Uporabnik:Masakostanjevec

Ali že dolgo čakaš?

17×24 cm. Barva: rdeča UDK 808.1+881.09(05) ISSN 0350-6894

Tisto jutro je bilo zanjo usodno. Slavistične revije še nikoli ni doletela takšna sramota, da bi se jo na silo predalo v roke neizkušenim brucom. Prepad znanja med običajnim občinstvom in tistim, ki ji zdaj grozi, da bo pristala med njimi, je bil več kot očiten. Bil je to prepad znanja, izkušenj, ur učenja, let, mogoče tudi zanimanja. To strokovno gradivo, oblečeno v barvo, ki je prisotna pri skoraj vseh državah sveta-v rdečo, je zdaj na njeno grozo(pa mogoče tudi na našo), pristalo v naših rokah. »V roke zaspanim študentom? Ki so šele našli pravo učilnico in jim misli že tavajo ven, na ulice, in ne v svet, ki ga ponujajo moja besedila?« Verjetno je res, da je vsako predavanje trčenje dveh svetov. Sveta, ki ga imamo študentje izven učilnic in poskus profesorjev, da bi nas uvedli v akademski svet. Tudi s to, sicer prvo, nalogo- da začnemo misliti. Tako sem v rokah držala to Slavistično Revijo, in jo nekaj časa opazovala. Nezanimanje, se mi zdi, je bilo obojestransko. Dvomeče me je gledala in premerjala od premalo-znanja-polne-glave do prehitro-premikajočih-se-nog in prav slišala sem jo reči: » Vrni se čez par let, bo bolje za obe.« Zvečer sem se lotila pisanja. Najprej sem prebrala dva izseka; Miklošičev zbornik, in Kdaj slovenščina zdaj? si ogledala še dele, ki so me najbolj pritegnili, in se odločila, da sem dobila prvi vtis, in lahko začnem s pisanjem. In zdaj želim na kratko strniti to, kar si mislim o Slavistični reviji, letnik 41, št.2, v besede. Še prej pa bi rada povedala, da Besedilo kot dialog, potrebuje sogovorca. Sogovorec pa vsaj do določene mere, vsaj pri strokovnih gradivih, rabi biti kos izzivu. Ker ne morem biti zadosten kritik, saj nimam toliko znanja in izkušenj, bom o vsebini rekla le to, kar sem zvedla iz sicer ne ravno poglobljenega branja, to je, da mi je zanimiva, vendar tuja. Niti ene veje v besedilu ne obstaja, kamor bi se lahko uprla, da bi podala konstruktivno kritiko ali izrazila svoje mnenje. Po drugi strani, pa sem kot spužva vpijala visok nivo slovenščine, saj priznam, sem ena tistih bralk, ki berejo (tudi), v angleščini. Navdušena sem nad nivojem in zahtevnostjo jezika, nad paleto možnosti, ki jih ponuja slovenski jezik, kar je zelo lepo vidno v tem delu. Materinščina ti pač seže globlje kot drugi jeziki, četudi si za popestritev vzamemo kdaj tuje besedilo v roke.

In ravno, ko sem že začela razmišljati, kaj je pravzaprav smisel tega, da sem ugotovila, kako slabo mi gre tole ocenjevanje in da lahko pravzaprav lahko samo površinsko sodelujem v teh znanstvenih debatah, me je prešinilo. Ni bilo zaman, da sem se lotila pisanja te naloge, saj sem v tem trenutku zavedla, kakšen bo moj izziv v prihodnjih letih.

Želim pridobiti znanje, da bom lahko kritična do Slavistične revije. Da po končanem študiju, ko mi nekdo ponudi v roke letnik 42, številko 3, lahko z znanjem v ozadju pohvalim dele, ki so mi všeč, in to ne bo puhla hvala, pač pa taka, ki stoji na trdnih nogah znanja. Torej, draga Slavistična revija, na vprašanje koliko časa boš še čakala, da se zgodi premik v naših glavah, da ti bomo kos in te bolje razumeli, ti ne znam dati odgovora. Na nek način, nikoli, na spet drug način pa upam, da prav kmalu.