Uporabnik:Volktinkara

Literarnovedni dogodek

V čitalnici knjižnice Bena Zupančiča v Postojni je 6. decembra 2017 ob 17:00 potekala ura pravljic malo drugače. Jerneja Sojer Smerdu je predstavila svojo knjigo DO-RE-MI na 1, 2, 3: pisana druščina v gozdu.

Vtis o Slavistični reviji

Slavistična revija je časopis za jezikoslovje in literarne vede, ki ga izdaja Slavistično društvo Slovenije. Je vir znanja, podatkov in literature posvečene predvsem slovanskim jezikom. Samo revijo bogatijo članki tako v slovenskem kot tudi v drugih slovanskih jezikih, celo v cirilici, ukvarjajo pa se s problemi, ki jih odpirajo teme slovnice, pravopisa, zgodovine jezika in literarne vede.

O članku v Slavistični reviji: Sodobna slovenska poezija v Italiji

Prebrala sem članek Vilme Purič v Slavistični reviji z naslovom Sodobna slovenska poezija v Italiji. V tem članku je Puričeva zajela pregled poezije slovenskih avtorjev vse od prvega povojnega desetletja pa do danes, zaznala pa je predvsem bivanjsko in duhovno empirijo prostora.

Prvo povojno desetletje s svojimi deli zaznamujejo Ljubka Šorli, Vinko Beličič in Matija Mijot. V njih najdemo predvsem opisovanje fašistične travme in vojne izkušnje, kolektivna usoda in bivanjska logika sta ubrani. Vloga pesnika je pričevanjska, postane posredovalec zgodovinskih dejstev. Drugo obdobje se začne po letu 1961 z izidom pesniške zbirke Brune Marije Pertot, kjer se oddalji od popolne podrejenosti kolektivne zavesti. Pomembni avtorji so tudi Filibert Benedetič, Aleksij Pregarc, Miroslav Košuta, Irena Žerjal in Marko Kravos. Zanje so značilna boleča notranja stanja a brez intimistične prevlade, začutimo pa tudi potrjevanje narodnega čustva, angažirano držo in etično odgovornost. V šestdesetih in sedemdesetih letih v pesništvu posebno mesto najde humor oziroma ironično-parodična poetika, ki vodi v refleksivnost in poglobitev zavedanja. Sledi obdobje relativizacije vedenja in spoznanja v sedemdesetih in osemdesetih letih. Kaže se v odporu do zunanje resnice in podrejanjem potrošništvu in materializmu. Najsodobnejšo slovensko prozo v Italiji pa predstavljajo Vesna Primožič, David Bandelj, Tatjana Rojc in drugi. Za njihovo klasifikacijo pa se uveljavlja termin neointimizem.

27. januar

Literati rojeni na ta dan:

• 1832 - Lewis Caroll, angleški pisatelj, matematik, logik, filozof
• 1836 - Leopold von Sacher-Masoch, avstrijski pisatelj
• 1891 - Ilja Grigorjevič Erenburg, ruski pisatelj, novinar
• 1931 - Mordecai Richler, kanadski pisatelj

Literati umrli na ta dan:

• 1958 - Kazimir Zakrajšek, slovenski redovnik, pesnik, pisatelj, dramatik in urednik
• 2010 - Jerome David Salinger, ameriški pisatelj

SlovLit na 27. januar 2017

Na 27. januar 2017 je na SlovLitu objavljen članek z naslovom Monografija o slovenski skladnji, njegova avtorja pa sta Rok Žaucer in Franc Marušič.

Članek je v bistvu vabilo k branju dela z enakim naslovom, kot je opremljen članek. Govori pa o slovenski skladnji v formaliziranem pristopu, vsebuje 12 samostojnih člankov in uvodno poglavje, posvečena pa je akad. prof. dr. Janezu Orešniku. Obravnava teme naslonk, recipročnih zaimkov, sklonsko-osebnih omejitev pri možnih kombinacijah zaimkov ter soodvisnosti določnega člena in wackernagelskih naslonk preko netožilniških glagolov, prihodnjega pomožnika ter sinhronije in diahronije modalnosti pa do oziralnih stavkov, večkratnega k-premika in levega obrobja stavka.

Slovarček novih besed

• alineja: točka, vrstica
• OCR, Optical character recognition: optično prepoznavanje znakov
• IKT: informacijsko komunikacijske tehnologije
• Strokovna periodika: serijske publikacije, zborniki
• ad hoc: "čez palec" (Hladnik), posebej za ta primer, v ta namen (SSKJ)
• Amiš: pripadnik protestantske verske sekte v ZDA, ki je znana po odpovedi sodobnemu načino življenja
• ludizem: upor proti robotizaciji (v industrijalizaciji - razbijanje strojev, ki jemljejo delo človeku)
• paradigmatska sprememba: bistvena sprememba vzorca z dolgoročnimi posledicami
• koncept: zasnutek, zasnova, ne do konca izoblikovana ideja, teorija
• kapitalno: relavantno, pomembno izstopajoče
• inertnost, inertno: negativno, slabšalno, lenobno, neaktivno, pristajanje na obstoječe, držanje uveljavljenih norm
• egalitarizem: prizadevanje za enakost
• legitimno: osnovan na pravu, zakonu; zakonit
• kredibilnost: verodostojnost
• Moorov zakon: premo sorazmerna rast informacij (večanje hitrosti kapacitete računalniških procesorjev)
• Jaron Lanier: microsoft, računalniški filozof
• Adam Swartz: heker, aktivist
• Alan Sokal: fizik in matematik, napisal izmišljen članek
• ctrl - krmilka
• alt - izmenjalka
• shift - dvigalka
• delete - brisalka
• enter - vnašalka
• slonokoščeni stolp - samozadostnost strok, slabšalno, odmaknjenost od stvarnega sveta, elitizem, sterilnost, izolacija, družbeno nesprejemljivo obnašanje
• valenca - vrednost
• manipulacija - preračunljivo ravnanje, dejanje
• apolinično ravnanje - (Apolon) mirno obnašanje (nasprotje dionizičnega)

Simpozij Obdobja 36

V petek, 17. 11. 2017, smo se po predavanju profesorja Hladnika udeležili simpizija Obdobja, ki je bil že šestintrideseti povrsti. S kolegicami smo poslušale dve predavanji, in sicer Mateja Šeklija o odvisnih stavkih v Brižinskih spomenikih ter Jožico Škofic, ki je govorila o gorenjskem narečju v luči zapisov hišnih imen v franciscejskem katastru. Obisk simpozija se mi je zdela odlična popestritev pouka seminarja pri predmetu Uvod v študij slovenske književnosti.

O Novi pisariji

Uvod

V uvodnem poglavju izvemo, da je Nova pisarija nadaljevanje in dopolnitev literarnovednega priročnika Praktični spisovnik, ki je namenjen študentom slovenske književnosti, še posebej predmeta Uvod v študij slovenske književnosti. Razlog za dopolnitev je predvsem prehod pisanja iz papirja na zaslon. Avtor v nadaljevanju navede nekaj možnih naslovov knjige in utemelji izbiro konkretnega. Ob koncu pojasni tudi razloge za objavo knjige na Wikimedijinem spletišču. Kot prvo izpostavi možnost dopolnjevanja s strani uporabnikov. Omeni tudi vpogled v historiat, princip sprotnega nastajanja, rastočo knjigo, pisanje kot proces, zaključi pa z razlogom, da je takšna knjiga nekakšen eksperiment.

Miran Hladnik v nadaljevanju poglavja obravnava problematiko glede odgovornosti avtorja do knjige, ter kje naj bi bil avtor omenjen: tradicionalno na začetku ali sploh nikjer, saj Wikimedijina spletišča uvajajo pojemanje individualnega avtorja. Zaradi izpostavljenosti izdelka ni zaskrbljen, ker lahko vandalizem mimogrede odpravimo, pričakuje pa prosto uporabo, konstruktivne posege in pripombe.

Težave se lahko pojavijo tudi z objavo datuma izdaje. Gre predvsem za posodabljanje datuma ob dopolnitvah knjige, trenutno pa je v Cobiss-u zapisan datum prve izdaje, tj. 8. maj 2014.

V podpoglavju Prešernova Nova pisarija opiše dotično delo dr. Franceta Prešerna in navede še druga dela s podobnim naslovom.

Pismenost

Definicija pismenosti: biti pismen pomeni obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo. Pismenost je včasih veljala za privilegij, potem pa je z uvedbo obveznega šolanja postala nuja za vsakega posameznika. Pismenost določa prag civiliziranosti in skoraj 100 odstotkov razvitega sveta je pismenega. Tudi pomen pismenosti se spreminja. Včasih je to pomenilo znati pisati z roko, kar pa danes zelo zamira, saj na roko pišemo le še ob posebnih priložnostih. Prihaja tudi do konfliktov med sporazumevalnimi praksami (lepo oblikovani stavki proti sposobnosti objave na ekranu - spletu). Vse večji pomen v današnjem svetu pa pomeni elektronska pismenost in interaktivnost. Poznamo torej širok spekter pismenosti in več kot jih obvladamo, bolje se bomo znašli v svetu. A nobena od teh strokovnih pismenosti ni obvezna razen splošne pismenosti, ki je tudi samoumevna in vključuje spretnosti za znajdenje v vsakdanji komunikaciji. Pismeni ljudje so bolj suvereni in z njimi je težje manipulirati.

V Sloveniji imamo nadpovprečne rezultate v e-pismenosti, morali pa bi še bolj spodbujati kreativnost. Ken Robinson trdi, da je prizadevanje za kreativnost pomembnejše od opismenjevanja. Vse bolj se tudi veča uporaba mobilnih telefonov, računalnika in interneta, posledica tega pa bo tudi spreminjanje pomena pismenosti.

Hladnik danes primerja pomen pismenosti kot posebnega znanja v 18. stoletju s pisanjem blogov. Piše jih le 6% uporabnikov interneta, prebira pa 43%. Širjenje pismenosti bi morali spodbujati in ji dodajati nove aspekte. Zavirati bi morali ludističen in amiševski odnos do novih tehnik komuniciranja in pisanja. Vseeno pa je treba trezno določiti mejo za uporabo tehnologije in poračunaljenje našega okolja.

V Novi pisariji pa nas ne zanima osnovna oblika pismenosti, ampak bolj sposobnost tvorjenja in razširjanja sporočil v javnosti (višja oblika pismenosti). V Sloveniji je bibliografsko registriranih avtorjev od 16 000 do 18 000 (1%) državljanov. Bloge piše okrog 46 000 ljudi, 300 pa je prijavljenih in mesečno aktivnih avtorjev na slovenski Wikipediji. Objavljanje v strokovnem časopisju se ponavadi začne s podiplomskim študijem (Cobiss). Torej gre za manjšino kar se tiče aktivno pismenih (okrog 4%). V pisanje jih je najverjetneje pripravila služba. Tudi če je pisanje neprimerno lažje kot nekdaj, saj so za majhen denar ali zastonj (v knjižnicah) na voljo orodja za pisanje, prostor za objavo pa je zastonj, se tega posla loti redko kdo.

Razlog za to je mogoče tudi to, da se pisnega kanala ne ceni tako, kot kakšno drugo delo. Vlogo pisca se celo povezuje s čudaštvom.

Informacijska družba

Informacijska družba je ime za socialno paradigmo današnjega časa, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo. Pojavilo se je vprašanje o ohranitvi tiskane knjige. Hladnik navede argumente, ki govorijo v prid e-knjigam in kritizira zastarelo uporabo tiska. Kultura tiskane knjige umika drugačnim informacijskim kanalom, vendar tiskana knjiga seveda ne bo "izumrla". Tiskano knjigo bodo spodbujali predvsem tisti, ki imajo korist od nje - tiskarji, založniki, prodajalci.

Wikiji

Wikimedijina spletišča:

• Wikipedija - spletna enciklopedija
• Wikivir - za stara besedila v javni lasti
• Wikiknjige - za naše knjige in priročnike
• Wikiverza - za seminarje, projekte, predavanja
• Zbirka- za slikovno gradivo
• Wikislovar

Razlogi za predanost Wikipediji in sorodnim spletiščem so lahka dostopnost, voluntarizem, kooperativnost in tesnejši stik z realnostjo. Wikiji (havajsko wikiwiki ’res hitro’) so žargonski izraz za skupek spletišč. S kvalitetnim pisanjem na Wikipediji se meri tudi vitalnost in živost jezikov (slovenščina trenutno na 40. mestu - 2. skupina po Kornaijevi kategorizaciji). Na Wikipediji je 290 jezikov, največ gesel je v angleščini, a procent upada. Treba pa je ohranjati raznovrstnost jezikov.

Slovensko Wikipedijo mesečno izpopolnjuje okrog 500 avtorjev (0,025 %). Status člankov na Wikipediji je urejen z licenco creative commons (cc), kar dobesedno pomeni 'licenca ustvarjalnega ljudstva'. Na Wikipediji govorimo o skupnosti/občestvu in creative commons (ustvarjalna gmajna). V historiatu besedil je mogoče avtorsko identificirati vsako vejico. Slovensko geslo doživi povprečno 14 urejanj. Objavljanje na prosto dostopnih wikispletiščih ne zahteva veliko tehnične spretnosti. Na vrhu vsake strani so štirje zavihki (članek, pogovor, uredi (kodo) in zgodovina).

Kredibilnost zagotavljajo utečeni recenzijski postopki, kontrolirajo jih zavzeti posamezniki, ki tvorijo wikiskupnost. Wikipedija je vstopna točka v svet informacij, muzej znanja. Za delo na njen ni predvideno mikakršno plačilo in je v današnjem svetu v tem pogledu prijetna alternativa. Od drugih pubilkacijskih možnosti se razlikuje po tem, da za njo ne stoji ne država ne mednarodne profitne družbe, piscem ni za zaščito svojih avtorskih pravic, prispeva lahko vsakdo, uveljavlja sodelovanje (kooperacijo) namesto tekmovalnosti, so objave neposredno mednarodno primerljive in je samorefleksivna. Skozi veliko vidikov je koristna tudi za Slovence kot narod.

Wikiji in šola

Zlasti Wikiverza je nočno pedagoško orodje, vendar so študentski wikiprojekti svoje poglavje dobili (šele) leta 2007. V njej je meja med delovno prisilo in prostočasnim hobijem zabrisana in zato zelo primerna za fakultetni seminar. Z ustvarjanjem takih člankov vstopamo v svet strokovnega pisanja in vzbudi odgovornost do pisanja in objavljanja za skupnost. Takšno objavljanje nas tudi prisili, da svoj izdelek spremljamo še naprej in ga popravljamo, dopolnjujemo. Wikiverza nam tako služi kot nekakšna spletna učilnica, v kateri dozorijo članki, ki bodo zreli za objavo na Wikipediji.

V "vandalizmu" na wikijih Hladnik ne vidi problema, saj se ta lahko hitro odpravi s preprostim klikom. Na angleški Wikipediji je povprečni čas trajanja vandalskih posegov dobri dve minuti, najbrž nekaj podobnega tudi na slovenski Wikipediji.

Avtor

Literarni zgodovinarji v skladu z duhom časa naklanjajo svojo pozornost enkrat enemu drugič drugemu členu komunikacije. Srečamo tako usmerjenost k avtorju, k besedilu in na koncu k bralcu in njegovim kulturnim interesom, potrebam in obzorju (trivialna literatura).

Motivacija za pisanje

Pisanja se lotimo v grobem zaradi predmeta, ki je vreden ubesedovanja, zaradi samega sebe oz. za katero od socialnih skupin, ki jim pripadamo. Hladnik kritizira pisanje z namenom samopromocije avtorja, manipulacije rezultatov ali manipulacije in zlorabe zainteresirane publike ter avtorski napuh (iskanje referenc in navajanje virov). Govori tudi, da bi moral avtor ob neuspehu oz. ovrženi teoriji spregovoriti o tem in poiskati vzroke, ne pa se zaviti v sramežljiv zamolk. Pravi tudi, da je neetično sebično zadrževanje gradiva in grafomanija - obsesija s pisanjem. V splošnem velja, da je pisanje, ki se na sposobnost dojemanja, interese in želje publike ne ozira, neprofesionalno in nepotrebno. Je žaljivo do bralca in z njim avtorji utrjujejo svoj položaj brezprizivnih avtoritet.

Optimistični smo glede novih tehnoloških možnosti, ki množičnejšo udeležbo v pisanju vsaj omogočajo. Težiti moramo k družbi kreativnih posameznikov, ki se izražajo s pisanjem. V skladu s teorijo funkcijskih zvrsti jezika smo lahko pismeni na štirih področjih: za vsakdanje sporazumevanje, leposlovno, strokovno in znanstveno ter publicistično oz. novinarsko. Znanstvene so objave v revijah, zbornikih, knjigah in spletiščih, ki imajo status znanstvenih publikacij, strokovne so tiste, ki znanstvena spoznanja prenašajo k širšemu uporabniku in jih popularizirajo. Publicistična pa so besedila v dnevnem časopisju in zabavni periodiki, v blogih.

Izbira jezika

Hladnik izbiro jezika za pisanje utemelji z upoštevanjem namembnika. Če pišemo za globalno javnost, jo bomo nagovorili v lingui franci angleščini, če pišemo za domačo publiko, potem v slovenščini. Za razprave o slovenski književnosti je nevtralni jezik slovenščina. Moramo pa spoznanja in vednost o slovenističnih rečeh širiti tudi preko meje jezika (to lahko izkorščajo založbe). Slovenistična znanost bo tudi v prihodnje ostala primarno zapisana v slovenskem jeziku. Srečamo pa povzetke v tujih jezikih predvsem v publikacijah, največkrat v angleščini.

Tudi povezave v Novi pisariji večinoma vodijo na angleške članke, ki so na Wikipediji najbolj vidni. Vidnost gesel v ostalih jezikih bi lahko povečali tudi z dodatkom povzetka v angleščini in vključitev v razna kazala na Wikipediji. Prizadevati si moramo tudi za mednarodno izmenjavo informacij na strokovnih področjih. Vzporedno dvojezično objavljanje pa ni primerno (predrago, povzroča frustracije).

Izbira teme

Število izbirnih možnosti je kazalec razvitosti sistema, za človeka pa kazalec življenjskega standarda. V našem svetu število možnih izbir raste (naraščanje št. pišočih, knjižnih izdaj, oblikovanje novih publikacijskih kanalov). Zaradi teh možnosti se nam poraja vprašanje o iluziji možnosti, ki jo znaj izkoriščati kapitalistični ekonomski sistem. Možnosti ali ali lahko vidimo celo v literarnih naslovih. Pri omejenih možnostih si moral izbirati prave odločitve, ki so bile ključne za eksistenco. V današnjem času pa ta ni več odvisna od pravilnosti izbire, zato si smemo privoščiti užitek v zavesti njihove raznolike ponudbe. A vseh v življenju ni mogoče realizirati.

V šoli se srečamo s poljubnim izbiranjem teme (seminarske, diplomske naloge), tako da si učenec sam izbere temo, ki mu je (čustveno) blizu. Vendar naklonjenost temi nikakor ni nujno izhodišče dobrega raziskovalnega dela. Hladnik pravi, da dobrih in slabih tem ni in da se vsaka na začetku zdi težka. Vsaka, še tako oddaljena tema, nam bo po določenem ukvarjanjem z njo, prinesla zadovoljstvo in zanimanje.

Študentje se večinoma ogrevajo za že stokrat prežvečene teme - kar se nanaša na naš domači kraj in domače navade. Več vidikov se nam postavi tudi pri pomembnosti teme (krajevni romanopisec, ki je bil stari oče diplomanta). Ker se pomembnost določa v mednarodnem okolju, dobijo status večje pomembnosti tiste teme, okrog katerih se zbira več piscev, česar pa za izrazito slovenske teme ni mogoče pričakovati.

Globalno pozornost pa temi lahko priskrbijo tudi drugačni kriteriji. Poznamo lestvice kanoniziranih avtorjev, ki jih utrjujejo šolski katalogi, avtorji in dela, ki so bila kulturnozgodovinsko pomembna in nazorski razlogi, danes pa se spremembe na lestvici relevantnih tem dosegajo z vključevanjem spolnega filtra (ženske teme), skozi žanrsko perspektivo (humor, zgodovinski roman, feljtonski roman), motivno perspektivo (tematizacija drugega, mitološke teme) ali pa samo kot gradivo pri utemeljevanju novega metodološkega pristopa.

Tem imamo tako vedno več in zaželjena je raznolikost, ne pa samo "pereče" teme, ki jih promovirajo novinarji, s čimer puščajo ob strani mnogo pomembnjih tematskih izbir.

Vaje v pisanju

Pisanje je veščina, spretnost, ki se je je treba naučiti. Pisec z miško in tipkovnico na zaslonu tvori besedila različnih vrst, a najbolje je, da se najprej dobro seznanimo z orodjem. Kljub vse večji prevladi tipkovnice in miške, moramo otroke vseeno naučiti pisati tudi s pisalom, saj se tako krepijo njegove ročne spretnosti, inteligenca in pomnjenje črk. Tipkanje kot pisanje spadata med haptične oz. tipalne izkušnje, ki so razvojno pomembne.

Tudi tipkanje moramo vaditi. Mukotrpnega pretipkavanja besedila nas odreši OCR (optično prepoznavanje črk) in tako le popravimo napake, ki so se pojavile. Pretipkavali bomo predvsem besedila, ki pripadajo nacionalni literarni preteklosti in jih je bilo treba digitalizirati. Objavljali jih bomo na spletišču Wikivir. V nadaljevanju nam Hladnik predstavi navodila za lažje pisanje v Wikimedijinih spletiščih.

Usoda avtorstva

Avtorji imajo svojo lastno zakonodajo, ki se razrašča in imajo v primerjavi z bralci prednost glede vplivnosti. Združujejo se v tako močne skupnosti, kot so Društvo pisateljev, prevajalcev, Avtorsko agencijo, medtem ko imajo bralci za sabo samo bralske krožke in forume. Biti avtor/avtorica je včasih pomenilo pripadati ustvarjalni eliti, kreativni smetani skupnosti, prinašalo je družbeni ugled in osebno zadovoljstvo. Avtorji so z deli konstituirali in kulturno emancipirali skupnost, iz katere so zrasli, in legitimirali zahteve po njeni samostojni kulturni eksistenci. Do avtorjevega izdelka se skušamo obnašati spoštljivo in tudi ob lektoriranju čim manj posegati vanj. Nekateri samozavestni avtorji želijo s svojim besedilom razpolagati tudi potem, ko so prodali ali odstopili materialne pravice zanj. Težja dosegljivost publikacije le redko prispeva k njeni večji zaželenosti in vrednosti.

Soavtorstvo

Pisanje na wikijih nas spodbuja k pogledu na poseganje v besedilo kot sodelovanje in želi preseči "sebično" pisanje. Speltišče Wikiknjige spodbujajo k nastajanju knjig kot produkt sodelovanja več avtorjev. Pravila za to niso čisto določena, šlo pa naj bi za soglasno usklajevanje. Kljub temu pa Hladnik navaja nekaj nasvetov za skupno ustvarjanje: vprašanje delitve dela in zaslug za delo postavi v oklepaj, odprtost za usklajevanje in spremembe, zatiranje egoizma, zaupanje sodelavcem, pravica veta soavtorjev, kritizira poizvedovanje za posegi avtorjev.

Pisec, ki se zna uskladiti z drugimi, ne prakticira več pisanja za to, da bi tako potrdil in dokazal svojo odličnost, svojo večvrednost, temveč zato, ker bi s pisanjem rad prispeval k skupni dobrobiti, zato kritiziramo avtorski napuh.

Objavljanje

Koncept avtorstva je torej bolj povezan z objavljanjem. Do objave vodi dolga in naporna pot, avtor je moral najti vstop v družbo objavljajočih, tako da je pritegnil njihovo pozornost. V današnjem času je to precej lažje, sploh pa objavljanje na spletu. Danes »postaviti besedilo« pomeni naložiti (»uploadati«) besedilo na kak strežnik oz. na kako spletno mesto, to pa ni nujno že objava. Najbolj prispeva k vidnosti postavitev na močno obiskovano mesto, kot je spletni časopis, blog ali forum, oglašanje na takem mestu in vključitev v kazala na takih mestih in povezave. O tem, ali ima besedilo na spletu status objave ali ne, odloča v prvi vrsti avtorjeva intenca (naklep).