Uporabnik:Urh Močnik

Novica(Slovlit)

Liter jezika uredništvo, Izšla je 8. številka revije Liter jezik, ponedeljek 19.1.2015 (dostopno na spletnem naslovu:https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2015/005058.html)

Literarni članek govori o novi številki literarno-jezikoslovne revije Liter jezika. Članek opisuje novo številko prej omenjene revije in nas na kratko spozna z novimi vsebinami. Za dodatne informacije je v članku dodan njihov elektronski naslov. Prav tako nam priložijo povezavo do revije (http://www.literjezika.si/sites/default/files/revija/Liter_jezika_8.pdf).

Branje učbenika Nova pisarija

Poglavje Uvod

• standardiziranje strokovnega pisanja med slovenisti, literarnimi zgodovinarji, humanist

• digitalizacija, ki je za napredek nujno potrebna

• utemeljevanje pridevnika "Nova" (nedvoumna postavitev ravno te besede, je za nadaljevanje ključnega pomena)

• Poudarek, da gre za rastočo knjigo in vabilo naslovnikom, da v nastajanju (izoblikovanju) dela sodelujejo.

Mnenje: Odlično zastavljen uvod. Všeč mi je, kako avtor predstavi namen pisanega besedila. Informacij je dovolj in ravno tiste, ki jih v uvodu bralec potrebuje. Všeč mi je, da avtor že v začetku namigne na nujnost digitalizacije, toda nas vseeno pusti v zanimanju, da bi o tem ob branju raziskovali sami. Definicija pridevnika "Nova" je nujna, vseeno pa se mi zdi, da nekoliko relativna. Pod pojmom "Novi mediji" bodo generacije v bližnji prihodnosti verjetno uporabljale nekaj popolnoma drugega. Možnost sooblikovanja je, prav zaradi hitrega razvoja tehnologije, ključnega pomena. Vendar se mi zdi smiselno, da se vsak poseg objektivno preuči, preden se predstavi javnosti.

Poglavje Pismenost

Poglavje je zelo zanimivo. Definiranje pismenosti in kako se definicija spreminja skozi leta dokazuje, da se človeštvo razvija. Potreba po "divjanju" v današnjih časih nam omogoča razvijanje naprav, ki delo namesto nas hitreje opravljajo. Z razvojem računalnika, se je pismenost v zelo hitrem času drastično spremenila. Računalniška pismenost je v modernem svetu ključnega pomena in videti se že da, kako se starejše generacije utapljajo v količini informacij modernega sveta. Lahko rečemo, da je računalniška pismenost pogoj za pismenost? Bolj ko razmišljam, bolj se mi dozdeva da je res tako.

Poglavje Avtor

• interpretacijska šola v 60. letih 20. stoletja usmerja k avtorju
• avtorska biografija nastaja eminenten literarno-vedni žanr
• naslednja generacija literarnih zgodovinarjev pozornost avtorja preusmeri k besedilu
• "Kaj je hotel avtor s tem povedati?" Vprašanje postaja nespodobno, skoraj da ne prepovedano
• avtonomnost umetniškega besedila

Po mojem mnenju se vprašanje o pomenu besedila, kot ga poskuša predstaviti avtor še zdaleč ni pozabljeno vprašanje. Sporočilnost je eden izmed bistvenih elementov literarnega raziskovanja in je interpretacija dela vsaj do neke mere nujna za razumevanje besedila. Seveda ne trdim, da je vprašanje "Kaj je hotel avtor s tem povedati?" "blesavo", pač pa bi rad povedal, da bi edinstven odgovor na to vprašanje nesmiselno iskali. Mnogi avtorji še sami ne vedo kaj bi radi z delom sporočili, pa jih do tega včasih vodijo kritiki. Mogoče je samo sporočilnost dela sploh nesmiselno interpretirati drugače kot od posameznika do posameznika. Vsak namreč izhaja iz specifičnih okoliščin in niti dve osebi si po mišljenju nista identični. Splet okoliščin, vzgoje in bioloških (genetskih) različic nam podarjata raznolikost umov in s tem mnogo sporočilnosti. Seveda se je potrebno zavedati, da je igranje z interpretacijo zelo nevarno početje. Mnogi izkoriščajo dela, obračajo besede in izkoriščajo besedila sebi v prid. Zloraba je del vsakdanjika. Zdi se mi potrebno omeniti tudi to, da kadar stojiš za avtorstvom, ne stojiš za interpretacijami besedila. Seveda, si pa za njih deloma odgovoren, navsezadnje ljudje obračajo besede, katerih avtor si sam.

Usoda avtorstva in soavtorstvo

Da so avtorji včasih spadali k eliti je seveda res. Toda nikakor ne moremo trditi, da tudi danes ni avtorjev, ki so intelektualno na vrhuncu. Sploh veliko biblio-rasizma se godi pri fantazijski književnosti. Kot velik ljubitelj prav tega žanra me žalosti, kako, sploh starejši, ne spoštujejo literarnih del kot so: Gospodar prstanov, Igra prestolov, ... Jezikoslovec Tolkien je ustvaril svet, ki ga redko (če sploh) premore katerikoli strokovno priznan pisatelj romanov. Poleg tega ustvari paleto novih jezikov in kljub kompliciranosti ohranja odličen stil pisanja in enkratno sporočilnost.

Množični um ali pametna množica

"Več glav več ve". Vsi pregovori temeljijo na resničnih opazkah skozi razvijanje človeštva. Besedne zveze, ki jih kljub starosti še danes velikokrat uporabljamo v vsakdanjiku, pa niso le besede s katerimi olepšujemo pogovore ob čaši piva. Vsak izmed nas ima svoje področje, ki ga zanima bolj kot zanima koga drugega. Če bi obstajal človek, ki bi vedel vse, bi mu danes rekli striček Google. In kaj je internet drugega kot velika množica glav na kupu? Kadar pa potrebujemo enciklopedično dovršenost in ekspertizem, ni pametno h "koritu ustvarjanja" spustiti tudi tiste, ki svoja mnenja ustvarjajo brez podlage (filozofi bi sicer trdili, da smo to prav vsa človeška bitja). Gre se za sistem, ki ga je potrebno upoštevati, da lahko živimo v družbi in nadaljujemo prevlado nad ostalimi živimi bitji, kljub temu, da s tem uničujemo sebe.

Creative commons in Copyright

(nimam komentarja)

Založbe

Ko je založba internet, je distribucija mnogo hitrejša, dostopnejša in seveda prijazna uporabniku (do neke mere). Sam sem zagovornik gradiva v tiskani izdaji. Seveda se to sliši zelo konservativno, toda več časa sem razmišljal o tem in ugotovil, da je cena, ki jo odštejemo za delo v vezavi vredna in bi bil pripravljen za snovno besedilo odšteti več. Vsi razlogi so seveda zelo subjektivni, toda do neke mere vendar le popolnoma opravičljivi in do neke mere smiselni. Način našega življenja je kljub globalizaciji (možno da zaradi globalizacije same) postal bitka s časom. Izdelujemo naprave, ki nam omogočajo hitrejše absorbiranje informacij in s tem se odrečemo raziskovanju. Ljudje postajajo "zaslon zombiji" in da jih prepričaš potrebuješ le rdečo barvo tiska in umetno fotografijo. Besedilo rajši hitro poiščemo, si ga na zaslonu ogledamo in vsa občutja in spomine zbrišemo, ko pritisnemo stikalo za zatemnitev zaslona. Police spominov postajajo virtualne, kot postaja virtualno naše življenje. Meja med realnostjo in digitaliziranim življenjem je iz dneva v dan manjša, le še vprašanje časa je, kdaj bomo smisel življenja iskali na brskalniku. Internet seveda omogoča dostop do večjega števila

Varovanje zasebnosti

Zasebnost je meja, ki nam na nek način omogoča osebnost. Do neke mere se moramo v javnosti vsi namreč držati nekih tradicij, bontona, upoštevati pravila o lepem vedenju in nekako zatirati čustva (vsaj deloma). V domačem okolju pa smo lahko tisto, za katerim stojijo naša prepričanja in čustva brez da bi obstajala potreba, da to zasebnost spreminjamo. Torej ohranjanje zasebnosti je bistvenega pomena, prav tako pa je bistvenega pomena, da se odločimo, kdaj bomo naše maske poveznili na obraze in omejili subjektivizem.

Kredibilnost

Kljub temu, da imamo v modernem svetu s tem manj težav, se mnogokrat znajdemo v zagati, katero delo je kredibilno (uporabno) in kaj je zanič. Kje je meja, ki nam pove, da so naša mnenja brez utemeljitve samo idiotizem? Vsak ima namreč neko prepričanje, mnogokrat ga tudi javno objavijo (še lažje zdaj, ko lahko hitro objavimo kar na internetu) in s tem lahko naredijo ne popravljivo škodo. Vsako mnenje je namreč dostopno do kogarkoli in tako lahko vpliva na posameznike. Kadar svojega mnenja ne podpremo z nekimi dejstvi, oziroma ga snujemo tako, da izključuje določene skupine in s tem diskriminiramo brez smiselnega razloga. To mnenje je nato dostopno tudi mladim, ki so še na tem, da si mnenja ustvarjajo. Njihova prepričanja močno vplivajo na njihovo prihodnost. Eno mnenje, ena ideja, lahko za sabo potegne veliko množico. Lahko se učimo iz zgodovine in kmalu prihodnosti. Kdo je avtor in kakšno je njegovo ozadje je zatorej res pomembno. Odprtost do vseh vprašanj, pa bi po mojem mnenju morala podpirati tudi država. Morali bi se tudi preverjati avtorje vseh javnih objav, se pogovoriti z avtorji in preveriti kako resno stoji za njim in s kakšnimi podatki ga lahko podpre. Kdo je avtor je prav toliko pomembno kot je pomembno kakšna je ideja, ki jo oznanja.

Aktivizem

Ali je objektivno raziskovanje sploh še možno? Vprašanje objektivnosti muči filozofi že od začetka časa. Navsezadnje so vsi dokazi, ki jih imamo lep posledica interpretacije, ki jo je narod splošno sprejel in velja za znanost. Konec koncev sploh ne moremo trditi, da je znanost tisto za kar postavimo temelje in jo definiramo. Znanost pač je med nami, mi smo samo orodja s katerimi jo razkrivamo. Logika je zatorej verjetno edina objektivna prvina pri raziskovalnih vedah. Pri humanističnih vedah pa je zadeva še težja, saj je res težko določiti kdaj je neka zadeva objektivna in kdaj ne. Vseeno pa je prav vsako mnenje enako pomembno.

Avtorstvo

Kadar delamo neko študijsko raziskovanje, je vedno potrebno se sklicevati na že prej preverjena dejstva. Sledenje avtorstva pri knjigah, je dokaj zapletena zadeva, moramo preveriti v cobissu in prek tega portala nadaljevati svoje raziskovanje in v nekaterih primerih najti še eno knjigo, ki nam pove kaj več o avtorju. Dostop do avtorstva pri internetnem enciklopedičnem raziskovanju je precej lažje. Samo s klikom lahko dostopamo do avtorjeve osebne strani na Wikipediji, kjer se da dobiti vse pomembne informacije o avtorju in pa tudi njegovem obzorju. Veliko lažje je, ko imaš vse na enem mestu, sploh v današnjih časih, ko so informacije bistvena prvina.

Soavtorstvo

Wikipedia in drugi internetno dostopni viri informacij so glede avtorstva precej neomejeni. S soavtorstvom onemogočamo strašen napuh, ki ga imajo avtorji. Dovolimo večim uporabnikom, da s svojimi mnenji posegajo v naše delo in se tako z voljo večine odločimo, kaj je primerno in kaj ne za enciklopedične vire. Seveda, v nekaterih primerih, se rado zgodi, da vztopavanje v avtorjevo misel ni smiselno, predvsem ker avtorjin iso sposobni intelektualno prekositi originalnega avtorja. Toda ena izmed najboljših lastnosti Wikipedie je ravno ta, da omogoča popravljanje avtorju ne zaželenih vsebin. Bolj kot soustvarjanje je seveda pomembno, da ne oskrunjamo resnice o pisani stvari in smo nasplošno zelo objektivni. Znanost je namreč skupek dejstev in ne farma mnenj. Če bi namreč vse prepustili mnenjem, bi hitro nastal kaos.Soavtorstvo je torej, po mojem mnenju, zelo koristno, dokler je znanje objektivno in ne kar tako. Pride pa pri soavtorstvu do problema o zapisu odgovorne osebe. Največkrat je odgovorna oseba oseba napisana najbolj zgoraj in se določi na podlagi količine objavljene snovi.Vprašanje, kjer pa točno nevemo kdaj se kdo napiše kje, takrat se običajno drugi avtor zapiše v oklepaj.

Objavljanje

Objavljanje del je bilo v zgodovini zelo zapleteno. Šlo je za postopek, ki je vključeval mecena (nekoga, ki je tvojo pisarijo finančno podprl), ki je seveda imel visoka pričakovanja v želji po zaslužku (če si imel srečo, si seveda lahko naletel na nekoga, ki mu je blj od zaslužka pomembna zmožnost širjenja umetnosti, jezika,...) v vsakem primeru, pa si moral nekaj dati v zameno: Danes je objavljanje lastnih del precej lažje in precej bolj ugodno. Največkrat lahko do javnega deljenja želene vsebine dostopamo brezplačno, ali na socialnih omrežjih, morda prek spletnih portalov in internetno dostopnih enciklopedij, če pa želimo objaviti literaturo, je najlažje se obrniti na spletne strani namenjene prav objavi literarnih del. Velikokrat se tako dela globalno razširijo precej hitreje, kot se je to počelo včasih. Internetna slava je zelo hiter proces in seveda zelo dobičkonosen. Ker se tehnologija precej hitro spreminja, smo večkrat v zmedi, kdaj je neko delo dejansko postavljeno na splet in kdaj bi lahko neko delo le objavili na splet. Zadeve se spreminjajo tudi dnevno in je vsemu skupaj izredno težko slediti.

Strokovno recenziranje

Gre za postopek, ki ga na wikijih opravljajo za to vnaprej določene osebe z znanjem, ki zahteva strokovnost enciklopedičnega vira. Recenziranje bi lahko primerjali s sipom. Slabe informacije in ne korektni podatki ostanejo na situ internetnih policajev, kar pa je dejansko koristnega in znanju ne škodljivega pa se ohrani na wikipediji. Seveda bi bilo najbolj optimalno, če bi vsak članek na Wikipediji imel svojega urednika, ki bi sproti preverjal, kako se članek razvija in kaj postoriti z lažnimi informacijami. Člankov pa je seveda cela gora (sploh v angleškem jeziku) in je preglednost celotne enciklopedije bolj površinska, kar je logično. Cilj recenziranja je preprečitev objavljanja nepreverjenih informacij, ki ne upoštevajo strokovnih standardov. Včasih se zgodi, da recenzent zavrne kvalitetno delo zaradi zelo mejne oziroma specifične vsebine, včasih pa se zgodi (Sokalova potegavščina) da uveljavljen pisec naplahta recenzente in objavi nesmisel oziroma laž. Zaradi želje po nepristranskosti in zmanjšanem številu nehotenih napak recenzentov, je nastala allternativa javno recenziranje.

Revije morajo svojo recenzijsko politiko objaviti na svojih spletnih straneh. Tam so zapisana tudi merila za presojo, koliko časa preteče med oddajo članka in uredniško odločitvijo ter jezik objave.»Na koncu recenzent obkroži eno izmed ponujenih možnosti: članek je primeren za takojšnjo objavo | članek je primeren za objavo, vendar ob preobilju ponudbe lahko počaka na eno izmed naslednjih številk | članek je pogojno primeren za objavo (pod pogojem, da avtor upošteva recenzentske pripombe) | članek ni primeren za objavo. Uredništvo takoj po odločitvi sporoči avtorju svoj sklep in pripombe.«

Pravopis

Prva zadeva, ki jo takoj opazimo, kadar lahko podvomimo o kredibilnosti napisanega. Seveda je pravopis nek indikator izobraženosti. Pravopisna norma je lep indikator s katerim si lahko pomagamo, ko ugotavljamo kako dobro je zapisana neka informacija...

Ločila

Pomembno je, da zna pisec uporabljati vezaj (-), pomišljaj (–) in dolgi pomišljaj (—) in da ve, kdaj jih zapisujemo stično in kdaj nestično. Nestični dolgi pomišljaj leži samo (!) med povedmi, ne pa znotraj povedi. »Pišemo torej Breznik-Ramovšev slovar, Občina Miren - Kostanjevica ter dihotomija domače – tuje.« Med imenom avtorja in njegovim psevdonimom stoji nestični vezaj, prav tako pa tudi pri dveh priimkih (primera: Anton Umek - Okiški ter Ada Vidovič - Muha)

Zaimek

le-ta se uporablja v tiskani besedi, zato je bolje, da ga ne uporabljamo, saj s tem še večamo razliko med govorjeno in zapisano slovenščino.

Indikator piščeve kompetence so tudi narekovaji. V digitalnem besedilu se praviloma uporabljajo srednji narekovaji (»«), pri pisanju na roko pa slovenski vejični narekovaji („unarekovajena beseda“). »Še bolj pismen (in s tem verodostojen) se izkaže tisti, ki ve, da se pri enojnih narekovajih varianta zgoraj/zgoraj uporablja samo za označevanje pomenov besed, npr. angl. default (slov. 'privzeto').«

Dvopičje

Levostično ločilo, ki ga mnogi zanemarjajo in redko vedo kako se ga rabi.

Računalniška pismenost

Če imamo nek cilj, da zadevo objavimo javno na splet prek računalnika, je edino logično kar sledi to, da znamo uporabljati računalnik. Uporaba seveda ne pomeni le prižig naprave in brskanje po spletu. Pod sicer širok pojem računalniške pismenosti spada ogromno znanja, ki ga najlažje pridobimo z neprestano uporabo računalnikov. Seveda pa si pot do znanja lahko krajšamo s kakšnimi priročniki, ki natančno opišejo kako uporabljati računalnik. Zdi se mi, da so mlajše generacije (generacije, ki z računalniki rastejo od samega začetka) veliko bolj vešči v računalniški pismenosti.

Računalniški pismenosti pa se moramo po večini tudi zelo prilagajati. Gre za postopek učenja skozi vso življenje in vsega zagotovo nikoli ne obvladaš, poleg tega pa se zadeve skoraj dnevno menjavajo in če imaš željo slediti naglemu razvoju moraš dnevno tudi nadgrajevati svoja obzorja znanja in intelektualno rasti.

Formati besedil

txt je golo besedilo, običajno ga najdemo na internetu pod navodili za uporabo. Nekateri programerji pa uporabljajo txt datoteke kot pripomoček ustvarjanja novih programov. Predvsem gre za izkušene in starejše mojstre programiranja, modernejša doba rajši uporablja v,mesnike.

doc, docx, rtf, odt je obogateno besedilo, ponavadi zapisano v Wordovem ali kakšnem drugem dokumentu. Gre za stilsko dovršnejše besedilo, ki je lepše na ogled in tudi bolj smiselno za rabo.

htm ali html je spletno besedilo, v veliki večini se jezik html uporablja pri izdelovanju in obdelovanju spletnih strani. Običajno programski jezik je zelo enostaven v osnovah, zaplete pa se, ko hočeš z njim ustvarjati na široko.

pdf je besedilo, ki je nared za natis

Besedila na wikijih in nekaterih drugih repozitorjih pa (še) nimajo končnic.

»Ozaveščeni uredniki naročajo avtorjem, naj tekste oddajajo v formatu rtf ali odt, ki je nekomercialna različica formata doc ali docx.«

Avtorji se radi odločajo za format pdf, saj jim ga tako nihče ne more zlorabiti. Problem pa nastane, ko oziroma če v takšnem formatu dobi besedilo recenzent, ki ponavadi pripiše kakšne popravke ali pripombe. Zato je ta format močno odsvetovan, preden je recenziran.

Vaje v Wikijih

Moraš biti zelo suveren, da začneš pisati članke na Wikipediji. Predvsem veliko tesnobe povzroča pritisk javnosti (javnega). Nekako smo ljudje tako narejeni, da veliko lažje kritiziramo za svojimi zasloni.

Sporočanje popravkov in komentarjev

Uredniki, recenzenti, metorji in bralci lahko svoje pripombe avtorju sporočijo usno, pisno ali pa direktno z vnosom v besedilo. Te posege je treba jasno označiti, da avtor ve kdo, predvsem pa kaj je popravil. »Z menijsko izbiro Sledi spremembam urejevalniku naročimo, da beleži naše posege v besedilo: črtanja, dopolnila, zamenjave.« Na podlagi tega se lahko odloči, da bo popravke obdržal ali jih izbrisal. Besedila na wikijih lahko neposredno spreminjamo oziroma popravljamo, če pa (npr. kot recenzent) popravljamo neko besedilo, je najbolje, da ga preimenujemo tako, da bo avtor vedel, kdo je vanj posegal.

»Urejevalniki in ogledovalniki imajo funkcijo komentiranja. Besedilo, ki ga želimo komentirati, označimo z miško, potem pa z desno miškino tipko ali preko menija (Pregled > Nov komentar) odpremo okence za vnos pripomb.« Komentiranje na wikijih pa lahko opravimo na pogovorni strani besedila, avtorja, lahko odpremo samostojno stran na Wikiverzi ali pa znotraj besedila s predlogo ali beseda s popravljeno napako.

Navajanje

S sopomenko citiranje. Gre za eno izmed glavnih sestavin znanosti. Vedno obstajajo osebe, ki so se na neko področje že spustile in ga domala preučile. Vedno bo neka literatura, ki jo bodo ljudje upoštevali in bo splošno sprejeta, zato se citiranju ali navajanju ne gre izogniti.

In moje osebno mnenje je, da je citiranje koristno! Če hočemo rasti moramo graditi na temeljih in ne vedno znova začeti od začetka.

Čemu sploh citiramo?

Kot sem že zgoraj omenil par besed o nujnosti citiranja, bi se pri tem poglavju malce na daljše razpisal. Razvoj človeštva temeli na novih spoznanjih. Nova spoznanja niso možna brez znanja o prejšnjih spoznanjih. Citiranje in uporabljanje tujega materiala je torej koristna, domala nujna, zadeva!

Seveda so tukaj tudi čisto banalni razlogi za citiranje. S tem damo vedeti, da mislimo resno, da smo preštudirali avtorje, ki so o govorjeni temi začeli raziskovati pred nami. Raziskovalno delo, ki se v popolnosti ne navezuje na prejšnja odkritja zagotovo ni raziskovalno delo.

»Vedno jasneje stopa v zavest spoznanje [ ... ], da človeški napredek ni stvar genialnih posameznikov, ampak podobno kot pri mravljah ali čebelah, ki se z njimi vsaj Slovenci tako radi primerjajo, stvar zavzetih množic oziroma bolj ali manj anonimnih posameznikov iz množic.«

Priznavanje avtorstva posameznikom je ena delikatnejših zadev v današnji družbi. V opoziciji množici, ki čedalje bolj pogosto »podarja« svoje znanje javnosti s prostim dostopom, so posamezni avtorji, katerim se gre poleg financ tudi za družbeni ugled. »Namesto za skupnost, ki jo vzpostavlja le taka ali drugačna voditeljska ikona, se zavzemamo za skupnost, ki identiteto gradi iz svojih lastnih dejanj.«

Prepisovanje

Plagiatorstvo je del vsakdanjika. Včasih niti naše misli niso zares naše. Težava pa je, ko si za tuje ideje lastimo nagrade družbe in s tem onečastimo delo, ki ga je pred prepisom v izvirnik vložil avtor.

Mogoče se bo v prihodnosti potreba po konstantnem sklicevanju in navajanju virov malo zmanjšala. Kritiki pred tem svarijo in krivijo Wikipedijo, saj naj bi bilo tam skupno znanje brez avtorja in se nekaterim ne zdi pomembno, da je navedejo kot vir.

»Ker je plagiatorstvo težko dokazljivo, se očitki razširjajo v obliki govoric namesto v argumentirani razpravi.«

Citatna industrija

Citatni indeksi

Citation index je bibliografska podatkovna zbirka, ki omogoča pregled medsebojno povezanega razpravljanja in identifikacijo pogosteje citirane objave, tako da iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave. Znanstvena področja imajo ločene citatne indekse. Na Slovenskem upoštevajo Scopus in Web of Science (WoS).

»Znanstvene revije so seveda zainteresirane za indeksiranje in si prizadevajo izpolnjevati zahteve za uvrstitev v ustrezne podatkovne zbirke. Med te kriterije spadajo: recenzijski postopki, mednarodno uredništvo, mednarodno naročništvo, spletna dostopnost ipd. Na podlagi podatkov iz citatnih indeksov se vsako leto računa faktor vpliva za posamezno revijo.«

Faktor vpliva

»Faktor vpliva (IF impact factor) je številka, ki kaže stopnjo uglednosti, tj. vplivnosti znanstvene revije.« Velike indeksirne hiše imajo različne načine izračunavanja IF. Najboj poznan bibiografski servis je Thomas Reuters, ki računa faktor vpliva določenemu številu revij, ki so zajete v dveh citatnih indeksih – naravoslovnem (SCI) in družboslovnem (SSCI), tistim v humanističnem (AHCI) pa ne.

Slovenske znanstvene revije

• Primerjalna književnost
• Slavistična revija
• Dve domovini
• Jezik in slovstvo
• Razprave SAZU
• Studia mythologica Slavica
• Knjižnica
• Phainomena
• Acta Neophilologica
• Traditiones
• Slavia Centralis (Maribor)
• Verba Hispanica

Razprave o slovenski književnosti:

• Slovene Studies (ZDA)
• Philological studies (Perm, Skopje, Ljubljana)
• Slavia Meridionales (Varšava)

Citatna tehnika

Citat je sestavljen iz dveh delov. Dobesedni navedek tujega besedila znotraj narekovajev. Vir citata, ki je lahko v celoti naveden – na koncu dobesednega navedka – znotraj oklepaja.

Opombe

Opombe se običajno nahajajo na dnu besedila, kjer se lepo kaže kaj je avtor mislil in kako je avtor mislil. Običajno se opombe pojavljajo v strokovnih besedilih, v literaturi pa jih le redko opazimo (skoraj nikoli). Kar je seveda pomembno in logično. Branje romana ali zgodbe mora teči in more biti za bralca kar se da prijetno, medtem ko je pri strokovnih besedilih zaželeno, da avtor čim več (optimalno vse) razloži. Bolj ko vemo kaj avtor strokovnega dejansko misli, lažje se z njim stroka strinja in v splošnem je precej manj komplikacij.

Kratki skici

V praksi pa se je uveljavilo izpuščanje končne pike znotraj oklepaja:

»Večina kupcev raje kupuje cenejše žepne izdaje.« (Žnideršič 1999: 85)

Nekdaj so se pisci izogibali ponavljanju imena avtorja, na katerega so se sklicevali, z besedami kot so prav tam, n.d., ker pa se zaradi potreb citatnih indeksov sklici avtomatsko preštevajo, priimek, letnico in stran ponovimo.

Kratki sklici so ključnega pomena, kadar želimo res izpostaviti neko bistvo. Gre za poved ali dve, s katerimi se običajno povzame končna misel.

Zaslon in papir

Seveda je največ sprememb pri pisanju splošno doživel razvoj pisanja na zaslon. Pisalni stroj je bil sicer neka varianta ravno med pisanjem na zaslon in ne pisanjem na papir. Predhodnik računalniškega načina pisanja, je ljudi že prej navadil na črkovanje besed s pomočjo tipkovnice in sestavljanje besedil s pomočjo tipk. Spomnim se, da mi je šlo kot otroku, pisanje na tipkovnico zelo težko. Bilo mi je zamudno in veliko hitreje sem pisal na roke, zatorej sem se večkrat odločil, da sem v osnovni šoli raziskovalne naloge oddajal pisane na roko. Ta strah pred tipkanjem se mi zdi da je še vedno v moji podzavesti, primer: Vedno kadar za študij je potrebno nekaj napisati, vedno si vsaj osnutek če že ne celotno nalogo napišem na roke.

V moderni dobi, pa si predstavljam, da bo velik problem pisanje na papir. Seveda bi bila to smiselna rešitev, kar se tiče ekoloških razlogov in pa hitrega razvoja. Zdi se mi, da bo pri mlajših ravno obratno. Veliko hitreje jim bodo šle prstne spretnosti in tipkanje, motorika za pisanje pa se bo počasi pozabljala.

Zaenkrat edina težava pri pisanje na zaslon je branje iz zaslona. Ko se tehnologija razvije do te mere, da bo branje iz zaslona tako prijetno, kot je pisanje na zaslon, takrat se zna zgoditi, da bodo knjige enostavno pozabljene in jih bomo nadomestili z zasloni. Kar po drugi strani sploh ni tako slaba ideja.

Zgledi

Tudi splošna hramba vseh podatkov in pregled nad zadevami je veliko lažji kot analogno iskanje podatkov. Iskanje po besedilu (kot nam to omogočajo DliB in ostali spletni portali) pa je zares koristno in nam prihrani ogromno časa.

Knjiga na bralniku

po mojem mnenju je bralnik ena izmed najboljših izumov moderne dobe. Gre za knjižnico v tablici, ki se zaradi preprostosti uporabe bere precej hitreje kot običajna knjiga, ekran je narejen tako, kot bi gledal navaden list papirja, bereš lahko ponoči in dolgo časa brez da bi te karkoli bolelo, obračanje strani je preprosto in ne rabiš neprestano prepogibati knjige. Tudi dostopnost literature je precej bolj ugodna in hitra. Na bralnik si lahko naložiš prek spleta okoli 3000 knjig in jih prebiraš kjerkoli. Ena velika prednost bralnika je tudi, da nima platnic in imaš še dodatno zasebnost ob branju.

Enciklopedijsko geslo

Enciklopedijska gesla večinoma nimajo urejenih metapodatkov, tako kot objave na dLibu ali Cobissu. Za navajanje gesel wikijevih spletišč imamo v stolpcu levo od članka poglavje Navedba članka, ki nam ponuja dovolj zgledov.

Namesto avtorja bi lahko napisali Sodelavci Wikipedije, vendar pa to ni potrebno. Nujni podatki so torej naslov gesla, naslov spletišča in datum – ki je potreben samo kadar se sklicujemo zunaj wikijev. Čas zadnje spremembe je napisan na dnu strani, vendar izluščimo samo dan, mesec in leto.

Naslova spletišča sta 2, in sicer »Wikipedija: Prosta enciklopedija« ter »Iz Wikipedije, proste enciklopedije«. V navajanju lahko uporabimo kateregakoli.

Navajanje URL-jev je po mnenju Hladnika grdo in nepotrebno, zato predlaga zapis na zaslonu z vgrajeno hiperpovezavo v naslov, na papirju pa samo dostopnost.

Blog

Ena izmed zelo priljubljenih načinov modernega komuniciranja z javnostjo je blog. Gre za spletni dnevnik, do katerega lahko dostopa javnost. Zelo mamljivo pri pisanju bloga je, da se hitro da zaslužiti. Najdeš pravo temo, dobiš veliko obiskovalcev in že se reklamni letaki grebejo za mesto na spletni strani bloga.

Kako fino bi bilo, če bi imel recimo Prešeren blog in na njem objavljal svoja dela.

Fotografija

Vire fotografij objavljamo direktno pod fotografijo in ne med seznamom virov in literature. Objavljamo po zaporednik številkah Slika 1: itd. V monografijah pa včasih na koncu objavijo seznam fotografij in stran, na keteri se nahajajo. Na wikijih jih ni potrebno oštevilčiti, saj se to naredi samodejno. Isto velja za navajanje grafikonov in tabel. Če objavimo zaslonski posnetek, fotografijo platnice knjige ali kaj podobnega, nam ni treba navajati avtorja teh dejanj, temveč avtorja fotografiranih stvaritev.

Ni vse, kar je objavljeno na spletu dovoljeno za nadaljno uporabo. Prepričati se moramo, da je fotografija javna last (sem spadajo objave na spletiščih Instagram, Flickr.).

Če je fotografije objavil nekdo, ki jih ni sam posnel, je najbolje, da navajanje začnemo z naslovom spletišča, kjer so bile objavljene.

Slika 6: France Gorše: Karel Mauser [19??]. Podbrezje 2007. Foto Miran Hladnik 2011. Mauser, Karel. Literarni spomeniki. Geopedia.si. »Splošno priporočilo je, da navedemo čim več dostopnih informacij in da jih, kadar smo v zadregi, oblikujemo kar opisno.«

Glasba

Glasba in avtorske pravice pri glasbi so zelo vprašljiva tema mnogih diskusij. Težava je, da je hitro neko delo v glasbi lahko plagiat in zelo težko se dokaže, da je neko delo plagiat.

Pri navajanju glasbe moramo biti pozorni na mnoge sestavine, ki jih moramo nujno omeniti. Gre se za Avtorja skladbe, naslov, katerega leta je bila napisana in običajno se pripiše kdo jo izvaja. Velika zmeda je predvsem zaradi poimenovanja klasičnih skladb, ki se večkrat imenujejo po intonaciji v kateri so zapisane in tako pride do 20 primerov pri katerih se delo imenuje Koncert v d-molu.

Ob spoznavanju SR

Na prvi pogled zgleda kot besedilo, ki bi ga bral v čakalnici Zdravstvenega doma, ko doma pozabiš najljubšo knjigo. Že na naslovnici se opazi, da gre za večjezično delo z relativno dolgo tradicijo (letnica 2003). Zadnja plat knjige spominja na modernistično umetnost. Ko jo na hitro prelistaš lahko sklepaš, da gre za strokovno besedilo, ker v reviji ne opaziš niti ene fotografije, temveč le par tabel in ogromno črk. V oko mi je padla še cena (22 eur za posameznike) in naklada (550 izvodov).

SR članek: O PETNAJSTEM MEDNARODNEM SLAVISTIČNEM KONGRESU V MINSKU

• Navada je, da poročila o vseh Slavističnih kongresih pristanejo v SR
• Alenka Šivic Dular:

-predsednica Slovenskega slavističnega komiteja

-slovenska predstavnica v Mednarodnem slavističnem komiteju

• Tehnični podatki:

-20. do 27. avgust Minsk (Belorusija)

-udeležilo se ga je 8 slovenskih slavistov oziroma slovenistov

-4 iz FF v Ljubljani, 3 iz Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, 1 iz FF v Mariboru

- kongresi potekajo na vsake 5 let

- kongresa se udeleži približno 500 slavistov

Zelo zanimiv članek, ki me je seznanil z nečim novim. Pregled programa mi sicer ni bil ravno jasen (imam premalo predznanja), zato sem se osredotočil na splošne podatke o Kongresu. Zelo smiselno je, da se take vrste literatura pojavlja v Slavistični reviji, kjer določene naslovnike zagotovo zanima čim več informacij o dogajanju stroke na mednarodni ravni. Članek, ki sem ga izbral zaradi prikupne dolžine, se je izkazal za zanimivo izkušnjo.

Obisk simpozija Toporišičeva Obdobja

petek 11.11.2016 Ljubljana, stavba Univerze v Ljubljani Dvorana rektorjev 9.00-9.40

Obiskal sem tri predavanja, ki so se tematsko navezovala na glagolski vid. Prvega predavanja, kjer je govorila gospa Plotnikova sem razumel bolj malo, saj je predavala v materni ruščini, ki je nisem najbolj vajen. Na ogled starejše gospa je v dvorani vseeno držala veliko napetost z zanimanjem prisotnih in videlo se je, da je med navzočimi cenjena. Drugo predavanje je bilo veliko lažje slediti, gospa Derganc je predavala v slovenskem jeziku. Zadnji predavatelj se mi je zdel najboljši, govoril je zelo tekoče, uporabljal premore in poudarke kjer je bilo treba in naredil obravnavano snov izjemno zanimivo. Splošna izkušnja je bila zelo zanimiva in žal bi mi bilo, če se predavanj nebi udeležil. Želel sem si le, da bi imel več znanja o predavanem, da bi lažje sledil in si o govorjenem lažje ustvaril objektivno mnenje. Bila je to prijetna izkušnja tudi zaradi navdiha samega. Biti v prostoru kjer je bilo toliko ljudi, ki jih zanimajo podobne zadeve kot mene, je bilo res navdihujoče.

Slovar manj znanih besed

Beseda	Pomen
marginalizirati	[1]
kataklizma	[2]
voluntarizem	[3]
impresum	[4]
gmajna	[5]
vademekum	[6]
kolofon	[7]
ekspertiza	[8]
plasiranje	[9]
uzurpacija	[10]
sublimen	[11]
kredibilnost	[12]
konzum	[13]
infaltilen	[14]
atavizem	[15]
modus	[16]
sintagma	[17]
parcialen	[18]
apoliničen	[19]
ludist	[20]
egalitarizem	[21]
abolija	[22]
sinopsis	[23]
sintagma	[24]
utilitarizem	[25]
sintagma	[26]
rafal	[27]
koncept	[28]
lementacija	[29]