Beatin dnevnik

Dr. Anton Trstenjak

Anton Trstenjak se je rodil 8.1.1906 v Rodmošcih pri Gornji Radgoni v mali kmečki družini. Po končani mariborski gimnaziji je leta 1929 v Innsbrucku doktoriral iz filozofije in leta 1933 iz teologije leta 1942. Služboval je kot katehet na realni gimnaziji v Mariboru od leta 1934 do 1939. Bil je tudi profesor na Visoki teološki šoli v Mariboru od leta 1939 do 1940, in kot profesor filozofije in psihologije na Teološki fakulteti v Ljubljani do leta 1973 ko se je upokojil. Predaval je tudi na podiplomski stopnji univerze v Zagrebu in na oddelku za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Ob izjemnih življenjskih dosežkih je Trstenjak ostal skromen in hkrati plemenito aristokratski. Bil je družaben, socialno čuteč in z vedrim pogledom v prihodnost. Globok in realistični socialni čut je stalnica njegovega življenja, kot tudi odnos do domovine in slovenskega naroda. Anton je bil eden najpomembnejših soustvarjalcev evropske humanistične misli 20. stoletja, s svojim monumentalnim znanstvenim opusom, ki obsega 89 knjižnih del ter več kot 500 znanstvenih razprav in strokovnih člankov se je neizbrisno zapisal v slovensko in svetovno znanost. Bil je vedno zmeren, strpen zagovornik zlate sredine in medčloveške sloge. Ljudem se je približal s svojimi poljudnoznanstvenimi knjigami, odlikoval se je kot svetovalec za najhujše življenjske težave in kot zagovornik filozofije »človek človeku človek«. Dr. Anton Trstenjak je umrl 29.septembra 1996 v Ljubljani.

Domače naloge

1. Naloga:

Sodobnost - Revija za književnost in kulturo (Letnik 75, junij 2011)

Sama bi lahko rekla, da če bi knjigo, ki je sicer revija, nekje videla, je najverjetneje ne bi vzela in jo pričela listati, saj bi pričakovala le en kup zmedenih in meni do sedaj ne poznanih besednih zvez. Vendar ko sem jo malo prelistala, sem ugotovila, da prav za prav vsebuje veliko zanimivih in poučnih podatkov ter številne prevzete in povzete pesmi. Zato sem spodaj tudi povzela nekaj stavkov meni zelo zanimive tematike - drama. Prav tako pa sem prepisala pesem Ciproš. Moram omeniti, da so slovenska leta prejšnjega stoletja za slovensko dramatiko in literaturo na sploh pomenila prihod novih tem, ki so jih večinoma spremljala tudi nova imena ustvarjalcev. Tako so se v poeziji in prozi uveljavile mlajše generacije ustvarjalcev, dramatika pa je temu razvoju zaradi premikov na področju gledališča - fascinacija s telesom in odmik od teksta k uprizoritvi - sledila šele po letu 2000. Predvsem v zadnjih letih lahko govorimo o skupini dramskih avtorjev in predvsem avtoric, katerih teksti se močno naslanjajo na britansko gledališče u fris. Število uprizoritev novih tekstov v zadnjih sezonah pa dokazuje, da slovensko gledališče in njegova publika potrebujeta novo dramsko pisavo.

Janko Glazer: Ciproš

Ko ciproš zacveti,
iz nezarasle rane
srce zakrvavi,
In stara groza vstane.

In pride lep mlad fant
in dahne bolj, kot reče:
Ne krvavi svet frat,
iz moje rane teče.

Z neba in z dna temin
prihajam v stare kraje
kot mrtvi dobri sin,
ki vam življenje daje.

2. Naloga:

Slavistična revija - časopis za jezikoslovje in literarne vede

Primerjava izkušenj s strokovno in leposlovno revijo

Petek, 18.10, nova revija, ki nam je bila predana od profesorja Hladnika. Tudi za to revijo sem slišala prvič, zato sem se odločila, da si vzamem čas in si zabeležim zanimive informacije, ki bi mi mogoče kdaj znale priti prav. Po prebiranju sem ugotovila, da delo vsebuje veliko strokovnih izrazov, zaradi katerih sem morala vsake toliko pokukati na spletno stran Fran. Poleg tega, pa sem opazila tudi, da je v reviji velik poudarek na raziskovanju slovenskega jezika in književnosti. Moje zanimanje pa se je ustavilo pri Majcenovi zavzetosti za živo besedo in duhovno dejavnost. Govori o tem, da ima načelo duhovne besede oporo tudi v misli, da »živi vrelec domišljije žubori daleč od bregov, ki na njih stoje stražarji tradicije in biriči utrjenega reda«, zanimiva misel, o kateri sem premišljevala še nekaj časa. Če strokovno Slavistično revijo primerjam s predhodno leposlovno revijo Sodobnost opazim številne razlike, kar pa je seveda popolnoma pravilno, saj mora biti pri strokovnem članku jasno predstavljeno, kako je bila raziskava izvedena, pri čemer je potrebno upoštevati, da znanstveni in strokovni članki niso leposlovno delo, kar pomeni, da so stavki in njihovo sporočilo jasni in razumljivi. Poleg tega je bilo v strokovnem članku navedenih veliko raziskav, virov in strokovnih postopkov. V strokovni reviji so torej avtorji uporabljali že bolj specifično terminologijo, oziroma so določene strokovne izraze na tem mestu jasno definirani, medtem ko so bila pri leposlovni reviji navedena bolj subjektivna mnenja ter razne povzete in privzete pesmi številnih avtorjev.

3. Naloga:

Fran Zadravec (1997). Komične in groteskne podobe človeškega telesa v Cankarjevi prozi (Estetika konkavnega ogledala). V: Breda Pogorelec (ur.). Jezikoslovne in literarnovedne raziskave. Zbornik referatov 6. srečanja slavistov Celovec - Ljubljana, 1989,201-209.

Petek, 25.10, sem se utrujeno vstala in komaj odpravila na trolo. Ko sem vstopila v zatemnjeno učilnico, sem si želela da bi se lahko teleportirala nazaj v toplo posteljo in se zbudila kakšni 2 uri pozneje. Utrujenost in temo pa je profesor Hladnik kmalu prebudil, saj so bile takoj razdeljene nove domače naloge. Izbrala sem si delo, ki obsega le 5 strani in na to sem bila tisto jutro tako ponosna, saj sem se zavedala da bom nalogo hitro opravila. Zbornik govori o Cankarjevih risarskih sposobnostih. Ivan je bil nadarjen risar, narisal je več lastnih portretov, moških in ženskih obrazov ter drugih dramskih oseb. Imel je veliko domišljijo, saj je z njo obsegel celo telo in izkoristil detajle od glave do pet. Deformirano telo, obraz, nos in oči je imel za signale duhovnih in moralnih zmaličenosti. O svoji pozornosti za telesne oblike je pisal tudi v delih Tinica (1930), v noveli Gospa Judit (1904), Povesti o dolgem nosu (1905) ter v noveli Melitta (1911). Pri telesu je Cankar največkrat upodabljal komična nesorazmerja, prva tarča te komizacije pa je bila debelost, npr. „telo okroglo kot sod“. Debelost pa je v njegovi literaturi tudi razločnica med umetnikom in potrošniško družbo. Pod imenom „Debeli kramar“ je v literarni satiri primerjal umetnostne zajedavce iz leta 1900. Komično in groteskno je Ivan oblikoval tudi obraz in njegove dele, vendar se količina obraznih podob nagiba k grotesknemu, npr. „V tenkih ustnicah ni niti kapljice krvi, oči so globoko udrte.“ V črtici Psi spreminja obraze v pasje gobce, itd. Veliko Cankarjevih oseb ima tudi različno smešne nosove, sam tudi zapiše npr. „velik rdeč nos“ ali pa „čudno dolg, malo rdeč, mehak, tako da bi se pač zazibal, če bi človek sunkoma okrenil glavo“. Nos v Cankarjevih delih se osebi zariva v zavest in zmaličeni del jo obsede. Če zajamem celo delo, lahko rečem da je strašljivo, ker vsebuje številne groteskne izjave in posmehovanja, ki osebo postavijo pred vprašanje: „Ali je posmehovanje grotesknosti pravilno početje?“ Veliko ljudi se dan danes ne zaveda, kar se je v preteklosti zaradi svetovnih ter mnogih drugih vojn dogajalo ljudem. Mnogi so umrli, spet drugi so utrpeli nasilje, bombardiranje in ostala grozna dejanja, ki so jih zmaličila. Posmehovanje tem prizorom in ljudem je nepravično, nehumano in nesramno.

4. Naloga

[SlovLit] Kranjcev prvi poet -- Bela knjiga o prevajanju -- Copyright

Tor Apr 16 16:40:42 CEST 2019 Date: Sun, 14 Apr 2019

Po dolgem iskanju teme, katere nisem našla na svoj rojstni dan, sem se naposled odločila, da si izberem temo datuma 16.4.2019. Govori o Beli knjigi o pravajanju in je prvi doslej edini celovit dokument o položaju prevajalcev, tolmačev, podnaslavljalcev in lektorjev v Sloveniji. Pri pravi le te so sodelovala slovenska strokovna društva, univerze, nekatere organizacije in ne nazadanje tudi 40 avtorjev. Knjiga predstavlja analizo stanja, izzive ter primere dobre prakse. Na tiskovni konferenci so bila predstavljena številna poglavja, sodelovale pa so tudi glavne urednice in drugi. Moram priznati, da SlovLit sam po sebi ni napačen, ampak je zelo ne pregleden, saj sem do zadovoljivega datuma prišla s številnim klikanjem in iskanjem. Kot spletna stran, pa se mi zdi poučna, lahko najdeš tudi veliko zanimivih dogodkov, ki so se zgodili na določen datum.

Nova pisarija

Uvod

Nova pisarija je nadaljevanje priročnika Praktični spisovnik, pridevnik nova pa namiguje na t. i. nove medije, a se tudi tu trezno omejuje na tiste s tesnejšo navezavo na tradicionalne oblike pismenosti. V naslovu Vodnikovih knjig na začetku 19. stoletja je pismenost pomenila slovnico, pri Pleteršnikovemu slovensko-nemškem slovarju (1894–95) pa opredeljuje pismenost kot slovnico, danes pa gre za znanje branja in pisanja. Kot proces -> rastočo knjigo je moč razumeti Wikiknjige, ki pa niso zaključene enota saj ni mogoče govoriti o njihovem izidu kot dogodku.

Kam z avtorjem

Odgovornost za knjigo ima avtor, tj. Miran Hladnik, v Cobissu pa ni napisana letnica 2012, temveč 8.5.2014.

Prešernova Nova pisarija

Sklicevanje na Franceta Prešerna ni bilo nikoli odveč. Satirična pesnitev s prvotnim naslovom Kranjska pisarija je bila objavljena v drugem zvezku zbornika Krajnska čbelica leta 1831, z njo je Prešeren karikiral ideal ljudskega jezika in nabožnega utilitarnega pisanja kot primerne podlage za slovensko besedno umetnost. V Poezijah je pesnitev Nova pisarija natisnjena leta 1874 v razdelku Različne poezije. Pesnitev je med Prešernovimi daljšimi, saj obsega 47 tercin (142 verzov) in gre za pogovor med učencem in učiteljem.

Cobiss za 1830 našteje le 50 monografij v slovenščini, za 2010 pa preko 30.000
Leta 1944 - Propagandni odsek IX. korpusa NOV in POJ nekje na Primorskem izda 29 strani z naslovom Pred tremi leti in druge

Pismenost

Pojem pismenosti zaznamuje obvladovanje znakovnega sistema. Biti pismen pomeni obvladovati znakovni sistem za pisno komunikacijo. Pojem pismenosti pa se je rodil, da bi odlikoval tiste posameznike, ki so za razliko od večine, ki se je sporazumevala ustno, znali oblikovati in razlagati tudi napisane reči, sprva religiozne tekste. V preteklosti je pismenost izražala negativizem v tistih, ki jo nisi znali uporabljati, zmožnost branja in pisanja je bil privilegij nekaterih posameznikov oziroma manjšine. Z uvedbo obveznega šolanja (po cesarsko-kraljevem ukazu v zadnji četrtini 18. stoletja) pa se je to spremenilo, saj je pismenost začela izgubljati status spretnosti privilegirane manjšine in pričenjala postajati nuja za vsakega posameznika. Danes je biti nepismen ali polpismen sramotno in družba z opaznim odstotkom nepismenosti velja za nerazvito. Poleg uvedbe šolanja pa se je spremenila tudi komunikacija. Včasih se je vse sporočalo preko ustnega izročila ali edinega vira - pergament ali papir, danes pa je to drugače, saj je komunikacija preko mobilnih telefonov in računalnikov danes postala del splošne pismenosti (sklepamo po velikem številu slednjih naprav v slovenskih gospodinjstvih). Zgodil se je tudi prehod od komunikacijske enosmernosti do interaktivnosti. Nikakor pa ne držijo tožbe kulturno vzvišenih razsodnikov, da danes piše že vsakdo, tudi če je pisanje neprimerno lažje kot nekdaj. Vlogo pišočega ljudje povezujejo s čudaštvom, po eni plati jih potrebujejo in spoštujejo, cenijo pa njihovega dela ne enako kot fizično. S pisanjem se tako ali drugače ukvarja zelo majhen del populacije, kar ustreza specializaciji na drugih področjih: v proizvodnji hrane, gradbeništvu, zdravstvu, šolstvu ipd.

Informacijska družba

Informacijska družba (informacijska doba, digitalna doba, računalniška družba) je ime za socialno paradigmo današnjega časa, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo. Za njeno utemeljevanje in refleksijo pa poznamo koncepte, kot so npr. participativna kultura, družbeni mediji, družabna omrežja, fanovska kultura. Kultura tiskane knjige se umika drugačnim informacijskim kanalom, ljubitelji pa upajo, da knjiga vendarle ne bo nikoli umrla. Tiskana knjiga postaja butični estetski objekt in zbirateljski artikel za bibliofile.

Wikiji

Neprofitna organizacija Wikipedija in ostala njej bližnja spletišča so metafora nove družbene paradigme, poznane pod imenom informacijska družba. Prednost Wikipedije so lahka dostopnost, saj z iskanjem informacij ne izgubljamo časa, voluntarizem, kooperativnost in vključevanje ter upoštevanje sprejemnika, njegovih interesov in ga nagovarja k jasnemu in jedrnatemu izražanju. Skupek teh spletišč so torej vzorčna oblika sodobne pismenosti, kjer informacije oblikujejo, objavljajo in vanje posegajo posamezniki splošnega ljudstva. Wikimedia zajema internetne platforme, kot so: Wikipedija - enciklopedija; Wikivir - portal za elektronske knjige in priročnike; Wikiverza - portal za seminarje, projekte in predavanja, ter Zbirko, portal za slikovno gradivo. Obstaja pa tudi Wikislovar. Wikiji (havajsko wikiwiki ’res hitro’) so žargonski izraz za skupek spletišč, gre za spletne računalniške tehnike druge generacije. Ko govorimo o spletni enciklopediji Wikipediji imamo namen, da uporabnik (bralec) posega v spletišče, oseba lahko posega po zbranih informacijah ali pa kaj prispeva, prav tako pa nas Wikipedija nagovarja k sodelovanju. Kot posebna jezikovna entiteta obstajamo samo, če obstajamo tudi na Wikipediji, s kvaliteto člankov na Wikipediji pa se meri vitalnost jezikov in njihova sposobnost preživetja. V preteklosti so merilo za vitalnost in sposobnost preživetja jezika določali prevod Biblije, epska pesnitev, prevod Microsoftovega sistema Windows, danes pa določa merilo kvaliteta člankov na Wikipediji. Slovenščina je trenutno na 40. mestu, po Kornaijevi kategorizaciji pa spada slovenščina v 2. skupino, ki ima ime vitalni jeziki. Kategorizacijo sestavlja 83 jezikov, ki jim potrebna digitalna orodja zagotavljajo nadaljnjo eksistenco. Vse več pa je aktualno vprašanje » Zakaj se je sploh treba zavzemati za čim večje število jezikov na svetu? Mar ne bi bilo življenje lažje, število nesporazumov in socialnih konfliktov manjše, če bi vsi preklopili na en sam skupni jezik?« Gre za napačno sklepanje, saj več kot imamo jezikov, več imamo kulturnih izbir ter večje so možnosti za preživetje. Administratorji pa tvorijo trdo jedro slovenskih wikipedistov, ki jih je zelo malo in med njimi zaenkrat le tri ženske. Wikipedija in sestrska spletišča so se rodila iz ideala svobodnega objavljanja in prostega dostopa do informacij. Ljudje so radi informirani in Wikipedija je vstopna točka v svet informacij, torej je nekakšen ljudski muzej znanja, repozitorij vsega, kar se zdi vredno spomina. Wikipedija se od drugih publikacijskih možnosti razlikuje po tem, da za njo ne stoji ne država ne mednarodne profitne družbe, vanjo lahko prispeva vsakdo ter uveljavlja sodelovanje namesto tekmovalnosti.

Wikiji in šola

Wikipedija, sestrska spletišča in Wikiverza, so močno pedagoško orodje.

Leta 2004: dve leti po začetku, se na slovenski Wikipediji pojavi potreba po popisu skupinskih projektov
Leta 2005: so se projetkov začeli lotevati v fakultetnih seminarjih
leta 2007: so študentski wikiprojekti dobili na seznamu projektov svoje poglavje.

Hud izziv šoli predstavlja Wikipedija s svojo maksimalno odprtostjo, uporabiti jo v prostoru, ki ji rečemo šola pomeni izstopiti iz varnega zavetja »šole zaradi šole same« v svet realne strokovne komunikacije, torej bi lahko rekli, da gre za soočenje z realnim svetom. Sama Wikipedija pa ni nadomestek za spletno učilnico, to je lahko Wikiverza, ki jo lahko razumemo kot vedno zahtevnejšo Wikipedijo, a kljub vsemu deluje uporaba Wikiverze enostavnejša, ker ne zahteva montaže programa na inštitucionalni strežnik. Na angleški Wikipediji je povprečni čas trajanja vandalskih posegov dobri dve minuti, najbrž nekaj podobnega tudi na slovenski Wikipediji. Dejstvo pa je, da je vandaliziranje brez pomena, saj lahko že s klikom rešiš vse težave in probleme, ki jih je napravil nekdo zaradi svojega dobrobita.

Avtor

V 60.letih 20.stoletja je bila veda bolj ali manj usmerjena k avtorju, naslednja generacija literarnih zgodovinarjev pa je pozornost z avtorja preusmerila k besedilu. Postalo je nespodobno in prepovedano vprašati »kaj je hotel avtor s tem povedati«. V 80. letih se je (ponovno v povezavi z novo generacijo) pozornost usmerila k bralcu in njegovim kulturnim interesom, potrebam in obzorju.

Seveda meje med naštetimi fazami niso ostro začrtane. Vseskozi izhajajo razpravne knjige prvega, drugega ali tretjega tipa, isti literarni zgodovinar piše zdaj v okviru ene literarnozgodovinske paradigme, drugič v okviru druge, pod črto pa je mogoče vendarle skleniti, da táko prehajanje ni naključno, ampak da je razvojno razložljivo in v določeni meri predvidljivo.

Motivacija za pisanje

Poglavje bi mogoče lahko naslovili drugače, in sicer kot: Etično sprejemljivo je samo tisto pisanje, ki izvira iz zanimanja za témo sámo, ne pa raziskovanje in pisanje z namenom samopromocije avtorja, manipulacije rezultatov ali manipulacije in zlorabe zainteresirane publike oz. strokovnih bralcev. Pisanja se lotimo zaradi različnim namenov, npr. zaradi samega sebe, socialnih skupin, ki jim pripadamo, tudi za nacionalno skupnost, ali za narodov blagor, kot bi rekel Ivan Cankar. Ljudje smo naivno prepričani, da humanistike brez etike sploh ni. Etična problematika pa seveda obstaja, celo v veliki količini in je skorajda samoumevni spremljevalec vse naše strokovne dejavnosti. Ko govorimo o avtorskem napuhu, se ta kaže v samopoveličevanju, hlastanju po znanstvenem prestižu in v najslabšem primeru v hotenih ali nehotenih znanstvenih prevarah. Neetično pa ravnamo takrat, ko kolegu vzamemo njegovo delo, za katerega je vložil svoj trud. Pri neetični motivaciji gre za to, da je za pisanje tako imenovana obsesija s pisanjem (skribomanija, grafomanija). Pri leposlovju gre prav tako za to, da je večinoma način pisanja oz. slog pomembnejši od vsebine, zato so tudi bralci leposlovja težje razumljivi od bralcev znanstvene literature. Na drugi strani pa imamo tudi posameznike, ki želijo uveljaviti svojo izvirnost, izjemnost, kateri se s širšo javnostjo ne ukvarjajo, takim rečemo elitneži oz. visoki avtorji. Med drugim pa je tovrstna literatura za bralca težja od ostalih, saj je slabo razumljiva, kar v bralcu vzbuja sram in nelagodje. Seveda pa lahko na splošno pride do drugačnih interpretacij, saj smo si ljudje med sabo seveda različni, vendar ne smemo spregledati avtorjevega namena in se vselej potrudimo razložiti si besedilo tako, kot je bilo zapisano po avtorjevih namenih. Pismeni pa smo lahko na štirih področjih, in sicer pri vsakdanjem razumevanju, leposlovju, strokovnih in znanstvenih spoznanjih ter publicističnih spoznanjih.

Izbira jezika

Ko razpravljamo o slovenski književnosti uporabljamo nevtralni jezik slovenščino. Pojavlja se strah, da bi slovenski jezik zamrl, oz. da se bi slovenistična znanost v prihodnje dogajala v tujih jezikih, npr. v vse „večji uporabi angleščine“. Te je resda vedno več, vendar procentualno njen delež skupaj z deležem drugih tujih jezikov npr. nemščina prav nič ne raste, kar lepo dokumentira jezikovna izbira literarnovednih disertacij. Slavistična revija je objavljala tujejezične povzetke od 1950 dalje, 1970 so se jim pridružili še drugojezični izvlečki (sinopsisi oz. abstrakti). Kmalu je angleščina prevladala nad deležem ruščine in nemščine in je danes skoraj edini jezik v teh dveh rubrikah. Žal se vidnost v mednarodnem prostoru ni spremenila, saj se je izkazalo, da ni mednarodnega zanimanja za slovenski jezik in literaturo. Kljub vsemu pa dvojezično objavljanje vzame veliko časa, objavljanje tudi stane, avtorjem in uredništvu pa povzroča frustracije. Razloge za neenakopravno udeležbo jezikov v svetu, ki ga monopolno obvladuje angleščina, je italijanski digitalni humanist Domenico Fiormonte pripisal tudi jezikovni in kulturni ignoranci in predsodkom angleško govorečih akterjev.

Izbira teme

Število možnih izbir, katere so kazalec razvitosti sistema, na svetu raste. To dokazuje naraščanje števila pišočih, knjižnih izdaj in oblikovanje novih publikacijskih kanalov, kar spravlja ljudi v dilemo ali so se odločili za pravo možnost. Vendar odločiti se moramo le za eno možnost in se tako odpovedati vsem ostalim. To pa še ne pomeni, da so izbrane zgolj slepilo, kar se včasih da razbrati med vrsticami pri kritikih. Druga izkušnja, ki moti naš užitek v izbiranju, je izkušnja z odločitvami tipa ali-ali, katera je dobila status usodne odločitve npr.: levo-desno, revščina-bogastvo itd., kar pa nekatera literarna dela bolj nazorno opisujejo. Za nas imajo pravo vrednost le tiste izbire ki jih realiziramo. Če hočemo v življenju doseči nekakšno mero užitka potem se moramo odpovedati potrošniškemu razmišljanju, kajti le tako in s pomočjo altruizma bomo znali ceniti tudi tiste izbire ki smo se jim odrekli. Vendar to je možno le v svetu blaginje. Slovenija pa spada med države z najvišjo stopnjo blagostanja. Če podrobneje pogledamo na Slovenska tla, v naš akademski svet, študentom izbiro teme narekujejo asistenti in učitelji, diplomantom mentorji, organizatorjem konferenc pa strokovni jubileji itd. Od nekdaj je bilo treba izbiro raziskovalne, šolske ali kulturne teme utemeljevati na različne načine v skladu s načeli ter predpisi države, z ljudskim pričakovanjem od nas ter željo po "boljšem razumevanju". Zato bi si moral vsak posameznik prizadevno izbrati temo, ki njemu najbolj ustreza a hkrati ima do nje pozitiven čustven odnos saj tako lažje pridemo do tako imenovane "samorealizacije". To pa bo uspelo le tistim radovednim, ki izražajo zanimanje in se hitro zaljubijo v različne teme. Večinoma pa je to obremenjujoče saj smo vsi prisiljeni v obravnavo različnih tem že od "malih nog", a nikoli s temami z znanstvenim značajem. Seveda pa je marsikje ideal "samorealizacije" škodljiv, saj posameznik ne postane osebnost le na podlagi odkritja notranjega sebe, ampak ko najde svoje mesto v skupnosti. Namesto iskanja nepogrešanih tem globoko v nas, se rajši osredotočimo na odprtost danih tem o katerih se nam niti ne sanja. Ni dobrih in slabih tem. Ljudje smo preprosto taki, da bolj cenimo svoje izbire v katere smo vložili več časa in energije. Ostale izbire katerim ne posvečamo naše pozornosti, tako očrnimo z očitki in tako pridemo do pojma spregledanih in prezrtih izbir. Zato ljudje večinoma stremijo proti splošno znanim izbiram in temam. To se kaže v vsakdanjem življenju stroke kjer maksimalno označeno literaturo, ki je pomembna v nacionalnem smislu, izrabljajo sestavljavci antologij in šolskih beril in ostali. Status večje pomembnosti, ki se določa v mednarodnem okolju, dobijo tiste teme, okrog katerih se zbere več piscev, kar pa ni moč pričakovati od slovenskih tem. Vendar na srečo obstajajo tudi drugi filtri, kateri povzdigujejo naše slovenske teme, ki ne vključujejo število piscev zbranih okoli nje in niso v središču globalne slave, pa vendar so deležne globalne pozornosti. Zato imamo na voljo "malo morje" izbirnih možnosti tudi v literarni zgodovini in v njenem akademskem segmentu kjer je izbirnih tem ter orodij vedno več. Nikjer ne piše, da moramo prežati na teme medijev kateri dajejo takšne, katere se njim zdijo pomembne, osrednje.

Vaje v pisanju

Pisanje je veščina, spretnost, ki se je je treba naučiti. Namen pisanja je preprostejši in sicer je na začetku potrebno pisca navaditi na orodje. S tem pa se naučimo ročne spretnosti, ki krepi inteligenco. Pisanje z roko pomaga tudi pri pomnjenju črk, tako smo v osnovnih šolah s prepisovanjem besed v zvezek iz nekega besedila, pomnili črke in se jih sproti še boljše naučili. Čitalnik OCR nam danes ponuja možnost, da nam več ni treba v celoti pretipkavati, ampak le popravimo za strojem, ki je namesto nas opravil mukotrpno delo. Slovenščina pa je trenutno eden od 114 jezikov s to spletno digitalno knjižnico – Wikivir.

Usoda avtorstva

Včasih je nekaj pomenilo, da si bil avtor ali avtorica, ti so pripadali ustvarjalni eliti, kreativni skupnosti. Avtorji in avtorice so bile tudi na dobrem glasu v družbi in vlivalo jim je veliko osebnega zadovoljstva. Avtorji so zrasli iz skupnosti, v katero so z deli konstituirali in kulturno emancipirali. Nekateri samozavestni avtorji želijo s svojim besedilom razpolagati tudi potem, ko so prodali ali odstopili materialne pravice zanj. Problemi pridejo, ko avtor želi preprečiti obtok med publiko, saj se je avtorju zamerila. To se lahko doseže z navito ceno »neprecenljive« publikacije, s prepovedjo razširjanja po spletu ali s preprečevanjem ponatisa v učbenikih. Če avtor umakne besedilo s spleta, lahko to razumemo kot obupni poskus avtorja brez bralcev. Avtor želi vzbuditi zanimanje publike, ki jo zganejo le še kulturni škandali te vrste. Ljudje lahko prispevamo k omejevanju avtorskega napuha in samovolje s tem, da ne bomo kupovali, ponatiskali in propagirali predragih knjig, ne bomo posegali po izvirnih besedilih in prevodih, ki jih ponujajo pod omejitvenimi pogoji, ampak raje po takih v prostem dostopu ali napisali in prevedli svoja.

Soavtorstvo

Zgodi se, da nekdo posega v besedilo, a tega ne smemo razumeti kot kritiko, temveč kot sodelovanje. Pravila obnašanja soavtorjev, bolje sourednikov, so na Wikipediji kar utrjena, drugače pa je na Wikiknjigah, kjer gre za tradicijo individualnega avtorstva, vsaj v humanistiki je bila knjiga praviloma produkt enega samega avtorja. Tukaj pa pravila niso določena, naj bi se šlo za usklajevanje, ki je konsezualno oz. soglasno. Ker humanisti s soavtorstvom nimajo veliko izkušenj, jim ni odveč upoštevati nekaj pravil, in sicer:

1. Vprašanje delitve dela in zaslug za delo postavi v oklepaj
2. Bodi odprt za spremembe in usklajevanje načrtov
3. Zatri ego v korist dobrih medsebojnih odnosov in stvarí same
4. Zaupaj sodelavcem in njihovi ekspertizi, v sili angažiraj nevtralne arbitre
5. Soavtorji imajo pravico veta na vsebine, s katerimi se ne strinjajo
6. Ne poizveduj za avtorjem posega; ni namreč važno, kdo je prispeval spremembo, važna je presoja, ali koristi spisu

Pisec, ki se zna uskladiti z drugimi, ne prakticira več pisanja za to, da bi tako potrdil in dokazal svojo odličnost, svojo večvrednost, temveč zato, ker bi s pisanjem rad prispeval k skupni dobrobiti.

Objavljanje

Koncept avtorstva je povezan z objavljanjem, večinoma štejejo le objave. Dandanes je zelo enostavno objavljanje na spletu, edina ovira ki nas pričaka na poti je obvladovanje orodij za pisanje in objavljanje, pa še ta je ponavadi problem le starejšim generacijam oz. elektronsko nepismenim članom na spletu. V preteklosti so besedila postavili stavci v pisarni, torej so pretipkali iz rokopisov v stavni stroj, od tam se je začelo širjenje naprej med bralce. Z uvedbo interneta, pa se je rodil nov pomen izraza »postaviti besedilo«. Ko so bila v preteklosti še napeta politična obdobja, so se nekatera besedila cenzurirala, na tistem mestu je bil zaradi cenzuro prazen stolpec. (Takšen problem je doživel Jožef Žemlja in njegova tiskana knjiga Sedem sinov). Kaj torej danes pomeni postaviti besedilo? Pomeni naložiti besedilo na neko spletno mesto oz. na kak strežnik. Postaviti pa lahko pomeni tudi hkrati objaviti, še sploh če je mesto, na katerega smo besedilo naložili poznano kot medij, kateri pride pred oči čim večjemu številu bralcev. Kljub vsemu pa je besedilo, ki je postavljeno na splet zelo težko najti, to velja samo pri dokumentih, ki niso vključeni v nobeno spletno kazalo, in za tista spletišča, ki ne dovoljujejo indeksiranja takih lebdečih, nepovezanih dokumentov. Lahko jih prikliče samo tisti uporabnik, ki mu avtor ali oseba, ki je dokument naložila, sporoči spletni naslov. Za dokument na spletu, ki ga nismo namenili objavi, je najbolj varno v glavi uporabiti vrstico <meta name="robots" content="noindex, nofollow"> ali <meta name="robots" content="noarchive">. Splet pa ne uporabljamo zato, da bi se vanj skrivali, temveč zato da bi naložili informacije v skupno dobro. Torej objaviti neko besedilo, ki ga bo našlo in prebralo čim več ljudi. Pri pridobitvi večje pozornosti za obiskovanje besedila, je pametno oglaševati, dati na spletni časopis, blog ali forum, itd... Wikiverza ni prostor, kamor bi besedila postavljali z namenom vesoljnega ogledovanja, ampak je sklop učilnic, v katerih so teksti namenjeni lokalni, razredni rabi. Izkoriščanje prsotora, ki je namenjen seminarjem, spletni učilnici in diplomskemu delu bi bilo zlorabno. Če želi avtor, da je njegovo besedilo čim večkrat prebrano, mora biti tudi to ustrezno opremljeno s ključnimi besedami v glavi, z linki, vključenostjo v kazala, reklamiranjem na forumih in v iskalnikih. Pritegnitev množice lahko hitremo najdemo na spletiščih, kot so Facebook, Twitter in podobno - gre za zaprte komunikacijske kroge, ki pa v posameznih primerih, ko piscem uspe pritegniti pozornost množic, zlahka prestopijo polje zasebnega, internega ali klubskega.

Množični um ali pametna množica

Za poimenovanje množice in pameti obstaja dandanes veliko sinonimov, in sicer: množični um, kolektivna pamet, kolektivna zavest, množična zavest, angl. collective consciousness, hive mind, group mind, mass mind, social mind, collective intelligence, in tako naprej. Vsako poimenovanje ima ist namen, in sicer je to način organizacije znanja v informacijski družbi, ki je na delu pri novi pismenosti in pri Wikipediji. Cilj tega pa je korist za vsakega člana skupnosti. Sv. Avguštin je definiral znanje kot neko dobrino ki je zastonj. Splošno znanje pa nastaja kot produkt dialoga med posamezniki. Wikipedija s svojimi 290 jeziki spominja na babilonski stolp, s to razliko od bibličnega, da je prvič v zgodovini v njej zagotovljena primerljivost znanja in da orodje naravnost kliče k njegovi izmenjavi, tj. prevajanju in prirejanju kvalitetnih gesel v druge jezike. Osvoboditev od hierarhičnega dojemanja znanja je prinesla abecedna razporeditev, v enciklopedijah so bile prav tako informacije razporejene po abecedi ali drevesno. Verbalne in vizualne informacije so v geslih vključene v okolico preko dveh poglavij: preko kategorizacije v Kategorijah se določa njihovo mesto v hierarhiji znanja, v poglavju Glej tudi pa so nanizana sorodna gesla po asociativnem principu. Enciklopedične informacije, ki jih producirajo anonimni posamezniki (za njimi se lahko skrivajo organizirani manipulativni nameni, ki potencialno eskalirajo v totalitarizem ekstremno desne ali ekstremno leve usmeritve), so brezbarvne, brez konteksta, konformne in zanje ni nihče osebno odgovoren. Izidor Seviljski ostro napada anonimne urednike, Wikipedijo navaja kot primer vladavine drhali ter trdi da je množična pamet neumna in dolgočasna.