Iz Nove pisarije

Pismenost

Biti pismen pomeni obvladati znakovni sistem, namenjen pisni komunikaciji. Sprva so bili pismeni ljudje elita, z uvedbo obveznega šolanja pa se je delež pismenih z elite preselil na množico. Spremenilo pa se je tudi razumevanje pismenosti: od pisanja na roko smo prešli na tipkanje, zmožnost iskanja informacij na spletu, pisanja e-pošte, sodelovanja na forumih ipd.

Po tradiciji se pismenost razume kot sposobnost tako sprejemanja, razumevanja informacij kot tudi njihovega tvorjenja in oddajanja. Potrebna je aktivna udeležba v komunikaciji, ki se za javnost odpira šele zadnja leta.

Poznamo več vrst pismenosti, t. i. specialne pismenosti – sposobnost komunikacije v zaokroženih skupinah in specifičnih situacijah. Take so npr. glasbena, kartografska, računalniška itd. Bralna pismenost denimo pomeni, da smo izurjeni za razumevanje sporočil v kulturi, ki ji pripadamo. Splošna pismenost pa se meri v spretnosti za znajdenje v vsakdanji komunikaciji, katere nujen del je danes novodobna elektronska pismenost. Le-ta tudi širi polje demokratičnega – med pisci blogov je delež žensk približno enak deležu moških. Dandanes ima vedno večjo vlogo aktivna pismenost, ki se kaže v javni objavi člankov, romanov, komentarjev, fotografij. Delež aktivno pismenih je okoli 3 %, njihova vloga v družbi pa ni tako cenjena, kot je recimo vloga serviserja hišnih aparatov.

Ali naj pismenosti vrnemo nekdanji ekskluzivni status? Pismenost ohranja svoj privilegirani položaj z zvišanjem kriterijev pismenosti. Družba zato kulturno raste. Pri tem pa je pomembna t. i. podjetnost – vsakršna udeležba pri produkciji informacij in vsaka (znanstvena, umetniška) kreativnost.

Informacijska družba

Je ime za socialni vzorec današnjega časa, zajemajoč participativno kulturo, družbene medije, omrežja, potrošništvo … Povzročila je, da knjiga postaja artikel za bibliofile, ljudje pa povečini berejo na zaslonu. Glede tega je sprožila vzajemna očitanja in predsodke (gl. učbenik, str. 21).

Wikiji

Značilnost: lahka dostopnost, prostovoljstvo, kooperativnost, tesnejši stik z realnostjo. So žargonski izraz za skupek spletišč iz leta 2001 in so primer sodobne pismenosti. Skupna jim je možnost neposredne udeležbe javnosti pri tvorbi informacij. S kvaliteto se meri vitalnost jezika, prim. je prevod Windowsov v slovenščino: slovenščina je zato vitalen jezik (poleg drugih dveh skupin na tej lestvici, comfort zone in border line.

Status člankov je urejen z licenco creative commons, licenco ustvarjalnega ljudstva, ki zna v prihodnosti nadomestiti avtorski copyright. Kredibilnost objav zagotavljajo recenzijski postopki. Pisci si prizadevajo za NPOV. Wikipedija je torej ljudski muzej znanja, zanjo ne stoji država ali državne profitne družbe, nima nobenega zaposlenega, piscem ni za avtorske pravice, objave so mednarodno primerljive in refleksivne. Vzbuja socialne aspiracije in dela družbo boljšo.

Avtorske licence

Besedilo je intelektualna lastnina, okrog katere se je oblikoval copyright, namenjen njegovim ustvarjalcem. Creative commons pa je avtorska licenca, ki izhaja iz svobodne kulture in je namenjena lajšanju dostopa do intelektualnih proizvodov. Poznamo več vrst licenc cc, najsodobnejša pa je cc Attribution, ki dela dela prosto dostopna, a hkrati zahteva, da uporabnik navede njihovega avtorja. Licenca free culture pa je tista, ki dovoljuje, da uporabnik avtorjevo besedilo spreminja. Copyright ne upošteva nematerialne dimenzije informacij, ki je zanje pravzaprav bistvena. Dobi ga lahko delo, ki je vsaj malo kreativno: amaterske fotografije, koledarji, ceniki, tudi ideje za knjigo niso tak primer.

Bralec

Dandanes se povsod po svetu pojavlja zahteva po prosti dostopnosti informacij z vseh področij. Internet je razširil svobodni pretok informacij in krepi njihovo lahko dostopnost in neplačljivost. Že vse zemljevide, slovarje, publikacije, znanstvene objave (ki jih danes ne honorirajo več, saj so avtorji predstavniki, plačani od inštitucij) ipd. lahko najdemo na internetu s prostim dostopom. Pojavlja pa se tudi nezaupljivost do informacijske družbe, ki ni domač izum, vendar je neutemeljena in krivična. Seveda bomo raje posegali po zastonj informacij "iz tujine", kot da bi plačevali domače!

Prosti dostop

Prosta dostopnost (ang. open acces) pomeni razširjanje znanstvenih informacij. Vsebino, ki je označena kot prosta, lahko poljubno spreminjamo, prost dostop pa nam tega ne dovoljuje, temveč nam dovoljuje zgolj njeno uporabo. --- open data, open acces, open content, open knowledge, open education, open research --- Prosti dostop torej pomeni časovno in krajevno dostopnost; do informacij lahko pride kdor koli in kadar koli. Seveda pa imajo lahko "dostopne" informacije tudi kakšno oviro: nekaterih besedil ne moremo kopirati, prenesti, do drugih lahko pridemo samo kot registrirani uporabniki. Čim moramo za dokument plačati, izgubi status proste dostopnosti.

Vrste proste dostopnosti: gold acces (zagotavlja založnik), green acces (zagotavlja avtor sam), grauer Weg (spletne publikacije, do katerih je sicer težko priti).

Založbe

Založba je "ustanova", ki je finančno in organizacijsko udeležena pri produkciji publikacij, za katerih nastanek založi denar in potem živi od prodanih produktov. Je segment kulturne industrije, a hkrati ovira na poti socialnemu ideali skupnosti - družbi kreativnih posameznikov (prim. Aaron Schwarz). Prišlo je do spopada med založbami in knjižnicami; knjižnice naj bi uničevale slovenski knjižni trg in delovna mesta pri založbah.

Predatorska založba je založba, ki deluje po principu gold acces. Namesto uredniškega honorarja nudi dve objavi, avtorjem pa indeksiranje pri desetih bibliografskih inštitucijah. Objave take založbe niso tako strogo nadzorovane kot objave običajne.

Repozitoriji

Repozitoriji so spletna mesta, katerih glavni namen je za zdaj arhiviranje diplom in doktoratov. Na njih dobimo podatke o branosti in citiranosti naših člankov. Če je naš članek bran ali citiran, pomeni, da je nekomu prišel prav, to pa nam omogoča tudi napredovanje na akademski lestvici. Avtorji svoja besedila, katerih objavo vedno pogosteje financirajo sami (OA, avtor plača), opremijo z licenco cc, nekateri pa dodajo npr. tudi NC, non commercial (Wikipedija NE). Primer je forum SlovLit.

Varovanje zasebnosti

- nezaupanje v digitalizacijska podjetja in z njimi povezano globalizacijo (ki pa prinaša človeku tudi številne olajšave) - posamezno ni enako zasebno, skupno ni enako javno - Slovenski Zakon o varovanju osebnih podatkov (prim. Street view, prepoved iskanja po imenih in priimkih v korpusu, rentgenski posnetki ...)

Kredibilnost

Objaviti delo je danes precej lažje kot v preteklosti. Na oviro naletimo le, če želimo delo objaviti na osrednjih oziroma bolj branih mestih. Nastalo veliko število objav pa nas sili k presoji o njihovi verodostojnosti. To storimo s preverjanjem avtorja, inštitucije, ki je delo objavila, starosti dokumenta, njegovega odmeva v javnosti in virov. Zaupati smemo le tistim avtorjem, ki so uveljavljeni strokovnjaki, a tudi zaupanje mlajšim avtorjem ni napačno; le-ti imajo namreč veliko teoretičnega znanja, četudi manj življenjskih izkušenj. Sicer pa lahko o kompetencah avtorja beremo v njegovi bibliografiji (npr. na Cobissu). Primer še: Sokalova potegavščina

Aktivizem

V znanosti, ko gre za objektivno spoznavanje, je aktivizem neuporaben. Deluje namreč predvsem na človekovo čustveno komponento, posplošuje dejstva in prikrojuje resnico svojemu namenu in ideologiji. Statistike ne mara, ker jo je bojda vedno mogoče zlorabiti. Aktivizma ne smemo zamenjevati s kritičnim pogledom na svet. Posebna vrsta aktivizma je kliktivizem, ki zajema uspehe socialnih omrežij na političnem področju.

Avtorstvo

Avtor je obojestransko gledano vezan na inštitucijo, pri kateri je dejaven. Po eni strani ga inštitucija zastopa in priznava kot legitimnega, po drugi strani pa omejuje njegovo kreativnost, podjetnost pri odkrivanju novitet ali delu na nekoliko drugačen in izviren način. Dandanes se veliko avtorjev odloča tudi za izdajo svojega dela v samozaložbi, kar pa tudi ne pomeni nujno, da je tako delo nujno znanstveno neverodostojno, čeprav smatramo za znanstveno verodostojne le tiste informacije, ki so bile kakor koli znanstveno preverjene, npr. v obliki recenzij, pregleda urednikov ...

Strokovno recenziranje

Strokovno recenziranje ali peer reviewing je postopek za selekcijo med verodostojnimi in neverodostojnimi objavami. Poznamo več vrst recenzije: slepo, javno ... Recenzentova vloga ni uničenje avtorjevega besedila, temveč narediti besedilo sprejemljivo in najbolj primerno za objavo. Postopek ima tri možne izide: sprejem članka, njegovo zavrnitev ali najpogostejšo vmesno pot - sprejem članka pod pogojem, da se vnesejo določeni popravki. O končnem dejanju glede objave članka se odloči avtor sam. Če se odloči za objavo, dobi pred natisom v roke postavljeno besedilo, namenjeni zadnji korekturi.

Digitalna pismenost

Dandanes mora biti avtor sam sposoben spraviti svoje besedilo v dostojen videz oziroma obliko. Zato mora obvladati programske možnosti, ki jih urejevalnik besedila ponuja (več: glej str. 115 v Novi pisariji), mora pa se pravilno odločiti tudi pri izbiri (končnega) formata svojega besedila, ki je lahko txt: golo besedilo za program ipd., doc/docx: obogateno besedilo, html: spletno besedilo, pdf: natisljivo besedilo, ki ni namenjeno nadaljnjemu spreminjanju. Besedilo, napisano v Wordu, je namenjeno tudi recenzentovemu ali lektorjevemu sporočanju popravkov avtorju, in sicer z uporabo ukaza sledi spremembam.

Navajanje in prepisovanje

Citiranje pomeni dobesedno navajanje tujega dela. Čemu sploh citiramo? Citiranje oblikuje krog zaupnikov, z njim avtor izkazuje svojo učenost, intelektualno superiornost in umešča svoje besedilo v širši kontekst besedil s podobno vsebino. Citiranje je torej neplačljiva uporaba avtorskih del, tako pa zato, ker uporabimo samo manjši del avtorskega dela; "meja" tu ni zakonsko določena in se presoja po občutku. Citiranje veča popularnost in viša akademski naziv.

Plagiat je delo, v katerem avtor dobesedno prepiše izjave nekega drugega avtorja in tako tuje znanje uporablja kot lastno, tj. se podenj podpiše. Prisotno je celo med akademskimi kolegi. Tedaj govorimo o intelektualni kleptomaniji - parazitiranju in sovražnem prevzemu teme kolegom. Že prevzem tujega naslova, teme, ideje ni kolegialen, čeprav naslova in teme ni mogoče patentirati (prim.: Poznamo več Antigon, Zgodovin slov. slovstva).

Citatna industrija

Citiranost je pomembna za oblikovanje hierarhije v stroki. Citatni indeks je bibliografska zbirka, ki iz znanstvenih revij zbira sklice na predhodne objave z namenom pridobiti širši pregled nad povezanostjo razprav in identifikacijo pomembnejših, tj. pogosteje citiranih, objav. Sestavljen je iz algoritmov, ki merijo znanstveno vplivnost, a tega ne smemo razumeti preveč dobesedno. Nekaj citatnih indeksov: zastonj Google Scholar, Science Citation Index, Scorpus, Sicris.

Faktor vpliva imajo revije in pomeni njihovo stopnjo uglednosti. Pomeni povprečje citiranosti na članek. Višji kot je njen faktor vpliva, več je vredna objava v reviji in višji je znanstveni ugled avtorjev, ki so prav tam članek objavili. A to ni bil prvotni namen IF. IF je bil namreč vpeljan z namenom, knjižnicam pokazati najbolj odmevne revije posamezne stroke.

Slovenske znanstvene revije: Primerjalna književnost, Jezik in slovstvo, Slavistična revija, Dve domovini, Razprave SAZU, Knjižnica, Slovene studies, Slavistika (Zagreb) ...

Citiranje - splošno

Citatni slogi: APA, MLA (humanistične stroke, prepoznaven po naslovih del v kratkih sklicih), čikaški (splošen in zelo pogost, prepoznaven po letnici za avtorjevim imenom), wikipedijski ...

Tehnike citiranja: postavitev citiranega dela v drugačen odstavek ali v narekovaje; vir citata pa je lahko v obliki kratkega sklica, opombe na dnu strani pod črto, neposredne povezave na spletni vir. Več: glej zapiske z vaj iz Uvoda v študij književnosti.

Viri in literatura

Ločeno navajanje virov ni smiselno. Delitev na vire in literaturo je ustrezna samo pri dolgih seznamih: viri pomenijo gradivo, ki je predmet raziskave, literatura pa teorijo, uporabljeno kot pripomoček pri izvedeni raziskavi. Citirali naj bi samo iz primarnih virov, torej virov, ki so konkretno fizično dostopni.

Zaslon in papir

Prestavljanje časopisov, revij ipd. na splet postaja vedno bolj popularno, predvsem zaradi svoje praktičnosti (npr. iskanja po članku z zahtevo krmilka + F, dostopa do navedenih virov z enim samim klikom /seveda pa navajanje celotnih URL-povezav ni primerno, sploh ne v tisku/, neposredne povezave na Cobiss, možnosti objaviti več - prostora je namreč skoraj neomejeno) in nižje cene.

Zgledi citiranja

Podatke, ki jih potrebujemo za navajanje virov, izpisujemo iz Cobissa, ne več iz kolofona. Pozorni moramo biti na natančen prepis, pri katerem moramo spremeniti nekatera ločila, npr. dvopičje moramo napraviti levostično. Najboljši format za prepis je ISBD. Rubriko ali nadnaslov napišemo pri citiranju "kot podnaslov članku". Naslednji zgledi so ta tisk; v spletno citiranje dodajamo namreč hiperpovezave.

KNJIGA: Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980. +Cobiss/nič
KNJIGA NA WIKIVIRU: Janez Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). +Cobiss Wikivir./nič
ČLANEK V ZBORNIKU: Silvija Borovnik. Sodobne slovenske romanopiske: Sodobni slovenski žanrski roman? Slovenski roman. Ur. Gregor Kocijan in Miran Hladnik. Ljubljana: FF, 2003 (Obdobja, 21). 99-108.
POGLAVJE IZ KNJIGE: Joža Mahnič. Zgodovina slovenskega slovstva, 5: Obdobje moderne. Ljubljana: Slovenska matica, 1964.
RAZPRAVA V REVIJI: Urška Perenič. Čitalništvo v perspektivi družbenogeografskih dejavnikov. Slavistična revija 60/3 (2012). 365-82. +Cobiss/nič (lahko dodamo še dLib povezavo, če je članek arhiviran na dLibu, ali pa napišemo Tudi na spletu.)
ČLANEK V ČASNIKU: Igor Bratož. V usodno moč besede ne verjamem, temveč verujem: Poletni dopisovalski pogovor s Sonjo Porle, zaljubljenko v Afriko. Delo: Književni listi 20. 8. 1998. 13. +Cobiss
ENCIKLOPEDIJSKO GESLO: Planinska povest. Wikipedija 10. jan. 2012 (URL-ja ne navedemo, namesto njega damo v geslo v imenovalniku hiperpovezavo)
SLOVENSKA BIOGRAFIJA: Anton Slodnjak. Levstik, Fran (1831-1887). Slovenska biografija. (V zadregi, ko ne vemo, kdo točno je avtor citiranega dela, lahko avtorja celo izpustimo.)
GESLO IZ SSKJ: Naturalizem. Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: SAZU in ZRC SAZU, 2008.
FORUM/BLOG: Marko Juvan. Zgrešena teza o "prešernovski strukturi". SlovLit 10. jan. 2013.

Katja 10. re: Kresnik 2013. Knjižni molji. Med.Over.Net 10. dec. 2012.

ČLANEK NA SPLETU: Iztok Snoj. Vlado H.: Fant, ki ga je srečala Abrakadabra, ali kako se že reče / Obletel je veliko vrhov in let. Četrtkova zgodba. g(G)ore in ljudje.net 7. jun. 2007. (Če končnice .net ni, lahko dodamo Splet.) Za komentar k članku navedemo najprej avtorja, nato naslov članka v oglatih oklepajih, nato pa mesto in datum objave komentarja.
DIPLOMSKA NALOGA: Darja Lavrenčič: Pripovedna proza Ivana Potrča(: Diplomsko delo). Ljubljana, 1992. Navedemo lahko tudi unikatno knjižnico hrambe diplomskega dela in mentorja.
ZEMLJEVID: Literarni spomeniki. Geopedia.si. Ogled 5. feb. 2014. (Po potrebi dopišemo še Topografski pogled/Ortofoto.) in Ortografska karta Afrike. Wikimedia Commons 2009, zadnja sprememba 4. aprila 2013.
FOTOGRAFIJA: Vire fotografij, grafikonov, preglednic navajamo direktno pod fotografije same, in sicer za njihovo zaporedno številko Slika 1 ... Fotografije poznanih avtorjev in tistih, ki se podnje podpisujejo, citiramo z navedbo avtorja, enako tudi tiste, za katere določimo, da sodijo med dela umetniške kreativnosti. Kadar pa je avtor fotografije podpisan z vzdevkom, vzdevka ne navajamo. Na slovensko Wikipedijo nalagamo samo fotografije v javni lasti (freeware na spletiščih Flickr, Instagram, Wikimedijina Zbirka) ali smo jih posneli sami. Svoja pojasnila lahko zapišemo v oglatih oklepajih.

Zofka Kveder - Demetrović. Album slovenskih književnikov. Ur. Janko Šlebinger. Ljubljana: Tiskovna zadruga, 1928. 112. +Cobiss Fotoalbum 171: Srne pa jelen. Foto Miran Hladnik 9. jun. 2012. (Enako na Wikimedijinih spletiščih, le da tam na koncu dodamo Wikimedia Commons.) Michelangelo: Izgon iz raja. Sikstinska kapela v Firencah, 1509. Wikimedia Commons. (= fotografija poslikave)

GLASBENO DELO: Naslov dela slovenimo.
TV-ODDAJA: Milica Prešeren. Moč prepričljivega govora. Turbulenca. RTV SLO 3. sep. 2014. MMC. Če imamo občutek, da je film primerljiv s knjižnim delom, ga napišemo ležeče. Ko iz konteksta ni jasno, za katero vrsto dela gre, dopišemo za piko pojasnilo Film, Radijska oddaja ..., za manj poznanimi imeni pa v oklepaju režiser, urednik, novinar.

Glej tudi napake pri citiranju.

Žanri

Žanri besedil so: publicistično, umetnostno, strokovno, znanstveno in poljudnoznanstveno besedilo. Izraz strokovno lahko označuje znanstveno disciplino, sicer pa je strokovno tisto, kar (še) ni znanstveno. To so denimo objave brez recenzije, tujejezičnega povzetka, seznama literature in sklicev: slovarji, bibliografije, učbeniki, priročniki, enciklopedični prispevki, kazala, razni članki (komentar, spremna beseda, intervju ...), eseji, predavanja, podatkovne zbirke ... Izvirni znanstveni članek je prva objava na novo z raziskavo pridobljenih rezultatov; objavljen je v znanstveni reviji. Pregledni znanstveni članek pa presoja o novejših objavah z nekega znanstvenega področja, ki ji dodaja vedenje, največkrat pa stališča. Strokovni članek pa predstavlja že poznana spoznanja; morda jih le podaja na nekoliko izvirnejši način. Namen poljudnih člankov pa je popularizacija znanstvenih tem in spoznanj, da jih lahko razume vsa javnost. Za točke, namenjene napredovanju v akademskem nazivu, štejejo samo znanstvene objave (število točk je odvisno med drugim od dolžine objave - ena avtorska pola šteje 4400 besed oziroma 30.000 znakov).

Šolsko pisanje

ima glavni namen, ustreči pričakovanjem in zahtevam/navodilom mentorja. Namen pisanja ni ustvarjalnost sama po sebi ali želja, prispevati svoj dežel novega znanstvenega spoznanja k skupnosti, ampak se kaže v izpolnitvi študijske obveznosti. Ustreza točno določenim vzorcem: taka besedila so pogostokrat izrazito šolska in se ravno po tej značilnosti razlikujejo od pravih znanstvenih besedil.

Popravljanja smo naučeni že z Wikiverze. Popravljanje pomeni bodisi lektoriranje bodisi korigiranje besedila. Lektura je popravljanje slovničnih, pravopisnih in slogovnih napak pisca z namenom, da bi bilo besedilo bralcem karseda razumljivo in sporočilno. Onemogoča, da bi prišlo do kakšnega komunikacijskega nesporazuma. Drži pa, da marsikateri avtor napade lektorja s pripombami, ki jih ima na njegovo delo - češ da mu uničuje izvirnost njegovega lastnega sloga in poenostavlja besedilo. Lekturo opravimo s pomočjo urejevalnikove funkcije Sledi spremembam. Korektura pa je zadnji pregled besedila po njegovi stavi za tisk, preden se ga v tisk dejansko pošlje. Namenjeno je le manjšim popravkom (popraviti to, kar se je "ponesrečilo" pri stavi besedila za tisk) - avtorjem se lahko želeni dodatni večji popravki tudi zaračunajo. Korekturo opravimo z opombami, ki jih vnašamo v orodno vrstico pdf-dokumenta. Uredništvo pregleduje in ureja besedila, ki so jih napisali drugi. Urednik (pri založbi) besedilo prebere in se odloči, ali bo sprejeto v objavo ali ne, in če bo, pod kakšnimi pogoji. Morda je treba besedilo skrajšati, preoblikovati, mu spremeniti slog, obliko ipd. ali pa besedilo ne ustreza tistemu, kar se zdaj pri tej založbi prodaja in bere - tedaj ga urednik zavrne.

Komunikacija v stroki

Pisemskega dopisovanja skorajda ni več. Nadomestila ga je e-pošta s svojim začetkom leta 1961. V vrstico Za: vpišemo e-poštni naslov naslovnika, v Kp: naslove tistih, ki jim pošiljamo pošto v vednost, v Skp: pa tiste, ki jih želimo obvestiti tako, da njihovo ime na seznamu imen skrijemo - pošta s seznami imen ni ustrezna; vsem namreč ne ugaja, da se njihov e-poštni naslov pokaže stotinam. Nasveti za pisanje po e-pošti:

na pošto se moramo redno odzivati, spregledamo lahko le žaljive objave in spame
za dobljeni odgovor se vljudno zahvalimo
prejem pomembne pošte samo na kratko potrdimo
obsežnim priponkam se izogibajmo, raje jih stavimo na splet
priložene datoteke naj bodo v naslovniku poznanih formatih
daljša pisma tvorimo v urejevalniku, nato pa prekopiramo v sporočilo
najprej napišemo sporočilo, dodamo priponke, nato šele e-poštni naslov naslovnika
nagovarjamo osebi primerno: Spoštovani gospod profesor! Običajna kombinacija je tikanje + ime in vikanje + priimek. Nevtralna oblika nagovora je Spoštovani/-a kolega/-ica!
pri večkratnem dopisovanju vsakršno pozdravljanje in "odzdravljanje" ni potrebno
zaključimo: S spoštovanjem! Če se želimo izogniti dilemi o vikanju oz. tikanju pa: Z lepimi pozdravi! Lahko tudi Lp/lp.
podpis: l. r. = zastarelo, lahko je skeniran lastnoročni podpis, na pogovorni strani wikijev ga dodamo s klikom na ikono svinčnika, na forumu za --
naslovi dokumentov: kratki, pomenljivi in za potrebo abecednih seznamov enolični, namesto presledkov naj vsebujejo _._._, brez sičnikov in velikih črk

Socialna omrežja

so način družbene komunikacije, ki ga je prinesla informacijska družba s svojo kulturo nujnosti udeleževanja posameznika v družbi. Namenjena so večinoma vsakdanji komunikaciji in druženju, če že znanosti, pa predvsem v poljudnoznanstvenem smislu. Facebook se je pojavil leta 2004 za potrebe komunikacije med profesorjem in študenti, danes pa je namenjen vzdrževanju skupnosti. Youtube je namenjen izmenjavi videoposnetkov, Blogspot pisanju dnevnikov, wikiji pa vsem, ki nimajo avtorskega napuha in želijo prispevati k delu brezplačne ljudske intelektualne lastnine. Twitter je namenjen objavi kratkih mnenj in komentarjev (do 140 znakov). Namenjen je predvsem širjenju vplivnosti med mladimi znanstveniki, služi promociji strokovnih objav in odzivanju nanje. LinkedIn pa je pomemben zaradi objavljenih razpisov za službe in projekte predvsem za novopečene raziskovalce.

Zagovor

nekega dela je potrditev avtorjeve verodostojnosti tega dela in njegov uradni sprejem v stroko ter podelitev licence za opravljanje določenega strokovnega dela. Tradicionalno poteka po vnaprej določenem postopku.

Literarna kritika

je poznana samo v demokratičnem sistemu. Vedno je subjektivna, bodisi pozitivna, negativne, najboljše pa je oboje. Mora biti jasna, razumljiva. Največkrat ima status publicističnega besedila.

Enciklopedični članek

je članek, objavljen v enciklopediji. Zanj je značilno: jedrnatost, neanekdotičnost, izpušča nepotrebne informacije, ni ponavljanj, retoričnih figur, opredeljevanja do obravnavane teme, aktivizma ipd. Primer enciklopedičnega članka sta biografski članek, v katerem pod poglavji Življenje, Delo, Nagrade, Bibliografija, Viri, Glej tudi opišemo življenje neke osebe, in članek o knjigi, ki povzema njeno vsebine in literarne ter bibliografske značilnosti.

Učbenik

je primer didaktičnega strokovnega pisanja. Značilnosti: dialoškost (razdelki na Vaje in Naloge), povzemanje in ponavljanje, poenostavljanje, oblikovanje kratkih in lahko zapomljivih definicij, privlačna tipografija (barve, okvirčki, tabele, sheme), skupinsko avtorstvo z urednikom na čelu, povezovanje učbenikov v serije, pogosti ponatisi, saj morajo učbeniki stalno slediti spreminjajočemu se učnemu načrtu, ključ za uporabo učbenika ... Moteči so v učbenikih že izrabljeni izrazi, kot so: velja za, najpomembnejši predstavniki, temeljno delo, značilno, štejemo, umeščamo, uvrščamo, delimo na, poznamo itn. Takim formulaičnim strukturam se je dobro izogibati.

Strokovni blog

(skrajšano weblog) je spletni dnevnik neke osebe. Značilnosti: odsotnost selekcije napisanega, velja - najprej napiši, potem filtriraj; pomembna ažurnost, anonimnost objav, avtorjev narcizem, teženje k popularnosti in prepoznavnost v svetu in medijih, postavljanje s slogom. Ker blogi niso recenzirani, nimajo znanstvenega statusa. Blogi so zelo prispevali k porastu objavljanja manj formalnih objav, piše pa jih lahko prav vsak. Njihov glavni dosežek je večja živost znanstvene skupnosti. Z blogom znanost prodre med množico. Na spletu se njihova vidnost razporeja po principu page ranking - bolj brani in iskani naprej. Primer bloga je WordPress.

Spletni forum

je namenjeno vzdrževanju strokovne in znanstvene skupnosti in poziva k sprotni objavi aktualnih tem ter k diskurzu nanje. Komunikacijo na spletnih forumih je mogoče omejevati, npr. z registracijo. Težava spletnih forumov je, da se prevečkrat na njih znajdejo osebe s premočnim aktivističnim nabojem. Forumi so namenjeni tudi klepetu med znanstveniki. Primera spletnega foruma sta SlovLit in Humanist Discussion Group.

Slog

Na spletu se aktualne pisne novosti dodajajo na začetku spletnega besedila, kar v tisku ni bilo možno. O zgodovini urejanja strani se je možno na wikijih prepričati v historiatu. Oblika besedila na papirju je pokončna (več stolpcev po 50 do 70 znakov je kvečjemu izboljšalo preglednost in omogočilo hitrejše branje besedila), zaslon pa narekuje svojo, ki je navadno tudi stolpec, na levi in desni strani zapolnjen z drugimi temami ali opombami k besedilu, reklamami ipd.

Znanstveni članek

je kompozicijsko sestavljen iz več delov: uvoda, metode, rezultatov in sklepa. Taka sestava najbolj ustreza eksperimentalnim vedam, humanistične pa ji večinoma ne sledijo.

Naslov

je tisti del besedila, ki pritegne bralca oziroma vzpostavi z njim stik. Je radikalni povzetek teksta in skrči njegovo vsebino na nekaj besed. Od ključnih besed se razlikuje po tem, da ima stavčnosemantično vrednost, ključne besede pa so zgolj nanizane druga poleg druge. Poleg tega morajo biti izbrane smiselno; so tiste besede, po katerih bodo drugi naš članek iskali. To so največkrat termini, katerih pravilnost preverimo v jezikovnih korpusih, ne pa tudi besede iz naslova. Značilnosti naslova: do 10 besed, ni krajšav, pravopisno brezhiben, ni stavek ali vprašanje, ne vsebuje narekovajev in samih verzalk; podnaslov naj ne ponavlja izrazov iz naslovja. V naslovu, prevedenem v angleščino, se lahko začne vsaka beseda z veliko začetnico.

Izvleček

je krajša oblika povzetka, ki napoveduje temo članka. Bralcem znanstvenih revij se najprej v branje ponudi ravno ta sinopsis, na podlaga katerega se odločijo, ali bodo naročnik revije ali ne, ali jih obravnavana snov zanima. Njegove enote naj v grobem ustrezajo sestavnim enotam članka (= informativni izvleček), le naslov Sinopsis ali Abstrakt ni potreben. Izvleček naj bo kratek in jedrnat, ne dolgovezen. Z izvlečkom avtorji se avtorji potegujejo za sodelovanje na seminarjih. Zgolj naštevanju obravnavanih problemov se v izvlečku izogibajmo (t. i. deskriptivni izvleček).

Značilnosti kazala vsebine: oblikovano naj bo s programom, saj se tako laže izognemo tipkarskim idr. napakam, naslovi naj bodo smiselno razporejeni in, če se da, v ednini ter naj se čim manj ponavljajo, naslovi in podnaslovi poglavij naj bodo kratki in pomenljivi, kratka besedila pa naj ne bod pretirano členjena na poglavja (ena sama poved še ni svoje poglavje).

Povezave

ločujejo med tiskanim in spletnim besedilo, med tekstom in hipertekstom. So klikljive in nas pripeljejo na neko novo spletno stran. Prepoznamo jih po modri barvi in podčrtanosti, rdeča barva pa nas posredno nagovarja k temu, da geslo v povezavi sami ustvarimo (tako na wikijih). Povezave ne spadajo v naslove poglavij, opuščaje za ležeči tisk ali krepki tisk pa na wikijih uporabimo znotraj povezave.

Napake

gostobesednost: S črtanjem manj informativnih delov besedila, besedilo iz npr. publicističnega ali umetnostnega pretvarjamo v strokovni jezik. Smiselno je brisati besede, ki kakor koli izražajo naš odnos do obravnavane teme - členke, nedoločne količine (razmeroma, dokaj, precej, malo), besede obenem, hkrati, različen, svoj ... Prav tako se izogibajmo kopičenju veznikov in ponavljanju besed ter mašilom.
nerazumljivost: Zapletanje enostavnih reči, s katerim želimo največkrat pokazati svoj izobrazbeni nivo, je slogovna napaka. Predvsem se ga poslužujejo mlajši strokovnjaki, da bi dokazali svojo usposobljenost. Nejasno besedilo je lahko narobe razumljeno in interpretirano, kar je sicer v publicističnih besedilih namensko. Znanost naj bo razumljiva tudi ljudem zunaj stroke, laikom; dobra znanost ceni zanimivo in preprosto predstavitev sicer zapletenih znanstvenih spoznanj.
pomanjkanje konteksta: Ekspert je danes tisti, ki ve, kako do informacij priti in kako jih uvrstiti v širši kontekst, ne pa tisti, ki zna naštevati letnice, datume in dejstva drugo za drugim. Izogibajmo se posploševanju na nereprezentativnem vzorcu.
manierizem: Skopo izražanje je v znanstvenem pisanju priporočljivo. Sporočilo mora biti skrčeno in jedrnato, nujno pa tudi povezano. Osebnemu slogu in čustvenim vplivom na bralca se je treba izogibati, saj to spada v umetnostna besedila. Moteč je izraz pričujoči.
slogovna ubornost: Moteče je pretirano ponavljanje določenih izrazov, do katerega največkrat pride pri predstavljanju rezultatov raziskave in povzemanju drugih besedil. Strukture tipa Iz grafikona lahko razberemo, Iz tabele vidimo so mašilne in jih ravno tako kot mašil v zapisanem besedilu ni uporabljati. Mašila so odvečne besede, namenjene zapolnitvi govorne praznine. Izogibajmo se tudi besedam prisoten, predstavlja, predstavnik, npr. v Grum je predstavnik ekspresionizma.
pristranskost: Za znanstvena besedila ni primerna, še sploh, če se mnenje ne tiče obravnavane teme. Pozitivno sprejeta je pristranskost povzdigovanja nekega avtorja (npr. naš Kosovel namesto Srečko Kosovel ali Kosovel), ideološka mnenja pa v vseh pogledih motijo.
terminologizacija: Znanstveni termini so arbitrarni – poljubni in dogovorjeni. V izrazu samem še ni resnice predmeta. Slabo izražanje pa vpliva na bralčevo mnenje o verodostojnosti članka – enako tudi uporaba več različnih pojmov iz istega besednega polja za poimenovanje istega pojava (vrsta, zvrst, žanr).
spol in število: Feminizem je odstranil nevtralnost rabe moškega spola in uvedel neekonomično pisanje dvojic. Svetuje se majestetična množina oz. množina skromnosti.
mentalno brambovstvo in servilnost: Nobena od teh drž ni produktivna in priporočljiva. »Spoštujmo domače in sprejmimo tuje.«

Govorjeno besedilo

je drugačno od pisnega. Ima krajše in manj zapleteno zložene povedi, mašila, ekskurze, mnenja, ponavljanja, zato dober predavatelj ni nujno tudi dober pisec člankov (in obratno). Predavanje lahko naredimo zabavnejše s kakšno šalo, aktualnim citatom, parafrazo. A žal se prepogosto pozablja pravo vsebino; ljudje postajajo vedno bolj pozorni le na telesno držo, glas, obleko ipd. predavatelja. Nasprotno mora biti govornik zavzet za svojo temo in mora imeti jasno tendenco, uspešno in razumljivo predstaviti jo poslušalcem.

Na prosojnicah naj bo napisano le bistveno, sicer predstavljajo prosojnice zgolj čtivo, zaradi katerega slušatelji izgubijo nit predavanja. Namenjene so kvečjemu naštevanju, saj nam je to ponujeno že kot privzeto. Narejene naj bodo zanimivo, pritegujoče, vendar ne kičasto.

Vizualizacija

Danes je lahka in poceni: objava slikovnega gradiva na spletu je zastonj, v knjigi pa je bil zaradi slik tisk dražji. Svet se poenostavlja s fotografijami. S fotografij beremo hitreje in tudi videti so okusnejše od več strani dolgega monotonega besedila. Fotografije (ne pa tudi print-screen) so še vedno avtorsko delo in zahtevajo navedbo avtorja, razen če se oni podpiše z vzdevkom. Ime fotografa zapišemo za naslovom fotografije. Fotografije so v literaturi pogoste kvečjemu v publicistiki in praktično-strokovnih besedilih: fotoreportaže, biografije, spomini; kuharski recepti, navodila za uporabo sesalnika … Za literarno vedo so smiselne kvečjemu fotografije avtorjem lit. del, njihovih rojstnih hiš in krajev, naslovnic lit. del in revij, portreti ipd. Na splet shranjujemo slike v nižji kakovosti, skrčene. Zaradi licence cc so najuporabnejše fotografije iz Wikimedijine Zbirke, druge fotografije s spleta pa lahko služijo samo našim osebnim namenom. Ni dovoljena objava kiparskih ali slikarskih upodobitev avtorjev, objava fotografij stavb, kipov na javnih mestih, razen če je njihov avtor že 70 let pokojen. Posnetke platnic je dovoljeno objavljati v zmanjšani ločljivosti.

Za nalaganje fotografij na wikije je treba izpolniti obrazec, naložene fotografije pa je treba opremiti s kategorijami (npr. opis, viri, licenca), sicer jih administratorji izbrišejo.

Pod infografiko, tj. vizualno predstavitev podatkov, ki je preglednejša od tekstovne, sodijo tabele, grafikoni (razlikuj med pojmi grafikon - diagram - kartogram - shema - piktogram), zemljevidi, besedni oblaki (Wordle, Voyant Tools). Spodbudila so jo računalniška orodja, s katerimi je na lahek način mogoče obvladati velike količine (ne)povezanih podatkov.

Iskanje

Iskanje nam na spletu olajšajo spletni iskalniki. Njihov razvoj se spreminja z naraščanjem števila informacij; pospešuje se. Ker je pišočih in objavljajočih veliko, obstaja pri Cobissu koda, identifikacijska številka avtorja, ki poskrbi, da se jih med seboj ne bi zamešalo. Podobno vlogo ima tudi letnica ob avtorjevem imenu :) K temu pripomore tudi sistem OCRID (Open Research and Contributor ID) - ena izmed oblik mednarodne standardne identifikacije imen, v katerega se lahko avtorji včlanijo in izločijo med objavami pod njihovim imenom tiste, ki jih niso napisali, ampak jih je denimo napisal njihov soimenjak.

identifikacija knjižnih objav: ISBN
identifikacija periodike: ISSN
identifikacija spletnih objav: DOI

UDK

DOI

DOI (Digital Object Identifier) je digitalni identifikator objekta, standard za označevanje spletnih objav, namenjen lažjemu dostopu do znanstvenih objav in prispeva k njihovi večji vidnosti. Ko se spremeni URL članka, DOI sledi tej spremembi. Pridobitev te kode ni brezplačna.

COBISS ID

Kooperativni online bibliografski sistem in servisi. Številka, namenjena identifikaciji publikacij, vseh, ne glede na medij. Objavljanje te številke je na wikijih priporočljivo, saj klik nanjo bralca vodi direktno v bibliografsko bazo. Bibliografske enote v seznamih literature in v opombah na Wikipediji se tako zaključujejo z nizom COBISS, medtem ko se na tem mestu drugod po svetu pojavi povezava na ISBN ali na kataložni zapis v nacionalni knjižnici. Glej tudi: Knjižnično nadomestilo.

Podatki in podatkovne zbirke

Podatke v kontekstu znanstvenega raziskovanja bi bilo bolje imenovati zajemki, saj niso nekaj samo po sebi nastalega, temveč jih je nekdo ustvaril ali vsaj zbral. Podatki se vpisujejo, zbirajo, preverjajo v podatkovnih bazah, ki jih dandanes najdemo na računalniku. Informacije so bodisi dokumenti bodisi podatki; dokument je fizična predstavitev podatkov z namenom komunikacije, ima torej neko funkcijo. Dokument predstavlja računalniško datoteko v besedilnem, zvočnem, slikovnem ali filmskem formatu. Podatki pa so osnovni elementi informacije, ki so bili pridobljeni na znanstveni način: z meritvami, eksperimentom in prikazani s pomočjo zbirnika podatkov (grafikona, tabele) ali zbrani v podatkovni zbirki. Podatkovne zbirke: Razvezani jezik: Prosti slovar žive slovenščine, Slovenska kmečka povest, Slovenski zgodovinski roman, Diplomske naloge iz slovenske književnosti na FF od leta 1950 idr.

Iskanje po dLibu

1. možnost: iskanje po avtorju ali naslovu
2. možnost: iskanje po celotnem besedilu (v iskalnem polju)
zadetkov je preveč: iskanje z izrazi, ki jih tekst baje vsebuje

Seznami

Seznam je način členitve besedila, ki se je najverjetneje uveljavila za potrebe spleta. Seznamsko pisanje uvajajo alineje, seznamske povedi običajno niso daljše od ene vrstice, zaključimo pa jih bodisi z vejico (podpičjem) bodisi brez ločila. Daljše alineje je morda bolje spremeniti v samostojne odstavke. V wikijih alinejo uvaja * ali #. Prednost seznama je praktičnost in jedrnatost prikaza podatkov: akumulacija, enumeracija. Na wikijih so seznami izhodišča za nadaljnje delo: v njih lahko preberemo, kaj je npr. treba urediti, dopolniti, sicer pa so seznamske narave bibliografije, enciklopedije, slovarji, leksikoni, pa tudi zbirke šal, kolektivni, pornografski roman.

Digitalna humanistika

Digitalna humanistika, prvotno - humanistično računalništvo, predstavlja ukvarjanje z digitalizacijo gradiva s humanistično vsebino. Je empirična literarna veda, na raziskovalnem področju katere si pomagamo z računalnikom. Eden njenih glavnih ciljev je vključiti v pusto akademsko raziskovalno sfero, sestavljeno iz člankov in besedil, tudi druge večpredstavnostne vsebine, pa tudi vnos tehnologije v stroke, ki so ji tradicionalno bolj oddaljene (= stik dve kultur, digitalne in humanistične). Digitalna humanistika praznuje tudi svoj praznik, in sicer 18. marca je dan digitalne humanistike. Del digitalne humanistike je tudi nova veda kulturomika. Ukvarja se s kvantitativno analizo kulture s pomočjo podatkov o pogostosti rabe besed v nekem prostoru in času. Omogočil jo je Googlov projekt digitalizacije svetovne knjižne dediščine.

Na področju digitalne humanistike se ukvarjamo z zajemom podatkov (digitalizacija, OCR, programiranje, izdelava spletnih strani), obogatitvijo podatkov (dodajanje metapodatkov, urejanje, kartografiranje), analizo podatkov (luščenje vzorcev in informacij, vizualizacija), interpretacijo (kontekstualizacija, povzemanje, pripisovanje pomena "izgubljenim podatkom"), razpečevanjem in hrambo podatkov (publiciranje, DOI, urejanje dostopa, arhiviranje), kolaboracijo itn. Glede na napisano so predmeti, s katerimi se veda ukvarja, naslednji: literarna dela, korpusi, filmi, zvočni zapisi, fotografije, bibliografije ... Z empirično analizo lahko digitalna humanistika preučuje le elemente, ki se jih da šteti, npr. s kakšnimi besedami lahko je v delu označen neki literarni lik.

Digitalna humanistika "v praksi": Digitalna knjižnica Slovenije (dLib), Slovenska leposlovna klasika, Videolectures, korpusno jezikoslovje (Gigafida, Nova beseda, GOS, Amebis BesAna, sintetizator govora Amebis Govorec).

Empirične metode

Empirični podatki so tisti, ki so pridobljeni z opazovanjem ali eksperimentom, torej znanstveno. Za razliko od naravoslovnih znanosti, od koder je empirija prišla tudi k humanistom, je takih podatkov v humanistiki občutno manj, poleg tega pa se je uveljavila šele v zadnjih letih. Ko pa so, jih je smiselno pregledno prikazati: v tabelah, grafikonih, diagramih, seznamih ipd. Empirično dobljeni podatki so preverljivi, saj je eksperiment ponovljiv. Največkrat so zato tudi kvantitativno merljivi. Nasprotje empiričnemu pristopu je teoretični pristop.

Nove besede iz Nove pisarije

ad hoc = "čez palec", posebej za ta primer/namen
agitator = kdor pridobiva koga za kaj
alineja = črtica, ki uvaja posamezne dele seznamskega naštevanja
anahron = ki ni v skladu z določenim časom, razmerami
anahron(ističen) = ki ni v skladu z določenim časom oz. razmerami
antagonizem = nasprotovanje zaradi različnih zamisli, idej
apoliničen = skladen
COBISS = kooperativni online biografski sistem in servisi
defetizem = mnenje, da je kako delo brezuspešno; malodušje
diapazon (publ.) = obseg, razpon
diletantizem = površno opravljanje nekega dela
diletantizem = začetništvo
diseminacija = razširjanje
drnec = enakomeren hitrejši tek, zlasti pri konju
embargo = trgovinska zapora
estrada = informiranje na zabaven način
famulus = pomočnik (po navadi znanstvenika, profesorja)
frankirati = nalepiti znamko na poštno pošiljko kot dokaz plačane poštnine
garniranje = "okraševanje"
hibernacija = umetna ohladitev organizma ali posameznih organov
IKT = informacijsko-komunikacijska tehnologija
imponirati = vzbujati občudovanje, spoštovanje zaradi določenih lastnosti oziroma vedenja
inertnost = lenobnost, nedelavnost, pristajanje na že obstoječe
intelektualna kleptomanija = bolezensko nagnjenje h kraji intelektualne lastnine
izvedeno delo = delo, ki je "posnetek" originala (npr. izveden film po originalnem romanu)
kompilirati = sestavljati knjižna dela, razprave po tujih ugotovitvah
koncept = zasnova, dokončno oblikovana ideja
koncipirati = napraviti osnutek, koncept
koncizen = jasen, natančno oblikovan
konciznost = jasna, natančna izoblikovanost
konstelacija (publ.) = medsebojni odnos/razmerje določenih faktorjev
konzultirati = spraševati za nasvet/posvetovati se
kulturna paradigma = sprememba celotnih konceptov, navezujoč se na način obnašanja, ki ima dolgoročne posledice
lamentacija = tožba, tarnanje
ludizem = uporniško delavsko gibanje, ki se je za svoje delo v času ind. revolucije borilo tako, da je razbijalo stroje
lukrativen = donosen, dobičkonosen
maligen = nevaren, škodljiv, poguben (nasprotno od benigen)
metuzalemsko star = Metuzalem je bil eden izmed očakov pred vesoljnim potopom, "po Mojzesu" je dosegel starost skoraj 1000 let.
NPOV = neutral point of view
OCR = računalniški program za optično prepoznavanje znakov
ORCID = Open Researcher and Contributor ID
pasus = odlomek, del
podlistek = prozni sestavek v časopisu, navadno v več nadaljevanjih
poniglav = hinavski, potuhnjen
pregnanten = zgoščen, jedrnat
siže = snov, predmet umetniškega obravnavanja
SRL (SR) = Slavistična revija
strokovna periodika = serijska publikacija, ki izhaja periodično na vsake toliko časa
tipka alt = izmenjalka

Slavistična revija

Slavistično revijo sem poznal že od prej. Občasno sem, ko sem zašel na jezikoslovni oddelek v knjižnici, iz nje (pa tudi iz sorodne revije Jezik in slovstvo) tudi kaj prebral, vendar se s študijem prebranega nisem nikoli zares ukvarjal. Sodeč po številnih prispevkih v drugih jezikih, torej ne v slovenščini, revija skuša biti internacionalna; k študiju posameznih tem želi spodbuditi tudi slaviste in sloveniste iz drugih držav. Članki so precej strokovni, vendar spisani pregledno in jedrnato, k lažji predstavi raziskav in vsebine člankov pa pripomorejo tudi tabele oziroma grafikoni. Ko sem jo prelistal, me je zmotilo edino to, da v njej za moj okus primanjkuje člankov ali razprav, povezanih s slovensko slovnico in pravopisom - a to še ne narekuje tega, da ni vredna branja oz. da bi pristala v objemu kakšne zaprašene škatle v kleti.

O članku Utjecaj novih medija na jezik mladih u pisanim radovima

Članek popisuje izvedeno raziskavo o rabi kratic, anglizmov, emotikonov in drugih znakov med hrvaškimi učenci v domačem in šolskem okolju. Njihova raba je namreč zaradi vpliva novih medijev, ki so se v tretjem tisočletju intenzivno razširili, vse pogostejša. Avtorici na tem mestu omenjata predvsem Facebook. Pravita, da se je način komunikacije z razvojem informacijske tehnologije bistveno spremenil na vseh jezikovnih področjih in ravneh: na pravopisni je prišlo do napačne rabe ločil, pisanja samo z malo začetnico, pozabljanja na nujne presledke; na stilističnem področju so se pojavili emotikoni, katerih namen je nadomestiti čustva, ki bi jih v govoru sicer izrazili z intonacijo in mimiko; na morfološki ravni se najdejo številne tuje in nepravilno tvorjene kratice (največ v SMS, kjer je količina napisanega gradiva omejena); na besedoslovni ravni pa se vse pogosteje uporabljajo anglizmi, predvsem pri mladih starosti od 12 do 30 let. A kljub povedanemu je raziskava pokazala, da se mladi (tj. učenci) v besedilih šolskega okolja kraticam, anglizmom, emotikonom izogibajo, v prostem času pa si jih pogosto privoščijo. Avtorici raziskavo zaključujeta s sklepom, da se ne da trditi, da se slab zgled pisanja na družabnih omrežjih prenaša na šolsko pisanje in kvari pravopis učečo se mladino. To pa nam vliva še nekaj optimizma, da je, če povzamem njune besede, tudi informacijska tehnologija na področju komunikacije dokaj koristna, ne pa nujno zlo.

25. marca rojeni in umrli literati

826 Rodi se al-Mubarad, arabski slovničar in literarni teoretik.
1842 Rodi se Antonio Fogazzaro, italijanski pisatelj.
1925 Rodi se Flannery O'Connor, ameriška pisateljica.

1801 Umre Novalis, nemški pesnik.
1929 Umre Václav Jebavý - Otakar Březina, češki pesnik.
1980 Umre Roland Barthes, francoski kritik, esejist, filozof in semiotik.

Slovlit, slovenska literarna veda: 25. marec 2016

JOŽEF STEFAN

Pismo profesorja Vladimirja Osolnika predstavlja "skromno pomisel" o pomembnosti (narodove) ohranitve spomina na začetnika študija električne energije in elektromagnetizma v Evropi ter pomembnega soustanovitelja avstrijske akademije znanosti in umetnosti Jožefa Stefana.

Povezava na SlovLit

ROKOPISNI KRPAN

Pismo Vladke Tucovič z Oddelka za slovenistiko Univerze na Primorskem pa vabi na predstavitev knjige Sarajevo med Ljubljano in Beogradom (Josip Osti, Vera Zogović).

Literarnovedni dogodek

= odvija se na znanstveni inštituciji, udeležen je kak literarni zgodovinar ali je izdana literarna znanstvena monografija/publikacija

V petek, 7. oktobra, je med 10. in 15. uro v okviru letošnjih Zmajevih dni v Trubarjevi hiši literature potekal simpozij Fantazijska literatura in motiv zmaja s predavanji o domišljiji v literaturi, sodobnih trendih na tem področju, pomenu domišljije in izročila danes, motiviki zmaja v literaturi, filmu, umetnosti ter zgodbah o ljubljanskem zmaju. Predavali so dr. Alojzija Zupan Sosič, dr. Lilijana Burcar, Dušan Ogrizek, Dušica Kunaver, dr. Tina Ban in Špela Frlic.

Alenki Jensterle Doležal, slovenski pisateljici, pesnici, prevajalki in literarni zgodovinarki, ki na Češkem predava slovensko književnost, je bila v sredo, 13. decembra, v Narodni galeriji podeljena nagrada mira, in sicer za več pesniških in proznih književnih del ter znanstveno-strokovnih monografij o slovenski književnosti modernizma in o slovensko-čeških književnih in kulturnih odnosih. »Kot graditeljica in utrjevalka mostov med tema slovanskima svetovoma se je uveljavila še posebej z refleksijami o književnosti slovenskega modernizma, o ženskem ustvarjanju in o ženski kot protagonistki v književnih besedilih. S prepoznavnim glasom in samosvojo občutljivostjo dragoceno sooblikuje sodobno poezijo, prozo in esejistiko,« je v utemeljitvi zapisala predsednica žirije za nagrado Martina Ožbot. Kot člani so žirijo sestavljali tudi Bogomila Kravos, Jerneja Jezernik, Marko Golja in lanska nagrajenka Svetlana Slapšak, ki si je sicer nagrado delila s Silvano Paletti.

Literarni zgodovinarji

Ko smo že pri literarni vedi, je tukaj še preglednica literarnih zgodovinarjev in njihovih "delovnih področij":

Predmet preučevanja	Literarni zgodovinarji
Prešeren	Kidrič, Kos, Paternu, Slodnjak, Juvan
Cankar	Bernik, Zadravec, Kos, Krašovec
Aškerc	Bernik, Boršnik, Kos, Slodnjak, Prijatelj
Gradnik	Pretnar, Hladnik, Zadravec, Boršnik
Levstik	Kos, Slodnjak, Kmecl
NOB	Paternu, Novak Popov
verzologi	Bjelčevič, Isačenko, Pretnar, Ocvirk, Novak
sodobni slovenski roman	Glušič, Zadravec, (Kmecl), Zupan Sosič
Sodobna slovenska poezija	Novak Popov, Paternu, Pavlič, Pavlin