Test 29. 1. 2021

--Marjana.godesa (pogovor) 08:25, 29. januar 2021 (CET)

1. Miran Štuhec, Marjan Dolgan. Pripovedoslovci

2. Ne, ker še ni minilo 70 let od smrti avtorja (Franca Goršeta)

3. Urška Perenič. Beatin dnevnik Luize Pesjak : dogajalni prostor romana. Slavistična revija 66/3(2018). 251—263. COBISS dLib

--Marjana.godesa (pogovor) 08:37, 29. januar 2021 (CET) --176.76.242.62 08:44, 29. januar 2021 (CET)

Test za test

 --Marjana.godesa (pogovor) 07:45, 15. januar 2021 (CET)

1. vprašanje: Aaron Swartz je bil študent, ki je po robinhoodovsko omogočil zastonj dostop do študijskih člankov in literature na internetu in bil zaradi tega preganjan, grozila mu je zaporna kazen, zato je storil samomor.

--Marjana.godesa (pogovor) 07:49, 15. januar 2021 (CET)

Domače naloge

Slavistična revija

Revija zajema članke z različnih področij, a branje vseh z enako intenziteto zanimanja ni mogoče. Ker pa je nabor tem raznovrsten, verjamem, da vsak najde temo za branje, ki mu ustreza. Slednje utegne biti zahtevno. Menim namreč, da je potrebna koncentracija in poznavanje osnovnih terminov.

Članek: Sodobna slovenska poezija v Italiji

Slovenska poezija v Italiji se je skozi 20. stoletje spreminjala. Sprva so pesniki, Ljubka Šorli, Vinko Beličič in ostali v svojih delih opisovali fašistično travmo in vojne izkušnje, ki so jih izkusili. Razkrili so osebne pretrese in stališče, da vojna ni rešitev za konflikt. Ker niso želeli povečati maščevalnosti in jeze, niso upesnili ideoloških stališč in idej. Pomembno je, da so ohranili živost našega jezika kljub fašistični okupaciji našega ozemlja. Nasledili so jih ustvarjalci, ki so bili usmerjeni v razkrivanje osebne izkušnje. Njihov občutek za pripadnost je bil zaradi negativne naravnanosti italijanskih oblasti ranjen in se posledično niso počutili zadostne. V poeziji Aleksija Pregarca, Miroslava Košute, Marka Kravosa in ostalih se pojavlja motiv nezadostnosti, hkrati pa bodrijo bralca za angažiranost in narodna čustva. Subjekt generacije, ki je delovala v sedemdesetih in osemdesetih letih v poeziji je ujet v apatičnost. Ni skupinsko angažiran, svojo notranjo praznino pa zapolnjuje s potrošnjo. Svet opisuje kot nevaren kraj, poln gnusa, strahov in strašljivih podob. Pesniki, kot so Marij Čuk, Ace Mermolja, Alenka Rebula in ostali dajejo prednost besedam, ki so konstrukti občutij in misli. Lebdijo med večpomenskostjo in nepomenom.

Ko ciproš zacveti...

Janko Glazer: Ciproš

Spominu sina

Ko ciproš zacveti,
so naše frate rdeče:
tako iz rane speče
kdaj se pokaže kri.

Kjer rastel, zelenel
je gozd dreves košatih
in ptic v njem – nád krilatih –
je zbor brezskrben pel;

kjer búčal je vihar
skoz veje in vrhove
in poln moči njegove
bil svet je, vsaka stvar –:

tam frata zdaj leži;
le ciproš cvete rdeče:
kakor iz rane speče
pokaže zdaj se kri.

Avtor

Slovenski pesnik, literarni zgodovinar in urednik. Rodil se je 21. 3. 1893 in umrl 2. 2. 1975 v Rušah. Med leti 1899-1905 je obiskoval ljudsko šolo, kasneje pa gimnazijo v Mariboru med leti 1905 – 1913. V tem času je svojo poezijo objavljal v listu Bodočnost. Prvotno je študiral slavistiko, germanistiko in filozofijo v Gradcu, vendar je študij prekinil zaradi študija naravoslovja na Dunaju. Že naslednje študijsko leto pa se je vrnil v Gradec, nato pa študiral še v Zagrebu in Ljubljani, kjer je nato leta 1922 tudi diplomiral. Med prvo svetovno vojno je napisal največ pesmi, ko je služil v pešpolku v Mariboru. Večina jih ima pohorsko tematiko. Zaposlen je bil na mariborski klasični gimnaziji, kjer je jeseni 1920 začel poučevati slovenščino in nemščino. Kasneje je bil zaposlen tudi v mariborski knjižnici in bil nekaj let tudi njen ravnatelj.

Tema in interpretacija

Pesem Ciproš je lirsko izpovedna, kjer pesnik svojo čustveno bolečino izraža s pomočjo impresij iz narave. Povod za pisanje je bila smrt sina Matije v boju pri Brčkem leta 1945.

Vihar v pesmi simbolizira njegovega sina, ki se je boril v drugi svetovni vojni in nasilno naravo njegove smrti. V mladih letih je bil močan, živahen in brezskrben (gozd, ptičje petje), zdaj pa ga ni več. Z njim sta izginila tudi gozd in vihar, na njunem mestu pa je ostal le rdeči ciproš-boleč spomin na sinovo smrt.

Viri

SlovLit

O jeziku v šoli

Čanek govori o tem, da ni popolnoma nič narobe z različnim znanjem slovenščine ob koncu osnovne šole ali ob koncu mature. Poznavanje slovenščine je namreč odvisno od njene uporabnosti in učinkovitosti v določenem okolju ter seveda tudi od pedagogov v tem istem okolju.

O jezikovni pestrosti na Reki

Članek nam sporoča, da so na Oddelku za slavistiko FF oktobra 2017 obeležili sedemdeset let ustanovitve lektorata za slovaški jezik na FF UL. Pri ZZ FF so ob tej priložnosti izdali monografijo Sedemdeset let slovakistike v Ljubljani, posvečeno Andreju Rozmanu. Izšla je v zbirki Slavica Slovenica, v njej pa je zbranih dvajset razprav, ki se opirajo na raziskovalno področje jubilanta Andreja Rozmana. Slavnostna predstavitev in krst sta potekala 11. oktobra 2017 ob 19.00 uri v Modri sobi na FF.

Kajetan Gantar

Slovenski literarni zgodovinar, klasični filolog, prevajalec, urednik in akademik se je rodil 11. oktobra 1930 v Ljubljani. Bil je redni profesor grške književnosti na oddelku za klasično filologijo, član SAZU, član Evropske akademije znanosti in umetnosti.

Kajetan Gantar je pomembno prevajalsko in uredniško ime. Bil je sourednik časopisa Živa antika v Skopju in časopisa Didactica Gandensia, predsednik Društva slovenskih književnih prevajalcev, član pravopisne komisije pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, član odbora za novi slovenski prevod Svetega pisma, predsednik Društva za antične in humanistične študije Slovenije, predsednik Zveze društev za antične študije Jugoslavije. V letih 1975–1985 je bil član Mednarodnega biroja za probleme pouka klasičnih jezikov in uredniškega odbora časopisa Didactica Gandensia, od 1993 do 1999 predsednik državne maturitetne komisije za latinščino.

Objavil je več zvezkov Literarnega leksikona, okoli tristo člankov in razprav v mednarodnih, slovenskih in nekdanjih jugoslovanskih znanstvenih ter strokovnih revijah in publikacijah. V njih se je ukvarjal z metaforiko, estetsko kompozicijo ter s problemi s področja jezikoslovja. Več razprav je posvetil predstavitvi nekaterih slovenskih ali v Sloveniji živečih latinskih piscev in slovenskih klasičnih filologov (Adam Bohorič, Tomaž Hren, J. A. Gladič, Gregor Dolničar, J. V. Valvazor). Posvetil se je vplivu in sledem antike v slovenski književnosti v Brižinskih spomenikih, pri Janezu Svetokriškem, V. Vodniku, Kopitarju, Prešernu, Gregorčiču, Aškercu, Župančiču, Lovrenčiču, Alešu Ušeničniku, Jakobu Ukmarju, Alojzu Rebuli). Objavil je več prevodov iz antike (med drugim je poslovenil Homerja, Hezioda, Pindara, Sapfo, Ajshila, Sofokla, Evripida, Aristotela, Teofrasta, Teokrita, Heronda, Plutarha, Prokopija, Plavta, Terencija, Katula, Propercija, Horacija, Ovidija, iz grščine tudi več svetopisemskih knjig in iz latinščine nekaj srednjeveških besedil); k vsem prevodom je napisal tudi spremne študije in opombe. V seriji Literarni leksikon je objavil zvezke Helenizem (1978), Grške lirične oblike in metrični obrazci (1979) in Antična poetika (1985). Svoje izsledke o Horaciju je strnil v knjigi Študije o Horaciju (1993).

Za antologijo rimske lirike je prejel Sovretovo nagrado (1969), za prevod Plavtovih komedij pa nagrado Prešernovega sklada (1972). Leta 2010 je prejel Zoisovo nagrado za življenjsko delo na področju klasične filologije.

Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev

Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev je osrednja znanstvenokritično urejena knjižna zbirka slovenske leposlovne klasike. Začela je izhajati leta 1946 pod vodstvom Antona Ocvirka. Pobudo za nastanek zbirke je dal Ivan Prijatelj, ki je z izdajama Josipa Jurčiča in Ivana Tavčarja podal vzorec takšnega uredništva.V zbirki so prisotna dela umetniško pomembnih pesnikov in pisateljev od Vodnika dalje. V obdobju po osamosvojitvi je založniško zanimanje začelo vpadati. Leta 2010 je založba prešla pod Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. V okviru zbirke izhaja tudi podzbirka Dela starejšega slovenskega slovstva (od srednjega veka do 19. stoletja). Za umestitev je potrebna kanoniziranost avtorja.

O Urednikih

Število urednikov prevladuje nad številom urednic. To sta Katja Mihurko Poniž in Marja Boršnik. Pri monografijah opazimo edino avtorico tj. Katjo Mihurko Poniž. Pri nekaterih zbranih delih je sodelovalo več avtorjev (dva ali tri). Leta 1984 sta Miran Hladnik in Tone Pretnar v petih zvezkih predstavila opus pisatelja Alojza Gradnika.

Literarni leksikon

Literarni leksikon je zbirka monografskih študij o vprašanjih literarne vede. Med leti 1979 in 2001 je izhajala na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede, njeno nadaljevanje pa je zbirka Studia litteraria (še izhaja). Pobudo za nastanek je sredi šestdesetih let dal Anton Ocvirk, pri čemer si je Leksikon zamislil kot znanstveno delo. Študije so izhajale v tematsko zaokroženih zvezkih. Prvih deset zvezkov je uredil Ocvirk, po njegovi smrti pa je nadaljeval njegov uredniški kolegij. Priprava in izdaja vsakega zvezka je zahtevala več let dela. Avtorji so bili specialisti vsak za svoje področje. Zbirka je bila okvirno zaključena leta 2001, izdanih je bilo 46 zvezkov. Posebej podrobno so obdelani sprejem, preobrazba in vloga pojmov v slovenski literaturi. Vsakemu zvezku so dodani še bibliografija, stvarno kazalo, termini in imensko kazalo.

Grob Franceta Balantiča

Na Wikimedia Commons sem naložila fotografijo groba Franceta Balantiča. Ker sem se naloge lotila prepozno, mi groba ni uspelo fotografirati v dnevni svetlobi in je zato napis na njem slabo viden. Če se bo dalo, jo bom kasneje nadomestila z boljšo.

Ob Novi pisariji

Uvod

Nova pisarija nadaljuje in dopolnjuje šest natisov literatnovednega priročnika Praktični spisovnik ali Šola strokovnega ubesedovanja, ki je izhajal med letoma 1990 in 2002. Uporablja se pri predmetu Uvod v študij slovenske književnosti. Odgovornost za nastanek omenjene knjige ima (glavni) avtor Miran Hladnik.

Pismenost

V tem poglavju nam knjiga želi čim bolje približati in razložiti pismenost in kako se njena definicija skozi leta tudi spreminja. Že v naslovu knjige »Nova pisarija«, prva beseda namiguje na t.i. nove medije, ki so dandanes zagotovo prisotni v življenjih vsakega izmed nas. Ampak, kaj sploh je pismenost? Ena od definicij pravi, da biti pismen pomeni obvladati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo. Poznamo več vrst (specialnih) pismenosti npr. glasbena pismenost, kartografska pismenost, računalniška pismenost, urbana pismenost in strokovna pismenost. Specialna pismenost je sposobnost komunikacije v zaokroženih skupinah in specifičnih situacijah. Govora je tudi o testih pismenosti, pri katerih so rezultati e-pismenosti izdatno boljši od rezultatov t.i. testov bralne pismenosti. Ta ugotovitev me ni toliko presenetila, saj se mi zdi, da se dandanes že vse vrti okoli internetne komunikacije in da so rezultati testov na nek način kar logični. Zanimiva misel se mi zdi, citiram: »Prav mogoče je, da nekega dne pismenosti ne bomo več povezovali z ročnimi spretnostmi, kot to počnemo danes.« Ta misel mi je dala ogromno misliti in o tem bi se res dalo razpravljati. Velika verjetnost je, da trditev drži oz. se bo čez nekaj časa izkazala za resnično. To v meni vzbuja rahel strah in morda tudi nekaj razočaranja. Kljub temu, da živimo v »novi« dobi in da se stvari vsakodnevno razvijajo in spreminjajo, si želim, da pismenost, kot jo poznamo že iz zgodovine, ne bi zastarala. Po mojem mnenju ima takšen način komunikacije še vedno veliko vrednost in zdi se mi, da bi se morali tega (vsi) zavedati in začeti tudi ceniti.

Wikiji

Wikipedija je spletišče, ki se v zadnjem času kar precej pojavlja, ko omenimo besedno zvezo »iskanje informacij«. Tako popularna je zaradi:

1. Lahke dostopnosti

2. Voluntarizma

3. Kooperativnosti

4. Tesnejšega stika z realnostjo

Wikiji so žargonski izraz za skupek spletišč, ki so se z Wikipedijo v jedru pojavila leta 2001 in so vzorčna oblika sodobne pismenosti. Splet vidijo kot prostor, kjer informacije oblikujemo in objavljamo sami (kreativnost posameznika), in to na svojo pobudo, brez želje po zaslužku, v sodelovanju z drugimi in zunaj inštitucij. Ta informacija, se mi zdi zelo pomembna.

Wikimedijina spletišča zajemajo: Wikipedijo, Wikivir, Wikiknjige, Wikiverzo, Zbirko (slikovno gradivo), Wikislovar in še vrsto drugih špecialnih spletišč. S kvaliteto na Wikijih se meri vitalnost jezikov in njihova sposobnost preživetja. Wikipedija in ostala sestrska spletišča, zlasti Wikiverza, so močno pedagoško orodje. Njena uporabnost pa z leti narašča.

Avtor

Literarni zgodovinarji so skozi čas namenjali svojo pozornost različnim členom komunikacije. V 60. letih 20. stoletja je bila veda usmerjena k avtorju, kasneje se je pozornost z avtorja preusmerila k besedilu (s vprašanji »kaj je hotel avtor s tem povedati«), v 80. letih pa se je pozornost usmerila k bralcu in njegovim kulturnim interesom, potrebam in obzorju. V tem primeru besedilo ni več pomembno »kot tako«, ampak se njegova teža določa v razmerju do bralca, zgodovinskega in aktualnega. Seveda meje med temi tremi fazami niso ostro začrtane, vedno prihaja do medsebojnih prehajanj. In od kod sploh motivacija za pisanje? Pisanja se lotimo v grobem zaradi predmeta, ki je vreden ubesedovanja, zaradi samega sebe oz. za katero od socialnih skupin, ki jim pripadamo. Ta trditev nas pripelje do etično sprejemljivega pisanja. To je tisto pisanje, ki izvira iz zanimanja za témo sámo, ne pa raziskovanje in pisanje z namenom samopromocije avtorja, manipulacije rezultatov ali manipulacije in zlorabe zainteresirane publike. Tudi izbira teme je izredno pomembna. V akademskem okolju temo študentom narekujejo asistenti in učitelji, diplomantom mentorji, organizatorjem konferenc strokovni jubileji, prijaviteljem projektov nacionalne, regionalne ali globalne smernice. Dobrih in slabih tem ni. Z izjemo tistih, ki pripadajo našim hobijem, se vsaka tema zdi na začetku težka, pusta in neobvladljiva.

Bralec

V tem poglavju v ospredje dajemo bralčeva praktična pričakovanja in njegove zahteve po prosti dostopnosti informacij z vseh mogočih področij. Sem sodi prvo prepričanje o prosti dostopnosti osnovnega znanja, torej znanja, ki ga pridobimo v šolah. Do nastopa interneta, so se prosto dostopne knjige pojavljale redkeje. Dandanes se situacija na tem področju spreminja. Zunaj okvirjev šole pa je prosta dostopnost manj samoumevna. Sem spadajo predvsem obiski muzejev, galerij (kjer plačamo vstopnino), knjižnic (kjer plačamo članarino). Zanimiva ugotovitev mi je ta, da internet ukinja staro slovensko izkušnjo, da je treba biti nezaupljiv do vsega kar prihaja od zunaj, in da se je najbolje zanesti na svoje domače. Prej o tem nisem nikoli razmišljala, ampak je še kako resnično. Imamo pa tudi področja, ki so pri človeškem delovanju najbolj informacijsko zaprta in zaščitena npr. vera, vojska, trgovina, uradovanje in industrija (vključevanje informacijskega molka). Pri založbah in knjigarnah težko najdemo alternativne in civilizacijske rešitve za zastonj literaturo, saj knjig ne znajo in ne morejo obravnavati drugače kot tržno blago.

Kredibilnost

Dandanes za prosto objavljanje (če izvzamemo nekaj izjem, kot so npr. založbe) ovir ni. Res pa je, da se dogaja, da nam objavljanje brez uredniškega filtra vzbuja skrbi glede objavljene kredibilnosti oz. zanesljivosti. Avtorju smemo zaupati, če gre za uveljavljenega strokovnjaka, čigar stališča so v javnosti poznana in za katera domnevamo, da si ne more privoščiti zavajanja bralcev. Seveda se lahko z njim ne strinjamo, vendar mu verjamemo, da piše z najboljšim namenom in da preverja informacije, s katerimi gradi sporočilo.

Aktivizem

Aktivizem je socialni koncept, ki ga dokumentirajo slovarske sintagme kulturni, mladinski, partijski, sindikalni aktivist.Splošni pomen, ki pravi, da je to nekdo, ki aktivno deluje v kakšnem društvu ali gibanju, velja še dandanes za današnje aktiviste: feministične, ekološke, mirovnike, humanitarce, politične alternativce, lokalne skupnosti itd.

Avtorstvo

Inštitucije delo dajejo ljudem, ki so se izkazali obenem pa lahko zavirajo (inštitucije) objavo prelomnih odkritij. Avtorji se odločajo za samozaložbe, ko jih nobena od drugih založb ne vzame pod okrilje. Starost nekega dokumenta ima lahko dobre in slabe strni. Dobra stran je to, da je v svoji starosti šli že čez veliko kritičnih presoj, narobe pa bi bilo, če bi jim zaupali samo zato ker o stari. Literarni zgodovinar France Kidrič. Informacije, ki so verodostojne so bile preverjene v uredništvih znanstvenih časopisov v obliki recenzij ekspertov. Literarni strokovnjaki skrbijo, da neresnični škandali pridejo v javnost.

Strokovno recenziranje

Je postopek za ločevanje kredibilnih informacij od nekredibilnih. Popularno je postalo šele zadnjih nekaj letih, s porastom znanstvenih člankov. Torej vse več je podatkov katere je treba pregledati, če jim sploh lahko verjamemo. O objavi revije odloča urednik in ne recenzent, slednji lahko le svetuje uredniku. Delo pod drobnogledom recenzenta (pod strokovno ekspertizo), zavrnejo, sprejmejo ali sprejmejo pod pogojem, če je avtor pripravljen popraviti mesta katera se recenzentu zdijo problematična. Včasih se zgodi (primer: Sokalova potegavščina), ko ljudje slepo zaupajo izkušenemu piscu in njegovih izjav ne preverjajo. Slepa recenzija: kadar avtor ne ve kdo recenzira njegovo delo. Dvojna slepa recenzija: kadar tudi recenzent ne ve komu popravlja delo. Če želimo besedilo anonimizirati moramo iti na ime datoteke na seznamu, nanjo klikniti z desno tipko na miški, odpremo lastnosti dokumenta in kliknemo Briši lastnosti dokumenta. Revije morajo svojo recenzensko politiko objaviti na spletnih straneh. Recenzijski postopek se lahko konča na tri načine: a) sprejem članka b) zavrnitev članka c) pogojni sprejem.

Pravopis

Če se pisec ne izraža pravilno, obstaja večja verjetnost, da se bo pojavil dvom v kredibilnost njegovega dela.

Ločila

Pravopisna kompetenca se odraža tudi v tem, če avtor zna razlikovati med pomišljanjem (–) = <Ctrl> + <->, vezajem (-) in dolgim pomišljajem (—) = <Ctrl> + <Alt> + <->. Dolgi pomišljaj uporabimo, kadar ne smemo razbiti dolgih odstavkov. Nestični dolgi pomišljaj stoji samo med povedmmi in ne znotraj njih. Tudi narekovaji nam služijo kot indikator. Tripičje ali tropičje. Pred njim ni vejice in je NESTIČNO ločilo. Podpičje uporabljamo pred pojasnjevalnimi deli povedi, takrat ko se nam pika zdi preveč.

Formati besedil

1) txt = golo besedilo 2) doc, docx, rtf, odt = obogateno besedilo 3) htm, html = spletno besedilo 4) pdf = natisljivo besedilo 5) besedila na wikijih nimajo končnic

Besedilo v wikijih

1) ena vrsta prazna = odstavek 2) * = enota v seznamu 3) =enačaji= = naslove obdamo z dvema, podnaslove s tremi itd. 4) dva 'apostrofa' na vsaki strani = ležeči tisk, trije apostrofi na vsaki strani je krepki tisk 5) [oglati oklepaji] = ustvarimo povezavo (dva oklepaja na vsaki strani) 6)

Sporočanje popravkov in komentarjev

Besedilo, ki ga želimo komentirati označimo in z desno tipko odpremo (Pregled>Nov komentar) okence za dodajanje besedila. V wiki besedila lahko komentarje dodajamo na različna mesta: na pogovorno stran besedila, na pogovorno stran avtorja, če gre za obširnejše besedilo, lahko odpremo samostojno stran samo za komentiranje določenega besedila, s predlogo.

Navajanje

Čemu sploh citiramo

Za strokovne pisce je skoraj da nemogoče, da se ne sklicujejo na druge. Po sklicevanju lahko prepoznamo strokovno besedilo. V 80. letih 20. stoletja so besedila v javno last prehajala 50 let po avtorjevi smrti. leta 2014 so dela Josipa Vandota prešla v javno dostop.

Prepisovanje

Plagiiranje pomeni prepisovanje in o njem govorimo takrat ko se avtor premalo sklicuje na druge pisce ( kje podatke dobil). O plagiatu pa govorimo takrat ko avtor tuje znanje in besede predstavi kot svoje.

citatni indeksi

Na slovenskem se uporabljata dva citatna indeksa, in sicer Scopus in Web of Science, pod okrilje velike korporacije s sedežem v New Yorku.

Faktor vpliva

To je številka, ki kaže vpliv oz. ogled znanstvene revije.

Slovenske znanstvene revije

Najkvalitetnejše so tiste v katerih objavljajo literarni zgodovinarji (primerjalna književnost, slavistična revija...). Razprave o slovenski književnosti se da najti tudi v tujini, in sicer v ZDA, Perm, Skopije, Varšava, Beograd.

Citatni slogi

Glavni stili naj bi bili: APA (psihologija, vzgoja, družbene vede), MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistika), AMA (medicina, biologija), čikaški (naravoslovje, splošno), wikipedijski. Za potrebe literarnovednega pisanja je dovolj, da navedemo le glavne podatke in to so imena avtorjev in naslov dela.

Tehnike citiranja

1) Dobesedni navedek avtor uporabi za navajanje tujega besedila, ki ga loči z narekovaji na začetku in koncu. 2) Vir citata je lahko v celoti naveden v oklepaju na koncu citiranega besedila.

Opombe

Po navadi se pojavljajo na koncu strani in nam pojasnjujejo določene pojme.

Od kod vse citiramo

Iz knjig, člankov, revij...

Viri in literatura

Ločeno navajanje virov iz različnih virov (arhivov, natisov in spleta) je nesmiselno in manj pregledno. Danes nam internetne povezave omogočajo, da lahko do vseh virov dostopamo s klikom in poraja se nam vprašanja ali je seznam referenc še smiseln. Seznam referenc je smiseln, saj nam pomaga dojeti avtorjevo referenčno obzorje. Pri dolgih seznamih je smiselno, da da ločimo med viri in literaturo. >>Viri v tej kombinaciji pomenijo gradivo, ki je predmet raziskave, literatura pa teoretične ali metodološke pripomočke (orodja) za raziskavo.<< Pri citiranju je odsvetovano citiranje iz sekundarnega vira, razen kadar ne moremo uporabiti primarnega vira. Pravilno navajanje iz sekundarnega vira: >>Kot je ugotovil Kidrič leta 1947 (Koruza 1980: 115).<<

Zaslon in papir

Trenutni literarni zgodovinarji pišejo na zaslon, čeprav še vedno upajo, da bo njihovo delo izšlo tudi v tiskani verziji. Počasi se stvari spreminjajo in kaj kmalu se bo vse bralo na zaslonu. Časopisi se se (nekateri) digitalizirali in tako postali dostopni vsem. ljudje odpovedujejo naročnine na časopise saj do njih lahko dostopajo preko klikov. Ta način pa spodbuja tudi gibanje Open Access. Tudi NPis spodbuja tovrsten način branja in pisanja. Še vedno se zelo cenijo tiskarke storitve in zato tudi prehod od tiska na zaslon ni tako hiter. >>Tehnologijo CTF (computer to film) je nadomestila tehnologija CTP (computer to plate).<< Knjiga in spletna stran se razlikujeta. Na zaslon lahko spravimo veliko več besed in obširnejše besedilo. (Moje mnenje: na zaslonu hitreje postanem utrujena, ljubše so mi knjige). Možnost Readd Online, nam ponuja knjigo, ki jo lahko fizično prelistavamo. Preko programa Calameo so nam na voljo knjige Slavističnega društva Slovenije. Razlike med navedbo virov na zaslonu in papirju:

Zaslon: Matjaž Kmecl. Babji mlin slovenske literarne zgodovine. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1996 (Sophia, 4). COBISS

Papir: Matjaž Kmecl. Babji mlin slovenske literarne zgodovine. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1996 (Sophia, 4). }}

Wikipedijsko geslo Leopolda Suhodolčana: * Človek na zidu (1960) COBISS Citiranje URL-jev:

Zaslon: *Miran Hladnik. [Humanist] 26.1015 on paradigmatic changes in literary studies. Humanist Discussion Group 3. maja 2013.

Papir: Miran Hladnik. [Humanist] 26.1015 on paradigmatic changes in literary studies. Humanist Discussion Group 3. maja 2013. }}

Zgledi

Naslovnici Cobissa drugače rečemo kolofon. Ta ponuja tri oblike zapisov: polni, ISBD (najkrajši zapis) in COMARC.

Knjiga

Zapis podatkov o knjigi na spletu: Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980. COBISS

Wikikoda (zgornjega zapisa): Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980. COBISS

Če do dela lahko fostopamo preko spleta, mu dodamo še povezavo na digitalno verzijo. Kodo DOI imajo vsa dela, ki so objavljena v publikacijah zunaj SLovenije.

Knjiga na bralniku

Eden izmed bralnikov se imenuje Kindl, bolj pa je priporočljivo citiranje iz dLiba ali Wikivira. Če citiramo iz knji, ki so dostopne na Kindlu ali drugih bralnikih, ne zapišemo strani.

Članek v zborniku

Kadar za vir navajamo članek v zborniku, moramo v Cobissu odpreti dva zapisa (o članku in o zborniku).

Poglavje

Potreba po citiranju poglavja iz knjige nastopi takrat kadar je več avtorjev knjige. To storimo, tako da za naslovom knjige napravimo vejico in napišemo poglavje:

Joža Mahnič. Zgodovina slovenskega slovstva, 5: Obdobje moderne. Ljubljana: Slovenska matica, 1964.

Spremna beseda

Urednikovo spremno besedo navedemo:

Ivan Potrč. [Spremno besedilo na zavihkih ščitnega ovitka.] Karel Grabeljšek. Nioba. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1977. COBISS

Razprava v reviji

Navajamo takole: Urška Perenič. Čitalništvo v perspektivi družbenogeografskih dejavnikov. Slavistična revija 60/3 (2012). 365–82. COBISS Kadar želimo izpostaviti dejstvo, da je članek objavljen tudi na dLibu, to storimo takole: Klemen Lah. Cankarjevo priznanje – s poti. JiS 57/1–2 (2012). 49–58. COBISS dLib

Članek v časniku

Letnika in številke ne zapisujemo, pomembna pa sta datum in stran.

Igor Bratož. V usodno moč besede ne verjamem, temveč verujem: Poletni dopisovalski pogovor s Sonjo Porle, zaljubljenko v Afriko. Delo: Književni listi 20. 8. 1998. 13. COBISS

Članek na dLibu

Obstajata dve vrsti zapisov, eni imajo urejene metapodatke, drugim pa je treba posamezna avtorska besedila v številki še najti. Članke vpisane v Digitalno knjižnico citiramo takole:

Ivan Pregelj. Mahnič – slovenski listkar. Dom in svet 34/1–2 (1921). 28–30. COBISS dLib

Enciklopedijsko geslo

Enciklopedijska gesla večinoma nimajo urejenih metapodatkov, tako kot objave na dLibu ali Cobissu. Za navajanje gesel wikijevih spletišč imamo v stolpcu levo od članka poglavje Navedba članka, ki nam ponuja dovolj zgledov.

Namesto avtorja bi lahko napisali Sodelavci Wikipedije, vendar pa to ni potrebno. Nujni podatki so torej naslov gesla, naslov spletišča in datum – ki je potreben samo kadar se sklicujemo zunaj wikijev. Dodamo še dan, mesec in leto.

Naslova spletišča sta dva: »Wikipedija: Prosta enciklopedija« in »Iz Wikipedije, proste enciklopedije«. Uporabimo kateregakoli.

Avtor predlaga zgolj navedbo dostopnosti na papirju in »klikljiv« naslov na zaslonu. URL-jem se na tak način izognemo.

Planinska povest. Wikipedija 10. jan. 2012. oziroma

Planinska povest. Wikipedija: Prosta enciklopedija 10. jan. 2012.

Slovenska bibliografija (SB) ponuja biografske članke do katerih smo lahko prišli z branjem treh leksikonov: Slovenski biografski leksikon – SBL, Primorski slovenski biografski leksikon – PSBL, Novi slovenski biografski leksikon – NSBL.

Forum

Marko Juvan. Zgrešena teza o »prešernovski strukturi«. SlovLit 10. jan. 2013.

Spletni tečaj

J. Simon Rofe in Yenn Lee. Understanding Research Methods [Spletni tečaj Univerze v Londonu]. Coursera. Ogled 2. jun. 2014.

Blog

Marko Crnkovič. 25. pismo, Marko Manci: Svečenica spovedniškega sentimentalizma. Za narodov blogor 21. feb. 2006. Siol Blogos.

Kadar manjka ime avtorja, vendar vemo zanj iz drugih virov, ga napišemo na začetek v oglati oklepaj. Če stran ni datirana, napišemo datum zadnjega dostopa, če pa je pa zapišemo datum nastanka članka.

Članek na spletišču

Strokovni članki so dostopni na spletu in v tiskani verziji. V primeru, da se članka razlikujeta, to pojasnimo v opombah.

Miran Hladnik. Slovenski viteški roman. 7. dec. 2010. Daljša verzija članka za zbornik Vitez, dama in zmaj: Dediščina srednjeveških bojevnikov na Slovenskem, 1: Razprave. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2011. 275–82. COBISS

Navedba imena strani je obvezna, če ta obstaja.

Iztok Snoj. Vlado H.: Fant, ki ga je srečala Abrakadabra, ali kako se že reče / Obletel je veliko vrhov in let. Četrtkova zgodba. Gore in ljudje 7. jun. 2007. Splet.

Na zadnjem primeru Vlaho H. pomeni ime strani. Predstavlja zapis na papirju.

Zapis v podatkovni zbirki

Metod Turnšek. Stoji na rebri grad. Zgodovinski roman: Podatkovna zbirka. Ur. Miran Hladnik in Primož Jakopin. 1999. Dostop 13. jan. 2012.

Diplomska naloga

Diplomske naloge so v katalogu FF UNI LJ.

Darja Lavrenčič. Pripovedna proza Ivana Potrča[: Diplomsko delo]. Mentorica Helga Glušič. Ljubljana, 1992. Knjižnica Oddelka za slovenistiko, FF UL.

Prosojnice, video predavanja, animacija

Kadar objavljamo prosojnice, jih moramo označiti z eno od kratic (npr. ppt), da bralec ve o vrsti dokumenta.

Miran Hladnik. Oviralci prostega dostopa. 4. srečanje konzorcijskih članov CTK, TR3, Ljubljana 3. apr. 2014. Wikiverza. pptx

Če nam je znan le psevdonim, ali pa še ta ne, najprej zapišemo naslov dokumenta.

Anubis Animation (Ancient Egypt). Youtube 21. maja 2012.

Zemljevid

Danes zemljevide pripravljajo inštitucije, zato avtorjev in urednikov ne navajamo.

Sloj – Literarni spomeniki. Geopedia.si Portal. Ogled 5. feb. 2014.

Fotografija

Vire fotografij objavljamo direktno pod fotografijo in kam drugam. Vir moramo vsebovati zaporedno številko. Primer: Slika 1:. Ponekod v monografijah na koncu seznam vseh in stran. Wikiji fotografije oštevilčijo samodejno. Grafikoni in tabele delujejo na isti način.

Če objavimo zaslonski posnetek, fotografijo platnice knjige zapišemo avtorja fotografiranih predmetov.

Na Wikipediji je ogromno fotografij, ki pa jih ne smemo citirati neposredno iz gesla, kjer smo jih našli, temveč iz centralnega skladišča – Wikimedijine Zbirke.

Risba

Slika 13: Jeff Dahl. Anubis. Wikimedia Commons 2006, zadnja sprememba 26. apr. 2014.

Slika 14: Note with pin 3 clip art. Clker.com: Free clipart.

»Oprema kliparta z datumom postavitve ali datumom dostopa je odveč, ker se ne sklicujemo na podatke; če spletišče zamre, link preprosto ne deluje več in takrat referenco zbrišemo.«

Glasbeno delo

Frédérik Chopin. Nokturno št. 2 v Es-duru, opus št. 9. Musopen.

Naslove glasbene klasike slovenimo.

Radijska, televizijska oddaja in film

Milica Prešeren. Moč prepričljivega govora. Turbulenca. RTV SLO 3. sep. 2014. MMC.

Milica Prešeren je urednica, Turbulenca je naslov serije, katere del oddaja je, RTV SLO je mesto, sledi datum in spletna lokacija.

Ferdo Delak. Triglavske strmine. Scenarij Janez Jalen. Sava film 1932.

Ferdo Delak je režiserjevo ime. Ko iz konteksta ni jasno, za kakšno vrsto dela gre, dopišemo za piko pojasnilo Film, Radijska oddaja ali TV-oddaja, za enigmatičnimi imeni pa v oklepaju režiser, urednik, novinar ipd.

Napake pri citiranju

nepoznavanje temeljnih referenc
poznavanje referenc zgolj v enem jeziku ali znotraj ene »šole«
vljudnostno vključevanje svojih strokovnih kolegov, prijateljev, mentorjev med reference, čeprav za temo niso dovolj relevantni
nenavajanje konkurenčnih avtorjev ali avtorjev, ki jih ne maramo
samocitiranje
citiranje zaradi citiranja samega – Dragica Haramija (2003: 113) piše, da na leto izide okrog sto slovenskih romanov. > Na leto izide okrog 100 *slovenskih romanov. — Sklicevanje je nepotrebno, ker ne gre za avtorsko izjavo oz. odkritje citiranega avtorja, ampak za javno dostopne podatke. Če domnevamo, da bralcem ne bo jasno, od kod smo jih vzeli, dodamo vir, npr. Cobiss pokaže, da na leto izide okrog 100 slovenskih romanov.
navajanje http-jev, zlasti dolgih, je popolnoma odveč, URL-je vpišemo kot hiperpovezave v naslove citiranih publikacij
še bolj narobe je navajati samo http-je brez podatkov o avtorju, naslovu, spletišču in datumu
za vsak vir, dostopen na spletu, je treba v Cobissu in na dLibu preveriti, ali obstaja tudi v tiskani obliki, in navesti podatke tudi o tiskani izdaji
navajanje zgolj naslova leksikona brez naslovov (in avtorjev) gesel, iz katerih smo črpali, ne zadošča

Navajanje na Wikipediji

Wikipedija si poleg splošnih zahtev po citiranju prizadeva tudi za to, da se med viri ne pojavljajo druga Wikipedijska gesla ter da se znotraj enega članka uporablja en način citiranja.

Žanri

Na internetu je ogromno možnosti za pisanje vseh žanrov. Čedalje večji probem pa nastaja, saj ogromno ljudi ne loči med zvrstmi. Strokovna objava je tista, ki ne dosega kriterijev znanstvenega. Tak primer so bili nekoč slovarji, bibliografije, učbeniki ipd. Izvirni znanstveni članek je prva objava raziskovalnih rezutatov v znanstveni reviji, pregledni znanstveni članek pa »sintetično in kritično poroča o najnovejših objavah z določenega predmetnega področja ter jih nadgrajuje s svojimi stališči.«

Strokovna revija na literarnem področju je Otrok in knjiga, znanstvena pa Primerjalna književnost.

Namen poljudnih člankov je populariziranje in družbeno osmišljanje raziskovalnih spoznanj. Objavljeni so v časnikih in nespecializiranih revijah za najširšo publiko.

Znanstveni prispevki so velikokrat – zaradi potreb po hierarhizaciji – predstavljeni na raznih predavanjih, konferencah, objavljeni v monografiji, kot geslo v enciklopediji ali slovarju itd. To so specifične prezentacijske oblike in priložnosti.

V humanistiki so največ ugleda deležne monografske publikacije oziroma knjige. Tudi slednje se ločijo na strokovne, znanstvene, univerzitetne ali šolske učbenike, priročnike itd. Cobiss pa mednje prišteva tudi diplome, magisterije in disertacije.

Za doseganje čim višjega položaja na akademski lestvici so pomembne samo znanstvene objave. Znanstveniki svoje publikacije promovirajo z intervjuji, časopisnimi članki, predavanji, prezentacijami itd. Kazalec znanstvenosti je vsekakor (tudi) mesto objave.

Nekateri akademski pisci ne želijo pisati za Wikipedijo, saj menijo, da so vsi članki strokovni.

Tudi Wikipedija ima rangiranje člankov po številu točk, ki jih dobi geslo glede na dolžino. Enciklopedičnost objav torej ne pomeni več, da je geslo kratko, temveč, da je vse čim bolj jedrnato izraženo.

Šolsko pisanje

Žanri šolskega strokovnega pisanja so referat, esej in diplomska naloga (magisterij, doktorat), katerih prvi cilj je izpolnitev šolskih obveznosti, pridobitev ocene ali doseganje naziva. Pri tem je pomembna tudi vloga učitelja, ki od svojega učenca/dijaka/študenta zahteva študijo vse relevantne literature in poudarjanje referenc.

Pomembno je poudariti, da »šolsko« ne sme biti napisano samo z namenom pridobitve ocene, temveč zaradi lastne želje po raziskovanju in znanju.

Čedalje večkrat se pojavi dilema pri pisanju interdisciplinarnih nalog, saj se lahko mnenja mentorjev možno razlikujejo. Hladnik predlaga, da se poskusita enako vljučevati in sklepata kompromise.

Popravljanje

Strokovni pisci se večino časa ukvarjajo s popravljanjem, urejanjem, preoblikovanjem, ocenjevanjem ... že napisanih besedil. Taka praksa je prisotna tudi na Wikipediji, predvsem na Wikiverzi, kar smo študenti že spoznali s korekturo besedil Slovenskega naroda in Slovenske Talije.

Izraz popravljanje pritiče dvema strokovnima dejavnostima, in sicer lektoriranju in korigiranju. Popravljanje je prevladujoča oblika strokovne pisne dejavnosti. »Lektura je popravljanje besedila drugega pisca, da bi bilo sporočilno optimalno.« Dobesednega prevoda v angleščino ni, saj je v Sloveniji lektor poseben poklic, medtem ko v angleško govorečih državah ni. Lektoriranje ima lahko pozitivne in negativne učinke. Včasih, ko je bila večina ljudi bolj polpismenih, so bili veseli popravkov, problem pa nastane pri pesnikih, ki so nad lektoriranjem nemalokrat užaljeni, saj naj bi jim ta popačil slog itd.

Korektura ali korigiranje (proofreading) je odpravljanje napak stavca ali strojnega branja. Korektor lahko načeloma popravi samo napake, ki jih v besedilu ni povzročil avtor sam, vendar pa pride včasih tudi do mešanja korekture in lekture.

»Uredništvo ali urednikovanje je ime za vrsto kompleksnejših opravkov z besedili, ki so jih napisali drugi.« Urednik se odloči ali bo besedilo objavil ali ne. Lahko ga sprejme brez popravkov, lahko pa postavi različne pogoje. Ko so pogoji izpolnjeni, besedilo dobita v roke lektor in/ali korektor. Urednikovnaje je, v primerjavi z lektoriranjem in korigiranjem, znanstvena dejavnost.

Pri tem delu je zelo pomemben tudi avtorjev odnos do urednikovih predlogov in posegov v besedilo, saj si na podlagi tega uredniki izoblikujejo mnenje, ki je pri kasnejšem (ne)sodeovanju še kako pomembno.

Komunikacija v stroki

E-pošta

Da sploh pride do strokovnih objav, je prej potrebno opraviti celo vrsto strokovne komunikacije – večina je danes poteka v pisemski obliki, in sicer prek elektronske pošte. Slednja je največji razlog za rabo računalnika, telefona in interneta. Avtor je v tem poglavju izrecno izpostavil stvari, ki naj bi bile precej pogoste in moteče, kot je neodzivnost na pošto, če se za odgovor ne zahvalimo, uporaba razičnih socialnih zvrsti jezika v situacijah, kjer to ni primerno itd.

Da ne izpademo računalniško nepismeni, se naučimo, kaj pomenijo različne oznake v glavi pošte:

v vrstico Za: (To:) vpišemo naslovnikov poštni naslov
Kp (Cc – carbon copy) je primerna za pošijanje pošte tistim, ki niso direktno nagovorjeni, ampak jim pošljemo samo v vednost
vrstica Skp: (Bcc: – blind carbon copy) je namenjena prejemnikom, ki jih želimo obvestiti tako, da ostali ne vidijo

Kako bomo začeli pismo o strokovnih zadevah, je odvisno od tega, za kako komunikacijo gre. Če gre za formalno bomo uporabili vikanje, če ne, tikanje. Nikoli pa ne smemo vikanja uporabiti v kombinaciji z osebnim imenom, temveč samo s priimkom (izjema v odnosu profesorja do študentk/ov).

V elektronski pošti je mogoče svoje pismo nasloviti, kar je pomembno pri strokovni pošti, zato je priporočljivo dati kolikor je mogoče specifičen naslov, da ga v arhivu lažje najdemo.

Datoteke, ki jih pošiljamo v priponkah morajo imeti kratko, pomensko ime, ne smejo vsebovati velikih črt, strešic in presledkov (nadomestimo jih s spodnjo črto _), variante morajo biti zaporedno oštevilčene, morebitni popravjalec pa mora na koncu imena datoteke zapisati svoje začetnice.

Kadar pišemo v tujem jeziku in nismo prepričani, če fraza, ki smo jo žeei uporabiti, res obstaja, jo zapišemo znotraj navednic v googlov iskalnik.

Socialna omrežja

Sociana omrežja imajo dobre in slabe plati, kar pa smo najbrž vsi že občutili.

Socialna omrežja na različne načine kombinirajo internetne tehnologije pošto, spletne strani, slike, video, kramljanje, spominsko knjigo (guest book), iskanje in adresarje, s čimer posamezniki zadovoljujejo potrebe po druženju, niso pa primerna za strokovna prizadevanja.

»Stroke se ne artikulirajo več samo skozi projekte, knjige, članke, konference, razstave, ki jih pripravljajo profesionalci, ampak podobo stroke sooblikujejo tudi blogi, Facebook, »neuradna« spletišča (npr. genealogije, sloji pisateljev na Geopediji, spletišča priljubljenih pisateljev, ki jih oblikujejo njihovi častilci), wikiji in diskusijski forumi s prispevki zainteresiranih laikov. Vsa ta mesta kreirajo novo strokovno prakso, ki v veliko večji meri kot nekdaj upošteva laičnega interesenta in je v tem smislu bolj demokratična. Posegajo po novih digitalnih orodjih, ki so izziv tudi za profesionalce, in tako prispevajo k povečevanju strokovne pismenosti.«

To včasih pripelje do mitiziranja znanosti, to je v konstruiranje razlag, ki oblikujejo všečno podobo skupnosti. Laiki so zaradi nepoznavanja konteksta, velikokrat pristranski, označujejo »uradno znanost« za zaroto, kar včasih s svojo ekspertizo podpirajo in legitimizirajo tudi profesionalci.

»Akademska srenja se vse premalo vključuje v javno debato in s tem ogroža svojo verodostojnost in svoj obstoj.« V popularno diskusijo bi se morali vključiti tudi profesionalci, vendar ne kot avtoriteta, temveč pomočnik s kompetencami.

Tvit

Tvit je kratko sporočilo na socialnem omrežju, ki je namenjeno večinoma zabavi. Občasno pa so uporabljeni tudi v literarne namene – razširjen je med bolj zavedne humaniste, ki si z nabiranjem »sledilcev« širijo svoj krog vpliva. Tvitanje, tako kot ostala socialna omrežja, v stroki služi v prvi vrsti promociji in diseminaciji strokovnih objav.

Drugo

Za stroko zelo pomembno družabno omrežje je Linkeldn, kjer so objavljeni razpisi za akademske službe in projekte. Če bi strokovni časopisi dopuščali možnost komentiranja člankov, bi najbrž tudi te komentarje lahko šteli za strokovne, vendar te funkcije ne dopuščajo najbrž zato, ker ima zli sloves zaradi vulgarnega, sovražnega in žaljivega govora. Komentatorske rubrike spletišč, kot je Amazon vsebujejo poleg komentarjev prodajanih knjig in reklam, tudi prave recenzije.

Zagovor

Zagovor je v istoimenskem poglavju označen kot »dramska« oblika strokovnega pogovarjanja, kamor spadajo zagovori akademskih spisov, kot je npr. magisterij. V nadaljevanju je zapisan njegov potek.

Literarna kritika

Literarni kritiki je bolj obsežno posvečeno daljše poglavje v Praktičnem spisovniku, v Novi pisariji pa je avtor povzel samo nekaj njenih lastnosti:

Inštitucijo kritike poznajo samo demokratični sistemi.
Kritik je dolžan upoštevati beročo publiko, ne pa zgolj ekspertna stališča, zato je njegovo pisanje na presečišču publicistike in znanosti.
Kritika je vedno subjektivna, objektivnih vrednostnih kriterijev ni.
Reklamno pisanje enega avtorja o knjigi drugega avtorja ne spada med resne kritike.
Prepoznavna lastnost kritike je polemičnost.
Na kritična stališča vpliva čas, zato niso trajno veljavna.
Kritika naj bo jasna, prepričljiva in poučna.
Kritika naj tudi zabava.
Kritika ne vpliva veliko na branje knjig, bralce le ozavešča.
Kritik si neredko nakoplje nad glavo sovraštvo avtorja in njegovih prijateljev.

Razlika med literarno in strokovno kritiko:

Predmet literarne kritike je literarno delo (pesniška zbirka, roman) in ima status publicističnega besedila. Najdemo jih v ustreznih rubrikah dnevnega tiska in v literarnih in kulturnih revijah.
Strokovna kritika ovrednoti strokovno ali znanstveno delo (literarnozgodovinska monografija, nova številka znanstvene revije) in ima status strokovnih besedil, kadar so ustrezno obsežne in poglobjene pa spadajo ceo v kategorijo znanstvenih besedil. Objavljene so v strokovnih revijah.

Splet nam je prinesel tudi parodične literarne in strokovne kritike.

Enciklopedični članek

Najbolj pomembna lastnost oziroma zahteva, ki jo morajo članki izpolnjevati, da jih lahko uvrščamo med enciklopedične, je jedrnatost. Taka oblika se uveljavlja tudi v strokovnih žanrih, in sicer referatih in razpravah.

Biografski članek

»Literarnovedne narave so gesla o literarnih avtorjih, urednikih, založnikih, kritikih, literarnih zgodovinarjih, mecenih in drugih akterjih v literarnem sistemu.« Na začetku spetnih enciklopedij so imeli cilj popisati vse osebe, ki so že dobile svoj članek v tiskanih leksikonih in enciklopedijah. Ko so to storili, se je pojavila potreba po vlkjučevanju mlajših kreativnih oseb. Na začetku seznama se znajdejo tisti, ki so v drugih geslih večkrat omenjeni in tisti, ki se pojavijo na seznamu npr. prešernoslovcev. V upanju, da bi se študenti lotili pisanja člankov, so v nadaljevanju napisana podrobna navodila.

Članek o knjigi

Ker vsako leto izide preveč monografij, se je potrebno odločiti katere bomo (najprej) popisali. Največkrat bodo to knjige že znanih avtorjev, ki imajo biografski članek na Wikipediji, so napisali več del, ki so predmet kritike, obravnav v šoli itd.