Nova pisarija

O Uvodu

V uvodu se avtor sprva dotakne pojma pismenost in kaj to pomeni danes. V današnjem času, kjer se prek tehnološkega napredka meri naprednost naroda nasploh, težko govorimo o pismenosti, ki jo enačimo s knjigami. To je lahko prebiranje, pisanje, bodisi listanje. Pojem pismenost zavzema sposobnost pridobivanja in razumevanja informacij prek branja in pisanja, ter na te informacije ustrezno odreagirati. Nekaj kratkih stavkov Hladnik nameni tudi kratki razlagi o avtorstvu samem in problemi, s katerim se na takih spletnih straneh lahko avtor sam sreča.

O Pismenosti

Biti pismen pomeni obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo.(M. Hladnik: Nova pisarija, Wikivierza, 16.10 2017.) V svetu z vse večjo rastjo potrebe po digitalizaciji vsega kar je fizično, je težko govoriti o pismenosti kot o peresu in črnilu. V moderni dobi se stvari počasi iz lista premikajo na zaslone in tako z njimi tudi naša pismenost. Ali je to dobro ali slabo, je odvisno od vsakega posameznika in njegovih prepričanj, dejstvo pa je, da knjige počasi izginjajo in jih bodo nekateri videli le še v digitalni obliki. Seveda to ne pomeni, da bodo knjige za večno izginile ali postale predvsem redke, vendar gre za nekakšno olajšavo, po kateri čutimo vedno večjo potrebo. Generacija, v kateri smo rojeni, je prva, ki je živela s tako veliko spremembo na področju tehnologije in nas vedno spremlja na vsakem koraku.

Za mlade generacije in še za tiste, ki pridejo za nami bo splet in različni portali, blogi predstavljali skorajšnji edini kontakt z napisano besedo, zato je pomembno, kakšne prispevke objavljamo. Čeprav se lahko še tako borimo proti tehnologiji v našem vsakdanu, se ji ne moremo izogniti. Kot bodoči slovenisti, se lahko potrudimo in poleg spletnih knjig in gradiv vseeno vzamemo knjigo v roke. Ja, tisto s papirnatimi stranmi, popisanimi s črnilom, ter negovati ljubezen do literature in ohranjanjem knjig v fizični obliki.

Wikiji

Wikiji so vzorčna oblika sodobne pismenosti, ki se pojavlja v sklopu Wikipedije. Za razliko od knjig, na spletu lahko informacije objavljamo sami ali pa popravimo že obstoječe, vendar ne zaradi želje po zaslužku. S kvaliteto Wikipedijinih člankov se meri vitalnost jezikov in njihova sposobnost preživetja. Sposobnost jezika se na Wikipediji meri s kvaliteto in številom člankov. Slovenija je trenutno okoli 40. mesta.

Avtor

Do nastopa t. i. interpretacijske šole v 60. letih 20. stoletja je bila veda komunikacije večidel usmerjena k avtorju.

Demonstrativna publikacija te faze je knjiga Lirika, epika, dramatika, ki so jo napisali Matjaž Kmecl, Helga Glušič, Franc Zadravec in drugi, večji projekt pa je bila serija zbornikov Obdobja, slogovne, verzološke in naratološke razprave in knjige.

V 80. letih se je pozornost usmerila k bralcu in njegovim kulturnim interesom, potrebam in obzorju. Od tod študije o trivialni literaturi.

Motivacija za pisanje

Pisanja se lotimo zaradi predmeta, ki se nam zdi vreden zapisa, zaradi samega sebe oz. katere od socialnih skupin.

V skladu s teorijo funkcijskih zvrsti jezika smo lahko pismeni na štirih področjih: za vsakdanje sporazumevanje, leposlovno, strokovno in znanstveno ter publicistično oz. novinarsko.

Pisanje, ki se na interese in želje publike ne ozira, velja za neprofesionalno in nepotrebno.

Izbira teme

Število izbirnih možnosti tem za pisanje je kazalec razvitosti sistema.

Znanost je po definiciji v iskanju primerne teorije, ki naj pomaga razumeti delovanje nekega segmenta sveta. Znanstvenik na tej podlagi oblikuje določena predvidevanja (napovedi, hipoteze, teze), ki jih z eksperimentom ali opazovanjem preveri

Zaradi naše majhnosti ne moremo pričakovati pomembnosti slovenske teme.

Objavljanje

S pojavom spleta se pojavi nov izraz »postaviti besedilo«. To pomeni, da svoje natipkano besedilo naložimo na spletno mesto ali spletni strežnik.

Na splet besedilo postavimo z željo po čim večji branosti.

Koncept avtorstva torej ni povezan toliko s priložnostjo za pisanje kot z objavljanjem.

O tem, ali ima besedilo na spletu status objave ali ne, odloča v prvi vrsti avtorjeva intenca. Če je bilo tja postavljeno z namenom, da bi ga prebralo čim več ljudi, in je tudi ustrezno opremljeno (s ključnimi besedami v glavi, z linki, vključenostjo v kazala, reklamiranjem na forumih in v iskalnikih), potem gre nedvomno za objavo.

Avtorske licence

Zakonodaja je izhajala iz izkušnje z natisnjenimi besedili in njihovim prometom in je za nove raznolike forme intelektualne proizvodnje v informacijski družbi vedno težje uporabna.

Rezultat pisanja je besedilo.

Creative commons (termin se v slovenščino posrečeno prevaja z 'ustvarjalna gmajna') je avtorska licenca, ki za razliko od kulture dovoljevanja (permissions culture), v kateri temelji copyright.i

Izhaja iz svobodne kulture (free culture). Pojem je uveljavil Lawrence Lessig.

Avtorska zakonodaja, poznana po svetu pod imenom copyright (pri nas Zakon o avtorski in sorodnih pravicah) ščiti izvirna avtorska dela, fiksirana v katerem koli mediju: literarna (sem spadajo tudi računalniški programi), glasbena, dramska, filmska, arhitekturna itd.

Zunaj avtorske zaščite so lahko tudi dela, ki niso izrecno opremljena z znakom avtorske zaščite ©.

Bralec

Prosti dostop

Knjige, ki so bile do nastopa interneta glavni vir znanja, so bile zunaj šole redko »prosto dostopne«.

V »besedno umetnost«, ki je predmet strokovne komunikacije, vstopajo internetne prakse zadržano in z zamudo, tako tudi pričakovanje njene zastonjske dostopnosti.

Prosta ali odprta dostopnost (OA open access) je geslo današnjega časa in od 90. let 20. stoletja dalje pojem, ki se nanaša na diseminacijo znanstvenih informacij. Zadeva vse oblike informacije: revijalna, knjižna, zborniška, spletna besedila, podatkovne zbirke in večpredstavno gradivo.

Hibridni dostop pomeni, da poleg zastonj spletnega dostopa obstaja še plačljiva tiskana verzija publikacije; večinoma velja to za humanistične in družboslovne monografije, ki jim založnik z vzporedno spletno objavo skuša povečati uporabnost.

Sivi dostop poimenuje spletno dosegljivost publikacij, do katerih je sicer težko priti: diplom, doktoratov, konferenčnih poročil in izvlečkov.

Platinasti prosti dostop pa označuje publikacije, s katerimi avtorji nimajo stroškov, ker je stroške objave pokril nekdo tretji: inštitucija, država, mecen; ta oznaka se najbolje prilega značaju slovenskih znanstvenih objav na spletu.

Varovanje zasebnosti

Na dveh pravnih področjih je sabotaža sodobne informacijske družbe še posebej boleča, to sta slovenska avtorska zakonodaja in zakon o varstvu osebnih podatkov.

Najbolj nevarna je politična zloraba osebnih podatkov, ki si jo včasih privoščijo državni organi, ko silijo komunikacijske velikane v izročitev podatkovnih zbirk.

Kredibilnost

Za objavljanje je danes neprimerno manj ovir kot v preteklosti in to velja tako za tiskane kot spletne objave.

Preverjamo avtorja, inštitucijo/medij, v okviru katerega je informacija objavljena, starost dokumenta, njegov odmev v javnosti, dejstva, avtorje in tekste, na katere se sklicuje – ne glede na to, ali gre za objavo na papirju ali na spletu.

Za pisca, ki v stroki ni doma oz. ni doma na profesionalen način, rečemo, da je amater ali diletant.

Pravopis

Dvom v kredibilnost informacije se najprej porodi, če se pisec ne zna dobro izražati oz. se že na prvi pogled vidi, da ne pozna pravopisa.

Indikator piščeve pravopisne kompetence je, ali pozna razliko med vezajem (-), pomišljajem (–) in dolgim pomišljajem (—) in če ve, kdaj jih zapisovati stično in kdaj nestično.

Dolgi pomišljaj pride v poštev redko, le za členitev dolgih odstavkov, ki jih ne želimo ali ne smemo razbiti na manjše. To se zgodi v opombah, ki ne smejo biti odstavčno členjene.

Pravopis se spreminja, zato po njegovi rabi lahko sklepamo na starost pisca.

Spol se po pravilu veže na osebek, tu pa je določitev osebka dvoumna. Če je za povedkovo določilo množinski samostalnik, ta določi obliko povedka.

Navajanje

Srce humanistične znanosti je »citat«, reprodukcija plus navedba vir

Garniranje besedil z referencami na druge pisce oblikuje referenčne kroge, ki se razlikujejo glede na stroko, temo, generacijo, »šolo« znotraj stroke, avtorjevo osebno obzorje. Z njim avtor izkazuje svojo načitanost, poznavalstvo, s tem tudi svojo intelektualno superiornost, in umešča svoje sporočilo v kontekst, ki naj olajša razumevanje in poveča njegov učinek.

Sklicevanje na druge pisce je na daleč prepoznavno zunanje znamenje strokovnega pisanja.
Romanopisci tega ne počnejo, v publicistiki je manj pogosto in veliko manj formalizirano, v vsakdanji govorici, zlasti v zvrsti opravljanja, je sklicevanja sicer veliko, vendar so sklici nedokumentirani (relata refero).

O plagiatu govorimo takrat, kadar se tuje znanje uporablja kot lastno, ne da bi navedli, od kod smo dobesedno prepisali ali povzeli izjave.

Ker je plagiatorstvo težko dokazljivo, se očitki razširjajo v obliki govoric namesto v argumentirani razpravi.

Seznamov slovenskih znanstvenih revij, ki so jih domači strokovnjaki navedli kot najkvalitetnejše in v katerih objavljajo slovenski literarni zgodovinarji: Primerjalna književnost, Slavistična revija, Dve domovini, Jezik in slovstvo, Razprave SAZU, Studia mythologica Slavica, Knjižnica, Phainomena, Acta Neophilologica, Traditiones, Slavia Centralis (Maribor), Verba Hispanica.

Svojčas so opombe pod črto na dnu strani ali na koncu članka oz. poglavja služile v glavnem navajanju literature, na katero se je pisec skliceval.

Postopna prevlada čikaškega sloga, ki je uvedel kratke sklice v oklepajih, ti pa so zahtevali seznam referenc na koncu razprave, je postavila eksistenco opomb z bibliografsko vsebino pod vprašaj.

Citiramo iz vseh mogočih virov: iz knjige, iz poglavja v knjigi, z zavihka knjižnega ovitka, iz razprave v zborniku, iz članka v reviji, iz članka v časniku, iz gesla v enciklopediji, s spletne strani, iz bloga, iz videa na spletu, z lokacije na Geopediji, iz arhiva, iz TV-oddaje, iz zasebne korespondence, iz javne ali zasebne diskusije ...

Dobro pa je vedeti, da se v znanosti spodobi citirati samo iz tekstov, ki smo jih držali v rokah, čemur se tudi reče primarni vir, odsvetovano pa je citiranje iz druge roke, torej preko sekundarnega vira, razen v tistih izjemnih situacijah, ko nam je primarni vir nedostopen.

20. junij

Literarni ustvarjalci, ki so se rodili ali umrli na ta dan

• 1887 - Kurt Scwitters, nemški slikar, pesnik, pisatelj († 1948)

• 1905 - Lillian Florence Hellman, ameriška dramtičarka († 1984)

• 1870 - Jules-Alfred Huot de Goncourt, francoski pisatelj (* 1830)

• 1945 - Bruno Frank, nemški pisatelj, pesnik, dramatik, humanist (* 1878)

• 1995 - Émile Michel Cioran, romunsko-francoski pisatelj, filozof (* 1911)