V Žirovnici o Prešernu in Finžgarju
France Prešeren se je v pesmih nekajkrat dotaknil Turkov (Otomanov, Mohamedanov) in njihove vere, pač v spopadu s krščansko, najbolj v zgodovinski romanci Turjaška Rozamunda. Kranjski plemič Ostrovrhar gre nad Turke v Bosni, ker mu je tako ukazala nevesta Rozamunda, premaga jih in ugrabi lepo hčer bosanskega paše Lejlo. Ta prestopi iz svoje vere v krščansko in se z junakom poroči, njegova nevesta Rozamunda pa ostane sama. Povzetek: v ljubezenskem trikotniku krščanska ženska - muslimanska ženska - krščanski mož zmaga muslimansko dekle. Če špekuliram naprej: bosanska dekleta bodo povezala turški in slovenski svet, pod pogojem, da zapustijo svojo vero.
Prešerna imamo v čislih tudi zato, ker je v poeziji oblikoval obetavno strategijo kolektivnega preživetja. Namesto fatalnega spopada z dominantnim tujim in drugačnim, namesto podreditve tujemu in namesto sprenevedanja, da tujega sploh ni, je predlagal sprejem tujega in njegovo prilagoditev (adaptacijo) svoji kulturi. Skozi zgodovino se je izkazal njegov "recept" za preživetje skupnosti produktiven. Pesem Turjaška Rozamunda lahko razumemo kot primer takega "kulturnega kompromisa".
Eden najpopularnejših slovenskih romanov je roman Pod svobodnim soncem, ki ga je napisal duhovnik Fran Saleški Finžgar na začetku 20. stoletja, še pred prvo svetovno vojno. Tudi tu se junak, slovanski mladenič Iztok, sooča s tujo silo, z dominantnim vzhodnim rimskim imperijem v 6. stoletju. Roman se dogaja tudi v Istanbulu (Bizanc, Konstantinopel, Carigrad), ki je prešel leta 1453 pod Turke. Udinja se kot vojak v vojski cesarja Justinijana I., da se bo priučil učinkovitim vojnim tehnikam, rešil svoj rod tuje nadvlade, degenerirani imperij porazil z njegovim lastnim orožjem. Roman preigrava možnosti preživetja kolektiva. Podobno kot v Prešernovi pesmi predlaga nekakšen kompromis: Slovani/Slovenci bodo ohranili svobodo, vendar bodo zanjo morali plačati, davek in pogoj za svobodo je sprejem krščanske vere.
Roman so skozi čas brali različno. Ob ponatisu 1912 je ponujal vzporednico balkanskim/srbskim osvobodilnim vojnam proti otomanskemu imperiju, v času druge svetovne vojne vzporednico osvobodilnemu boju proti nacistični Nemčiji. Do pred kratkim se je zdelo, da bo v EU, katere del smo od leta 2004, izgubil svojo aktualnost, saj EU ni nikakršen sovražni imperij, od katerega bi se bilo treba odvrniti. Roman ni kompatibilen z deklariranimi evropskimi vrednotami sodelovanja, vključenosti, zavzetosti pri gradnji perspektivnejših modelov preživetja, ki presegajo kolektivni egoizem nacionalnega interesa. V slogu črnega humorja sem zato prerokoval, da nam roman gotovo »pride spet prav v naslednji vojni«.
Še prehitro se je prerokba uresničila: precejšen del sveta je že v vojni, ki grozi razširiti se v globalni spopad. V zadnjih letih je EU radikalno spremenila svoj značaj, deklarirane evropske vrednote so nekam izpuhtele, prej prijazni obraz imperija so prepredli in popačili izrazi kulturne diskvalifikacije, človeške brezčutnosti, brezobzirne manipulativnosti, genocidnosti in fašistične nasilnosti. Iztokova drža (»bratoljubje, sloga in disciplina«) in njegova preživitvena strategija, to je zrušenje zavoženega imperija od znotraj, sta znova aktualni.
Roman že z naslovom uči, da je bolje umreti kot izgubiti svobodo. S tem priziva maksimo Prešernovega junaka Črtomirja: "Manj strašna noč je v črne zemlje krilu, kot so pod svetlim soncem sužni dnevi." Nobenemu junaku ni bilo treba umreti, ne Črtomirju ne Iztoku, sta pa za svojo zmago, za svojo svobodo, morala plačati visoko ceno. Bogve kakšna bo cena za ohranitev naših življenj.
Nazaj na Objave: Miran Hladnik