Uporabnik:Nina orazem

PREBIRANJE NOVE PISARIJE

UVOD

»Uvod v študij slovenske književnosti« piše na urniku. Spreletavajo me različne asociacije, le kaj bi se lahko skrivalo za poimenovanjem tega predmeta? Tekom prvega predavanja se študenti seznanimo s strokovno literaturo in moram priznati, da me sprva ni prav nič mikalo, da bi posegla po knjigi z naslovom Nova pisarija: Strokovno pisanje na spletu. Ne samo, da se moje znanje o uporabi spleta konča pri iskanju zadetkov na Googlu, sem tudi ena tistih, ki veliko raje posežejo po fizični obliki knjige kot pa po tisti v elektronski obliki. Vseeno pa sem se odločila za študij slovenistike in zdi se mi prav, da pri posameznem predmetu preberem vsaj obvezno literaturo, če že ne tudi tiste na seznamu »priporočljivo«. Tako začnem prebirati to Novo pisarijo in ko moj pogled zdrsi skozi uvodne povedi spoznam, da sem se zmotila. Namesto suhoparnih stavkov me v Uvodu pričakajo povedi, ki se tekoče in lepo berejo ter tako nemudoma pritegnejo mojo pozornost in mi dajo novega zagona, da zagrizem v meni precej nepoznano temo.

Menim, da je Uvod Nove pisarije odlično zapisan, saj bralca seznani z osnovnimi pojmi o katerih se bo pisalo v naslednjih poglavjih knjige, tako nam na kratko predstavi nekaj osnovnih podatkov o delu in njegovi namembnosti, nekaj besed pa v samem Uvodu posveti tudi pismenosti in Wikimedijinih spletiščih, ki sta pravzaprav glavni temi Hladnikove Nove Pisarije.

PISMENOST

Informacijska družba

Informacijska družba, ali kot bi rekli v angleščini industrial society, je ime za socialno paradigmo današnjega časa, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo in vsebuje naslednje koncepte: participativna kultura, družbeni mediji, družabna omrežja, fanovska kultura... Novejši koncepti nasprotujejo starejšim, to je primer koncepta Gutenbergove galaksije.

     Opomba: Gutenbergova galaksija je delo, ki ga je leta 1962 napisal kanadski profesor in filozof Marshall McLuhan. Avtor v delu analizira učinke množičnih medijev, še posebej tiska, na evropsko kulturo in človeško zavest.

Wikiji

Kaj pravzaprav so wikiji? Wikiji so žargonski izraz za skupek spletišč, ki so se z Wikipedijo v jedru pojavila leta 2001 in so vzorčno oblika sodobne pismenosti. Spleta ne vidijo le kot vir informacij, temveč kot prostor, kjer informacije oblikujemo in jih objavljamo, na svojo pobudo, brez želje po zaslužku, v sodelovanju z drugimi.

Lahko bi rekli, da wikiji stojijo za vrednotami, ki jih danes v svetu mnogokrat primanjkuje oziroma smo ljudje preveč zaposleni s ciljem, da bi bili boljši kot drugi in zaradi lastnega egoizma mnogokrat pozabimo na sočloveka, pozabimo na to, da bi pomagali ljudem, jim kako storitev opravili zastonj in prostovoljno, zgolj z željo, da bi prispevali nekaj v dobrobit posamezniku ali skupnosti. Wikiji nam omogočajo ravno to, koristno prispevati k družbi in njenemu razvoju, pri tem pa je edino plačilo dober občutek in zavest, da smo storili nekaj dobrega, kar je po navadi vredno več kot vsakršno plačilo.

V poglavju Wikiji izvemo tudi nekaj o jezikih na Wikipediji, in sicer, da jih razvrščamo po Kornaijevi lestvici in da slovenščina spada v 2. skupino te lestvice, pod tako imenovane vitalne jezike.

                Opomba: ANDRAS KORNAI prihaja iz Budimpešte, je matematični jezikoslovec in docent na Tehniškem inštitutu v Budimpešti.       
                Njegovi raziskovalni interesi vključujejo: matematične vidike obdelave naravnega jezika, prepoznavanje jezika in OCR.

Poglavje se dotakne tudi slovenske wikipedije, in sicer izvemo naslednje podatke:

• obstaja od leta 2002
• leta 2016 je slovenska Wikipedija presegla 15000 gesel
• tistih, katerih delovanje na Wikipediji je trajnejše, je okrog 500
• trdno jedro slovenskih wikipedistov tvorijo administratorji

Avtor

Avtorske licence: ustvarjalna gmajna in Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah

Kot prvo avtor navaja, da je rezultat branja besedilo, a besedilo različne stroke opisujejo drugače:

- jezikoslovje: »Besedilo je oblika jezikovne komunikacije.«

- literarna veda: »Besedilo je nekaj berljivega.«

- pravni zorni kot: »Besedilo je intelektualna lastnina, okrog katere se je oblikovala specifična zakonodaja, pod imenom copyright oz. avtorske pravice.«

V nadaljevanju se stvari razpletejo predvsem okoli pomena besedila iz pravnega zornega kota, pravni koncept intelektualne lastnine si prizadeva za ozaveščanje o posebnih pravicah in za izkoriščanje le teh. Težava se pojavi, ko se srečamo s čim drugim kot je natisnjeno besedilo, na primer z glasbo, filmom, fotografijo, z besedili v digitalni obliki... Oviro poskušajo odpraviti z alternativnim pravnim konceptom pod imenom Creative commons. Idejni oče in ustanovitelj tako imenovanega creative commonsa, ki izhaja iz svobodne kulture, je Lawrence Lessig, v slovenščino pa je koncept preveden z besedno zvezo "ustvarjalna gmajna"

               Citat»..nikoli prej se ni zgodilo, da bi kulturni monopolisti uporabili strah, ki nastane ob novih tehnologijah, 
               natančneje interneta, z namenom, da bi zmanjšali obseg idej v javni lasti. Hkrati pa iste korporacije uporabljajo                
               tehnologije, da z njimi vedno bolj nadzorujejo kaj lahko in kaj ne smemo početi s kulturo.«                                           
               O svobodni kulturi (About Free Culture), Lawrence Lessig

Kaj pa copyright? Avtorska zakonodaja, ki v Sloveniji sliši na ime Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah. Avtorska zakonodaja naj bi preganjala kršitve materialnih avtorskih pravic (lastnik zaradi kršitelja utrpi finančno škodo), a vseeno se najdejo tudi lastniki, ki se na sodišča obračajo tudi, kadar so kršene samo njihove moralne avtorske pravice , kot so na primer nekorektno citiranje , posnemanje in druge oblike prisvajanja njihovega dela. Avtorji se premalokrat zavedajo, da s svojim pisanjem in z objavljanjem svojih del širijo obzorje znanja drugih ljudi in jim pomagajo pri pridobivanju novih informacij, prevečkrat se zgodi, da jim želja po zaslužku zamegli um in pozabijo na prvoten in poglaviten namen svojega pisanja, ustvarjanja in objavljanja. Pri avtorski zakonodaji je pametno omeniti tudi tako imenovano pošteno uporabo (fair use). Uporabnik po navadi za množično razmnoževanje potrebuje avtorjevo dovoljenju, a to ni vedno tako, pomembno je da se zavedamo, da o pošteni uporabi govorimo, kadar obstaja soglasje, da avtorju z njo ni bila povzročena nikakršna škoda (predvsem finančna) in seveda, da uporabnik to počne z dobrimi nameni, brez zlih misli ali naklepov.

V tem poglavju se avtor dotakne tudi etike strokovnega pisanja in nam da misliti, etično pisanje je namreč tisto pisanje, ki izvira iz zanimanja za temo samo, ne pa raziskovanje in pisanje z namenom samopromocije. Pa se danes pisatelji držijo etike strokovnega pisanja ali še vedno v veliki meri mislijo na zaslužek in na lastno prepoznavnost? Pojavlja se tudi vprašanje o avtorskem napuhu in k omejevanju le tega.

KLJUČNE STVARI V POGLAVJU:

• Etika strokovnega pisanja.
• 4 področja pismenosti (za vsakdanje sporazumevanje, leposlovno, strokovno in znanstveno ter publicistično oziroma novinarsko).
• Lingua franca: je razširjen jezik, ki ga govorci različnih jezikov uporabljajo za medsebojno sporazumevanje (v evropskem prostoru je to angleščina).
• Korektura in lektura.
• Kolektivno pisanje.
• Kaj pomeni "postaviti besedilo" (postaviti še ne pomeni nujno tudi objaviti).
• Množični um in kritika Jarona Laniera.
• Avtorske licence.

Bralec

V poglavju "Bralec" se avtor med drugim ukvarja tudi z dostopnostjo znanja, kar me je nadvse pritegnilo, avtor nam predstavi situacijo, ki ljudem praktično tiči pred nosom, le opazimo je ne. Postavljeni smo pred dejstvo, da še vedno slepo kupujemo znanje oziroma literaturo, hkrati pa še vedno mislimo, da je pridobivanje znanja zastonj. Avtor navede nekaj vsakdanjih primerov, ki nam hitro odprejo oči: galerije in muzeji so plačljivi, v knjižnicah moramo poravnati članarino, za ogled filma moramo kupiti vstopnico, revije imajo naročnino… Še vedno mislimo, da je znanje zastonj? Seveda se stvari obračajo na bolje, kljub temu da veliko informacij pridobimo šele takrat, ko odpremo svojo denarnico, so se v zadnjih desetletjih pojavile različne alternative prek katerih lahko posegamo po znanju, takšen primer je internet. Internet »je razširil prostor svobodnega pretoka informacij in postopoma krepi pričakovanja njihove lahke dostopnosti in neplačljivosti.« (Hladnik, Nova pisarija, 70) Še vedno pa se pojavljajo skeptiki, ki ne zaupajo v novodoben način pridobivanja informacij, to je s pomočjo interneta, tu moramo ljudje zaupati v TEMELJNI HUMANISTIČNI POSTULAT.

Besedilo se usmeri tudi v plačljivost literarnih objav in spodbudi naše razmišljanje tudi na tem področju, če se nas večina strinja, da bi morale biti znanstvene in strokovne objave v veliki večini neplačljive, se mnenja začnejo krhati pri literarnih objavah. Sama menim, bi morale literarne objave v veliki večini ostati plačljive, ne zato, ker bi spadale pod področje plačljivega razvedrila, temveč zato ker, kot je omenjeno v Novi pisariji, literarni avtor plačilo potrebuje za preživetje, znanstveni avtor pa po navadi ima akademsko službo, njegova objava določenega znanstvenega dela pa je le obveza neke financirane raziskovalne dejavnosti.

KLJUČNE STVARI V POGLAVJU:

• S spremenjenim konceptom pismenosti se pojavi zahteva po prosti dostopnosti informacij.
• Je prosto dostopnost znanja zunaj šole mogoča?
• Internet in nekatere njegove prednosti.
• Europeana - evropska digitalna knjižnica z digitaliziranimi slikami, besedili ter zvočnimi in video posnetki
• Prosti dostop ni enak prosti vsebini
• "open" izrazi (open data, open access, open content, open education, open knowledge, open source, open science)
• Projekt Open access Slovenia (izraza "prost" in "odprt")

KREDIBILNOST

Za objavljanje je danes veliko manj ovir kot v preteklosti, kar velja tako za tiskane kot za spletne objave. V današnjem življenju lahko objavlja vsakdo in ta vsakdo lahko praktično objavi karkoli želi, zato se danes marsikdaj soočimo z vprašanjem o kredibilnosti oziroma o zanesljivosti podatkov.

      Opomba: Alan Sokal in njegova potegavščina (=Sokalova potegavščina): l. 1966 je Alan Sokal objavil svoj članek, ki ga je namenoma slabo spiasal, da bi testiral strogost revije pri izbiri gradiva za objavo.

Aktivizem

K spremembi dojemanja znanosti je pripeljalo prepričanje, da objektivno znanstveno spoznanje človeških zadev ni mogoče, saj ga vedno zmoti raziskovalčev interes.

Aktivizem je socialni koncept, ki ga dokumentirajo slovarske sintagme kulturni, mladinski, partijski, sindikalni aktivisti. splošni pomen aktivizma pa bi bil "kdor aktivno deluje v kakšnem društvu ali gibanju". A kljub temu, da pojem mnogokrat povezujemo z liberalnimi nazori, aktivizem ne pomeni nujno, da imamo opraviti z naprednimi družbenimi gibanju. Tako se pojavijo marsikatere negativne plati aktivizma: egoistično sledi samo svojemu interesu in se ne zmeni za pomisleke in nasprotne argumente, prav tako apelira predvsem na čustva, velikokrat posplošuje dejstva in izpusti vse tiste informacije, ki njegovi trditvi ne ustrezajo.

Pomembno je ločevanje pojmov kritična refleksija in aktivistični diskurz. Kritična refleksija namreč pomeni odmik od predmeta opazovanja, to pa je ravno tisto, česar si aktivizem ne sme privoščiti. Prav tako nas kritična refleksija spodbuja k raziskovanju nasprotnih stališč in interesov ter blokira akcijo, ki je mogoča le iz prepričanosti v svoj prav.

Avtorstvo

Po eni strani inštitucije avtorju podeljujejo legitimiteto njegovim objavaam, po drugi strani pa inštitucije rade zavirajo objavo prelomnih odkritij, novitet. Upravičeno smo kot bralci sumničavi, kadar za objavo ne stoji nobena inštitucija, ni pa to avtomatsko znak slabe kvalitete objavljenih informacij. Do nezaupanja nas pripelje tudi starosti dokumenta, ker so starejši dokumenti že prestali kritične presoje so zato njihove informacije zanesljive, a to še ne pomeni, da so edine in še z daleč ne popolne. Zato je stare dokumente oziroma stare informacije skoraj nujno primerjati z novejšimi objavami, tistimi, kjer lahko informacije ves čas ažuriramo (npr. Wikipedija).

Strokovno recenziranje

Strokovno recenziranje je v znanosti utečen postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih. Strokovnemu recenziranuju pa so podvrženi avtorji, ki pošljejo razpravo za objavo v strokovni reviji, referenti, ki prijavljajo prispevke na znanstveni konferenci, pisci poglavij v znanstvene zbornike, raziskovalci, ki prosijo sofinanciranje projektov in mnogi drugi. Strokovno recenziranje je oblika samoregulacije znanstvene skupnosti, s katero ta vzdržuje standarde kvalitete, poraslo je šele v zadnjem desetletju, ko je poraslo število znanstvenih objav. Recenziranje naj bi preprečevalo objavljanje nepreverjenih in nedomišljenih razprav in razprav, ki ne upoštevajo strokovnih standardov.

Delo, ki je predmet strokovne presoje recenzenti sprejemajo, zavrnejo ali sprejemajo pod pogojem, če avtor popravi problematična mesta (3 možni izidi: sprejem članka, njegova zavrnitev ali pogojni sprejem, najpogostejši je zadnji). Nevtralno in pravično presojo pa skušajo zagotoviti z anonimizacijo postopka, ki obvaruje recenzente pred jezo avtorjev, ki so prepričani v svoj prav. Tu naletimo na dva pojma:

- slepa recenzija: o njej govorimo, kadar avtor ne ve, kdo je ocenjevalec njegovega izdelka

- dvojna slepa recenzija: o njej govorimo, kadar tudi recenzent nima podatka, kdo je avtor razprave, ki jo ocenjuje.

Pravopis

V zanesljivost informacije največkrat podvomimo, če se pisec ne zna dobro izražati oziroma se opazi, da ne pozna pravopisa. Vseeno je treba poudariti, da se pravopis spreminja, zato po njegovi rabi lahko sklepamo na starost pisca.

Nekaj pomembnejših napotkov, ki bodo odpravili našo slabo jezikovno kompetenco:

• Poznavanje razlike med vezajem (-), pomišljajem (–) (<Ctrl> in <->) in dolgim pomišljajem (—) (<Ctrl> + <Alt> + <->), kdaj jih zapisovati stično in kdaj ne
• Zaimek le-ta namesto tale je papirnat.
• Dolgi pomišljaj pride v poštev za členitev dolgih odstavkov, ki jih ne želimo ali ne smemo razbiti na manjše (to se zgodi v opombah, ki ne smejo biti odstavčno členjene). Nestični dolgi pomišljaj stoji samo med povedmi, ne pa znotraj povedi.
• Slovenski pravopis pozna tri oblike dvojnih narekovajev in več oblik enojnih. Slovenska Wikipedija priporoča rabo srednjih narekovajev (»«). Pritisk na narekovaje v levem zgornjem kotu tipkovnice bo na zaslon priklical narekovaj zgoraj/zgoraj, ki je enak za začetno in končno pozicijo (") in je nekakšna emulacija tistega edinega narekovaja, ki ga je bilo mogoče natipkati na mehaničnem pisalnem stroju. Tretja oblika so vejični narekovaji spodaj/zgoraj, značilni za tradicionalne tiske.
• Pred naštevalnim nizom je dvopičje večinoma odveč (Med filologije spadajo: italijanistika, slovenistika, bohemistika --> Med filologije spadajo italijanistika, slovenistika, bohemistika)
• Odveč je, če v isti povedi skupaj uporabljamo npr. in veznik itd., itn., ipd.
• Tropičje se razume kot alternativa vezniku itd., vendar marsikdo rabo tropičij v strokovnem besedilu razume kot znak okužbe z leposlovnim izrazom, zato jih je potrebno uporabljati previdno. Pred tripičjem ni vejice, tropičje je nestično ločilo!
• Vprašajev in klicajev naj bo v strokovnem besedilu malo.
• Podpičje uporabljajmo takrat, ko se zdi pika premočna, vejica pa prešibka.

Digitalna pismenost

Danes mora znati besedilo do konca pripraviti avtor sam, kar pomeni, da mora dosledno upoštevati različne tehnične parametre, kot jih diktirajo uredniki, če želi, da bodo naše delo sploh vzeli v roke. Danes besedilo, natipkanega na mehanični pisalni stroj ne bodo sprejeli, zato brez računalnika ne bo šlo.

Pisec mora tako danes poznati razlike med računalniškimi formati, prepoznava pa jih po končnicah v naslovih dokumentov:

• txt pomeni golo besedilo
• doc, docx, rtf, odt pomeni obogateno besedilo
• htm ali html je spletno besedilo
• pdf je natisljivo besedilo

Navajanje

Strokovni pisec ali govorec brez sklicevanja na druge skoraj ne more. Garniranje besedil z referencami na druge avtor izkazuje svojo načitanost, poznavalstvo, s tem tudi svojo intelektualno superiornost, in umešča svoje sporočil v kontekst. S tem ljudem olajša razumevanje in poveča učinek sporočenega, ljudje pač še vedno bolj verjamejo stališčem, za katera se zdi, da za njimi stoji več ljudi.

V strokovnih besedilih so sklici grafično poudarjeni z narekovaji ali so celo v samostojnem odstavku in pospremljeni z identifikacijo vira v oklepaju za citiranim besedilom oziroma v opombi na dnu strani. Viri so urejeni po priimkih avtorjev. Priimki avtorjev so neredko poudarjeni z razprtim tiskom ali s kapitelkami in tako na daleč signalizirajo, za kakšno besedilo gre.

Plagiiranje (oziroma prepisovanje) ni enako sklicevanju na tuje znanje. O plagiatu namreč govorimo takrat, kadar se tuje znanje uporablja kot lastno, ne da bi navedli, od kod smo dobesedno prepisali ali povzeli izjave. Tako početje se v naši kulturi graja kot moralno zavrženo, nima pa vedno pravnih posledic. Ker je plagiatorstvo težko dokazljivo, se očitki razširjajo v obliki govoric namesto v argumentirani razpravi.

Citiranost je pomemben mehanizem za oblikovanje hierarhije v stroki. Citation index je bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave, da bi dobili pregled nad medsebojno povezanostjo razpravljanja in identificirali pomembnejše objave od manj pomembnih.

Citatni indeksi:

• SCI: Science Citation Index
• SSCI: Social Sciences Citation Index
• AHCI: Arts and Humanities Citation index
• Scopus
• WoS: Web of Science
• Googlov Učenjak

Kaj pa faktor vpliva? To je številka, ki kaže stopnjo uglednosti, tj. vplivnosti znanstvene revije. številko dobijo tako, da število citatov, ki so jih bili članki iz revije deležni v drugih pomembnih indeksiranih revijah v zadnjih dveh letih, delijo s številom objavljenih člankov v tem času, in pomeni povprečje citiranosti na članek. Višji kot revijin faktor vpliva, več je vredna objava v taki reviji in višje se vrednoti znanstveni ugled avtorjev, ki tam objavljajo. Slaba stran teh meritev je, da so kulturno pristranske: skoraj vse revije so namreč z angleškega govornega območja.

Nekaj slovenskih znanstvenih revij, ki so jih domači strokovnjaki navedli kot najkvalitetnejše:

• Primerjalna književnost
• Slavistična revija
• Dve domovini
• Jezik in slovstvo
• Razprave SAZU

Citatni slogi

• APA
• MLA
• AMA
• čikaški
• wikipedijski
• Bluebook
• ALWD
• ASA
• Vancouver
• Turabian
• MHRA

ŽANRI

Na internetu je možnosti za oblikovanje pisnih sporočil in za pisno komunikacijo nasploh veliko, njihov zvrstni repertoar pa je podoben kot v tisku. Odločamo se med vsakdanjim sporazumevanjem, publicističnimi, umetnostnimi in strokovnimi/znanstvenimi žanri. Meje med njimi niso vedno ostre, a zdi se, da pogostje kot nekdaj do nesporazumov v komunikaciji prihaja zato, ker jih pisci mešajo.

Šolsko pisanje

V šolsko strokovno pisanje sodijo: referat, esej in diplomska, magistrska in doktorska naloga. Šolsko oziroma akademsko pisanje pa se od "zaresnega" pisanja razlikujejo v tem, da je namen šolskega pisanja izpolniti študijske obveznosti, za oceno in za dosego naziva.To pisanje moramo jemati nekoliko z rezervo, saj nekateri pišejo le zato, da bi ugodili mentorjem in ne zato, ker bi si želeli sami.

Popravljanje

Vzpostavitev reda je eden od pogojev za delovno učinkovitost, urejena besedila pa so pogoj za njihovo optimalno funkcioniranje. Odlična zgleda principa popravljanja sta Wikipedija in Wikivir, slednji še bolj, saj se pisec v izhodišču znajde pisec s strojno prebranim besedilom, za katerega mora najprej najti ustrezno mesto na spletišču, ga postaviti, popravit, opremiti z metapodatki in uvrstiti v različna kazala.

Popravljanje je zbirni izraz za dve različni strokovni dejavnosti, za lektoriranje in korigiranje:

• Lektura je popravljanje besedila drugega pisca, da bi bilo sporočilno optimalno. Za dosego tega cilja mora lektor v besedilu odpraviti zatipkanine, pravopisne napake in slogovne pomanjkljivosti, ki utegnejo ovirati sporočilo ali celo povzročiti komunikacijski nesporazum.
• Korektura je odpravljanje napak, ki jih je v besedilu povzročil kdo drug, po navadi stavec ali strojno branje. Korigirajo se besedila, pripravljena za objavo.

Danes lektoriramo besedila v urejevalniku s funkcijo Sledi spremembam, avtor ali urednik pa vsak popravek posebej ali vse skupaj naenkrat s klikom sprejmeta ali zavrneta. Korekture so se nekdaj opravljale le s pisalom na rob korekturnih iztisov in jih je stavec potem vnašal v stroj, danes pa tiskarne ali uredniki pošiljajo v korekture besedila v formatu pdf.

Uredništvo ali urednikovanje je ime za vrsto kompleksnejših opravkov z besedili, ki so jih napisali drugi. Urednik pa je oseba, ki gre prva skozi besedilo in se odloči, ali ga bo sprejel v objavo ali ne.

Komunikacija v stroki

E-POŠTA

Ko govorimo o strokovni komunikaciji, mislimo najprej na to, kako so posredovani rezultati raziskav, torej na razprave, konference, projekte, radi pa pozabimo na pomemben segment komunikacije med akterji na strokovnem področju, ki je potreben, da do objav sploh pride. Ta spremna komunikacija se dogaja v živo (sestanki) ali pa v pisemski obliki (danes predvsem e-pošta).

E-pošto so izumili za potrebe znanstvene komunikacije na MIT (Massachusetts Institute of Technology) leta 1961, za globalno dopisovanje pa je postala uporabna od 80. let dalje. V komunikaciji preko e-pošte pa se je do danes razvilo že kar nekaj razvad, ki pravzaprav ne pripomorejo k izboljšanju odnosov (npr. neodzivanje na e-pošto, če se pozabimo zahvaliti . . .)

Za boljšo komunikacijo s pomočjo e-pošte pa se poskušajmo naučiti nekaj osnovnih stvari:

• V vrstico Za: (To:) v glavi pošte vnesemo naslovnikov poštni naslov.
• V vrstico Kp: ('kopija', angl. Cc: 'carbon copy' ) vse tiste, ki jih v pismu ne nagovarjamo neposredno, ampak jim pošiljamo samo v vednost.
• V vrstico Skp: ('skrita kopija', angl. Bcc: 'blind carbon copy' ) pa prejemnike, ki jih želimo obvestiti tako, da jih drugi ne vidijo na seznamu prejemnikov.

Včasih smo postavljeni pred dilemo, ne vemo, kateri izraz bi izbrali za naslavljanje osebe, bi osebo tikali, bi jo vikali? Da bi se izognili takšnim zagatam lahko na forumih, kjer poteka debata o strokovnih rečeh, izberemo ustrezno obliko.

SOCIALNA OMREŽJA

Socialna omrežja je ime za načine družbene komunikacije, ki jih je prinesla nova socialna paradigma, tj. informacijska družba s svojo participativno kulturo. socialna omrežja se razlikujejo v funkcijah: Facebook (pojavil se je leta 2004) in Linkedln služita zasebni komunikaciji in vzdrževanju skupnosti (pa jo res???), YouTube spada v skupino spletišč za izmenjavo vsebin, Blogspot in WordPress sta za pisanje dnevnikov, wikiji za tiste, ki bi radi prispevali k skupnemu znanju (najpopularnejše omrežje z 1,2 milijarde uporabnikov je Facebook, sledi mu YouTube)

Socialna omrežja sicer niso medij, ki bi bil pisan na kožo človekovim strokovnim in znanstvenim prizadevanjem, ampak so namenjena njegovim potrebam po druženju in vsakdanji komunikaciji. Facebook je vseeno pomemben člen v promociji znanstvenoraziskovalnih, strokovnih, pedagoških in drugih akademskih informacij, vseeno pa je akademska populacija na Facebooku danes manjšinska.

Literarna kritika

Povzetek lastnosti literarne kritike:

• Vnos v označenem seznamuInštitucijo kritike poznajo samo demokratični sistemi.
• Kritik je dolžan upoštevati beročo publiko, ne pa zgolj ekspertna stališča, zato je njegovo pisanje na presečišču publicistike in znanosti.
• Kritika je vedno subjektivna, objektivnih vrednostnih kriterijev ni.
• Reklamno pisanje enega avtorja o knjigi drugega avtorja ne spada med resne kritike.
• Prepoznavna lastnost kritike je polemičnost.
• Na kritična stališča vpliva čas, zato niso trajno veljavna.
• Kritika naj bo jasna, prepričljiva in poučna.
• Kritika naj tudi zabava.
• Kritika ne vpliva veliko na branje knjig, bralce le ozavešča.
• Kritik si neredko nakoplje nad glavo sovraštvo avtorja in njegovih prijateljev.

Izpostaviti je potrebno še razliko med literarno in strokovno kritiko. Predmet prve je literarno delo (pesniška zbirka, roman), predmet druge pa strokovno ali znanstveno delo (npr. literarnozgodovinska monografija, nova številka znanstvene revije).

Enciklopedični članek

Enciklopedični članki zahtevajo jedrnatost oziroma konciznost. in princip leksikalnega sloga. Enciklopedični članki so članki brez anekdotičnosti, prepodrobnih informacij, prav tako morajo vključevati čim manj podrobnosti, črtajo se tudi fraze z nizko informativno vrednostjo in retorične figure.

Poudarjeno se za Wikipedijo zahteva upoštevanje naslednjih načel:

• soglasnost, sodelovanje, strpnost, tj. upoštevanje drugih piscev
• vrednostna nevtralnost (zato je prepovedano pisanje gesel o samem sebi in so odveč opredeljevanje, zavzemanje ali aktivizem)

SLOVARČEK NOVIH BESED

A

Analfabet - kdor ne zna pisati, brati; nepismen

Angažma - zaposlitev

Abstrakt - sinopsis oziroma izvleček

Aspekt - izhodišče kriterija za pisanje česa; vidik

Altruizem - ravnanje, nazor, pri katerem človek upošteva koristi drugih, nesebičnost

Agitirati - pridobivati koga za kaj

B

C

Č

Čuječnost - pazljivost, skrbnost

D

Defetizem - mnenje, prepričanje

Distribuiran - razpršen

Deletant - amater

E

Eklatanten - očiten

Eminenten - zaradi izrednih sposobnosti, dosežkov zelo cenjen, upoštevan, znamenit, odličen

Egalitarizem - nazor, da so ljudje enaki, enakopravni

Eskalirati - postopno se širiti, stopnjevati

Embargo - trgovska zapora

F

Fantazma - podoba, privid, ki nastane iz pretirane fantazije

G

Garnirati - olepšati, okrasiti

H

I

Intenca - težnja, nagnjenje, usmerjenost

Indikator - kar napoveduje ali kaže stanje ali nakazuje razvoj česa; kazalec, kazalnik

Inercija - stanje, za katero je znač. velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti; lenobnost

J

K

Konzument - porabnik

Kredibilnost - verodostojnost

Konformen - v skladu z družbenimi ali skupinskimi normami

Konsenz - soglasje, privolitev

Konotacija - pojav, da dobi beseda drug, zlasti čustveno, osebnostno obarvan pomen

Konzum - poraba

Kontaminirati - spojiti, združiti

L

Larpurlartizem - nazor, da je funkcija umetnosti samo estetska, ne pa tudi družbena

M

Monografija - znanstveno delo, ki obravnava eno vprašanje ali temo

Maniheizem - nauk Manija v 3. stoletju, da je snov izvor zla in duh izbor dobrega

N

Nemanipulabilnost - nedotakljivost

O

P

Plasirati - doseči, da se nekaj uveljavi

Paradigma - vzorec, primer

Postulat - zahteva, nujnost

Periodika - časopisi, revije, ki izhajajo navadno v rednih časovnih presledkih

R

Revidiranje - brisanje

Repozitorij - prostor na strežniku za shranjevanje in dostopanje do dokumentov

recenzent - kdor recenzira, ocenjevalec

S

Skribomanija - lahko rečemo tudi grafomanija, to je obsesija s pisanjem

Sublimen - vzvišen, plemenit

Skript - zaporedje ukazov v programskem jeziku, ki omogoča pravilno delovanje določenih programov, aplikacij

Stavec - kdor ročno ali strojno izdeluje stavek za tiskanje

Š

T

U

Uzurpacija - nezakonita, nasilna prilastitev

V

Vračalka - tipka za brisanje

Z

Ž

OSTALI TUJI IZRAZI

Enter - vnašalka

Peer reviewing - recenzijski postopki, strokovno recenziranje

Open peer reviewing - javno recenziranje

Open data - odprti podatki

Open access - prosti dostop

DPLA - Digital Public Librari of America

AD HOC - čez palec

an sich - samo po sebi

premissions culture - kultura dovoljevanja

PLOS - Public Library Of Science

DOAJ - Directory of Open Access Journals

Impact factor (IF) - Faktor vpliva

PREBIRANJE SLAVISTIČNE REVIJE

Prvi vtisi ob prebiranju Slavistične revije

Odstranim plastično folijo in začnem listati po slavistični reviji, ki se je znašla v mojih rokah. Najprej preberm kazalo, da dobim rahel vpogled v obravnavane teme in si tako ustvarim okvirno sliko, o čem teče beseda v reviji. Odločim se, da preberem eno od razprav, odprem na strani 489, Sodobna slovenska poezija v Italiji, in začnem brati. Razprava me pritegne v povzetku, a ob nadaljnjem branju hitro ugotovim, da obravnavana tema še zdaleč ni lahkotno branje, teveč gre za množico kompleksnih in raziskanih dejstev, ki od bralca zahtevajo, da jih bere zbrano in morda ne ravno pred spanjem, temveč v okolju, kjer bo lahko ob prebranem razvil še svoje mišljenje in poglobil svoje znanje.

Članek: Sodobna slovenska poezija v Italiji

Kot sem že omenila v zgornjem vtisu, sem se odločila, da prebrem članek z naslovom Sodobna slovenska poezija v Italiji. Preden zagrizem v članek, izbrskam še nekaj podatkov o avtorici, Vilmi Purič, tržaški pisateljici in esejistki, ki že več let piše literarne ocene za Radio Trst A, objavlja kulturne kritike v lokalnem časopisu in poučuje slovenščino na tržaških višjih in nižjih šolah. Na podlagi ugotovitev lahko rečem, da tema, ki si jo je Puričeva izbrala za obravnavo v članku, glede na okolje v katerem biva in stvari s katerimi se ukvarja, ni presenetljiva, lahko pa hitro povzroči, da bralčeva pričkavonja pred branjem narastejo, marsikdo bi namreč rekel, da je pisateljica sama del slovenske literature v Italiji, zato dobro pozna to tematiko in jo bo znala tudi odlično predstaviti v svojem članku.

Tema v katero se spuščam z branjem članka je zame povsem nova, pravzaprav je ne poznam, a med branjem hitro ugotovim, da pesnikom, ki ustvarjajo v zamejstvu ne namenimo dosti pozornosti, in njih, žal, mnogokrat sploh ne poznamo. Vilma Purič se v svojem članku ukvarja z različnimi razvojnimi fazami slovenskega pesništva v Italiji, kako se je vse skupaj začelo pri opisivanju zgodovinskih dogodkov, predvsem grozote vojn, kot pravi Puričeva poezija takratnega obdobja postane posredovalka zgodovinskih dejstev, se nato nadaljuje v obdobje, kjer v ospredje vstopi oseben pogled na življenje, v katerem pa se mnogokrat odraža negotovost. Slovenska poezija v Italiji je doživela tudi obdobje, kjer je bila pomembna relativizacija kateregakoli vedenja in spoznanja, danes pa se pesniki osredotočajo na iskanje osebne resnice.

Članek mi je bil všeč, odprl mi je pogled na sodobno slovensko poezijo v Italiji, o kateri prej nism vedela veliko, prav tako pa mi je dal nekakšno spodbudo, da naslednjič, ko bom v knjižnici pobrskam, najdem in preberem katero od knjig Vilme Purič.

20. MAREC, ZADNJI ZIMSKI DAN ALI KAJ SE JE ZGODILO NA MOJ ROJSTNI DAN

20. marec 1998 je dan, ko se je življenje mojih staršev verjetno obrnilo na glavo, seveda pa je bil 20. marec v preteklosti pomemben zaradi drugih dogodkov:

20. marca leta 1815 se je Napoleon vrnil z Elbe v Pariz in ponovno zavlada, tokrat za 100 dni.

20. marca 1943 se odvije britanska ofenziva v Tuniziji.

20. marca 1956 Tunizija postane neodvisna država.

Poleg različnih dogodkov so se na ta dan rodili tudi pomembneži, ki so krojili zgodovino:

20. marec 43 pr. n. št. Publius Ovidius Naso - Ovid, rimski dramatik, pesnik

20. marec 1770 - Johann Christian Friedrich Hölderlin, nemški pesnik

20. marec 1809 - Nikolaj Vasiljevič Gogolj, ruski pisatelj

20. marec 1811 - Napoleon II., francoski vojvoda

20. marec 1828 - Henrik Johan Ibsen, norveški dramatik

20. marec 1921 - Dušan Pirjevec, slovenski književni kritik, zgodovinar, publicist

20. marec 1986 - Rok Benkovič, slovenski smučarski skakalec

Skozi očala izkušenj, boš naslednjič videl bolj jasno. - Henrik Ibsen

Poleg rojstev pa nam je 20. marec tudi vzel nekatere pomembne ljudi, ki so prav tako veliko prispevali k razvoju družbe in sveta:

20. marca 1568 je umrl Albert, pruski veliki mojster, vojskovodja

20. marca 1818 je umrl Johann Nikolaus Forkel, nemški muzikolog

20. marca 1878 je umrl Julius Robert von Mayer, nemški zdravnik, fizik

20. marca 1894 je umrl Lajos Kossuth, madžarski politik, bojevnik za neodvisnost

20. marca 1921 je umrl François Hennebique, francoski inženir

20. marca 1929 je umrl Ferdinand Foch, francoski maršal

20. marca 1962 je umrl Charles Wright Mills, ameriški sociolog

20. marca 1968 je umrl Carl Theodor Dreyer, danski filmski režiser

20. marca 2004 je umrla Juliana, nekdanja nizozemska kraljica

20. marca 2007 je umrl Jane Kavčič, slovenski filmski režiser

Beseda ali dve o Dušanu Pirjevcu

Dušan Pirjevec je bil slovenski literarni zgodovinar in teoretik ter urednik, njegovo življenje pa je bilo precej burno: med drugo svetovno vojno je kot viden član Komunistične partije opravljal visoke politične in vojaške funkcije, po vojni pa je bil nekaj časa zaprt in se je polagoma oddaljeval od marksistične misli. V letu 1952 je diplomiral na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo. V začetnem obdobju po diplomi se je ukvarjal predvsem z raziskovanjem slovenske moderne in njenih stikov z evropsko literaturo, nato pa se je ob študiju nemške klasične filozofije ter modernejših smeri fenomenologije in eksistencializma ukvarjal predvsem s teorijo romana, ki mu je predstavljal najustreznejšo literarno zvrst modernega časa. Odločilno ga je zaznamovala predvsem Heideggrova filozofija, predavanja karizmatičnega profesorja pa so v sedemdesetih letih pritegnila veliko pozornost mladih študentov.

SlovLit: NA MOJ ROJSTNI DAN

Za začetek, kaj točno sploh je SlovLit... Slovlit je diskusijski forum, ki združuje zainteresirane literarne zgodovinarje in jezikoslovce vseh mogočih filoloških usmeritev, zlasti pa sloveniste, doma in po svetu. Omogoča sprotno izmenjavo mnenj o aktualnih strokovnih vprašanjih literarne vede, jezikoslovja, slovenistike, humanistike in akademskega izobraževanja in je tudi forum Slavističnega društva Slovenije.

20. marca 2017 , na dan mojega rojstnega dneva, je Andreja Ponikvar na SlovLit objavila vabilo na predstavitev novih sodobnih slovnic slovenskega jezika, ki ju je napisal Kozma Ahačič, ilustriral pa jaka Vukotič, izšli pa sta pri založbi Rokus Klett.

Predstavitev se je odvijala 22. marca 2017, v Trubarjevi hiši literature v Ljubljani.

Poleg vabila je Andreja Ponikvar v svoji objavi na SlovLit tudi na kratko predstavila obe slovnici. Prva slovnica – Kratkoslovnica je slovenska slovnica za osnovno šolo, medtem ko je druga, tako imenovana Slovnica na kvadrat, slovnica za srednjo šolo. Prva je namenjena začetnikom, druga pa je za vse tiste, ki jih poleg osnov zanima kompleksnejši vpogled v slovenski jezik.

PO POTEH FRANA LEVSTIKA (10. 11. 2017)

Bilo je petkovo jutro, iz mehke in udobne postelje me vrže glasen zvok budilke, ki je, kljub temu da ga poslušam že leta, še vedno šokantno glasen. Drobna misel, da pohod vendarle ni obvezen se tiho prikrade v mojo zavest. Neverjetno težko se je upreti topli odeji, ki te drži v svojem objemu, vedoč, da te zunaj čaka oblačno nebo in hladno ozračje. Naposled vendarle vstanem, že pred več kot tednom dni sem se odločila, da grem, ne morem sedaj obupati... Hitro se oblečem, si naprtim nahrbtnik in se odpravim od doma, vlak v Ljubljani zagotovo ne bo čakal name.

Na glavno železniško postajo sem k sreči prišla pravočasno, kupim vozovnico in pohitim do enajstega perona. Kolegi in kolegice so že na vlaku, oddahnem si, ne bom sama. Skočim na vlak in čez nekaj minut že drvimo (kolikor pač lahko drvimo po slovenskih železnicah) proti Litiji. Po slabih petinštiridesetih minutah vožnje smo prispeli v Litijo, kjer smo se najprej ustavili pred spomenikom, načrt katerega je zrisal Jože Plečnik. Pred začetkom pohoda nam je profesor Miran Hladnik povedal nekaj o znamenitosti, ki je stala poleg nas, poleg tega pa je izkoristil priložnost tudi za to, da nas je nekoliko podučil o Levstiku, konec koncev je bil on zaslužen za to, da smo se zbrali in odpravili peš iz Litije do Čateža.

Pot nas je najprej vodila do Šmartnega, kjer smo si privoščili jutranjo kavo, ki nas je zbudila in zajtrk, ki nam je dal moči. Ko smo se okrepčali, smo se odpravili dalje... Jelša, Liberga, Preska... Šli smo po istih krajih, ki jih je pred več leti prehodil sam Levstik. Med potjo smo se tudi ustavili, hoditi po dvajset kilometrov dolgi poti ni mačji kašelj, tako smo med postankom pri cerkvici, ki je stala na poti, slišali nekaj o Levstikovem življenju, brali njegove pesmi in prebirali odlomke iz Popotovanja v različnih dialektih.

Nekje na sredini se pojavi razpotje, odločiti smo se morali, ali bomo ubrali severno ali južno pot, kot pravi slovenisti smo se seveda odločili za originalno, severno pot, ki pa je nekoliko zahtevnejša od južnejše, a nič zato, vseeno nam je uspelo in ob pol štirih popoldne smo naposled le prispeli na cilj. V Čatežu nas je čakalo slastno kosilo, ob katerem smo, kot se seveda spodobi na Martinovo, nazdravili s kozarcem vina. Čatež je bil res naš cilj, a še ni bil zaključek naše poti, čeprav bi si marsikdo želel, da bi bil, ko po dolgi hoji prideš v toplo hišo, kjer se do sitega naješ, se ti ne ljubi več premakniti, a vseeno smo se morali... Pred nami je bila še ura hoje do Velike Loke, od koder smo se z vlakom odpeljali proti Ljubljani.

Kljub utrujenosti smo se imeli lepo, saj na izletu ni manjkalo smeha in zabave. Z zagotovostjo lahko trdim, da ni bilo nikomur žal, da se je udeležil pohoda in upam si trditi, da se ga bo marsikdo udeležil tudi v prihodnje.

36. SIMPOZIJ OBDOBJA

Kaj pravzaprav je simpozij Obdobja? Simpozij Obdobja je mednarodno znanstveno slovenistično srečanje, ki se ga udeležijo tako domači kot tuji jezikoslovci, literarni zgodovinarji in teoretiki ter drugi humanisti. Udeleženci simpozija vsako leto razpravljajo o jezikoslovnih, literarnih in drugih kulturoloških vprašanjih, ki se navezujejo na osrednjo temo Simpozija, letos je bili to Rokopisi slovenskega slovstva od srednjega veka do moderne.

Ubeseditev Skalarjevega rokopisa in protestantska tradicija (Majda Merše): Rokopis gorenjskega duhovnika Adama Skalarja je eden visokih vzponov slovenske književnosti 17. stoletja. Obsežen rokopis, ki vsebuje štiri besedila, je prinesel v slovensko slovstvo več vsebinskih in oblikovnih lastnosti. Avtorica v svojem članku ugotavlja, da se pojavljajo razlike glasoslovnega in oblikoslovnega značaja. Skalar naj bi uporabil večje število novih prevzetih besed in tvorjenk.

S KRPANOM PO KNJIŽNEM SEJMU

Knjižni sejem je dogodek v letu, ki se ga vedno rada udeležim, kljub temu da moja denarnica po navadi doživi hud šok in si še nekaj časa po tem ne opomore… Spomnim se, kako sem svoj prvi knjižni sejem doživela v 6. razredu osnovne šole in od tistega davnega leta 2009 se v novembrskem času vedno z veseljem vračam v Cankarjev dom, da se seznanim s knjižnimi novostmi, poslušam kakšen pogovor s katerim od književnikov ali pa vzamem kakšno promocijsko gradivo, no , pa saj vsi vemo, da različnih beležnic, svinčnikov in knjižnih kazalk ni nikdar preveč.

Letošnji, že 33. knjižni sejem poteka v znamenju Levstikovega literarnega junaka Martina Krpana. Da dogodek posvetijo temu silaku, so se odločili zaradi praznovanja stoletnice prve slovenske slikanice, slikanice Martina Krpana z ilustracijami Hinka Smrekarja. Podoba Krpana s knjižnega sejma je pravzaprav enaka originalu iz leta 1917 – vsem znana mogočna pojava slovenskega nacionalnega junaka, ki s sekiro in kijem sedi na svoji, na prvi pogled šibki, a še kako močni kobilici. Smrekarjevi lustraciji je v različici knjižnega sejma dodana le ena stvar, knjiga. Na videz skromen in majhen dodatek, ki pa v sebi, po mojem mnenju, nosi velik simbolni pomen, in sicer da je na koncu največje in najmočnejše orožje znanje, ki nam ga ne more nihče nikdar odvzeti.

Tako kot vsako leto, lahko tudi letos na knjižnem sejmu spremljamo pester program, ki vključuje pogovore z različnimi literati in drugimi akademiki, ki se tako ali drugače ukvarjajo z literaturo. V duhu letošnjega knjižnega sejma smo se s kolegicami udeležile pogovora z Miranom Hladnikom o Martinu Krpanu, ki ga je priredil Program Ars. V polurnem pogovoru, ki se je predvajal tudi po radiu, smo izvedele marsikaj novega o Levstikovem heroju in simboliki, ki se skriva v povesti, ter različni interpretaciji le te (simbol lipe, močne kobilice, soli…). Zanimivo je, kako je Martin Krpan, kljub temu da je bil napisan v 19. stoletju, še vedno aktualen in kako še vedno na nek način določa slovenski narod.

Kot po navadi me knjižni sejem ni razočaral, se že veselim, kaj me čaka prihodnje leto!

LITERARNOVEDNI DOGODEK

• Od 21. septembra do 24. september 2017 se je na ZRC SAZU, na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša, odvijalo 12. srečanje Združenja za slovansko jezikoslovje.

Združenje za slovansko jezikoslovje (Slavic Linguistics Society) povezuje jezikoslovce iz Evrope in Severne Amerike, ki se ukvarjajo z znanstvenim preučevanjem slovanskih jezikov. Namen društva je vzpostavljanje dialoga med jezikoslovnimi poddisciplinami ter med različnimi teoretičnimi modeli in metodološkimi pristopi. Združenje vsako leto organizira mednarodno znanstveno konferenco, ki se izmenično odvija v Severni Ameriki in Evropi. Dosedanje konference so bile sledeče: 2006: Bloomington (ZDA), 2007: Berlin (Nemčija), 2008: Columbus (ZDA), 2009: Zadar (Hrvaška), 2010: Chicago (ZDA), 2011: Aix-en-Provence (Francija), 2012: Kansas (ZDA), 2013: Szczecin (Poljska), 2014: Seattle (ZDA), 2015: Heidelberg (Nemčija), 2016: Toronto (Kanada). Letošnji letni kongres SLS-12 se je odvijal v Ljubljani v prostorih ZRC SAZU.

Glavni organizator dogodka v Ljubljani je Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, soorganizatorji pa so trije oddelki FF UL, in sicer Oddelek za slavistiko, Oddelek za slovenistiko in Oddelek za primerjalno in splošno jezikoslovje.

• 13. decembra 2017 se je v knjižnici Otona Župančiča v sklopu t. i. Strokovnih sred organiziral pogovor z dobitniki priznanj zlata hruška 2017. Na pogovoru so sodelovali avtorji Jiři Bezlaj, prof. dr. Boris A. Novak, Marjan Manček, prevajalki Stana Anželj in Jelena Isak Kres ter založnika Irena Matko Lukan in dr. Aljoša Harlamov. Vodja debate, mag. Darja Lavrenčič Vrabec, je avtorje in založnike preko izbranih citatov iz nagrajenih knjig spretno vodila do zanimivega pogovora o aktualnih družbenih vprašanjih, ki se dotikajo predvsem mladih.