Domače naloge

Prva domača naloga

Fijakarska pesen. dLib

Druga domača naloga

O Sodobnosti in zakaj je ne smemo pojesti

Pa začnimo, kjer se vse začne: pri uvodu. O njem samo toliko, da že povedi "Naraščajoče usmerjanje v lažje branje že kaže posledice. Nič čudnega, da je za marsikatero branje mogoče slišati, da je 'prenaporno'. Enako se govori, zanimivo, v zadnjih letih tudi za izobraževalni sistem na vseh stopnjah" dajejo dovolj pobude za resen tepež, če jih preglasno zagovarjamo v tepežkati pripravljeni skupini ljudi.

Za vmes naj omenim, da je revija gotovo veliko boljše čtivo, če jo beremo v tišini in zbrani, ne pa ob Leonard Cohen: So we'll go no more a-rowing, Warlock: All we are, Eyes set to kill: Break, Severa Gjurin: Orion in Hollywood undead: How we roll na vlaku iz Ljubljane do Celja.

Za konec pa še razlaga "ta zanimivega" dela naslova: preprosto zaradi profesorjevih besed, da naj le poduhamo knjižne izdaje literarne revije Sodobnost in tudi sami ugotovimo, da dišanje strani še po dveh letih od izdaje gotovo dokazuje, da gre za literaturo, ne pa suhoparno literarno zgodovino. Knjige pa da naj ne pojemo (točnega razloga, da knjige ne smemo pojesti, ni povedal).

Citiral sem iz uvodnega sestavka Andreja Baltnika: Senca v branju (str. 1127 - 1136) iz revije Sodobnost, letnik 83, številka 9.

Tretja domača naloga

Analiza strokovnega članka in primerjava bralne izkušnje literarna revija : strokovna revija

Milena Mileva Blažić: Primerjalna analiza germanskih, romanskih in slovanskih ljudskih pravljic na primeru motiva živalskega ženina oz. živalske neveste, iz Slavistične revije (SRL), letnik 56, 2. številka, stran 191 - 201 je čtivo. Spremljava je Dean Martin: Ain't that a kick in the head.

Vsaka medalja ima dve plati, pravijo - izgleda, kot da je ta članek ena od medalj, tudi ta ima namreč izrazito dobro in izrazito slabo (manj dobro) stran oz. lastnost. Navdušujoča je kopica podatkov, s katerimi avtorica omogoči razumevanje članka tudi nam, ki nismo prebrali vseh omenjenih pravljic (med drugim omenja Apulejeve Metamorfoze in njihovo pravljico Pravljica o Amorju in Psihi ter Pančatantrino pravljico Začaran brahmov sin), njihov pomen v članku jasno razloži in ne prevzema, da poznamo vse osebe in dogajanje, ampak ga (kjer ga je potrebno poznati) predstavi. Manj me je navdušila pomanjkljivost ali vsaj element, ki bi lahko članek razširil in poglobil njegovo raziskavo. Avtorica na strani 196 govori o osebah, ki so lažne junake (žaba , prašič, jež) zaklele v njihove živalske forme.

Četrta domača naloga

Napisanih nekaj povedi o podarjenem separatu

Dobri profesor je bil nežen in zbranega gradiva ni zavrgel, podaril ga je nam, študentom, ki smo z njim prejeli tudi možnost vpogleda v literarno teorijo slovenske književnosti. Izbral sem separat z naslovom Satira v Cankarjevi pesmi, prozi in dramatiki. Prebral sem ga in zabeležil nekaj opaženih dejstev.

Cankar je satiro rabil v boju z ovirami, ki so v letih od 1890 do 1918 ogrožale osebno in skupno usodo Slovencev. Boril se je s slovenskim človekom za njegovo osebno avtentično podobo in zgodovinsko, narodno katarzo. Ljudi, ki jih skoraj sovražno prikazuje v svojih satirah, zbada zaradi njihove nezainteresiranosti za dobrobit slovenskega naroda ali celo aktivno delovanje proti njemu. Pogosto prezrt je v tem članku izpostavljen poziv k agresivnosti, ki ga stereotip o "Cankarjevi duhamornosti" ne pozna. Franc Zadravec piše tudi o Cankarjevem mnenju, da bi morali manjši narodi priznavati obstoj boja med močnim in šibkim in preživetjem le zmagovalnega v tem boju; v primeru, da tega ne vidimo, imajo drugi pravico, da nas zasmehujejo. Satira enega naših največjih pisateljev se je razvila iz le zbadajoče satire (katere edini namen je pokazati/razgaliti slabe lastnosti malomeščanstva in podobnih) v satirične spise z graditeljsko idejo (prikazujejo prej poniževanega človeka kot zmagovalca nad lažnivo urejenim videzom).

Povzemal sem separat Franca Zadravca z naslovom Satira v Cankarjevi pesmi, prozi in dramatiki. Članek je izšel v Slavistični reviji leta 1969, v prvi številki.

Peta domača naloga

Povzemanje literarnega poročila s portala SlovLit, objavljenega na moj rojstni dan

Pobrskal sem in brez težav našel prispevek s tistega marca, ki pa žal ni ustrezal kriteriju naloge. Kateri teh marčevskih dni je moj rojstni dan, je nekoliko nepomembno, saj kot pravi moja stara mama: god je treba praznovati, kaj boš z rojstnim dnem, ko ima vendar tudi vsaka krava svojega.

Poročilo obvešča o odgovoru razburjenega Aleša Grbiča (članku Slodnjakologiji na rob) na izid Literarnovednega zbornika o Antonu Slodnjaku, ki ga je izdala slavistika na FF v Ljubljani. Človek pač rad vidi, da tudi gospodje še imajo iskrico v sebi ... "Lomiti "pirječevska" kopja na Slodnjakovem hrbtu ..." fenomenalno. Da ti srček zapoje. Fe-no-me-nal-no.

Nova pisarija

Uvod

Najpervo naj Prifarski muzikanti in Lea Likar začnejo - Al' me boš kaj rada imela je zmes ravno dovolj poskočnega ritma, ki pomaga z lahkoto prebirati učbenik (in izpisovati izpiske), in mimobežnega besedila, ki s svojo preprostostjo ne moti misli. So pa Mozart in njemu podobni avtorji "glasbe za učenje" že predolgočasni.

Sedaj pa le. Nova pisarija je računalizirani družbi prilagojena in posodobljena oblika priročnika Praktični spisovnik. Kljub spreminjanju pomena besede pismenost, se tudi prilagojeni priročnik večinoma ukvarja s pisano besedo (prikazano na zaslonu), ne prezre pa sodobnega pomena besede: znanje, poznavanje česa sploh.

Pred objavo dela na spletišču, namenjenemu skupinskemu avtorstvu, so se pojavljali pomisleki, a je bila Nova pisarija kljub temu objavljena leta 2016; k temu so nagovarjali štirje principi: najprej pozitivna vloga pripomb bralcev, ki omogočajo dopolnjevanje, nato možnost vpogoeda v historiat nastajanja, tretjič princip sprotnega nastajanja (ki spodbuja bralce k podajanju pripomb) in naposled opazovanje spremb ter samorefleksija, ki jo to prinaša s sabo.

Kam z avtorjem

Glavni avtor dela je Miran Hladnik. Pred objavo knjige je razmišljal o umestitvi navedbe avtorstva, tudi o tem, da ta sploh ni potrebna (avtorstvo je na wikimedijinih spletiščih dosledno dokumentirano v historiatu). Sklenil je obdržati navedbo, saj bodo nekateri izvodi knjige tudi natisnjeni; uporabna je (navedba avtorstva) tudi kot dokaz aktivnosti na znanstvenem področju.

Navedba avtorjevega imena v javnosti dostopnem delu, ki ga je mogoče tudi anonimno spreminjati, je v praksi nenevarna, saj je mogoče zlonamerne spremembe preprosto odpraviti; hkrati to omogoča tudi nastanek konstruktivnega kriticizma in podajanje opomb ter spodbuja prosto uporabo z navedbo avtorja.

Izdaja knjige v spreminljivi obliki otežuje tudi določitev datuma izzida: cobiss je navedel na primer datum, na katerega je bilo delo prvič vpisano v njihovo bazo. Ali bodo to letnico spreminjali ob dopolnitvah dela ali ne, je nemogoče gotovo vedeti.

Prešernova Nova pisarija

Naslov knjige se navezuje na naslov Prešernovo pesnitev Nova pisarija, v kateri ironizira nasprotnike svoje poetike (slovničarja Jerneja Kopitarja in Franca Serafina Metelka, škofa Matevža Ravnikarja in cenzurja Jurija Pauška).

Pesnitev je bila prvič uporabljena kot promocija drugega dela leta 1944 v publikaciji Propagandni odsek IX. korpusa NOV in POJ z naslovom Pred tremi leti in drugje.

Pismenost

Biti pismen ne pomeni le znati brati in pisati, temveč obvladovati znakovni sistem za komunikacijo. Do v preteklosti elitizirane skupine pismoukov se je razvilo nezaupanje; danes pa na nepismenost gledamo kot na sramoto. Prelom je bil cesarsko-kraljevi ukaz v 19. stoletju, ki je uzakonil obvezno šolanje.

Kot se spreminja pojem pismenost se spreminja tudi pojem pisati – najprej je to pomenilo rokopisje, nato strojepisje, ta način se je razvil do množične uporabe elektronskih orodij za pisanje.

Zaradi sprememb prihaja do konfliktov, nekater da ne znamo pisati, drugim pa da to znanje (zaradi neobvladovanja elektronskih naprav) popolnoma nič ne koristi.

Nujen del pismenosti je aktivna udeležba v komunikaciji. Ta del je bil v publicistiki pogosto zanemarjen, saj so bralci lahko le zapirali in odpirali vsebine; danes se je problem nekoliko spremenil, za pismenega namreč nekateri označijo že vsakega, ki zna le pritiskati na gumbe v pojavnem meniju.

Današnjo pismenost moramo razširiti tudi na znanje pravilnega polnjenja baterij, osnovne uporabe katerega koli računalnika ter izklapljanje mobilnega telefona (kadar je to potrebno). Tu opažamo, da so tožbe o pasivizaciji zaradi tehnologije nesmiselne, saj interkacija (računalniške igrice, televizija na zahtevo ...) aktivno vključuje uporabnike/bralce. Delna izjema so časopisi, a tudi ti vedno pogosteje dodajajo razna pisma bralcev in podobne rezultate aktivnosti širše množice.

Poznamo več specifičnih pismenosti (glasbena pismenost, računalniška pismenost, strokovna pismenost). Samoumevna in obvezna je le splošna pismenost.

Pismenosti posvečamo veliko pozornosti, kar dokazuje zaskrbljenost ob slabih rezultatih na mednarodnih testih pismenosti. Bralna pismenost je zelo pozitivna lastnost, manjka ji le kreativnost. Za nadaljnje netrpljenje bo treba poseči po Lacuna Coil: I forgive (But I won't forget your name).

Danes vsakdanje pisno sporočilo največkrat tipkamo, pogosto tudi na računalnik, uporaba teh je zato že del splošne pismenosti. Napovedujejo se tudi nadaljne spremembe, morda celo uporaba občevalnikov.

V primeru želje po ponovni elitizaciji pisanja bi morali dvigniti prag, ki loči pismene od nepismenih. Vendar jo je smiselneje priznati kot splošno vrlino in ji le dodajati vedno nove aspekte.

Sloj, ki skrbi za opismenjevanje (šolniki, literati, humanistični izobraženci) si ne sme privoščiti ignorance do elektronske komunikacije. V preteklosti sta to storila SAZU in Društvo slovenskih pisateljev, a je danes takšnih pogledov vedno manj.

A postaviti moramo tudi trezne omejitve, odmisliti moramo iluzije (računalnik bo delal namesto nas): elektronske naprave odpirajo nove možnosti, kar zahteva več časa.

Wlektronska pismmenost širi polje demokratičnega. Dokaz: delež žensk je med pišočimi enak deležu moških. Upati smemo, da bo ta novodobna ekreativnost sčasoma postala merilo pismenosti.

Za razviti svet je danes značilno, da je delež pismenih skoraj stoodstoten. A osnovna pismenost priročnikov kot sta Nova pisarija in Praktični spisovnik ne zanima, ljudem skušajo s posredovanjem informacij omogočiti tvorjenje in razširjanje besedil. Manj kot en odstotek državljanov letno objavlja svoja tiskana besedila v obliki knjig; delež objavljajočih narašča predvsem zaradi objav na raznih družbenih omrežjih (Twitter - krajša sporočila, Youtube - filmi, Linkedin - daljša sporočila ...).

"Sporočilo brez bralca je mrtvo sporočilo in ne šteje."

Objavljanje se pogosto začne šele po diplomi, zato ga povezujemo s podiplomskim študijem.

Aktivno pismeni predstavljajo manjšino (okoli štiri odstotke celotne populacije), čeprav je pisati lažje in ceneje kot nekoč.

Razlog za nizek delež pišočih je čudaštvo, ki ga povezujemo s to dejavnostjo. Poleg tega so veliko bolj cenjene ustne informacije, ne pisne (raje prosimo nekoga, da nam pojasni delovanje računalnika, kot pa prebiramo navodila za uporabo). Obstaja podatek, ki trdi, da 97 odstotkov ljudi ne zaupa ničemur, kar prihaja iz mesta (znanju, knjigam), ki pa se zdi močno čuden.

Dolgo poglavje zahteva poseganje po klišejskem odrešenju Bonnie Tyler: Holding out for a hero.

Vedno več ljudi je pismenih, a "višja pismenost" ohranja svoj priviligirani položaj. Vprašanje, ki se upravičeno pojavlja, je kakšna prihodnost čaka neaktivnost večino; upamo, da ne le zaposlitev.

No, kako smo pa danes zlajnani, kajne Gloria Gaynor: I will survive ?

V Novi pisariji piše, da se moramo opredeliti o pojmu podjetnost. V informacijski družbi bi se ta naj nanašala na udeležbo pri produkciji informacij. Če se odločimo podjetnost enačiti s kreativnostjo, se moramo humanisti truditi za čim večje število objavljajočih.

Informacijska družba

Oh, da slišite Sedem mornarjev! Solze! Ne samo v očeh, tudi po licih in tipkovnici ... Ne da bi se še drugič ozrli: Današnja informacijska družba nadomešča nekdanjo industrijsko družbo. Ta sprememba je utemeljena z novimi koncepti.

Na slovensko pišočem prostoru se je družba spremenila ob istočasni skrbi za tradicionalne knjige. V tem prizadevanju sta se oblikovala dva nasprotna pogleda: tiskane knjige bodo preživele proti tiskane knjige bodo pozabljene. Smiselneje je trditi, da tiskane knjige ne bodo izginile (ob izumu avtomobila nismo nehali hoditi in kolesariti), se pa njihova vloga zmanjšuje (odnos do njih postaja fetišističen in nostalgičen). Obseg uporabe pa se bo na določenih delih tudi povečal, saj bodo tiskane knjige postale tudi estetski objekti.

Diskurz ob spremembah v družbi se je nadljeval tudi drugače. Digitalno shranjene informacije bi naj bile ranljivejše, saj zanje potrebujemo tudi elektriko, računalnik ... medtem ko lahko tiskane knjige beremo tudi ob prižgani sveči. Ne smemo pozabiti, da bomo, če bomo zaradi trajne izgube elektrike in računalnika znova prižigali sveče in prelistavali tiskanino, izginili tudi kot družba. Neopaženi ostajajo podatki o tem, da se je tudi v preteklosti pojavljala potreba po nevečnosti besedil: brisanje s pergamentov, uporaba voščenih tablic; pojav tipke <delete> je torej neradikalen razvoj pismenosti.

Ne glede na pozitivnost novih argumentov, jih ljudje, ki se ukvarjajo s prodajo tiskanih knjig, ne bi smeli podajati. Zagovarjajo namreč lasten dobiček, ne ohranitve tiskanih knjig. V primeru, da bi se trgovci resnično zavzemali za dobrobit, bi lahko uporabljali nove zelene tehnologije.

Ne le zelene, temveč zgolj nove tehnologije omogočajo širši javnost aktivno vključitev v proizvodnjo informacij. A namesto zaupanja širijo nekateri humanisti in socialni teoretiki strah pred preobiljem informacij, ki bi lahko pasiviziralo družbo. V primeru, da poznamo boljši način razvoja družbe ali imamo drugačno socialno vizijo, jo moramo predstaviti s konkretnimi predlogi, v nasprotnem primeru nas bo čas pustil za sabo. V zgodovini bomo tako ostali le kot še en spodletel poiskus prevzema družbene oblasti.

Wikiji

Pa bodimo še malce slovenski, domači, hitri: bodimo turbo! Atomik Harmonik: Hop, Marinka.

Wikipedija je eno od spletišč, ki jih za svoje jemlje nova družbe - informacijska družba. Wikipedija in ostala njej podobna spletišča so lahko odstopna, odlikuje jih voluntarizem prispevkov in tesnejši stik z realnostjo. Usmeritev v enciklopedično izražanje (ki ga prav tako prinašajo) lahko tradicionalno pregostobesedni vedi le koristi.

Wikiji, kar je skupno ime za wikimedijina spletišča, spleta ne vidijo le kot vira informacij, temveč tudi kot prostor, kjer jih lahko oblikujemo. Zajemajo Wikipedijo, Wikivir, Wikiknjige, Wikiverzo, Zbirko (za slikovno gradivo) in Wikislovar.

Kadar govorimo o wikijih, imamo v mislih spletišča ne kot vir informacij, temveč kot mesto, kamor lahko posredujemo svoje informacije.

Tudi v preteklosti je bilo merilo za vitalnost jezika hitrost, s katero v njih nastajajo najsodobnejša dela (prevod Biblije, lastništvo epske pesnitve ...) v nekem obdobju. Danes je primerni spomenik prevedenost operacijskega sistema Okna (slovenščina je to razvojno stopnjo dosegla leta 1995).

Wikimedijina spletišča merijo tudi obsežnost člankov v nekem jeziku, slovenščina je trenutno okoli 40. mesta. Na podlagi štetja člankov so se oblikovale tri skupine jezikov, prva se imenuje comfort zone, jezikom v njej se ni potrebno bati za obstoj, v drugi skupini vitalni jeziki je tudi slovenščina, tretja skupina se imenuje border line, v njej so jeziki z nejasno prihodnostjo. Ob primernem odnosu do zahtev sodobne družbe se lahko povzpnejo v drugo skupino, neprimerno ravnanje lahko vodi v zdrs med umirajoče jezike.

Wikimedijina spletišča prav tako beležijo tudi število gesel v nekem jeziku – dolgo je z 21% gesel prednjačila angleščina, danes delež gesel v tem jeziku pada, v porastu je na primer število gesel v japonščini, nemščini, španščini ...

Za čim večjo raznovrstnost jezikov se moramo zavzemati zato, ker ponuja več raličnih možnosti za preživetje; ali pa vsaj dela življenje bolj pisano in zanimivejše.

Status člankov na wikimedijinih smetiščih ureja licenca creative commons - cc, ki zahteva priznanje avtorstva, kljub temu da je to (avtorstvo) pri besedilih pogosto skupno. Licenca cc se zgleduje po tradiciji neposredne demokracije v okviru lokalnih skupnosti, pri nas je to torej skupnost ustvarjalna gmajna.

Wikimedijina spletišča pojmujejo avtoriteto kot nekaj, kar omejuje kreativnost zaradi želje po honorarju in egfa. Regulacije so namenjene možnosti nadaljnje kreativnosti vseh ustvarjalcev, tiste z največjo dejavnostjo upoštevajo tudi pri sprejemanju odločitev o morebitnem smiselnemu kršenju. Tako wikimedijina spletišča kot alternativa državnim in tržnim družbenim sistemom stojijo v vrsti dedičev reka svoboda, enakost, bratstvo.

Wikimedijina spletišča lahko urejamo s pomočjo pojavnih menijev, predhodno narejenimi gumbi na spletišču in minimalnim poznavanjem teh; kar je vidno v Novi pisariji pod poglavjem wikiji.

Tudi na wikimedijinih spletiščih je mogoče določiti kredibilnost informacij, za kar skrbjo že ustaljeni recenzijski postopki. Za točnost in posodobljenost informacij je odgovorna tudi stroka, ki lahko to doseže s svojo aktivnostjo.

S porastom števila gesel na wikimedijinih spletiščih se je spremenil tudi odnos do strokovne verodostojnosti, to po novem določajo tudi argumentirana stališča strokovnjakov drugih strok. Pisci si morajo tako prizadevati za nevtralno stališče (vsaj med objavljanjem na teh spletiščih). Ljudski aspekt v gesla vstopa posredno preko drobnih dopolnil, kar lahko opazimo na raznih staneh z diskusijo.

Akademska srenja mora svoja spoznanja objavljati/deliti tudi na wikipediji, saj prav tu ob aktualnosti neke osebe (na primer Franceta Prešernika ob slovenskem kulturnem prazniku) njena zanimivost močno naraste.

Wikipedija (kot ostali wikiji) je ena redkih izjem v sednaji družbi, ki za vse zahteva plačilo, pogosto manjka celo simbolni kapital, ki bi ga nosila objava avtorjevega imena. Ima tudi mnoge druge pozitivne lastnosti: iz ozadja je ne usmerja mednarodna profitna družba, pisci si ne prizadevajo za zaščito svojih avtorskih pravic, vanjo lahko vsakdo prispeva svoje znanje, neposredna primerljivost objav s tujejezičnimi, istočasno omogoča tudi samorefleksivnost (pogovorne strani, histroriat gesel). Te lastnosti so koristne tudi za Slovence in Slovenke (ali Slovenke in Slovence, Bog me varuj hudega!), tu moramo omaniti Princip dajanja, vpetost v svet, prostovoljno zastonjkarstvo in zavest o nedokončnosti in spremenljivem značaju znanja.

V kolikor bi bila ura še malce več, bi niti Iggy Azalea: Work ne pomagala. Ugotovimo lahko, da so tudi wikipedija in ostala wikimedijina spletišča dejavniki, ki postopno boljšajo življenje posameznika in skupnosti. V ekonomiji se po zatonu iskrice socilaistične usmeritve uveljavlja neoliberalizem, kar intelektualni proizvodnji narekuje menjavo zakonodaje, kar se je tudi zgodilo (podaljšanje obdobja do prehoda del umrlega avtorja v javno dobro s 50 na 70 let). A vse ni tako črno, obstajata tudi socialno podjetništvo in darilna ekonomija, intelektualci pa prozivajajo odprte podatke.

Wikiji in šola

Uporaba wikijev v šolstvu se je v Sloveniji prvič zgodila leta 2005, leta 2007 so se začeli na wikimedijinih spletiščih tudi študentski projekti. Ob tem obstaja strah, saj bi prisilna uporaba tega medija v izobraževalne namene lahko poemnila njegovo nezanimivost.

Zaradi zabrisanost meje med hobijem in prisilo smemo uporabo teh spletišč v izobraževalne namene brez pomislekov vključiti v fakultetne seminarje. Tu ne smemo prezreti tudi prednosti, ki jih to prinaša, študentje namreč delujejo v odgovornem odnosu do skupnosti, profesorji pa vedno znova dokazujejo svoje znanje.

Kot spletno učilnico lahko uporabljamo Wikiverzo, tu se učimo pripravljati ostlim wikimedijinim spletiščem ustrezne članke. Zunaj te skupine obstajao tudi druga spletišča, na primer Mppdle in MOOC, a ta zahtevajo nameščanje programa. Pomanjkljivost Wikiverze je neprimernost za ocenjevanje študentskih izdelkov.

Poznamu tudi vandalizem, ki ga je večinoma mogoče odpraviti s klikom na gumb razveljavi v historiatu strani. Povprečen vandalistični poseg zavednejši uporabniki odpravijo povprečno v približno štirih minutah.

Avtor

Literarna zgodovina je bila v preteklosti večinoma usmerjena k avtorju. To lahko opazujemov raznih zbirkah (Znani Slovenci), korespodencah velikih ustvarjalcev ali Duševnih profilih slovenskih preporoditeljev.

Z menjavo generacij se je pozornost preusmerila na besedilo. Ta pogled si lahko ogledamo v knjigi Lirika, epika, dramatika, ali v seriji zbornikov Obdobja.

Pogled se je zopet spremenil v 80. letih, ko se je pozornost prenesla k bralcu. Besedilo ni več pomembno samo po sebi, temveč je pomembno razmerje do bralca, ki ga vzpostavlja. Sprememba je morda povezana z demokratizacijo, ki v prvi plan postavlja posameznika.

Đorđe Balašević: Boža zvani Pub

Meje med tremi pogledi niso ostro začrtane, niti literarni zgodovinarji ne vztrajajo vedno pri enem od njih. Skleniti je mogoče, da je takšno prehajanje razvojno razložljivo in delno predvidljivo.

Motivacija za pisanje

Samo dvoje je gotovo, sem slišal praviti: smrt in davki. No, ter da je sedaj primernješi Michael Bublé: I'll be home for Christmas kot idelava izpiskov. In še motivacija je – če ne za pisanje, pa za točenje solz.

Pisanja se lotevamo zaradi predmeta, vrednega ubesedovanja; obstajajo tudi druge motivacije. Med vsemi je včasih težko razlikovati.

Izpustil sem dva odstavka.

izpustil sem tri odstavke.

V znastvenem pisanju bi naj bila edina motivacija za pisanje močna radovednost glede predmeta samega, ne pa napuh, pohlep, škodoželjnost ali obolelost za skribomanijo.

Zanimiv se zdi fenoman razvoja literature (kjer je sicer povdarek na načinu, ne predmetu poročanja), imenovan Literatenliteratur. Nastaja zaradi želje po dokazovanjuu večvrednosti kulturnih elit nad manj izobraženimi.

Da bi sporočilo doseglo svoj cilj, moramo misliti na bralca. Bralci pa se moramo otresti mazohističnega prepričanja, da se je potrebno pri branju naprezati in da smo za morebitno nerazumevanje besedila krivi izključno sami.

Besedilo želimo navadno razumeti natanko tako, kot je bilo zapisano; izjeme so lastne razlage literarnega besedila.

Izpustil sem dve poglavji, razen omejitve predalčkov:

znanstvena besedila: objave v revijah, knjigah in naspletiščih, ki imajo status znanstvenih publikacij,
strokovna besedila (objave, ki znanstvena spoznanja prenašajo k širšemu uporabniku in jih popularizirajo): učbeniki, enciklopedije, leksikoni, slovarji,
publicistična besedila: objave v dvenvem časopisu, na blogih brez ustreznih referenc.

Izbira jezika

Pri svojem pisanju upoštevamo namembnika (tako za svetovno javnost pišemo v angleščini, za domačo publiko v slovenščini). Ker slovenščina ni najpomembnejša tema tujih razprav, o njej pišemo v slovenščini, to spreminja Slavistična revija z objavljanjem dvojezičnih člankov. Uporaba le angleščine prinaša veliko težav, od neopaznosti gesel v drugih jezikih do jezikovne in kulturne ignorance angleško pisočih avtorjev. In seveda Trent Tomlinson: Just might have her radio on.

Izbira teme

Tokrat v spremljavi Nina Pušlar: Vse kar rečeš mi. Ogromno možnost v današnjem svetu poleg prepričanja o popolnost, nosi tudi strah o pravilnosti naših odločitev. Raziskovalci, ki se odločajo za preiskovanje le ljubih tem, bi morali izbirati tudi tiste "še neprivlačne". Danes so najpomembnejše tematike, ob katerih se zbere največ piscev, a ne smemo prezreti tudi avtorjev, ki so kulturnozgodovinsko pomembni le zaradi svoje priljublenosti. Ker malo zamujam, sklepa odstavek Frank Sinatra: I'll be Home for Christmas (If Only in My Dreams).

Vaje v pisanju

Pisanje je veščina, danes se moramo naučiti uporabljati približno 110 tipk na tipkovnici in miški. Ne kot večina priročnikov, ki začenjajo z izbiro teme in koncipiranjem teksta, se je potrebno najprej navaditi na orodje. Papir kot medij za zapisovanje vedno redkeje uporabljamo, a moramo mlajše generacije naučiti tudi tega, saj ročno pisanje krepi njihovo inteligenco. Med takšne tipalne izkušnje sodi tudi tipkanje.

Namesto prepisovanja besed iz čitanke lahko začnemo vaditi s prepisovanjem besedil iz knjig in revij. Besedilo najprej prenesemo s pomočjo optičnega prepoznavanja črk, nato le še odpravimo manjše napake. Za vajo izberemo besedilo iz nacionalne literarne preteklosti, ki ga je še potrebno digitalizirati. Temu in potrebi po javni dostopnosti ustreza spletišče Wikivir. Tu je slovenščina eden od 114 jezikov s svoji pisavi prilagojenim spletiščem.

Vsaj osnovno obvladovanje tega orodja olajša sestavljenje besedil, napotki so v celoti navedeni v Novi pisariji, v poglavju Vaje v pisanju.

Ni še popolnoma izvenel Mendelssohn: Songs without words.

Usoda avtorstva

Avtorstvo je eden starejših razvojnih sistemov, ki ima svojo zakonodajo. Avtorji so zaradi združevanja v društva (Društvo pisateljev, prevajalcev ...) vplivnejši od bralcev. Avtorstvo je včasih prinašalo ugled, danes v idealnih razmerah biti avtor pomeni spoštljivo vedenje urednikov. Ker se jočem zaradi obsežnosti predremane snovi, se lahko še zaradi otožnosti glasbe Stane Vidmar: Ne budite me vas prosim. Avtorji zaradi visokega cenjenja svojega dela zahtevajo zanj enormna plačila, pravilnosti tega ne obsojam tako močno kot Nova pisarija – predraga besedila bodo sama utonila v pozabo, zaradi tega ne rabimo zganjati panike. -

Soavtorstvo

Soavtorstvo v obliki poseganja v tuja besedila razumemo kot kooperativnost. Wikiji ne uzakonjajo le tega dejstva, temveč tudi novo resnico o delu z nepreglegledno množico avtorjev, prav tako učijo, da moramo za dobrobit prispevka postaviti lasten ego na stranski tir. Kljub temu moramo upoštevati pravico veta vseh sodelujočih in se oklepati zavedanja, da je pomembno, kaj je bilo v besedilu spremenjenega, ne pa kdo je to spremembo izvršil.

Objavljanje

Objavljanje je tesno povezano z avtorstvom. Zaradi cenejše dostopnosti postaja (objavljanje) vedno dostopnejše,večja ovira je potencialno neobvaldanje orodij za posanjein objavljanje. Današnji (objava na spletu) in nekdanji (tisk s potencialnim vmešavanjem cenzure) pomen postavljajne besedila se razlikujeta. Pozorni moramo biti, da je objava dostopna množici le, če je storjena na spletišču, dostopnemu širši množici. Besedila se na splet objavljajo zaradi široke dostopnosti, to osmišlja njihovo vidnost (povečuje jo število obiskovalcev strani in hiperpovezave v besedilu).

Množični um ali pametna množica

Namen koncepta skupnosti povdarja, da je znanje javna dobrina in skuša kot vodilo wikipedije združiti globalno človeško znanje. Tradicionalne enciklopedije ga razvrščajo abecedno (znanje je razporejeno kot kalejdoskop) in drevesno; wikipedija uporablja algoritme iskalnika. Na tem spletišču je množica pridobila pozitiven prizvok zaradi ustvarjanja konstruktivne ustvarjalne sile.

Avtorske licence

Pri pisanju besedila moramo upoštevati jezikoslovje (besedilo je oblika jezikovne komunikacije), literarno vedo (besedilo je berljivo) in pravni pogled (Besedilo je intelektualna lastnina). Kot primernega pri prometu z besedili priznavamo koncept creative commons (cc).

Creative commons

Omenjeni koncept (slovenjeno: ustvarjalna gmajna) lajša dostop do intelektualnih produktov. Zajema štiri kategorije licenc: prizanje avtorstva (omogoča kopiranje, razširjanje, prikazovanje, izvajanje in izdelavo derivativnih del pri navedbi avtorja), deljenje pod istimi pogoji (omogoča razširjanje dela pod licenco, enaki tisti izvornega dela), nekomercialno (razmnoževaje dela za nekomercialno rabo) in brez predelav (omogoča raznoževanje dela brez spreminjanja tega). To licenco je mogoče za neko besedilo spremeniti kadar koli.

Koncept Creative Commons Attribution International License omogoča dostop do dela ob navedbi prvotnega avtorja. Za izpolnjevanje licence moramo najprej navesti možnost za spreminjanje avtorskega dela (svobodna kultura), nato komercialno rabo in zadnje bibliografske podatke.

Copyright

Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah ščiti avtorska dela v vseh medijih pred vsakršno zlorabo, ne preprečuje pa dosotpa do dela, razen če je delo zasebne narave. Problem tega zakona je pretirano poudarjanje avtorstva in izpostavljanje materialnega pogleda informacij, zajetih v eno izdano delo, ki je v primerjavi z nematerilano vsebino zanemarljiva. Izvirna so vsa dela, ki so nastala z vsaj minimalno kreativnostjo, tako obrtno proizvedena avtorska dela niso zaščitena. Ta zaščita vseh zaščitnih del traja do sedemdeset let po avtorjevi smrti, psevdonimna dela do sedemdeset let po objavi. Izdajatelj neobjavljenega dela v javni lasti ima avtorske pravice do 25 let po prvotni objavi. Uredništvo kritične izdaje dela v javni lasti ima pravno zaščito 30 let po prvotni objavi.

Copyright je v lasti avtorja, dokler je ta ne odstopi; dela, narejejna v službenem okolju, po zakonu pripadajo inštiruciji; pri skupinskem delu si avtorstvo deli več avtorev v neločljivi celoti; za javne prezentacije v primeru avtorjeve fizične prisotnosti ne potrebujemo avtorjevih dovoljenj; učenje na daljavo zahteva, da avtorja prosimo za uporabo njegove intelektualne lastnine; film po romanu nastane kot novo, avtorsko zaščiteno delo, če nastane z dovoljenjem lastnika avtorskih pravic izhodiščnega dela.

Copyright omejuje tudi pretipkavanje in fotografiranje izvornih del in distribucijo (dajanje gradiva v razred ali izposojanje monografskih del), oboje je dovoljeno, če je uporaba poštena.

Kadar se avtor avtorskim pravicam odreče, ne odloča več o razmnoževanju dela. Ta sta v vseh priemrih dovoljena, če sta storjena za neprofitno rabo (tako je citiranje tujih del za raziskovanje dovoljeno ob konkretnem navajanju virov).

Naivni in napačni sta mnenji, da spletni učbeniki niso vredni zaupanja in posldično odrekanje uporabe lastnih del v njih in da je vse, kar obsega splet, prosto uporabno.

Bralec

Prosti dostop

Najprej nekaj malo hitrejšega za bolj tekoče delo Fifth Harmony: Worth it (ft. Kid Ink). Knjige so bile ndolgo nazaj edini vir znanja, pojav interneta pa je povečal prosti pretok informacij in sporžil pričakovanja, da bo cena knjig padla. Ob rahli nezbranosti je mogoče skočiti tudi na videospot Queens of the Stone Age: Sing, sing, sing, ki je ravno dovolj moteč, da nas opomni, naj se pred realnostjo raje skrijemo v udoben, nič-hudega-se-nam-ne-more-zgoditi študijski svet in beremo naprej Novo pisarijo, kot da ni nikjer nič narobe. Prosti pretok informacij poteka mimo države in njenih davkov, ker nekaj imamo, se to bojimo izgubiti - strah nas je morebitne postavljene cene sedaj zastonjskega. Nesmiselnost tega strahu dokazuje propad plačljive enciklopedije Britannice in obstoj zastonjske Wikipedije. Sodelovanje si lahko kot specifična družba privoščimo zaradi specifičnosti značaja informacij. Tako so literarni članki še vedno večinoma plačljivi, znanstveni ne; slednji se lažje prilagajajo novim razmeram in geslu Open Access.

Obstaja več vrst prostega dostopa:

Open Access - svobodna dosegljivost podatkov in znanstvenih informacij na spletu
Open Data - podatki na internetu, ki niso podvrženi Copyrightu
Open Content - svobodna dosegljivost raznolikih virov (npr. literarnih)
Open Knowledge - širše znanje kot Open Data (npr. filmi, glasbo)
Open Source - programska oprema in licenciranje za svobodno razširitev
Open Education
Open Research
Open Science - podatki, metode in orodja za interdisciplinarno, transparentno in reproduktivno raziskovanje

Med temi licencami se občasno pojavljajo težave pri ločevanju med prostim/Free dostopom (zastonjski dostop do dela, avtor je materialne pravice dal založbi) in odprtim/Open dostopom (zastonjski dostop do dela, avtor je obdržal materialne pravice in licenco Creative Commons.

Obstaja več vrst prostega dostopa:

Gold Access - založba dovoli prost dostop do izbranega dela
Green Access - avtor s samoarhiviranjem objav dovoli prost dostop do izbranega dela
Grauer Weg - omogoča prost dostop do težje dosegljivih del (npr. diplomskih nalog)
hibridni dostop - poleg fizičnega dela obstaja še njegova spletna različica
zakasnjen dostop - delo je na spletu objavljeno vsaj eno leto po fizični izdaji
platinast dostop - objavo na splet je financirala tretja oseba (npr. država), ne pa avtor

Širjenje teh koceptov ovirajo založbe, ki se preživljajo s plačljivimi objavami in naročninami. Plačljivosti se upirajo univerzitetni repozitoriji (digitalna skladišča, kjer avtorji arhivirajo svoja dela).

Založbe

Vse, kar napišemo v spletno enciklopedijo, takoj postane javna last, čeprav v posebnih razmerah historiat članka dolgo kaže le naše avtorsko ime. Večino člankov ima skupinskega avtorja, določanje enega glavnega avtorja je nemogoče. Zabris potrebe po sklicevanju na avtorjevo ime bo mogoče šele, ko naš namen ne bo več razglašati tuje znanje kot lastno, temveč ga s svojim dopolniti. V prihodnosti bo, zaradi pojmovanja znanja kot javne lastnine, intelektualna kraja izginila.

Takšna pojmovanja znanja je vedno pogostejše, a ga močno ovirajo razne avtorske agencije in založbe, ki zatirajo sprostitev plačljivih informacij. Znanje moramo namreč obravnavati kot javno dobro, saj se le izobražen in obveščen posameznik lahko pravilno odločajo. Socialni ideal prihodnosti je družba samostojnih kreativnih posameznikov, plačevanje izobraževanja in informacij le ovira.

Založbe in knjigarne obravnavajo knjige kot tržno blago, bralca pa kot potrošnika kulturnih dobrin v njeni lasti. Želja po dobičku se mora umakniti principu prostega dostopa informacij. Biti informiran je ena izmed osnovnih človekovih pravic.

Sledi kritična izpostavitev nekaterih lastnosti založnikov, ki je zaradi močnega čustvenega naboja ne bom povzemal v celoti; glavno je vsiljevanje objav v knjižni obliki (ta se najraje prodaja), ki knjigobralce omeji na računalnikov nevešče otroke in starostnike.

Avtorji razne institucije vabijo k pomoči zaradi prepričanja, da jim bodo pomagale doseči čim večje število bralcev, kar je v znanstvenem tisku večinoma neupravičeno. Pogosto je tudi odločanje za založbe zardi prestižnosti, ki bi jo naj prineslo sloveče ime založbe. Da je nenujnost založb v znanstvenem tisku resnična, dokazujejo znanstvene revije brez založb, ki jih izdajajo društva.

Tudi tu smo lahko priča manjši vojni, tokrat med knjigarnarji in knjižnicami, navijamo za slednje, saj postavljajo knjigarne na prednostno mesto ohranitev delovnih mest, ne pa javni interes.

Pojavile so se "predatorske založbe", te z objavami po principu prostega dostopa ponujajo znanstvenim piscem nove izbirne možnosti. Zopet se pojavljajo tudi težave, kot so avtomatizirano angažiranje urednikov, pisanje člankov v uborni angleščini ... O relevantnosti informacij se bomo morali odločati pri vsakem članku sproti, ne glede na mesto objave.

Repozitoriji

Vplivnost nekega dela dokazuje pogostost citiranja tega dela. Slovenskih akademskih repozitorijev je več, med njimi iztopa Nacionalni portal odprte znanosti (namen: omogočati dostop do težje dosegljivih besedil - npr. diplomkse naloge). Ker po spletnih virih posega vedno širša množica, se v spletnih objavah in posledično v vseh objavah vedno manj uporablja strokovna terminologija.

Srokovno komunikacijo ohrnajajo na internetu prosto dostopne revije Slavistična revija, Jezik in slovstvo ter Primerjalna književnost ; prosto dostopen je tudi forum SlovLit.

Varovanje zasebnosti

Pretirano varovanje zasebnosti je lahko v navzkrižju s sodobnim idealom informacijske družbe. Njen trenuten problem je okoriščevanje državnih vlad z vsemi informacijami in njihova uporaba ter hkratno zagotavljanje, da nadzorovanost pomeni nesvobodnost.

Kredibilnost

Ker lahko na spletu objavlja kdor koli, moramo bralci upoštevati pri isaknju zanesljivih podatkov obiskanost strani in starost objave. Stopnjo relevantnosti posameznega pisca lahko določimo s preverjanjem njegove bibliografije in biografije. Sklep tokratne delovne epizode napoveduje John Rich: Shuttin' Detroit down, le da jaz "shutt-downam" veke.

Aktivizem

Včasih so humanistični akademski delavci delovali zaradi radovednosti, danes zaradi doseganja plemenitih ciljev; a potreba po veri v svoj prav se pri aktivizmu ni zmanjšala.

Razpravo o kritični teoriji in njenim nadlajevanjem sem brez globokega obžalovanja izpustil.

Avtorstvo

Avtorji so večinoma vezani na inštitucije (kar lahko zavira objave prelomnih okritij), včasih (zaradi želje po čim hitrejši objavi) objavljajo v samozaložbi. Starejša dela, ki so že nekoliko kanonizirana, ne moremo kritizirati in javno preverjati tako, kot lahko wikije.

Strokovno recenziranje

Strokovno recenziranje pomeni ločevanje zanesljivih informacij od nezanesljivih, kar vzdržuje kvaliteto del. Poznamo dva tipa recenzije: slepo (avtor ne ve, kdo mu delo ocenjuje, ocenjevalci ne vedo, čigavo delo ocenjujejo) in recenziranje brez prikrivanje dejavnikov. Recenzije določajo možnost obajve dela, kar sili revije in založbe v oblikovanjein objavo lastne recenzijske politike.

Pravopis

Bralci (praviloma) ob pogostih pravopisnih napakah ali očitnem nepoznavanju pravopisa razvijejo negotovost do avotjeve kredibilnosti.

Ločila

Največ težav imajo pisci z vezajem, pomišljajem in dolgi pomišljajem: pravila za rabo se pogosto spreminjajo, tipkovnica favorizira vezaj.

Poznamo več vrst narekovajev (enojne, dvojne ...), a se moramo v slovenskem prostoru uporabi tujih izogibati.

V znanstvenih besedilih so tropičje, klicaj in vprašaj redko sprejemljivi, v znanstvenih besedilih se moramo izogniti dvomom o rabi podpičja ali pike.

Velike začetnice

Z veliko začetnico označimo naslove kolon in vrstic v tabelah, mala začetnica se uporablja pri celicah.

Filozofi se z zapisi, sorodnimi tipu "živalski Drugi", oddaljujejo od norme.

Drugo

Spol povedka se veže na osebek (kadar je dvoumen, uporabimo nevtralen moški spol).

Digitalna pismenost

Sodobni avtorji morajo znati svoja besedila sami popraviti in pri tem upoštevati vse tehnične parametre.

Formati besedil

Format besedil lahko določimo z opazovanjem končnice dokumenta (.txt - golo besedilo, . doc in .docx - obogateno besedilo, .html - spletno besedilo, .pdf - natisljivo besedilo).

Besedilo v wikijih

Wikiji omogočajo ustavrjanje besedil, tabel, matematičnih formul, grafov in dodajanje slik; tehnično pomoč pri tem početju nudi zavihek Pomoč.

Vaje v wikijih

Svojo veščino lahko izboljšamo z registracijo, pregledom zgodovine člankov in z dodajanjem Cobiss povezav. To nam pomaga izogniti se začetniškim napakam (veliko mašil, prepogosta členjenost na odstavke in dobesedno prevajanje besedil iz tujih jezikov.

Sporočanje popravkov in komentarjev

Pripombe recenzenti in mentorji podajajo ustno ali pisno. Na wikijih pripombe podajamo na pogovornih straneh ali v predlogi za urejanje; v dokumentu z ukazom sledi spremembam.

In po vsem napovedovanju tokratnega konca, je tu Magnifico: Silvija. Pa tudi Gospod, težko sem ponižen ni daleč stran.

Navajanje

Čemu sploh citiramo

Tudi tokrat posegamo po "dušilcih bolečine": Nina Donelli: Propala veza. Citiramo, da dokažemo verodostojnost svojega dela (sploh kadar se sklicujemo na priznane strokovnjake); s tem ustvarjamo referenčne kroge, ki so odraz naše načitanosti.

Sklicevanje v znanstvenih besedilih je prvazaprav njihovo prepoznavno znamenje, ki jih ločuje od drugih besedil.

Danes avtorji ohranjajo svojo pomembnost kot nosilci znanja, v ospredje pa stopajo tudi zavzete množice anonimnih posameznikov (na spletiščih, kot je na primer Wikipedija). Sodelujejo tudi geniji, te množica sprejema le, če so zanjo koristni.

Prepogosto citiranje razumemo kot etično sporno početje, vprašati se moramo tudi, kdaj postane uporaba dela plačljiva.

Prepisovanje

Prepisovanje ali plagiatorstvo je uporaba tujega znanja kot lastnega, ki je kazniva le, če smo uporabili delo, ki ni v javni lasti. Govori se o rahljanju zahteve po sklicevanju (predvsem na Wikipediji), a oskrbniki preprečujejo kopiranje beseedil v članke. Prepisovanje je zaskrbljujoče predvsem, kadar je posledica načrtne kraje in ne le lenobe.

In smo zaradi moje izčrpanosti pri tokratnem koncu, obeležuje ga Jerry Bryant: Don't forget your old shipmate.

Citatna industrija

Citatni indeksi

Saj se ne bi loteval zavoljo enega samega samcatega poglavja, a Hugo: 99 Problems je daleč najboljša stvar, ki sem jo slišal v zadnjih mesecih - ne vem, ali je priredba obstoječega komada, ali povsem samostojno delo, ampak je nekaj. Nekaj izven vsakodnevnih poiskusov najti kaj dobrega.

Citatni indeksi so podatkovne zbirke bibliografskih podatkov, vsebujejo izpis sklicev na predhodne objave iz znanstvenih revij (njapogosteje uporabljani so SCI, SSCI, AHCI, Scopus, Web of Science, Googlov Učenjak). Slednji zaradi zajemanja iz večih virov kot ostali indeksi ni priznan, očita se mu nekonsistenčnost; sestavljen je iz h-indexa (računa razmerje med številom največkrat citiranih del in skupnim številom citatov) in i10-indexa (beleži število objav, ki so bile vsaj desetkrat citirane).

Citatni indeksi se srečujejo s težavami:

inštitucije, ki izvajajo meritve, so komercialnega statusa
so anglocentrični
omejeni so na novejše publikacije
kriteriji za uvrstitev nanje (recenzijski postopki, mednarodno uredništvo, mednarodno naročništvo in spletna dostopnost) lahko krivično izločujejo
(ne)vključenost v baze, s pomočjo katerih določamo strokovno odličnost (zaradi tega je Slavistična revija ob nezanimanju za probleme slovenskega jezika in posledični necitiranosti izpadla SSCI in AHCI seznamov)

Faktor vpliva

Tokrat skoraj spokojno začenja Frédéric Chopin: Nocturno Op. 9 No. , četudi nismo vsi popolnoma mirni. Faktor vpliva neke revije je razmerje med številom objavljenih člankov v tej reviji in številom citatov te revija.

Težave:

kulturna pristranskost (osredotočene na angleško govoreče podorčje - Severna Amerika, Evropa in Avstralija)
nerazlikovanje med znanstveno recenzijo in znanstvenim člankom
Teddy Sinclair: Problem
manipulativno prisilno citiranja za dvig faktorja vpliva

Zunaj znanosti je relevantnost neke objave določena glede na pogostost prebiranja te.

Slovenske znanstvene revije

Kot najboljše slovenske znanstvene revije prištevamo Primerjalno književnost, Slavistično revija, Slavio Centralis. Tuje z razpravami o slovenščini so Slovene Studies, Slavia Meridionales, Wiener Slavistisches Jahrbuch.

Citatni slogi

Glavni so APA, MLA, AMA, čikaški citatni slog, Wikipedijski citatni slog. Ti slogi se spreminjajo, zato moramo iskati ravnovesje med nastajajočimi in obstoječimi.

Pri spletnih virih navajamo avtorja, naslov, ime spletišča in datum objave. Pri knjižnih virih navajamo avtorja, naslov, kraj, založbo, letnico izdaje, in knjižno zbirko. Pri člankih v zbornikih navajamo avtorja, naslov, naslov zbornika, kraj, založbo, letnico izdaje in stran. Pri člankih v znanstvenih revijah navajamo avtorja, naslov, naslov revije, letnik, številko, letnico izdaje in stran. Pri časniku navajamo avtorja, naslov, časnik, datum objave in stran.

Tehnika citiranja

Vsak citat sestavljan navedeno besedilo in navedba vira, dobesedni navedek od ostalega besedila ločimo z grafično ločitvo s samostojnim odstavkom ali z narekovaji. Vir lahko navedemo na koncu besedila ali v opombi.

Opombe

Včasih so bile zapisane na dnu strani in so omogočale navajanje uporabljene literature. Opombe na koncu wikipedijskih člankov služijo navajanju dejanskih navedkov.

Kratki sklici

V kratkih sklicih moramo vedno zabeležti priimek avtorja, letnico izdaje in stran vira.

Označevanje navedkov

Označevanje navedkov pomeni narekovaje, odstavek in drugačen črkovni rez, izpuščanje iz navedkov in vrivanje lastnega teksta vanje.

Od kod vse citiramo

Citiramo iz vsakega vira, ki mu lako zaupamo (celo banalnih - na primer z zavihka knjižnega ovitka), sklicujemo se ne le na besedila, temveč včasih tudi na slike ali grafe in podobe vire. Namen citiranja je bralcu omogočiti preverjanje videnih informacij, zato najprej uporabimo javno dostopne vire, kadar uporabimo kot vir ustne pogovore, pričakujemo od bralca, da nam bo preprosto zaupal.

Kadar imamo možnost izbire, najprej navedemo natisnejno obliko vira, tako se odločamo kadar imao izbiro tudi za prve objave. Kadar citiramo iz drugojezičnih besedil, podamo prevod v opombi (v primeru, da ne gre za splošno poznane jezike).

Viri in literatura

V preteklosti so se pojavile tudi težnje k ločenemu navajanju virov, ki so jih danes nadomešča prizadevanje za poenotenje vseh virov v enem seznamu. Pa tudi jitterbugalo se je bolj, danes Wham!: Wake me up before you go-go ostaja malce čudnim. Veliko bolj zaželejne so reference, saj nam njihov seznam pomaga razumeti piščevo referenčno obzorje.

Ločevanje uporabljenega gradiva na vire in literaturo je smiselno v daljših seznamih (gradiva), v tem primeru viri označujejo raziskovano gradivo, literatura pa teoretične in metodološke pripomočke. V literarni vedi med vire tako najpogosteje sodi leposlovje, med literaturo strokovne razprave.

Veljavna ostaja delitev virov na primarne in sekundarne - primarni viri so rokopisi in tiskovine, sekundarni tisti v elektronski obliki. V znanosti se trudimo uporabljati primarne vire.

Zaslon in papir

Strokovne objave, ki se selijo na splet, ostajajo tu le kot preslikave fizičnih izdaj. Določene bibliografske podatke lahko zaradi nerazpoznavnosti izpustimo, navajenje celotnega URL pa moramo opustiti.

Zgledi

Na sistemi Cobiss blibliografske enote zapisujemo kot: polni zapis, ISBD, COMARC. Opredelitev vira opuščamo, kadar je ta samoumeven.

Knjiga

Kadar knjige navajamo s Cobissa moramo biti pozorni na pravilen zapis dvopičij; knjige, dostopne na spletiščih, ustrezno "polinkamo"; kodo DOI navajamo le pri angleški literaturi.

Knjiga na bralniku

Izdaje knjig za bralnike niso posebej označene, zato navajamo izdaje z dLiba in Wikivira; če se sklicujemo na tiskano knjigo, moramo pri citiranju navesti njene podatke.

Članek v zborniku

Primer navedbe: Silvija Borovnik. Sodobne slovenske romanopiske: Sodobni slovenski ženski roman? Slovenski roman. Ur. Gregor Kocijan in Miran Hladnik. Ljubljana: FF, 2003 (Obdobja, 21). 99–108.

Poglavje

Poglavje v knjigi označujemo v virih le, kadar ima ta več avtorjev.

Spremna beseda

Primer navedbe: Ivan Potrč. [Spremno besedilo na zavihkih ščitnega ovitka.] Karel Grabeljšek. Nioba. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1977. COBISS

Razprava v reviji

Pri najanju virov se lahko sami odločimo, ali bomo navedli polen naslov revije ali le kratico.

Članek v časniku

Letnika in številke časnika ne zapisujemo, pred datumom prav tako ne zapisujemo ločil.

Članek na dLibu

To spletišče pozna dva zapisa: zapis s povezavo na posamično avtorsko objavo in zapis s povezavo na celo številko revije.

Enciklopedijsko geslo

Avtomatsko ustvarjeni citatni slogi za navajanje člankov se razlikujejo po zaporedju podatkov. Neodvisno od zaporedja moramo obvezno navesti geslo, naslov spletišča in datum dostopanja.

Damjan Zih: Toni ma pa lepo kapo

Primer navedbe: Idila. Marko Snoj. Slovenski etimološki slovar. Fran.

Forum

Primer navedbe: Katja 10. Re: Kresnik 2013. Knjižni molji. Med.Over.Net 10. dec. 2012.

Spletni tečaj

Primer navedbe: J. Simon Rofe in Yenn Lee. Understanding Research Methods [Spletni tečaj Univerze v Londonu]. Coursera. Ogled 2. jun. 2014.

Blog

Primer navedbe: Marko Crnkovič. 25. pismo, Marko Manci: Svečenica spovedniškega sentimentalizma. Za narodov blogor 21. feb. 2006. Siol Blogos.

Članek na spletišču

Strokovni članki so na spletu objavljeni le redko (večinoma so dostopne le predobjave - različico članka moramo v seznamu literature ustrezno označiti.

Zapis v podatkovni zbirki

Kot naslov zbirke določamo ime urednika ali urednikov.

Diplomska naloga

Primer navedbe: Darja Lavrenčič. Pripovedna proza Ivana Potrča[: Diplomsko delo]. Ljubljana, 1992.

Prosojnice, video predavanja, animacija

Primer navedbe: iran Hladnik. Oviralci prostega dostopa. 4. srečanje konzorcijskih članov CTK, TR3, Ljubljana 3. apr. 2014. Wikiverza. pptx

Zemljevid

Sklice zapisujemo pod zemljevid, avtorja zemljevida ne zabeležimo.

Fotografija

Sklice umestimo neposredno pod fotografijo, avtorja ne zabeležimo (razen , če je slika umetniško delo), datuma dostopa do fotografije prav tako ne zabeležujemo.

Problem predstavjla pomanjkanje podatkov ob slikah in neobstoj standarda popisovanja.

Risba

Primer navedbe: Slika 13: Jeff Dahl. Anubis. Wikimedia Commons 2006, zadnja sprememba 26. apr. 2014.

Glasbeno delo

Primer navedbe: Frédérik Chopin. Nokturno št. 2 v Es-duru, opus št. 9. Musopen.

Radijska, televizijska oddaja in film

Kot avtorja radijske ali televizijske oddaje zabeležimo urednika ali novinarja.

Napake pri citiranju

Najpogostejše napake so samocitiranje, navajanje celotnega URL nalsova spletnih virov in citiranje zaradi citiranja.

Navajanje na wikipediji

Znotraj wikipedijskih člankov ne smemo kot vir navajati drugih vikipedijskih člankov ali lastne ugotovitve. Citatne sloge moramo poenotiti.

Žanri

Največ veljave v strokovnem okolju priznavamo monografskim publikacijam. Tega statusa sploh nimajo razne podatkovne zbirke, poročila o dogodkih in razni povzetki.

Šolsko pisanje

V to kategorijo uvrščamo referate, eseje, diplomskea naloge, magistrske naloge in doktorske disertacije. Študentje dvopredmetnih smeri se srečujemo z morebitnim trčenjem ambicij dveh različnih mentorjev.

Popravljanje

Danes se lektorianje in korigiranje začenjata prepletati; uredništvo pa zajema vedno daljše vrste zapletenih opravkov s tujimi besedili. Kljub temu moramo zavračati (ne)popravljanje urednikovih pripomb brez podajanja avtorjevih odzivov.

Komunikacija v stroki

E-pošta

V humanistični stroki moramo biti pozorni na pravilno komunikacijo - tako prejemnike e-pošte z mnogo njimi dodajamo v okence Bcc; poznamo primere, v katerih lahko uporabljamo le male zažetnice (poudarjanje demokratičnosti in podpiranje egalitarnosti); ne pošiljamo celotnih sporočilnih verig.

Socilana omrežja

Najpogosteje uporabljano socilano omrežje je Facebook (ima 1,6 milijarde uporabnikov), ta in ostla omrežja ter blogi prispevajo k znanstvenemu napredku. Akademiki, ki bi morali v spletnem okolju postati kompetentni pomočniki, so vanj pogosto nevključeni.

Tvit

Slovenjen čivk je objava na socilanem omrežju, nastalem leta 2006. Omejen je na 140 znakov, gre za sodobno promocijsko spremljavo, kjer vplivnostni krog širimo z nabiranjem sledilcev.

Drugo

Strokovna komunikacija znotraj omrežij lahko poteka tudi na LinkedInu (znotraj njega na Digital Curation Group, Digital Humanities in Digital Humanities/Humanities Computing).

Zagovor

Gre za obliko strokovnega pogovarjanja upoštevajoč predviden protokol. Začne se že z generalko, ki prepreči negotovosti o poteku; traja do dveh ur pri doktorski disertaciji in manj za nižje stopnje.

Literarna kritika

Poznamo strokovno (ukvarja se s stokovnimi ali znanstvenimi deli - velja za strokovno besedilo) in literarno kritiko (ukvarja se z literarnimi deli - velja za publicistično besedilo). Ponamo tudi parodiranje obeh vrst kritike.

Enciklopedični članek

Nujna je jedrnatost, izogirati se moramo anekdotam in prevelikim podrobnostim.

Biografsi članek

Kriteri ja izbiranje literarnih zgodovinarjev na wikijih so njihove strokovne ali znanstvene monografije. V teh sestavkih predstavimo življenje, delo, bibliografijo, nagrade, poimenovanja. Skušamo tudi najti fotografijo osebe. Kot vir informacij se lhako opiramo na svojce predstavljenega. Biografski članek moramo opirati s povezavami na Wikivir.

Članek o knjigi

Ne popisujemo vseh knjig, ki so kadarkoli izšle, a popisujemo slovenski wikipedisti tudi svetovno klasično literaturo. Za naslov članka uporabimo naslov knjige, ki ga po potrebi okrajšamo. Jedrnato povzetek mora obsegati do 500 besed. Delo moramo tudi žanrsko uvrstiti.

Učbenik

Stil pisanja v učnenikih se od drugje uporabjanega loči po:

dialoškost (nagovori in nagovorne forme, ki dajejo svobodo bralčevi interaktivnosti)
povzemanje in ponavljanje
poenostavljanje (kratke definicije in zapomnljivi naštevalni nizi)
privlačna tipografija
skupinsko avtorstvo z urednikom
povezovanje učbenikov v serije

Strokovni blog

Slovenjeno: spletnik

Primeri različnih blogov so WordPress, Google Blogger, Siolov Blogos. Strokovni in znanstveni blog nimata znanstvenega statusa.

Spletni forum

Spletni forum je eden od načinov vzdrževanja strokovne in znanstvene skupnosti. Komunikacija je tu regulirana na več načinov, moderatorji pa regulirajo primernost potencialnih objav.

Slog

Spletna socilana omrežja poznajo temeljni pisni standard in usmerjenost besedil, prednost pa imajo sveže informacije. Besedila so vedno bolj povezana z zasloni (posamezna vrstica lahko tako obsega od 120 do 150 znakov).

Sestavni deli

Ključni sestavni deli so avtor, naslov, izvleček, ključne besede in literatura.

Naslov

Pri oblikovanju naslova moramo poskrbeti za izražanje teme, jedrnatost, pravopisno popolnost, odsotnost krajšav in uporabo trdilne oblike.

Izvleček

Ta sestavek določa predmet raziskave, uporabljene raziskovalne metode, rezultate in sklepe implikacij.

Ključne besede

Z uporabo ključnih besed zaznamujemo poimenovanje ožjih predmetnih področij. V ta namen uporabljamo terminološko ustrezne izraze, redko tudi neologizme (dovoljena je uporaba izrazov iz naslova).

Kazalo vsebine

Kazala vsebine so pogosto samodejno ustvarjena, pri njihovi izdelavi uporabimo male črke, kratke naslove in podnaslove. Krajših besedil ne členimo

Povezave

Prisotnost povezav loči elektronska besedila od tiskanih. Modre označujejo obstoječo povezavo, rdeče neobstoječo. V Wikijih jih obdamo z dvojnimi oglatimi oklepaji.

Gre za eno od oblik sklicevanja.

Napake

Najpogostejše napake v delih so gostobesednost, nerazumljivost, pomanjkanje konteksta, slogovna puščobnost in pristranskost.

Gostobesednost

Kot gostobesedne razumemo dele besedila, ki ne prispevajo k našem sporočilu. Črtamo lahko besede tudi, še, pa, takratni, relativno, okoli, idr.; izpustimo lhako variirani osebek in prepogosto navezovanje.

Nerazumljivost

Zapletanje je napaka; nerazumljivost je posledica površnosti. Z nerazumljivostjo svojih besedil za širšo množico skušajo nekateri znanstveniki prepričati davkoplačevalce o smiselnosti znanstvenega početja.

Pomanjkanje konteksta

V besedilu moramo navesti tezo. Glavni problem "brezkontekstnosti" je nasilno posploševanje. Poznavalci področji vedo, kako informacije oridobiti in kako predstaviti javnosti.

Manierizem

Paziti moramo, da je besedilo zaokroženo, da smo upoštevali izrazni asketizem in se kot humanisti uklonimo spremmebi sloga pisanja (opustimo arhaizme in sintaktične obsesije).

Slogovna ubornost

Ta izraz označuje pretirano ponavljanje izrazov zaradi malomarnosti. V besedilo vdirajo navade ustnega izražanja; a se moramo mašilom in besedama predstavnik in predstavljati izogibati.

Pristranskost

Poznamo dva tipa pristranskosti: benigno (zaljubljenost v tematiko) in maligno (ideološka naravnanost - to izražajo narekovaji, znotraj katerih kot s trojanksimi konji izrabljamo besedila).

Poleg čokoladic merci - najfinejše izbire ni odveč rahlo druženje s Sheryl Crow: Real gone. Nehati moram, sem si mislil, ko sem se presladkosnedoval do poslednjega praznega ovjoa.

Terminologizacija

Kadar želimo nekaj inštitualizirati, moramo to najprej utrditi naziv tega. Našo nepripravljenost za soočenje s problemom (ali predmetom) se kažejo v raznih terminoloških diskusijah.

Spol in število

Naša (ali avtorjeva) izbira spola in števila v besedilu je ideološko zaznamovana, čeprav to morda ni namen besedila niti izbire. Nevtralni rešitvi sta uporaba množine in izbira sedanjika.

Mentalno brambovstvo in servilnost

Skrajnim držam se izogibamo, češrav je v slovenističnih vedah zavest za nacionalno močna. Druga skrjana drža slovenske literarne vede je servilnost.

Govorna prezentacija

Govorne prezentacije najpogosteje predstavljamo kar z objavami, ki so tudi podlaga za govorno prezentacije. Ta mora biti publiki zanimiva, govorec pa mora natančno vedeti, kaj želi publiki predstaviti.

Prosojnice

Prosojnice pomenijo pomembno pomoč pri nastopanju, uporabljamo lahko različne programe (PowerPoint, Google Slides, Prezi). Njihova največja slabost je premik pozornosti publike z govorca na izpisano gradivo.

Vizualizacija

Kot vizualizacijo gradiva upoštevamo prosojnice in ostalo slikovitejše besedilo na spletu. Takšno ravnanje zahteva pedagogika in popularizacija proučevanega.

Fotografije

Vsaka fotografija je del sfere strokovnega sporočanja, ki se osredotoča na slikovno sporočanje (verbalno pa se umika v ozadje), fotografije pa postajajo znanstveno orodje. Fotografije nalagamo na spletišča Picassa Web Albums, Flickr, Instagram.

Licenciranje fotografij

Fotografije moramo objaviti ob upoštevanju slovenske in ameriške zakonodaje. Fotografije postanejo javno dostopne 70 let po avtorjevi smrti.

Fotografiranje kulturne dediščine

Kadar želimo fotgrafirati kulturno dediščino, moramo najprej pridobiti soglasje lastnika.

Nalaganje na wikije

Fotografije na Wikimedijina spletišča nalagamo s pomočjo obrazca s predlogo OVL (= opis, vloga, licenca).

Infografika

Infografika pomeni vizualizacijo velike količine podatkov na preprost in pregleden način.

Tabele

Tabele sestavljajo stolpci in vrstice, podatke razporejamo v celice. Tabele izdelujemo s prilagojenim računalniškim programjem.

Grafikoni

Grafikoni so le ena grafičnih predstavitev podatkov (legendo potrebujejo vse). Podatkov lahko grafično predstavljajo:

grafikon (chart): histogram, črtni, stolpčni, palični, tortni, graf raztrosa (korelacijski diagram, raztreseni, razsevni grafikon, scatter-plot, statistična distribucija (verjetnostna razporeditev)
diagram (graph): časovni oz. kronološki (časovne vrste), drevesni hierarhični diagram ali dendogram
kartogram, shema, piktogram

Zemljevidi

Uporabo zemljevidov je v literarno vedo vpeljala Marja Boršnik. Raba zemljevidov postaja vse pogostejša in bolj sistematična od uveljavitve interaktivnih kart.

Besedilni oblak

Beseidlne oblake oblikujeta Wordle in Voyant Tools.

Literanovedna igra?

Nerazložljivo dogajanje, morda pa le igra z našo prebujno domišljijo, ki jo lepo spodbuja medizpitna panika.

Iskanje

Do informacij danes dostopamo popolnoma drugače kot v preteklosti. Sistem Cobiss avtorje ločuje upoštevajoč številsko identifikacijo (pri tem ISBN označuje knjižne objave, ISSN označuje periodične objave, DOI pa označuje spletne objave).

UDK

UDK je številka, ki omogoča umeščanje objave na ustrezno strokovno področje. Številke pomenijo: 1 - filozofija in psihologija, 2 - teologija in verstva, 8 - jezik in književnost, 9 - geografija, biografija in zgodovina.

DOI

DOI je standard označevanja spletnih objav in je nespremenjiv ter plačljiv. Organizaciji, pooblaščeni za dodelitev te številke, sta mEDRA in CrossRef.

COBISS ID

Vse objave imajo ne glede na medij svojo Cobiss številko (te število pri citiranju navajamo le na Wikijih, drugače ne). Ukazno iskanje v Cobissu tako vrne vse članke v zborniku.

Podatki in podatkovne zbirke

Besedo podatek nadomeščamo z besedo zajemek, kar omogoča ohranjanje etimološkega razmerja med data incapta. Dostop do podatkov je navadno otežen. Javno dosotne zbirke podatkov so Nova Beseda, Wikipedija in SSKJ.

Iskanje po dLibu

To početje je za vsakega raziskovalca zelo pomembno. Pri iskanju po obsežnejših skeniranih enotah uporabljamo možnost Išči po celotnem besedilu (iskanje omejimo z vtipkanjem dodatnih izrazov, niz besed znotraj dela zapišemo v oklepaj, vire omejimo v levem stolpcu.

Seznami

Sezname tvorimo s seznamskimi alinejami, te delajo serije elementov kolikor je mogoče razločne. Alinej praviloma ne pišemo daljših od ene vrstice, zaključimo pa jih lahko z nenujno vejico ali podpičjem. Seznami na Wikipediji predstavljajo izhodišče za poznejše delo.

Digitalna humanistika

Ta pojem pomeni združitev znanosti in umetnosti, sem vključujemo novonastalo kulturomiko (preučuje kvantativno analizo kulture s pomočjo preučevanja pogostosti rabe besed ali besednih zvez v določenem času ali določenem prostoru). Problematika digitalne humanistike se vključuje tudi v učni program na univerzah.

Empirične metode

Izkustvene metode zajemajo pridobivanje podatkov z eksperimentiranjem in opazovanjem. Oblikovanje kratkih poglavij spodbuja bralcu k prebiranju celotne knjige. Empirične metode v literani vedi so bile teoretično utemeljene leta 2001.

Programi

Pri ukvarjanju z literarno vedo uporabljamo programe Gephi, TokenX, MONK Project, Voyeur Tools, PAIR.

Projekti, revije

Pri ukvarjanju z literarno vedo uporabljamo projekte in revije Glottometrics, Literary Lab, Text Grid, DiRT, Perseus.

Računalniško jezikoslovje

Računalniško jezikoslovje pomeni iskanje po leposlovju, povzemanje zgodb, analiziranje bralčevih čustvenih odzivov, analiziranje konstelacij oseb in oblikovanje priporočilnih seznamov.

Orodja in korpusi

Pri ukvarjanju z literarno vedo uporabljamo orodja in korpuse Prevajalni sistem Amebis Presis, Gigafida, Kres, Gos, Šolar.

Kdo nagnjen k pretiranemu objokavanju položaja bi ob tej priložnosti morda polinkal kristusov pasijon, jaz pa bom rekel le: "Končano je."

Osebni slovarček

Naj mi Goethe oprosti slab prevod njegovega reka in izrabo v le izobraževalne namene! Vsakdo sliši le, kar razume – tolmačenje meni nepoznanih pojmov/besed/načel je torej nujno, saj slišati (in slišano ponotranjiti) je navsezadnje eden višjih ciljev.

uredniški diletantizem
separat: članek v zborniku, ki so ga na zahtevo naročnikov posebej natisnili
bralna (funkcionalna) pismenost: dobra izurjenost za pravilno razumevanje sporočil v kulturi, ki ji pripadamo