Uporabnik:Logondervesna
Peta domača naloga
[uredi]Moj stik s Slov.lit-om
[uredi]Moj prvi stik je bil nekoliko zmeden, saj sem se težko znašla. Sicer o Slov.lit-u večkrat poslušam na predavanjih in zagotovo ga bom tudi še kdaj obiskala, saj tu slovenisti diskutirajo in delijo svoje poglede z drugimi, najbrž pa poznati poglede svojega predavatelja ne bi bilo tako slabo. Na tem forumu lahko zasledimo marsikaj, morda pa je bolje, da si ga vsak ogleda sam, da komu ne bom vnaprej uničevala presenečenja oziroma spreminjala pričakovanj.
Četrta domača naloga
[uredi]Književnost v mojem vsakdanjem življenju
[uredi]Književnost je v mojem vsakdanu vselej prisotna, seveda v veliki meri zaradi izbranega študija, saj kot slovenistia druge izbire preprosto nimam. Zelo rada tudi sama posežem po kakšnem literarnem delu, saj me branje sprošča in ponavadi berem pred spanjem. Poleg vsega pa lahko skoraj povsod po Ljubljani, predvsem na moji izstopni postaji mestnega avtobusa - pri Drami, zasledimo tudi razne plakate o gledaliških predstavah, kakšna vabila za razločne simpozije in podobno. Brez književnosti preprosto ne gre, spremlja nas (ne samo mene) na vsakem koraku.
Stalna domača naloga
[uredi]Nova pisarija - moj slovarček in povzetki
[uredi]Kljub temu, da bo izpadlo zelo neodgovorno, moram priznati, da se še nisem spravila pretipkati svojih zapiskov ob branju Nove Pisarije, ker ob knjigi preprosto ob sebi ne morem imeti nobene tehnologije, saj je to zame velik distraktor in še vedno za zapiske uporabljam klasične metode torej pišem s svinčnikom na papir. Bom pa zagotovo premagala svoje “ne-delovne” navade in upam da čimprej opremila tudi to domačo nalogo.
Prva domača naloga
[uredi]Druga domača naloga
[uredi]Občutenje mojega srca ob srečanju s SR
[uredi]Moj prvi stik s slavistično revijo je bil nekoliko drugačen, kot z ostalimi revijami, ki sem jih v preteklosti dobila v roke. Najprej lahko priznam, da sploh nisem vedela, da obstajajo tudi revije, ki niso niti malo podobne tistim, na katere pomisliš, ko ti nekdo omeni to besedo.
Sama nisem ravno nadobudna bralka običajnih revij, ker se mi ne zdijo dovolj strokovne, da bi jim bilo vredno posvečati posebno pozornost, vendar sedaj vem, da sem se doslej motila o strokovnosti revij.
Ta slavistična revija mi je dokazala, da so le-te lahko tudi strokovne, zelo me je navdušilo tudi to, da v njej najdemo tudi prispevke, napisane v razločnih jezikih, saj sem po srcu jezikoslovka in poleg slovenščine govorim tudi rusko, nemško, razumem tudi malo madžarskega jezika, seveda pa tudi govorim angleško.
Mislim, da bom v prihodnje večkrat posegla po takih zanimivih revijah, saj ne dvomim, da v njih nebi izvedela nečesa novega.
Tretja domača naloga
[uredi]Kaj sem se naučila pri tipkanju?
[uredi]Sprva sem se spraševala, s katerim namenom nam je profesor zastavil take vrste domačo nalogo in zakaj ravno uporaba wikiverze kot naše spletne učilnice. Glede ma to, da je aktualen problem “zloraba” študentske identitete, profesorja popolnoma razumem, saj smo konec koncev s prijavo oz. ustvarjanjem računa sami privolili v objavo naših prispevkov in se posledično tudi strinjali, da se naše ime in priimek lahko pojavi na zaslonu računalnika, tablic, telefonov in ostalnih naprav, s katerih dandanes omogočeno dostopamo do želenih internetnih datotek oz. podatkov, ki nas zanimajo in jih zato tudi iščemo. Po mojem mnenju je prav, da vsak stoji za svojimi dejanji in da se upošteva, da marsikomu izmed nas ne bi bilo prijetno, če bi ga drugi označevali, “podpisovali” oz. omenjali zgolj in samo s številko, saj menim, da je to neke vrste razčlovečenje človeka, pa tudi nekakšno nespoštovanje pomena identitete.
No, preden se izgubim v dolgovezenju se bom raje vrnila k prvotnem namenu pisanja te domače naloge... Seveda sem že sama prej uporabljala wikivir, nisem pa nikoli pomislila, da bom tudi jaz tista, ki bom s svojim delom (v tem primeru s pretipkavanjem) morda komu drugemu olajšala delo in s svojim prispevkom poskrbela, da bo le-ta hitro prišel do iskanega besedila na spletu, obenem pa sem se tudi znašla v dvomu, ali je wikivirom sploh upravičeno popolnoma zaupati, glede na to, da vsak lahko ureja ali ustvarja prispevke. Da vse to poteka brez nadzora absolutno ne morem trditi, vendar vseeno osebno raje zaupam zapisanemu na papirju, bodisi v knjigah, stokovnih revijah, pa tudi člankom in ostalim datotekam v PDF verziji, ker je mozžnost posega oz. spreminjanja brez opaznih posledic skorajda nemogoča.
S to domačo nalogo, ki se mi je sprva (priznam) zdela nekoliko nesmiselna in mačji kašelj, sem se naučila, da ni vse tako lahko, kot se nam zdi - poleg tega, da določeno besedilo kopiraš in prilepiš, delo niti slučajno še ni končano, potrebno je vse urediti, paziti na strukturo, slovnične pravilnosti, ločila, velike začetnice ter odstavke ipd.
Spoznala sem torej koliko truda je nekdo vložil v to, da vsi mi tako zlahka dostopamo do željenega besedila na internetu, že samo urejanje in ustrezno dodavanje opomb in ohranjanje izvirnika vzame precej časa in zahteva vztrajnost ter zbranost, kaj šele, če v našem primeru Slovenski Narod ne bi bil dostopen niti na dlib-u.
Zagotovo je največja prednost te domače naloge ta, da sem posledično spoznala, kako uporabljati wikiverzo in wikivir ter ustvarjati članke oz. moje prispevke, pa tudi ta, da nobeno delo ni brez pomena.
Vse to je bilo zame nekaj novega, mislim pa, da mi bo v prihodnosti še kako koristilo, saj konec koncev vedno bolj živimo v virtualnem svetu, čedalje hitreje pozabljamo na “tradicionalne” metode študija in pridobivanja literature ter ostalih gradiv, saj vse bolj alo manj že precej sloni na odvisnosti od tehnologije, zato nikoli ne veš, katero tovrstno znanje bo čez nekaj časa morda nepogrešljivo. Kljub temu, da sem imela za predmet Uvod v študij svetovne književnosti povsem drugačne predstave, sem po pravici povedano povsem zadovoljna s profesorjevimi metodami in tudi s samo vsebino poučevanja, saj se zavedam, da ljudje postajamo odvisni od tehnologije in brez nje težko živimo, s tipkanjem pa sem spoznala, da ni vse tako lahko kot morda na prvi pogled izgleda in da končni rezultat zagotovo terja nekaj truda, brez katerega se ne doseže prav nič.