Vtisi ob branju Nove pisarije

Uvod

V uvodu je predstavljeno kako se spreminja pomen pismenosti oziroma cela definicija tega pojma. Včasih je bila pismenost privilegij, danes pa je že nuja za izobrazbo ter vzgojo posameznika. Pravzaprav v razviti družbi naj ne bi bilo nepismenega človeka. Res pa je, da se z razvojem tehnologije tudi pojem pismenosti spreminja. Odsek iz knjige je v meni vzbudil razmišljanje ali lahko pismenost res definiramo na več različnih načinov in ali se definicija pismenosti z razvojem in napredkom družbe spreminja in nekako na stran potiska prvotno razumevanje tega pojma.

Pismenost

Računalniška pismenost je definitivno besedna zveza, ki jo pogosto zasledimo v člankih, zahtevah za delovno mesto itd. ampak ali jo lahko štejemo tudi kot neko značilnost vsakdanjega življenja oziroma pogoj za vključevanje v družbo?

Informacijska družba

Zanimivo bi bilo razmisliti ali lahko enačimo da je danes to da znaš uporabljati tehnološke naprave tako kot je bilo v preteklosti pisanje. Kljub temu, da se veliko starejše populacije upira novim sistemom in napredkom mislim, da je neko zmerno znanje uporabe tehnologije potrebno in da posamezniku, ki "obvlada" vse kar se šteje pod osnoven pojem pismenosti, nadgradnja prej koristi kot škoduje. V srednji šoli so nas učili kako zelo je za posameznika pomembno, da se celo življenje uči, razvija in da se s pridobitvijo izobrazbe izobraževanje ne konča. Z učenjem novih stvari celo življenje »rastemo«, zato me včasih preseneti, da se ljudje, ki so visoko izobraženi novemu znanju in kompetencam, ki mogoče niso del njihovega področja uprejo ter menijo, da jih ne potrebujejo. Sama sem pristaš tega, da se stvari pišejo na roko, saj se mi zdi da na ta način v zapisano stvar vložiš neko osebno noto in se bralcu oziroma naslovniku na ta način lažje približaš. Tudi ugotovitve mnogih raziskav kažejo, da mlajše generacije ne znajo več pisati oziroma so njihove zmožnosti veliko slabše kot so bile pred leti. Skrb, ki se ob tem poraja je, da bo prvotna, osnovna pismenost izumrla, nadomestila pa jo bo računalniška. Sama opažam, da si podatke, ki jih zapišem na roko zapomnim veliko hitreje kot tiste, ki jih natipkam, kar pa ne pomeni, da se bom odrekla uporabi tehnologije, saj ima uporaba le te veliko več pozitivnih vplivov kot nam jih predstavljajo konservativni zagovorniki. Tehnologija omogoča napredek naše družbe, da stvari opravimo hitreje ter ponuja širok izbor možnosti dodatne izobrazbe.

Vse bolj pogosta je tudi uporaba e-knjig oziroma e-bralnikov, ki na nek način omogočajo hitrejši dostop, so prostorsko ekonomični, površinsko gledano pa povezani z ekologijo (s tiskanjem na papir uničujemo gozdove itd.). Če pa pogledamo z druge strani pa uporaba tehnologije prav tako ni prijazna okolju, zato je osebno ne bi razvrstila med ekološke rešitve. Kljub temu da pripadam mlajši generaciji se mi zdi, da branje knjige v tiskani obliki bralcu podari poseben občutek zadovoljstva in pristnosti, ki ga tehnologija ne more nadomestiti. Kot velika ljubiteljica branja sem e-branje preizkusila, saj je res preprostejše, da si knjigo le naložiš na računalnik, a me izum ni prepričal, zato ostajam pristaš tiskanih virov. Moje osebno mnenje pa ne pomeni, da izum človeški skupnosti ni v dobrobit.

Wikiji

Wikipedia spada med spletne strani, ki jih ljudje v našem vsakdanu obiščemo zelo pogosto, predvsem kadar smo željni informacij ali želimo o neki stvari izvedeti več. Tudi sama sem v preteklosti Wikipedio pogosto obiskovala, vendar do današnjega dne vedno le kot neregistrirani bralec. Dejstvo je, da je procent uporabe Wikipedie tako med svetovno kot slovensko populacijo visok, saj se vsi radi poslužujemo načina, ki nas najhitreje pripelje do podatkov, ki jih iščemo. Da pa bi te podatke dobili, jih je moral prej nekdo na to stran vnesti, urediti itd. V primeru da bi vsak, ki obišče Wikipedio, v zameno za informacije, ki jih prejme, še sam prispeval kakšen zapis o področju, ki je njegova močna točka, bi Wikipedia hranila veliko več zapisov. Splošno pravilo, ki kroži pa je, da je Wikipedija nezanesljiv vir, ki se mu ne sme zaupati. Gotovo se najdejo zapisi, ki niso pristni in vsebujejo napačne informacije, ampak če se bomo na vsak poskus ljudi, ki bi radi pomagali izobraziti skupnost odzvali negativno, bo to vodilo našo družbo v propad.

Wikiji in šola

Vključevanje Wikipedie in nasplošno tehnologije v šolski in učni proces je bilo in še vedno je velik napredek. Pobudniki so želeli širši publiki približati Wikipedio, a na žalost s tem, ko je vključena v nek "obvezen šolski proces", avtomatsko dobi negativen predznak. Vključevanje Wikipedie se v nekaterih primerih ni izkazalo za pozitivno zaradi nezainteresiranosti študentov in pa dvomov glede poseganja v besedila drugih piscev. Kot na vseh ostalih spletiščih seveda tudi na Wikipediji in Wikiverzi delujejo nepridipravi, njihovo "nagajanje" pa velikokrat povzroči, da študenti dobijo odpor do uporabe.

Avtor

Če se sprehodimo po zgodovini, je bilo najprej večina pozornosti namenjene avtorju nekega besedila, kasneje pa je avtor postal popolnoma nepomemben, v ospredju pa je bila avtonomnost besedila. Nazadnje se je pozornost preusmerila na bralca in njegove interese. Vseh teh mej pa ne smemo dosledno ločevati, saj niso jasne in se vse 3 med seboj prepletajo.

Motivacija za pisanje

Ko pišemo moramo kot v znanosti oblikovati neke teorije in hipoteze, ki jih na koncu potrdimo ali ovržemo. Tudi, če smo sami zagovorniki ene izmed strani, ne smemo druge zanemariti in na njo pozabiti. Če po končanem delu opazimo, da so smo prišli do drugačnega sklepa kot smo prvotno predvidevali to brez težav napišemo in pojasnimo kako je do tega prišlo. Pomembno je, da motivacija za pisanje izhaja in posameznika in njegovega zanimanja za določeno temo. Pisanje je pravzaprav namenjeno publiki, ki to prebira in pomembno je da avtorja zanima povratna informacija in odziv tako imenovanega občinstva. Lahko pa smo pismeni na štirih področjih: za vsakdanje sporazumevanje, leposlovno, strokovno in znanstveno ter publicistično. Znanstvene so npr. objave v revijah, knjigah, spletiščih, ki imajo status znanstvenih publikacij. Strokovne objave so objave, ki znanstvena spoznanja prenašajo k širšemu uporabniku in jih popularizirajo (učbeniki). Objave v dnevnem časopisju pa so naprimer publicistična besedila.

Izbira jezika

Če pišemo ta tujo publiko bomo pisali v angleščini, za domačo pa v slovenščini. O slovenskem jeziku je seveda najlažje razpravljati v slovenščini, članki v angleščini pa dosežejo širšo publiko. Pisanje v angleščini niti približno ne pomeni izkoreninjenje slovenistične znanosti. Dela, ki so napisana v angleščini so prej opažena s strani bralcev, kdorkoli pa piše v drugih jezikih potrebuje za pridobitev bralcev odlično promocijo ter iznajdljivost.

Izbira teme

Izbrati temo je težko predvsem zato, ker živimo v svetu, ki nas tako ali drugače omejuje. Pravzaprav so teme ponavadi že vnaprej določene (študentom profesorji, dijakom učitelji...) Vsak posameznik bi pisal z večjim veseljem in zanosom, če bi lahko pisal o nečem kar ga zanima in si temo izbral sam, a žal to v šolskem procesu ni mogoče. Po drugi strani pa vnaprejšnja določitev teme človeka spodbudi, da razišče še sebi neznano področje in odkrije nove interese. Seveda vsak želi izbrati temo, ki mu je najbližje, o kateri največ ve. Ker pa so nekatere stvari skupne vsem, se teme začnejo ponavljati in vse skupaj lahko hitro postane dolgočasno. Pomembnost tem lahko delimo glede na različne kriterije, ki pa nikoli niso povsem objektivni. Načeloma pa o pomembnosti različnim tem sploh ne bi smeli razpravljati in jih kakorkoli deliti.

Vaje v pisanju

Pisanje je veščina, ki se jo mora naučiti vsak, saj se preko ročnih spretnosti krepi inteligenca. Kljub temu, da tehnologija "prevzema svet" je pomembno, da malčke naučimo pisati, vleči črte, držati svinčnik itd. namesto, da jih takoj začnemo navajati na računalnik.

Usoda avtorstva

Avtorji imajo določene pravice, ki jih bralci ali pa besedilo samo po sebi nima. Združujejo se tudi v razne skupnosti, kot so Društvo pisateljev, prevajalcev, Avtorska agencija...itd. Predvsem včasih, je imelo to da je bil nekdo avtor velik pomen s tem pa je pridobil tudi družbeni položaj. Tako začetnikom, kot že ustaljenim piscem ni všeč da kdorkoli posega v njihova besedila ali pa jih kakorkoli spreminja. Lektorji, uredniki in drugi se zato do besedil obnašajo izjemno spoštljivo. Nekateri avtorji so do svojih besedil pretirano zaščitniški in na nek način prepričujejo, da bi se besedila širila med ljudi (visoka cena, umaknejo s spleta...). Težja dostopnost nekega besedila ponavadi ne pripomore k temu, da bi bilo le to bolj zaželeno in vredno, ampak ima ravno nasprotni učinek.

Soavtorstvo

Z soavtorstvom se krepi sodelovanje, kolektivni duh, krepi pa tudi "odpornost" avtorja na kritiko. Pravila soavtorjev na Wikipediji in Wkiverzi so dobro postavljena in znana. Avtorji delujejo za skupni cilj in jih ne zanima avtorska lastnina. Z soavtorstvom se znebimo napuha, primarni namen ustvarjanja pa postane skupno dobro in prispevek k družbi.

Objavljanje

Včasih je bila pot do objave težja, predvsem finančno, saj si danes objavo lahko privošči že skoraj vsak. Postopek pa se čez leta ni kaj dosti spremenil. Najlažje je seveda objavljanje na spletu. Včasih je besedna zveza "postaviti besedilo" pomenila dolgoročen proces obdelave besedila, danes pa pomeni naložiti besedilo na spet. Besedilo pa je objavljeno na splet z namenom, da ga najde in prebere čim več ljudi. Za pravo objavo je potrebno vložiti več truda. Če je besedilo primerno opremljeno z vsemi podrobnostmi (ključne besede,linki, vključenost v kazala...itd.) potem lahko o besedilu govorimo kot o objavljenem.

Množični um ali pametna množica

Koncept Wikipedije je širiti znanje in dodati nekaj k izobrazbi ljudi. Zdi se, da v današnjem času cenimo le materialne dobrine, na znanje, ki je prav tako pomembna dobrina pa žal vse bolj pogosto pozabljamo in je ne cenimo. Ker se znanje obravnava kot druge materialne dobrine, Zahodne družbe Wikipedijo in podobne strani, kjer je znanje dostopno zastonj dojemajo kot grožnjo.

Avtorske licence in Creative commons

Rezultat pisanja je besedilo, avtor, ki to besedilo napiše pa ima do njega avtorske pravice. To pomeni, da je napisano besedilo pravzaprav njegova individualna lastnina s katero lahko razpolaga. Zakonodaja o avtorskih pravicah je bila ustvarjena, ko so bili v uporabi še le pisni viri, zato imajo z avtorskimi pravicami v glasbi, filmu, fotografiji, arhitekturi in pri besedilih v digitalni obliki veliko težav. Creative commons je avtorska licenca, ki je namenjena lajšanju dostopov do intelektualnih proizvodov. Licence Creative commons so tudi spremenljive, zato jih lahko avtor kasneje spremeni.

Copyright

Copyright je avtorska zakonodaja poznana po vsem svetu, ki ščiti dela v različnih panogah pred zlorabo. Za zlorabo bi se naj štelo materialno oškodovanje, a avtorji velikokrat iščejo pravico na sodiščih tudi zaradi moralne škode. Informacij ne moremo tako materialno opredeljevati kot jih opredeljuje zakonodaja. Lastnik avtorskih pravic je avtor, dokler le-teh ne proda ali odstopi, če delo ustvari nekdo v okviru svojih službenih obveznosti, lastništvo pripada inštituciji. Največji problem pa so izvedena dela, npr. film po romanu, elektronska verzija knjige, učbenika, kazalo knjige, saj imajo status zaščitenega dela, če je delo nastalo z dovoljenjem lastnika avtorskih pravic prvotnega dela. Predvsem razna citiranja so velikokrat predmet tožb. Dela v izobraževanju in raziskavah načeloma ne, takoj ko pa se s citiranjem začne služiti denar pa seveda so. Ljudje velikokrat napačno domnevamo, da je prosto uporabno vse, kar se najde na spletu.

Bralec

Znanje ter "kanali", ki nam posredno ali pa neposredno prenašajo znanje bi morali biti prosto dostopni. Gre za to, da ne plačujemo le za zabavne vire, ki nam krajšajo prosti čas npr. leposlovne knjige, zabavne oddaje in tako dalje, ampak tudi za učbenike in tiste, s pomočjo katerih bi kot znanja polni državljani izboljšali skupnost. Ker pa se v zadnjem času pojavlja vedno več zastonj virov tako internetnih kot pisnih, plačljivi, ki so ravno tako kvalitetni kot tisti zastonj, propadajo. Prosti dostop pomeni neomejeno in brezpogojno spletno dostopnost, kar pomeni, da do informacije lahko pristopi kdor koli kjer koli in kadar koli (največkrat se je treba le prijaviti). Založbe velikokrat obtožujejo knjižnice, da uničujejo slovenski knjižni trg. Večina ljudi pa se seveda raje zateče v knjižnico, plača članarino in si izposoja knjige, kot pa da bi knjige kupili v knjigarni.

Vplivnost neke znanstvene objave se kaže v številu o citiranosti, pomembna pa je tudi branost objave. Repozitorji imajo že vgrajeno funkcijo štetja objav, v spletno stran pa lahko tudi vgradimo enega od zastonjskih števcev. Prosti dostop omogoča volontersko prispevanje, nasprotuje pa profitnemu objavljanju. Vse 3 slovenske literarne revije so dostopne na spletu. SlovLit pa je spletni forum, ki zalaga z informacijami slovensko literarnovedno in jezikoslovno skupnost. Razlogov za nezaupanje globalnim digitalnim podjetjem je kar veliko, kritiki pa jih še posebej poudarjajo in so "slepi" za cilje, ki pomagajo izboljševati skupnost. Avtorju se zdi, da je celotna zadeva z varstvom osebnih podatkov prešla meje zdravega razuma. Na splet ne smemo objavljati slik ljudi brez njihovega dovoljenja, velikokrat tudi z dogodkov, ki so pravzaprav javne prireditve. Pretirana zaščita tudi ovira napredek družbe npr. Google Street View je v Sloveniji dobil podobo z dvoletno zamudo. Seveda je varstvo osebnih podatkov pomembno in potrebno,a v nekaterih primerih je prestopilo meje dobrega okusa in lahko posamezniku povzroči več škode kot koristi. Včasih je pri upoštevanju in razumevanju zakona potrebna le zdrava mera "kmečke pameti".

Kredibilnost

Za objavljanje je danes veliko manj ovir kot jih je bilo v preteklosti in to velja tako za tiskane kot spletne objave. Samozaložništvo je sicer še precej drago, objave na spletu pa so pretežno zastonj. Ravno zaradi tega, ker lahko že skoraj vsak objavi vse, smo prisiljeni samostojno odločati on presojati o verodostojnosti objav. Preveriti moramo avtorja, medij, starost dokumenta itd. Avtorju ponavadi zaupamo, če gre za nekega uveljavljenega strokovnjaka. Ponavadi bolj zaupamo starejšim avtorjem, do mladih pa smo nezaupljivi. Takšno presojanje se lahko velikokrat izkaže za napačno.

Aktivizem

Aktivizem pomeni spremembo v dojemanju znanosti. V tem primeru objektivno znanstveno spoznavanje človeških zadev ni mogoče, saj ga moti raziskovalčev interes, kar pa hromi željo po objektivnem spoznavanju in reševanju problemov. Aktivist je v splošnem tisti, ki aktivno deluje v kakšnem društvu ali gibanju. Z razvojem civilne družbe se ta segment javnega delovanja krepi in se začenja vključevati tudi v znanost in njene inštitucije. Aktivizem ne pomeni nujno, da imamo opraviti z naprednimi družbenimi gibanji. Kritične refleksije (kjer je potreben odmik) ne smemo enačiti z aktivističnim diskurzom (kjer je potrebna vera v svoj prav). Pretirano oblikovanje kritične zavesti ustvarja podobo volčjih odnosov v družbi. Izhodiščna zaupljivost v dobre namene vseh ljudi je še kako potrebna.

Avtorstvo

Inštitucija po eni strani avtorjevim objavam podeljuje legitimiteto, po drugi pa rada zavira objavo prelomnih odkritij in novitet. Upravičeno smo sumničavi, kadar za objavo ne stoji nobena inštitucija, vendar to ni avtomatsko znak slabe kvalitete objavljenih informacij. Tudi starost dokumenta ima velik pomen. Velikokrat domnevamo, da so starejši dokumenti že prestali kritične presoje in so zato njihove informacije zanesljive. Toda te je treba primerjati s tistimi objavami, kjer lahko informacije ves čas spreminjamo npr. kot na Wikipediji. Verodostojnost informacij lahko velikokrat preverimo tudi povsem preprosto. Če je informacija O Francetu Prešernu objavljena v rumenem tisku 8. februarja v večini primerov ni resnična, saj gre le za reklamiranje. Kot primer pa lahko vzamemo tudi članek o tem, da Cankar ni umrl naravne smrti, ampak je bil umorjen.

Strokovno recenziranje

Strokovno recenziranje je v znanosti utečen postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih. Podvrženi so mu avtorji, ki pošljejo razpravo za objavo v strokovni reviji, referenti, ki prijavljajo prispevke na znanstveni konferenci itd. Recenzenti pa so strokovnjaki, ki so jim priznali kompetenco za področje recenziranja in v skupnosti uživajo ugled. To so lahko uredniki časopisov, zbornikov in knjig ali pa drugi, ki jih izberejo. Recenziranje je postalo aktualno šele v zadnjih desetletjih s porastom objav in števila nepoznanih piscev. Recenzenti lahko dela z novih ali mejnih področij ali zelo specializiranih področij pogosto spregledajo. Zaradi pristranskosti znanstvena skupnost išče alternative kot je npr. javno recenziranje. Ena izmed opcij je slepa recenzija, ko avtor ne ve, kdo je ocenjevalec njegovega izdelka. Dvojno slepa recenzija pa je, ko tudi recenzent nima podatka kdo je avtor besedila. Prav ta anonimizacija obvaruje recenzente pred jezo užaljenih avtorjev. Urednikov namen je ohraniti zaupanje podjetnega avtorja, pripravljenost recenzenta za nadaljnje ocenjevanje in vzdrževati zahtevnostno raven in konceptualno usmerjenost revije. Revije so dolžne svojo recenzijsko politiko objaviti na svojih spletnih straneh, kjer razložijo tudi merila za presojo. Recenzijski postopek ima tri možne izide: sprejem članka, njegovo zavrnitev ali pogojni sprejem, za katerega se odločajo najpogosteje. Uredniki pri tem sporočijo recenzentske pripombe, dopolnila in komentarje in prosijo avtorja naj jih upošteva. Nekatera uredništva so formalizirala recenzijski postopek tako, da recenzenti svoja stališča vpisujejo v obrazec. Na koncu pa recenzent obkroži eno izmed ponujenih možnosti: članek je primeren za takojšnjo objavo, članek je primeren za objavo, vendar ob preobilju ponudbe lahko počaka na eno izmed naslednjih številk, članek je pogojno primeren za objavo (pod pogojem, da avtor upošteva recenzentske pripombe) in pa članek ni primeren za objavo. Uredništvo avtorju takoj po odločitvi sporoči svoj sklep in pripombe.

Pravopis

Dvom v kredibilnost informacije se najprej porodi, če že na prvi pogled vidimo, da avtor ne pozna pravopisa. Kolikšna je piščeva pravopisna kompetenca vidimo že po rabi črtic (vezaj, pomišljaj, dolgi pomišljaj). Dolgi pomišljaj se rabi za členitev dolgih odstavkov, ki jih ne želimo ali ne smemo razbiti na manjše (opombe, ki ne smejo biti odstavčno členjene). Nestični dolgi pomišljaj stoji med povedmi, ne pa znotraj povedi. Črtice so pravopisno poglavje, izpostavljeno pogostejšemu spreminjanju (med imenom avtorja in njegovim psevdonimom po novem nestični vezaj ter med dvema priimkoma človeka nestični vezaj, razen če je ta človek črtico ukinil). Drugi tak indikator pa so narekovaji. Pravopis pozna tri oblike dvojnih narekovajev in več oblik enojnih. Slovenska Wikipedija priporoča rabo srednjih narekovajev («»), ki ga najdemo v orodjarni s simboli. Pritisk na tipkovnico izriše narekovaj zgoraj/zgoraj. Vejični narekovaji spodaj/zgoraj so značilni za tradicionalne tiske, pozna pa jih tudi nemški pravopis. Odvečno je uporabljanje narekovajev za označevanje naslovov člankov v revijah in zbornikih ter postavljanje citatov, ki jih v besedilu označimo z narekovaji, v ležeči tisk. Tripičje ali tropičje je v strokovnih tekstih potrebno uporabljati previdno. Pred tropičjem ni vejice! Tropičje je nestično ločilo! V strokovnem besedilu se izogibamo pretirani uporabi klicajev in vprašajev. Podpičje uporabljamo pred pojasnjevalnimi deli povedi, kadar se zdi pika premočna, vejica pa prešibka. Kratki podnapisi pod slikami, tabelami in grafikoni, ki spominjajo na naslove, nimajo pik, pri daljših podnapisih s stavčno strukturo pa piko uporabljamo. Veliko začetnico uporabljamo pri tabelah v: naslovih kolon in vrstic z veliko začetnico in celic znotraj tabele pa pišemo z malo začetnico (izjema pri celih stavkih in imenih).

Digitalna pismenost

Nujno je upoštevanje tehničnih parametrov, ki jih diktirajo uredniki. Končnice v naslovih dokumentov predstavljajo formate besedil: txt pomeni golo besedilo – za pošiljanje pošte na forum, ki zahteva samo tako obliko ali pri pisanju računalniških programov, doc, docx, rtf, odt pomeni obogateno besedilo – format rtf ali odt je nekomercialna različica formata doc ali docx; sprejemljiv samo v primeru kratkih in enostavnih besedil, htm ali html je spletno besedilo, pdf pa je natisljivo besedilo. Na Wikijih pišemo v okno, ki se odpre s klikom na zavihek Uredi. Lahko pa tekst sestavljamo v urejevalniku, ki smo ga navajeni in ga na koncu prenesemo na wikistran. Pravila osnovnega oblikovanja so:

• za odstavek pustimo eno vrsto prazno

• enoto v seznamu na začetku vrstice napove zvezdica (*)

• naslove obdamo z dvema enačajema ==xxx== (podnaslove s tremi itd.)

• ležeči tisk napravimo z dvema apostrofoma, krepkega pa s tremi

• povezave napravimo z dvema oglatima oklepajema

Urejevalniki in ogledovalniki imajo funkcijo komentiranja. Besedilo, ki ga želimo komentirati, označimo z miško, potem pa z desno miškino tipko ali preko menija odpremo okence za vnos pripomb. Lektor, urednik ali mentor morajo svoje posege v besedilo jasno označiti, pisec pa se je dolžan nanje odzvati tako, da je takoj vidno, katere popravke je upošteval in katere ne. Avtorji in uredniki naj ne uporabljajo za vnos popravkov formata pdf, saj ne omogoča udobnega popravljanja in nima možnosti samodejnega upoštevanja popravkov.

Navajanje

Sklicevanje na druge (»kakor je že dejal«, »kakor trdi«, »kot je zapisal«) predvsem v strokovnih besedilih zveni prepričljivejše. Najbolj zaleže navajanje izjav splošno poznanih in cenjenih avtoritet, toliko bolj, če so retorično všečne, zapomljive. S citati avtor izkazuje svojo intelektualno superiornost in umešča besedilo v kontekst. Če besedilo ne prinaša novega znanja, ne spada v znanost, ampak v kakšno drugo funkcijsko zvrst. Sklicevanje na že poznano manjša možnost nerazumevanja ali napačnega razumevanja. Pisanje s ciljem ohranjanja, osveževanja in prenašanja stare kulturne vednosti iz generacije v generacijo je bolj zavezano sklicevanju na predhodno vednost kot tisto humanistično pisanje, ki mu gre za produkcijo novih spoznanj. Sklicevanje na druge pisce je na daleč prepoznavno zunanje znamenje strokovnega pisanja. V strokovnih spisih so sklici grafično poudarjeni z narekovaji ali so celo v samostojnem odstavku in pospremljeni z identifikacijo vira v oklepaju za citiranim besedilom oziroma v opombi na dnu strani. Viri so urejeni po priimkih avtorjev. Pomen koncepta avtorstva: V preteklosti so novo znanje producirali in ga z zapisovanjem prenašali le redki posamezniki, danes pa za objavljanje skorajda ni ovir. Človeški napredek ni stvar genialnih posameznikov, ampak stvar zavzetih množic oziroma anonimnih posameznikov iz množic. Priznavanja avtorstva posameznikom je ena najobčutljivejših točk naše civilizacije. Princip proste dostopnosti znanja vedno bolj zagovarjajo podjetne univerze, prevzela pa ga je tudi EU za raziskovalne projekte, ki jih financira. Citiranje je neplačljiva uporaba avtorskih del, neplačljiva zato, ker uporabimo samo manjši del avtorskega proizvoda in ne celega. Kolikšen mora biti citirani del, da postane njegova raba plačljiva, ni zapisano nikjer in se presoja po občutku. V akademskem pisanju velja, naj delež citatov iz leposlovja ne bo večji od 20 %, ampak tega nihče zares ne meri. Pretirano citiranje je strokovno in etično sporno, pravno kaznivo pa ni.

Prepisovanje

O plagiatu govorimo takrat, kadar se tuje znanje uporablja kot lastno, ne da bi navedli, od kod smo dobesedno prepisali ali povzeli izjave. Takšno dejanje je nemoralno, ponavadi pa ni pravno kaznovano. Pri prepisovanju je narobe, če brez narekovajev in navedbe vira uporabimo en sam stavek, več stavkov ali celotno poglavje. Prav mogoče je, da pride v prihodnosti do močnih sprememb strokovnega bontona, ki kopijo ceni bolj od originala. Plonkanje se velikokrat pojavi pri diplomskih nalogah in referatih, saj so študenti velikokrat preleni in raje besedilo kar prekopiramo. Take vrste plonkanje se zelo hitro odkrije, sploh če prepisuješ z internetnih virov. Plonkanje kot načrtna strategija se včasih dogaja tudi med akademskimi kolegi. Težko ga je dokazati, saj ti tuje znanje uporabljajo v parafrazah in tuje misli preoblikujejo po svoje. Ignoranca (prispevkov domačih avtorjev) je še hujša hiba domačega strokovnega angažmaja. Zahteva po izvirnosti velja tudi na literarni sceni. Naslovov in slogov ni mogoče patentirati, olastniniti ali jih privatizirati, ker je plagiatorstvo zato težko dokazljivo, se očitki razširjajo v obliki govoric namesto v argumentirani razpravah.

Citatna industrija

Citatni indeksi je bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave, da bi dobili pregled nad medsebojno povezanostjo razpravljanja in identificirali (pogosteje citiranje) objave od manj pomembnih. Citatni indeksi SCI, SSCI, AHCI; Scupus in WoS se upoštevajo na Slovenskem. Zastonj je na spletu na razpolago citatna podatkovna zbirka Googlovega Učenjaka (angl. Google Scholar), ki pa ji očitajo nekonsistentnost in upoštevanje obskurnih objav (uradniki na znanstvenem ministrstvu ga ne upoštevajo). Ponuja pregled nad citatnostjo in izračuna h-indeks (razmerje med številom največkrat citiranih del in številom citatov) ter i10-indeks (število objav, ki so bile vsaj desetkrat citirane). Segment slovenske literarne vede šteje nekaj čez 200 raziskovalcev. Tradicionalna humanistika ni naklonjena merjenju in številkam, odpor pa stopnjujejo tudi komercialni status inštitucij, ki izvajajo meritve, njihova anglocentričnost in omejitev na novejše publikacije. Odpor do merjenja je odpor do znanstvenega pristopa nasploh. Meritve je potrebno izboljšati, ne pa jim nasprotovati. Znanstvene revije so zainteresirane za indeksiranje in si prizadevajo izpolnjevati zahteve za uvrstitev v ustrezne podatkovne zbirke (kriteriji: recenzijski postopki, mednarodno uredništvo, mednarodno naročništvo, spletna dostopnost). Na podlagi podatkov iz citatnih indeksov se vsako leto računa faktor vpliva za posamezno revijo, da bi bil ta čim višji, revije spodbujajo citiranje. Faktor vpliva je številka, ki kaže stopnjo uglednosti znanstvene revije. Prvi in najbolj poznan način izračunavanja IF je bibliografski servis Thomson Reuters, ki IF izračunava v naravoslovnem SCI in družboslovnem SSCI citatnem indeksu. Izračunana številka pomeni povprečje citiranosti na članek. Pomanjkljivost meritev je njihova kulturna pristranskost. Skoraj vse meritve, ki jih zajema, so z angleško govornega območja in ne razlikujejo med izvirnimi znanstvenimi članki in znanstvenimi recenzijami.Citiranje je v vsaki disciplini drugačno, zato lahko primerjamo samo dosežke znotraj posamezne discipline, ne pa dosežkov različnih disciplin. Faktor vplivnosti revije se je ponekod uporabljal tudi kot merilo kvalitete člankov v reviji, vendar se vsaj v Evropi taka širitev merila odsvetuje, saj kvaliteta objavljenih člankov v reviji lahko zelo niha. Zunaj znanstvene sfere na vplivnost informacije sklepajo iz števila njenih branj (dostopov, ogledov, izposoj, uporabe, klikov, prodaje). Za članke na Wikipediji dobimo podatek o branosti, o številu klikov na članek, med Podatki o strani.

Citatni slogi

Znanstvene discipline po svetu uporabljajo različne citatne standarde. Glavni citatni stili naj bi bili:

APA (psihologija, vzgoja, družbene vede)

MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistka)

AMA (medicina, biologija)

čikaški (naravoslovje, splošno)

wikipedijski

poznani pa so še: Bluebook, ALWD, ASA, Vancouver, Turbian, MHRA itd.

Ne glede na to, kateri citatni stil si izberemo, dovolj navesti samo najpomembnejše dele bibliografske enote:

• avtor

• naslov

glede na vrsto objave še:

• ime spletišča in datum pri spletni objavi

•knjiga: kraj, založba, letnica in knjižna zbirka

• članek v zborniku: naslov zbornika, kraj, založba, letnica, stran

• članek v reviji: naslov revije, letnik, številka, letnica, stran

• članek v časniku: naslov časnika, datum, stran

Tehnike citiranja

Citat je iz dveh delov, iz navedenega besedila in iz navedbe vira. Dobesedni navedek pisec loči od lastnega besedila z narekovaji ali ga postavi v samostojen, grafično drugačen odstavek. Vir citata je lahko v celoti naveden v oklepaju na koncu citiranega besedila ali pa je na koncu citiranega besedila samo kazalka na bibliografske podatke vira oz. na tekst, iz katerega smo citirali. Kazalka je lahko v obliki opombe (pod črto na dnu strani), kratkega sklica (avtorjev priimek z letnico in stranjo objave v oklepaju v seznamu literature) ali neposredne povezave na vir (bralca pripelje neposredno v besedilo, iz katerega je bilo citirano). V Novi pisariji so opombe na koncu, za tiskano obliko pa je bilo potrebno opombe na koncu besedila ročno spremeniti v sprotne. Navedka ne začenjamo in končujemo s tremi pikami, namesto začetnega tripičja začnemo navedek z veliko začetnico v oglatem oklepaju, končamo pa s končnim ločilom zunaj navedka. V humanistiki je imela med viri citatov najuglednejše mesto tiskana knjiga, sledile so razprave v recenziranih časopisih. Danes marsikje med referencami že prevladujejo spletne, saj na spletu lahko najdemo tudi skenirane knjige in revije. Namen citiranja je preverjanje prepisanih informacij, pri tem imajo prednosti tiste, ki so javno dostopne in tako preverljive.

Citiramo iz vseh mogočih virov, vedno pogosteje imamo opraviti z viri v različnih vzporednih formatih (v tiskani in v digitalni obliki) in v različnih verzijah (v različnih ponatisih oz. različnih digitalizacijah). Navada je navesti tiskani in digitalni vir, najprej tiskanega, čeprav ga morda niti nismo imeli v rokah, ker je bibliografski popis natisa pač najbolj utrjen in ker se nam zdi, da je natisnjeni tekst trajnejši. Nesmiselno je ločeno navajanje virov (posebej iz arhivov, posebej iz natisov in posebej s spleta). Delitev na vire in literaturo je smiselna pri dolgih seznamih. Viri so gradivo, ki je predmet raziskave, literatura pa teoretični ali metodološki pripomočki (orodja) za raziskavo. Kratkih sklicev ni smiselno deliti na vire in literaturo. Večina slovenskih literarnih piscev piše v tem času na zaslon, vendar z namenom, da bo delo dostopno (tudi) v tiskani obliki. Drugače je samo pri tistih, ki pišejo za enciklopedije itd., ki so dostopne samo na spletu. Ker se tiskarske storitve zelo ceníjo, prehod iz papirja na zaslon ni tako hiter, kot bi pričakovali. Za starejše generacije je bila bralska izkušnja povezana s tiskano stranjo, mlajši pa so bolj navajeni spletnih strani. Ena izmed razlik med natisnjeno in spletno stranjo je (ne)omejenost dolžine. Pri romanih v tiskani knjigi na eni strani stoji 600 besed, pri spletnih romanih pa do več sto tisoč. V 90. letih 20. stoletja so bile spletne objave, ki so bile daljše kot dolžina zaslona, smatrane za neprimerne, čez čas pa se je to spremenilo. Ker pa so naše bralske izkušnje s tiskano knjigo zelo močne, so nekateri programi omogočili »listanje«, kot pri fizični obliki. Spletne strani načeloma niso ozančene s številko strani, zato je iskanje po daljših besedilih lahko malo težje, vendar pa obstaja ukaz (<ctrl>+<f>) oziroma F3, ki omogoča iskanje po besedah oziroma citatih. Razliki med citiranjem na zaslonu in na spletu sta samo 2, in sicer na spletu na koncu objavimo še klikljivo povezavo, pred začetkom navajanja pa označimo s točko (•). Vse ostalo je enako.

Zgledi

Najzaneslivejši medij prepisovanja podatkov je danes Cobiss, ki ponuja 3 razične zapise – polnega, ISBD in COMARC. Najboljši zapis za naše potrebe je v formatu ISDB. Pri zemljevidih navajanje avtorjev, urednikov ni potrebno. Kadar objavljamo prosojnice, jih moramo označiti z eno od kratic, da opozorimo bralca, za katero vrsto dokumenta gre. Vire fotografij navajamo pod fotografijo in ne med seznamom virov oziroma literature. Pri oddaji najprej navedemo urednico, potem nasov oddaje, naslov serije, katere del je oddaja, mesto in datum predvajanja in spletno lokacijo, na kateri je oddaja arhivirana. Film citiramo tako, da na začetku zapišemo režiserjevo ime. Kadar iz konteksta ni jasno, za kakšno vrsto dela gre, dopišemo za piko pojasnilo Film, Radijska oddaja ali TV-oddaja, za enigmatičnimi imeni pa v oklepaju režiser, urednik, novinar ipd. Wikipedija si prizadeva, da se med viri ne pojavljajo druga wikipedijska gesla in da se znotraj enega članka, besedila uporablja en slog citiranja.

Žanri

Na internetu je veliko žanrov. Problem se pojavi pri nerazločevanju med zvrstmi. Strokovna objava je tista, ki ne dosega kriterijev znanstvenega. Tak primer so bili nekoč slovarji, bibliografije, učbeniki ipd. Izvirni znanstveni članek je prva objava raziskovalnih rezultatov v znanstveni reviji, pregledni znanstveni članek pa »sintetično in kritično poroča o najnovejših objavah z določenega predmetnega področja ter jih nadgrajuje s svojimi stališči.« Strokovna revija na literarnem področju je Otrok in knjiga, znanstvena revija na literarnem področju je Primerjalna književnost, znanstveni prispevki so velikokrat predstavljeni na raznih predavanjih, konferencah. Gre za specifične prezentacijske oblike in priložnosti.

Šolsko pisanje

Treba je razlikovati žanre šolskega strokovnega pisanja, kamor spadajo referat, esej in diplomska naloga (magisterij, doktorat). Cilj je izpolnitev šolskih obveznosti, pridobitev ocene ali naziva. Omeniti velja tudi pomembnost učitelja oziroma profesorja. Šolsko mora biti napisano z namenom lastne želje po raziskovanju.

Popravljanje

Zelo dober zgled popravljanja je Wikipedija, še boljši pa Wikivir. Podkategoriji popravljanja sta lektoriranje in korigiranje. Popravljanje sicer ni strokovni žanr, je pa prevladujoča oblika strokovne pisne dejavnosti. Korektura ali korigiranje je odpravljanje napak strojnega branja. Korektor lahko načeloma popravi samo napake, ki jih v besedilu ni povzročil avtor sam, vendar pa pride včasih tudi do mešanja korekture in lekture. Uredništvo ali urednikovanje je ime za vrsto kompleksnejših opravkov z besedili, ki so jih napisali drugi. Urednik je vesel, kadar avtor njegove posege v besedilo razume kot dobronamerne in jih sprejme.

Komunikacija v stroki

E-pošta

Ob strokovni komunikaciji najprej pomislimo na posredovanje rezultatov raziskav. Elektronska pošta je ena najpogostejših rab računalnika, interneta in telefonov. Pomanjkanje komunikacije je eden glavnih razlogov za nesporazume med ljudmi. Daljša pisma moramo koncipirati v urejevalniku in jih potem prekopirati v okno za novo pošto. Pred pošiljanjem moramo odpraviti napake, ki so s kopiranjem nastale. V slovenščini se moramo odločiti ali bomo naslovnika tikali ali vikali. Avtor meni, da se glede naslavljanja dokumentov, ki jih pošiljamo v priponkah obnašamo zelo neozaveščeno. Datoteke, ki jih pošiljamo morajo imeti kratko, jasno ime. Da ne izpademo računalniško nepismeni, se naučimo, kaj pomenijo različne oznake v glavi pošte: v vrstico Za: (To:) vpišemo naslovnikov poštni naslov Kp (Cc – carbon copy) je primerna za pošijanje pošte tistim, ki niso direktno nagovorjeni, ampak jim pošljemo samo v vednost vrstica Skp: (Bcc: – blind carbon copy) je namenjena prejemnikom, ki jih želimo obvestiti tako, da ostali ne vidijo.

Socialna omrežja

Sem sodijo pošta, spletne strani, slike, videi... Socialna omrežja se razlikujejo v funkcijah. Najpopularnejše omrežje je Facebook, sledi pa mu YouTube. Socialna omrežja so namenjena človekovim potrebam po druženju in vsakdanji komunikaciji.

Tvit in Drugo

Tvit je kratko sporočilo na socialnem omrežju, namenjeno pa je v glavnem zabavi. Služi promociji in diseminaciji strokovnih objav. Za stroko je zelo pomembno družabno omrežje Linkeldn, kjer najdemo razpise za akademske službe in projekte. Amazon sodi med komentatorska spletišča.

Zagovor

Med oblike strokovnega pogovarjanja spadajo zagovori akademskih spisov: referatov, seminarskih nalog, diplom, magisterijev, doktoratov... Nekoč je pri zagovorih doktoratov na humanističnih oddelkih glavna vloga pripadala mentorju, danes pa po zgledih iz naravoslovja vlogo predsednika komisije, ki moderira dogodek, prevzame najstarejši oz. najuglednejši član komisije, mentor pa se znajde v vlogi soodgovornega za izdelek in ga mora skupaj s kandidatom za pridobitev znanstvenega naslova braniti pred morebitno kritiko.

Literarna kritika

Razlika med literarno in strokovno kritiko: Predmet literarne kritike je literarno delo (pesniška zbirka, roman) in ima status publicističnega besedila. Najdemo jih v ustreznih rubrikah dnevnega tiska in v literarnih in kulturnih revijah. Strokovna kritika ovrednoti strokovno ali znanstveno delo (literarnozgodovinska monografija, nova številka znanstvene revije) in ima status strokovnih besedil, kadar so ustrezno obsežne in poglobljene pa spadajo v kategorijo znanstvenih besedil. Objavljene so v strokovnih revijah.

Enciklopedični članek

Najpomembnejša lastnost je jedrnatost. V enciklopedičnih člankih se izpuščajo prepodrobne informacije.

Biografski članek

V biografskih člankih pišemo o literarnih avtorjih, urednikih, založnikih, kritikih, literarnih zgodovinarjih, mecenih in drugih akterjih v literarnem sistemu. Za enciklopedični vpis najprej kandidirajo tiste osebe, ki se pogosto pojavljajo v drugih geslih, ali v navadnem besedilu ali pa kot slepa hiperpovezava, predvidena za geslo. Pri izbiri novih slovenskih literarnih zgodovinarjev za vpis v Wikipedijo je bilo najbolj pomembno to, da je oseba avtor strokovne ali znanstvene monografije ter znanstvena kompetenca (doktorski naziv).

Članek o knjigi

Knjig je definitivno preveč, da bi lahko popisali vse. Prej bodo prišle na vrsto knjige avtorjev, ki so napisali več knjig, so poznani in imajo na Wikipediji že svoj biografski članek. Tisti, katerih knjige so že doživele ponatis, prevajani, predmet kritik, polemik, šolskih obravnav, predelav, prestavitev v druge medije ipd. Avtor pa pravi, da to ne more pa to biti edini kriterij za izbiro. Na Wikipediji poteka projekt popisa knjig (Romani). Pri ustvarjanju članka pa je potrebno upoštevati pravila kot so, da za geslo vzamemo naslov knjige, dogajanje povzamemo v ne več kot 500 besedah, realna prizorišča dogajanja opremimo s povezavami na wikipedijska gesla, besedilo žanrsko uvrstimo, določimo temo, itd.

Učbenik

Veliko posameznikov strokovne populacije se loti ravno pisanja učbenikov. Specifike učbeniškega pisanja so: dialoškost, ki se kaže v poglavjih Vaje ali Naloge, v formatu delovnega zvezka oz. prostoru za bralčevo interaktivnost, z vprašanji in nagovornimi formami, povzemanje in ponavljanje (poglavja Pomni, Povzetek, uvodno ponavljanje in utrjevanje predhodne snovi), poenostavljanje, oblikovanje kratkih in zapomnljivih definicij in naštevalnih nizov, privlačna tipografija: barve, okvirčki, ozadja, ilustracije, skupinsko avtorstvo z urednikom na čelu, povezovanje učbenikov v serije in pisanje. Avtor mora biti pozoren, da pri izbiri gradiva ne izhaja iz lastnih interesov temveč izbere gradivo, ki najbolj ustreza učnemu načrtu. Izdajanje učbenikov velja za dobičkonosen posel. Učbenik ima v akademskem svetu manjšo vrednost kot naprimer znanstvena monografija, zato veliko avtorjev goji do njih odpor. Tudi Nova pisarija ima status učbenika, saj je v prvi vrsti namenjena študentom slovenistike.

Strokovni blog

Blog pravzaprav pomeni spletni dnevnik. Najbolj pogosti so blogi na določeno temo, predstavljajo področje ali pa tudi osebni blogi humanistov, ki delijo svoje izkušnje in nasvete. Blogi so "popularni" med estradniki, saj ti prinesejo neko prepoznavnost. Med literarnimi zgodovinarji ga ima zaenkrat le Aljoša Harlamov. Blogarske objave ponavadi ne vključujejo citiranja, odkrivanja novih spoznanj in intenzivnim argumentom, zato nimajo znanstvenega statusa. Blogi bi lahko dosegli večjo povezanost znanstvene skupnosti. Zaenkrat pa so blogi bližje publicističnim žanrom. Imajo določen ritem izhajanja, vendar avtorji delujejo po principu "najprej objavi, potem filtriraj", kar je ravno obratno od klasičnega "najprej filtriraj, potem objavi".

Spletni forum

Spletni forumi na znanstveno ali strokovno tematiko so pomembni za vzdrževanje znanstvene/strokovne skupnosti. Člani skupnosti na forumih objavljajo vprašanja, nasvete, vabila, odgovore itd. Za že ustaljene skupnosti promocija preko forumov ni tako zelo pomembna za razliko od skupnosti, ki še niso uveljavljene. Spletni forum je pojav druge polovice 90. let 20. stoletja. Vsa sporočila oziroma objave se tudi arhivirajo. Do nekaterih forumov lahko prosto dostopamo, včasih je potrebna registracija le če želimo biti v debato vključeni, nekje pa se moramo prijaviti že če želimo debatam slediti, ne pa v njih tudi aktivno sodelovati. Primer tujega spletnega forma je elektronski seminar Humanist, domačega pa SlovLit (1999) in ima 1650 naročnikov. Člani objavljajo razpise, vabila na dogodke, kritike, diskusije itd.

Slog

Spletna družabna omrežja spreminjajo temeljni pisni standard. Pri knjižnih oblikah je značilno, da se novo besedilo "pripne" že na konec obstoječega besedila, pri spletu, pa se nova sporočila pojavijo pred starejšimi (najprej se prebere kar je "sveže"). Zaslon vse bolj pogosto besedilu narekuje obliko (stran na listu pokončna, na zaslonu ležeča). Na zaslonu je v vrstici 120 do 150 znakov kar je preveč za gladko branje. Besedilo s povezavami je dandanes standardna oblika besedila.

Sestavni deli

Kompozicijski elementi strokovnih besedil: avtorjevo ime, naslov, izvleček, ključne besede, povezave, kazalo, telo besedila, uvod, teorija/metoda, gradivo, analiza, sklep, literatura, priloge. Literarnovedna razpravna besedila se ponavadi začnejo s pregledovanjem in povzemanjem vsega, kar je bilo o tej temi že napisano, potem avtorji določijo gradivo, s katerim se bodo ukvarjali, in se nato lotijo njegovega popisa in analize. Kadar gre za neko novo stvar o kateri ni še nič zapisano to seveda ni možno (najdeni rokopisi, avtorjev dnevnik). Poleg avtorjevega imena se ponavadi pojavlja ime inštitucije, kjer je zaposlen in elektronski naslov. Ti podatki dajo bralcu občutek, da avtorju lahko zaupa. Na Wikipediji teh podatkov o avtorju ni.

Naslov

Naslov je prva točka stika informacije z bralcem, zato je zelo pomemben. Gre za radikalen povzetek teksta. Za podobno stvar gre pri ključnih besedah, le da so ključne besede nanizane ena za drugo, pri naslovu pa med sabo povezane. Naslov naj: izraža temo natančno in jedrnato; priporočena dolžina je največ deset besed s terminološko težo, je pravopisno brezhiben, ne vsebuje krajšav, ni v obliki stavka ali vprašanja, stvarni naslov ima prednost pred metaforičnim ali citatnim, ne vsebuje narekovajev za zaznamovanje posebnega pomena, ni zapisan z velikimi tiskanimi črkami, če je potreben podnaslov, naj bo od naslova ločen z dvopičjem in naj se začne z veliko začetnico, podnaslov naj ne ponavlja izrazov iz naslova. K naslovu spada tudi UD-klasifikacija. Pri vaji iz krajšanja naslovov se je izkazalo, da so odveč izrazi brez terminološke teže z nizko informativno vrednostjo: analiza, sinteza, primerjava, proces, povezanost, vpetost, vpliv, razširjenost, dinamika, dimenzije, dejavniki.

Izvleček

Izvleček je krajša oblika povzetka. Povzetek mora vsebovati: predmet raziskave, metode, rezultate, sklep oz. implikacije in ne sme vsebovati več kot 500 besed. Besedilo ni členjeno na odstavke in ne vsebuje opomb ter sklicev. Izvleček je vodilo pri pisanju razprave. Glavna slabost izvlečkov je dolgoveznost.

Ključne besede

S ključnimi besedami poimenujemo ožja predmetna področja, ki sestavljajo članek. Pri izbiri moramo paziti, da so izrazi frekventni in da imajo terminološko težo. Večinoma gre za têrmine, ki so že utrjeni, v primeru novih metodoloških pristopov pa je med ključnimi besedami lahko tudi kakšna nova beseda. Utrjenost besede preverimo v enciklopediji ali leksikonu. V dilemi se vprašajmo, ali obstaja verjetnost, da kdo vtipka v iskalnik zamišljeno ključno besedo in ali bi bilo prav, če ga poizvedovanje pripelje do našega članka.

Kazalo vsebine

Kazalo nam program lahko oblikuje sam, če ustrezno označimo naslove ter podnaslove. V Wikijih se kazalo na vrhu pojavi samodejno. Naslovi in podnaslovi poglavij naj bodo kratki, pri standardiziranih žanrih, kot so npr. biografska gesla, naj se ravnajo po vzorcu, kratka besedila naj ne bodo pretirano členjena na poglavja; poglavje iz ene same povedi ali alineje ni smiselno, dolga poglavja naj bodo razčlenjena v podpoglavja.

Povezave

Povezave so elementi, ki ločujejo besedilo na papirju od tistega na zaslonu ter nadomeščajo imenska in stvarna kazala v tiskanih oblikah. Modra barva pomeni, da je geslo že ustvarjeno, rdeča pa da ga še ni.

Napake

Hibe humanističnega pisanja: gostobesednost, nerazumljivost, pomanjkanje konteksta, slogovni manierizem ali pa slogovna puščobnost, pristranskost, nasilna terminologizacija ali pa terminološka ignoranca itd.

Gostobesednost

Lektorji po navadi najprej črtajo odvečne besede ali besedne zveze. S črtanjem "nepotrebnih" besed, besedilo pretvarjamo v strokovno besedilo. Z gostobesednostjo imajo težave predvsem humanisti. V besedilu, ki je namenjeno govoru pa črtanje besed ni priporočljivo, saj pomagajo govorcu. Zaradi kopičenja lahko črtamo besede kot so: tudi, še pa, poudariti, predvsem večinoma, določen, malo, bolj itd.

Nerazumljivost

Nerazumljivost besedila je lahko posledica površnosti, a ponavadi ni. Avtorji velikokrat namenoma uporabljajo zapleteno terminologijo, strokovni jezik itd. saj jim zadošča, da jih razume njihov ožji krog izobražencev.

Pomanjkanje konteksta

Najpogostejša napaka v humanističnih strokah je nasilno posploševanje. Odsvetovano je nekontrolirano in nepojasnjeno uporabljanje vrednostih izrazov kot so zelo, celo, že, šele itd.

Manierizem

Besedilo mora biti sklenjeno, stavki se morajo vezati eden na drugega. Obstajajo pa teksti, kjer je to nepotrebno in nezaželeno. Raba redkih in zastarelih besed je ponavadi nezavedna in se ji pisci odpovejo šele, ko so opozorjeni na njihov slovarski status. Pogosta je tudi dramatizacija. Rešitev je ponovno kritično branje besedila po nekaj dneh.

Slogovna ubornost

To pomeni pretirano ponavljanje posameznih izrazov, kar se ponavadi zgodi pri povzemanju strokovnih besedil. Ponavadi avtor kopiči besede kot so: poudarja, ugotavlja, vztraja, trdi, navaja itd. Pogosta je tudi raba mašil, ki se jih pisec ponavadi ne zaveda (seveda, pravzaprav, in sicer...).

Pristranskost

Pisanje je načeloma priložnost za izražanje mnenja in uveljavljanje osebnih interesov, vendar je vseeno pomembno, da znamo pisati tudi z objektivnega stališča. Ko nam strokovna tema o kateri pišemo postane bolj domača ali pa nam priraste k srcu, velikokrat to naklonjenost začnemo tudi očitno izražati v slogu pisanja čemur se moramo izogniti. Ideologija prav tako uniči strokovno besedilo, saj jim bralci bolj zaupajo kot publicističnim, zato bi moralo biti besedilo realno ne pa idealizirano.

Terminologizacija

Novejši primer terminološkega razglabljanja se imenuje slovstvena folklora, v tujini pa digitalna humanistika. Imena ali izrazi so lahko jezikovno bolj ali manj ustrezni, ne morejo pa biti vnaprej pravi ali napačni. Terminološke diskusije so lahko alibi za to, da se s pojavom samim ni treba ukvarjati. Povsem neprimerno pa je, kadar se terminologizacija pojavi v šolskih učbenikih, saj to nima nobenega smisla. Avtorja po eni strani moti terminologizacija zadev, ki se dajo povedati s preprostimi izrazi, po drugi strani pa ga moti tudi ignoriranje obstoječih terminov in poenostavljanje le teh.

Spol in število

Včasih je veljajo, da kadar mislimo oba spola lahko uporabimo le moško obliko. Z feminizmom in razvojem pa smo danes prišli do tega, da sta oba spola nevtralna. Spolnemu opredeljevanju pa sem nam uspe izogniti tudi z uporabo množine ali s pretvorbo v sedanjik. Kadar poročamo o svojih rezultatih je najboljša uporaba prve osebe ednine.

Mentalno brambovstvo in servilnost

Poglavje govori o razmerju med domačim in tujim v strokovnem pisanju. Nobena skrajnost ni primerna. Bralca zmoti prekomerno postavljanje na eno ali drugo stran.

Govorna prezentacija

Običajen način je objavljanje v strokovnih časopisih, zbornikih, redkeje pa na televiziji, radiu ali samo na spletu. Informacije kot so predavanja v razredu dobijo status objave le, če so posnete in shranjene ter vpisane v Cobiss ali kako drugo javno dostopno bibliografijo. Sem spadajo tudi diskusijski prispevki, komentarji in replike. Neposredni zapis govorjenega večinoma ne pride v poštev, saj so razlike med govorjenim jezikom un zapisanim prevelike predvsem v skladnji. Govorna izvedba je tolerantnejša do slogovnih posebnosti govorcev in jih dopušča v večji meri kot pisna. Predavatelj mora biti previden na preveliko ponavljanje le teh. Včasih je bila največja napaka dolgočasnost, danes pa je poskus pridobitve pozornosti publike z že ustaljenimi obrabljenimi prijemi, ki niso povezani z vsebino predavanja. Ob takih predavanjih si publika zapomni posebnosti s katerimi je predavatelj želel pritegniti pozornost, ne pa tudi vsebine. Govorec mora biti prepričan v to kar govori in točno vedeti kaj želi sporočiti. Seveda se mora na predavanje tudi pripraviti. Bolje je da je predavanje krajše kot pa da govorec prekorači čas.

Prosojnice

Prosojnice so v pomoč tako publiki kot govorcu samemu. Prezentacijski programi pa imajo tudi slabe strani. Prosojnice lahko govorca zmedejo v smislu, da celotno predavanje le sledi alinejam ali še slabše, prebira besedilo s prosojnic. Poslušalci pogosto raje sledijo prosojnicam, kot predavanju samem. Prosojnice naj vsebujejo naslove, podnaslove, slike in grafikone, definitivno pa ne daljših kosov besedila, preveč barv, zapletenih "učinkov", emotikonov,...

Vizualizacija

Prosojnice so ena izmed oblik. Besedilo na spletu je slikovitejše od tiskanih besedil (tiskana slikovitost je dražja).

Fotografije

Digitalizacija je "kriva" za razmah fotografije, saj lahko slikamo s fotoaparatom, telefonom, tablico itd. Prepoznavanje obrazov na fotografijah deluje presenetljivo dobro, medtem, ko programe za prepoznavanje teksta pozna precej manj ljudi (OCR). Avtor se ne strinja s trditvijo, da fotografija in primerno znanstveno orodje. Pri besedilih se individualno avtorstvo umika skupnemu, pri fotografijah pa je še vedno strogo individualno. Tudi kadar na spletu uporabimo določeno fotografijo, moramo zraven vedno navesti avtorja (licenca creative commons). Ime lahko izpustimo kadar se avtor podpiše vzdevkom posebej če gre za obrtniške posnetke. Ime navajamo kadar gre za profesionalno ali umetniško delo. Fotografija običajno ni objavljena samostojno, ampak v kombinaciji z besedilom ali v družbi drugih slik, fotograf je večinoma en sam, fotograf je praviloma podpisan pod sliko. Bolj ko je publikacija namenjena popularni rabi, več fotografij vsebuje. Zanesljivih shramb za za shranjevanje fotografij je več npr. Picassa Web Albums, Shrani.si, Googlovi zemljevidi itd.

LICENCIRANJE :

Fotografije na Wikipediji morajo ustrezati tako slovenski kot ZDA zakonodaji. V slovenskem primeru ne dovoli objave kiparskih in slikarskih umetnin ali pa ilustracij iz slikanic (objava dovoljena le v primeru, da je avtor mrtev že več kot 70 let).

FOTOGRAFIJE KULTURNE DEDIŠČINE :

Za objavo take fotografije potrebujemo soglasje lastnika.

NALAGANJE NA WIKIJE :

Pri nalaganju fotografij je potrebno izpolniti poseben obrazec ter sliko opremiti s ključnimi besedami in jo podrobno opisati. Če je slika pomanjkljivo opisana jo administratorji odstranijo.

Infografika

Infografika je vizualna prezentacija podatkov. Prednost je prikazovanje velike količine podatkov na preprost način. Grafični prikazi potrebujejo zraven legende kjer je prikazano kaj pomeni posamezna barva, črta ali lik. Grafikon je lahko: črtni, stolpčni, palčni, tortni itd. Diagram je lahko: časovni, drevesni, omrežni itd. Marja Boršnak je prva, ki je v slovensko literaturo vključila zemljevide.

Iskanje

Način dostopa do informacij je danes drugačen kot je bil pred desetletji. Razvoj iskalnikov je povezan z naraščanjem števila informacij. Vsak avtor ima svojo identifikacijsko številko na Cobissu. ORCID je mednarodna, interdisciplinarna, odprta, neprofitna civilna organizacija, ki jo podpirajo založniki in akademske inštitucije. Znanstvenike ter njihove objave opremi z enkratno digitalno oznako in avtomatizira njihovo medsebojno sklicevanje. Identifikaciji knjižnih objav je namenjena številka ISBN,ki jo podeli osrednja nacionalna bibliografska inštitucija.

UDK

Univerzalna decimalna klasifikacija poskrbi za pravilno umeščenost objave na pravilno področje človeške dejavnosti. Javna agencija za raziskovalno dejavnost republike Slovenije pozna 7 področij: naravoslovje, tehnika, medicina, biotehnika, družboslovje, humanistika in interdisciplinarne raziskave, ki se potem delijo še naprej. Literarne vede imajo šifro 6.07. Enciklopedične klasifikacije delijo znanost na družboslovje in naravoslovje.

DOI

Digitalni identifikator objekta je standard za označevanje spletnih objav. URL-ji se pogosto spreminjajo, zato DOI poskrbi, da dokumentu lažje sledimo. Kodo lahko dodelijo samo pooblaščene organizacije, zato ni zastonj (npr. MEDRA in CrossRef).

COBISS ID

S Cobiss številko je pri nas registrirana vsaka objava ne glede na medij.

Podatki in podatkovne zbirke

Podatek je dejstvo, ki o določeni stvari kaj pove ali pa se na njo nanaša. Dokumenti in podatki sta 2 vrsti informacij. Dokument je fizična reprezentacija informacije s komunikacijsko intenco in funkcijo. V literarni vedi je drugo ime za besedilo. Število javno dostopnih podatkovnih zbirk narašča (Razvezani jezik: Prosti slovar žive slovenščine).

Iskanje po dLibu

Kadar nimamo sreče z iskanjem po metapodatkih, tj. po avtorju ali naslovu dela (in glavnina skeniranega gradiva je take narave, da obstajajo metapodatki samo za večje skenirane enote (za knjige, posamezne številke revije, ne pa npr. za posamezne članke znotraj revije), takrat pod iskalnim poljem odkljukamo možnost išči tudi po celotnem besedilu. Kadar je zadetkov preveč, iskanje omejimo z vtipkanjem dodatnih izrazov, za katere vemo, da jih tekst vsebuje, ali pa postavimo niz besed, za katere vemo, da se nahajajo v besedilu skupaj, med narekovaje. Pri neuspešnem poizvedovanju je treba poizkusiti s kakšnim drugačnim nizom, saj strojno branje pri težje berljivih predlogah ni bilo vedno zanesljivo in iskalnik zato niza ne bo našel, tudi če ga tekst vsebuje. Preštevilne zadetke redčimo z omejevanjem virov v levem stolpcu.

Seznami

Seznam uporabimo takrat, ko želimo našteti serijo elementov na čim razločnejši način. Na koncu alineje napravimo vejico ali podpičje, ni pa potrebno. Obvladovanje dolgih seznamov brez računalnikov ni mogoče.

Digitalna humanistika

Nova pisarija spada pod digitalno humanistiko. Gre za računalniško obdelavo humanističnih podatkov. Digitalna humanistika je stik dveh kultur, znanosti in humanistike. Digitalna humanistika je razvijajoče se področje. Študirati jo je mogoče na 15 nemških univerzah.

Empirične metode

To pomeni, da so bili podatki pridobljeni z opazovanjem ali eksperimentom. V humanistiki ponavadi eksperimentiranja ni. Empirični pristopi so v literarno vedo prišli iz drugih naravoslovnih ved. Javno dostopne so samo tiste empirične raziskave, ki jih izvajajo akademije. Cobiss je prvi slovenski humanistični projekt, ki temelji na podatkovni zbirki.

Računalniško jezikoslovje

Računalniški jezikoslovci opredeljujejo leposlovje kot posebno obliko podatkov, ki so potrebni obdelave (npr. iskanje po leposlovju, povzemanje zgodb, razlikovanje med literaturo in drugimi vrstami pisanja, identifikacija in analiza literarnih žanrov itd.)

Orodja in korpusi

V drugih poglavjih je bila že večkrat poudarjena omejena funkcionalnost konkordančnika za korpus Nova beseda (ZRC SAZU). Jezikovna orodja podjetja Amebis so v večini plačljiva, korpusi, ki jih podpira država pa so v večji meri v prostem dostopu.

Vtisi o Slavistični reviji

Slavistična revija obravnava širok izbor tem povezanih z jezikom, slovnico ter slavistiko na splošno. Ponuja tako članke o novih odkritjih zgodovinskih in neraziskanih del kot tudi kritično presoja problemske tematike, rabo, spremembe in analizo jezika. Vsak članek je napisan izjemno poglobljeno in natančno, s tem pa da bralcu vpogled v celoten postopek nastajanja ter mu pomaga, da zapisano lažje razume.

Povzetek članka Slavistične revije

V članku "Utjecaj novih medija na jezik mladih u pisanim radovima" ugotavljajo kako se je s pojavom novih medijev kot sta internet in mobilna telefonija spremenil jezik in pa celotna družba. Zaradi nenehnega komuniciranja preko socialnih omrežij imajo mladi velikokrat težave s pismenostjo ter poznavanjem pravil standardnega jezika. Naredili so tudi raziskavo, ki je pokazala, da učenci v besedilih, ki nastajajo v okviru pouka pišejo pravilno, v tistih, ki nastajajo v prostem času pa tako kot jih je "naučila" sodobna tehnologija.

Nove besede

• ad hoc - posebej za ta primer, v ta namen

• paradigma - sprememba celotnih procesov eksistence, bistvena spremembna

• koncept - ideja, zasnova, osnutek

• relevantno - pomembno, iztopajoče

• inertnost - lenobnost, pristajanje na obstoječe

• repozitorij - prostor na strežniku za shranjevanje in dostopanje do datotek

• recenzija - prikaz strokovnega mnenja, sodbe o znanstvenem ali umetniškem delu, zlasti glede na kakovost, ocena

• fantazma - privid

• revijalen - tisk

• vobče - sploh, nasploh

• repozitorij - prostor na strežniku za shranjevanje in dostopanje do datotek

• valenca - lastnost besede, da ima v stavku ali besedni zvezi lahko skladenjsko dopolnilo

• antagonizem - nasprotje, nasprotovanje zaradi različnih idej, koristi

• nihilizem - nazor, ki zanikuje, odklanja splošno veljavne, priznane življenjske norme, vrednote

• larpurlartizem - nazor, da je funkcija umetnosti samo estetska, ne pa tudi družbena

• legitimiteta - upravičenost, temelječa na pravni podlagi

• kliktivitizem - aktivistična uporaba interneta za organiziranje protestov

• nepotizem - navada v Papeški državi, da so papeži dodeljevali visoke cerkvene službe svojim sorodnikom ne glede na njihove sposobnosti

• Hervardi - slovensko nacionalistično združenje

• brezprizívno - dokončno

• garnírati - okrasiti, olepšati

• imponírati - vzbujati občudovanje, spoštovanje

• pregnantnost - jedrnatost, zgoščenost

Vtisi o anketi

Uporaba tehnologije v procesu izobraževanja se mi zdi zelo pomembna, zato upam da bo v prihodnosti, tudi s pomočjo te ankete, več ljudi premagalo predsodke ter vpeljalo modernejšo tehnologijo v šolski sistem.

26. november

rojstva:

• 1800 - Anton Martin Slomšek-slovenski škof, pesnik, narodni buditelj

• 1857 - Ferdinand de Saussure-švicarski filozof in jezikoslovec

• 1909 - Eugène Ionesco, romunsko-francoski dramatik

smrti:

• 1855 - Adam Mickiewicz, poljski pesnik

dogodki:

• 1865 - izid knjige Alice v čudežni deželi

Povzetek sporočil na SlovLitu

Predstavitev publikacij ISJFR ZRC SAZU

Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in Založba ZRC sta na datum 27. novembra vse uporabnike SlovLita povabila na predstavitev publikacij v Prešernovo dvorano. Predstavili pa so dve knjižni izdaji:

• Metka Furlan, Prispevki k slovenski in slovanski etimologiji,

• Jerica Snoj, Martin Ahlin, Branka Lazar, Zvonka Praznik, Sinonimni slovar slovenskega jezika in e-zbirko.

Trije linki pripovedk Brede Smolnikar

Breda Smolnikar je posredovala linke pripovedk iz takrat nove bibliofilske knjige Brede Smolnikar Si dekle ali si žena, in sicer Pripovedko o Dursumi, Pripovedko o Maci in Pripovedko o Abrnci.

Vabilo na 13. prevajalsko delavnico za poljske sloveniste

Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, Šlezijska univerza v Katovicah, Literarno društvo IA, Center za slovenščino kot drugi in tuji jezik, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani in pa Društvo Triglav-Rysy so 23. novembra 2016 povabili vse na 13. prevajalsko delavnico za poljske sloveniste s podnaslovom Prva pomoč za mladega prevajalca, ki je bila v čajnici Herbaciarna Marzenie. V prvem delu delavnice so obravnavali pesem Vide Mokrin Pauer in kratko zgodbo Vesne Lemaić, ter analizirali težavna mesta v delovnih prevodih. V drugem delu pa so se pogovarjali o praktičnih vidikih prevajalskega poklica oz. o tem, kaj mora vedeti mladi prevajalec, ki se želi uveljaviti kot literarni prevajalec. Delavnico sta vodili Tatjana Jamnik in Monika Gawlak.

Literarnovedni dogodek

Na SlovLitu sem zasledila zapis Lidije Rezoničnik, dne 3. 1. 2017, o izidu nove številke revije Jezik in slovstvo. Dvojna številka revije je bila posvečena spominu na literarnega zgodovinarja dr. Jožeta Koruzo.