Slovencev v tuji književnosti. Ljubljana:Filozofska fakulteta, Oddelek za primerjalno književnost in literarno teorijo.
  • Tone Smolej, 2002: Perspektive imagologije. Podoba tujega v slovenski književnosti. Podoba Slovenije in Slovencev v tuji književnosti. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za primerjalno književnost in literarno teorijo. 21–30.
  • Veronika Tratnik: Gert Hofmann in Slovenci: Podoba Slovenije v romanu Lektor v Ljubljani. Jezik in slovstvo LIV/6 (2009). 37–55.
  • Gozdarstvo. Kazalci okolja v Sloveniji (zadnjič gledano 28. 12. 2010).