Vera Albrehtova

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Življenje in delo[uredi]

Vera Albrehtova se je rodila v Krškem, 12. 2. 1895, umrla pa je v Ljubljani, 25. 5. 1971. Njen oče je bil sodnik Alojzij Kessler, mati pa Marija rojena Trenz. Priimek Albreht je sprejela 1919. leta, ko se je poročila s književnikom Franom (tudi Franc) Albrehtom. Do 1945. leta se je podpisovala Albrecht. Po preselitvi iz Novega mesta v Ljubljano, 1906. leta, je obiskovala ženski licej, od leta 1913 pa eno leto abituritetni tečaj na eksportni akademiji na Dunaju. Do 1919. leta je bila v uradniških službah, nato pa bolničarka pri borcih za severno mejo. Po letu 1920 je delovala v ženskih društvih, npr. v Ženski mednarodni ligi za mir in svobodo in klubu PEN. Od 1941 je sodelovala z OF ( o uradniškem delu pri ilegalnem radiu Kričač pisala v Borcu 1966), od januarja 1944 do konca vojne 1945 pa je bila zaprta v koncentracijskem taborišču Ravensbrück. Že pred prvo svetovno vojno je bila kot študentka dejavna v preporodovskem gibanju, ki si je prizadevalo za združitev vseh južnih Slovanov v skupno državo. Na tem področju je prejela tudi številna odlikovanja: red zaslug za narod s srebrno zvezdo (1963) ter red bratstva in enotnosti s srebrnim vencem (1967). Po 2. svetovni vojni se je skupaj s svojim možem preselila v Ljubljano, kjer je ostala vse do svoje smrti. Prve pesmi je pisala v protiavstrijski rokopisni list licejk Gospodična Cizara 1910/11. Lirsko poezijo, pogosto socialno, je objavljala v listih Jugoslavenska žena (Zagreb, 1918—9), Svoboda (1919—20), Ženski svet (1923—34), Nova obzorja (1952—8) in drugih. Po smrti je izšel v knjigi Ravensbriške pesmi cikel Noči brez zvezd, pretresljivo lirsko pričevanje o trpljenju v taborišču; nekaj teh pesmi je napisala še v Ravensbrücku. Za otroke je objavljala pesmi v Novem rodu (1922—4), Zvončku (1929—31), od 1947 v Cicibanu, od 1949 v Pionirju, Galebu, Kurirčku in drugod. Najbolj priljubljene so izšle v zbirkah Orehi, Vesela abeceda, Pustov god in številnih slikanicah. Večinoma so tradicionalne, z značilnostmi mladostniške poezije D. Ketteja in O. Župančiča. Uspeli sta zbirka črtic Lupinica in mladostni spomini na družinski gradič Draškóvec pri Šentjerneju Nekoč pod Gorjanci. Igrica Punčka se je vrnila je bila izvajana na Radiu Ljubljana 1951 in 1964. Prozo in poezijo je prevajala iz nemščine, češčine, bolgarščine in srbohrvaščine, največ za otroke.

Viri[uredi]

  • Poskusna gesla za novi Slovenski biografski leksikon, ZRC SAZU, Ljubljana, 2000
  • Osebnosti : veliki slovenski biografski leksikon, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2008
  • Slovenski veliki leksikon, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2003—2005