Uporabnik:Beranicema

Tipkanje

Murnik: Med abstinenti

Refleksivni skoki

Moj stik s Slavistično revijo (19. 10. 2018)

Zaradi svežine svojih vtisov vodenega ogleda razstave o Ivanu Cankarju Marcela Štefančiča - prvi vtis mi pravi, da mi profesor Hladnik ne bo zameril odmika od določene teme - se precej karikirano in samopovzdigovalno čutim blizu slovitemu literatu. Seveda zato, ker sem prebila dve uri s Štefančičevim entuziastičnim in energičnim komentarjem pa tudi zaradi - v širšem pogledu seveda nepomembne - paralele med Cankarjevim in mojim trenutnim pisanjem. Oboje pisarij je nujnih za najino (če sem že preegoistično pompozirala svojo prvo domačo nalogo, bom jo pa še v nadaljevanju) poslanstvo in finančno stabilnost.

Ob tem se mi je porodilo vprašanje, ki morda ilustrira, kako tesen je bil moj “Stik s Slavistično revijo”. Po ogledu, čeprav revije nisem vzela v roke komaj takrat ali še huje, zdaj, se sprašujem, zakaj in za kaj pišejo avtorji člankov. Oprostite nadaljno slovenistično in karierno nerazgledanost, očitno iz slednjih vprašanj. So za članke plačani? Jih pišejo, ker jim je to naročil nekdo, hierarhično sedeč nad njimi? Ali bi vendarle morala zaupati dobronamernosti in čisti poklicni, še več, osebni radovednosti ustvarjalcev revije? Katero od vprašanj je trditev, mi bo morda odgovorjeno, če bo profesor prebral ta spisič/esejčič, lahko pa sklenem, da sem odkrila nekaj novega o svojem branju.

Razlog, čemu je bilo delo spisano, vpliva na mojo interpretacijo. Izsek Štefančičevega komentarja se glasi, da je bil Cankar tako mojstrski v svojem delu prav zato, ker je pisal za preživetje. Do današnjega spodbujenega aktivnega razmišljanja sem sama raje kot namerno in programsko izboljševanje, celo treniranje pisanja za vzrok izjemnosti literarnega opusa Cankarja ali pa v bistvu kateregakoli talentiranega ustvarjalca tretirala ravno to njihovo lastnost Talent. Dar. Pa vendar je treba upoštevati ravno tovrstno poklicno usposabljanje, ki se nam zdi v ostalih profesijah tako očitno in celo nujno potrebno. Kombinacija prebiranja danega čtiva in pomislek o korelaciji med profesionalnostjo in golo nadarjenostjo književnika, ki si zasluži njemu posvečeno leto, mi je tako razširilo dojemanje pomembnosti okoliščin nastanka besedil in me hkrati opomnilo na potrebo po lastni večji "nepredsodkovni" oceni prebranega.

Zaenkrat še po svoji izbiri nisem t. i. tehnični tip, kar je vplivalo na moje odstopanje od dane teme - priložnost sem izkoristila za prostost... Če možni bralec želi dejansko navezavo na Slavistično revijo, morda celo kritiko dotičnih besedil, bom vesela ustreči. Do takrat pa mi dovolite svobodno "bluzenje", ki je hkrati z odmikom od teme odmik od nujnega in, iskreno, poznavanja wikipedijskih simbolov za urejanje svojega profila.

Kaj sem izvedela pri tipkanju (19. 10. 2018)

Ta nekevrstna rubrika me gotovo navdaja z občutkom, da vsak teden dobim vabilo, naj karseda iskreno ubesedim, kar mi že leži na srcu, saj sem v zapisanem ponovno ... zašla.

Laično sem si upala sklepati, da naslov Uvod v študij slovenske književnosti označuje predmet, pri katerem se bomo soočali z literarnoteoretskimi osnovami, termini in metodologijo. Brez kakršnekoli želje po razžalitvi nosilca predmeta moram priznati, da pričakovanja niso bila izpolnjena. Naj se še dodatno, iz naravnega strahospoštovanja, izgovorim oziroma razložim - neizpolnitve pričakovanj nisem označila za ne pozitiven ne negativen dogodek; pač dogodek, ki pa je začetek študija gotovo zaznamoval in do neke mere zapečatil moje dojemanje izbrane smeri.

Kolikor aktivno se trudim zanikati svojo odvisnost od elektronike, jo lahko ob popolni iskrenosti zgolj (z rahlim ponosom) primerjam z večino sovrstnikov in sklenem: “Ja, te stopnje pa še nisem dosegla.” Morda sem iz vidika uporabe socialnih omrežij resnično manj “kritična” od večine, a v smislu zanašanja na internet pri iskanju informacij in gradiva (pa smo tu!) sem enako kriva kot vsi. Pa smo tu! Gradivo. “Kot študenti slovenistike smo dolžni širšo javnost, bolj pa literarno iščoče zalagati z lepo urejenimi in zbranimi besedili slovenskega slovstva,” bi se lahko glasila moja začetna veličastna misel ob sprevidenju, kaj bomo počeli pri Uvodu. A vendar ta misel ni bila ne ta ne veličastna. Pomislila sem, da smo izrabljeni! Smo morda le “poceni delovna sila” fakultete? Pa kaj bi s frazami, smo dejansko zastonj delovna sila? Raje kot odgovor na porojene-vzrojene dvome bom še nekaj časa v sebi iskala ponotranjenje veličastne misli, zapisane v narekovajih. Navsezadnje je namen urejanja Wikipedije zares plemenit in popolnoma aplikativen. Saj sem vendarle pripadnica generacije, vse bolj vajene preprostosti in hitrosti “guglanja”, sebična v svojih pomislekih in nerganju.

Naj dodam še eno možno razlago in to tipično slovensko, tj. s krivdo prežeto. Vsa ta izkušnja me nostalgično ponaša v nek drug prvi letnik, prvi letnik gimnazije: “To je vendar informatika!” Ker nikoli ni bila moj najljubši predmet, res ne pomaga, da se mi vsi ukazi zdijo bolj zapleteni od gimnazijskega urejanja PowerPointa.

Pomembna razlika je, da ima letošnja “informatika” pomen. Poleg za-širše-dobro vidika, rahlo opisanega zgoraj, je pomenljiva zame (tako je besedilo že prežeto z egoističnim jameanjem) - veščine wikipedijevstva niso “a priori” zapisane usodi muh enodnevnic in so, pomembneje, tesno povezane z mojo potencialno bodočnostjo.

P.s.: ob hitrem preletu izdelkov sošolcev ugotavljam, da:

1. ne razumem, kaj točno so naše naloge oz. specifično - kaj vse je potrebni postoriti
2. jih je večina somišljenikov in precej svobodno in neskladno zapisuje občutke
3. je moje pisanje zelo “nametano”, in ga bom Levstivkovsko, tj. samokritično morala urediti.

Lovski dnevnik: na preži za literaturo (2. 11. 2018)

Upoštevajoč profesorjevo uporabo močnega glagola 'prežati' v navodilih naloge se mi zdi to primerno zapisati v obliki dnevnika.

Petek, 26. 10. 2018

Soočena z nalogo prežati na literaturo v prostem času sem hkrati soočena z vprašanji:

• Kaj je v tem kontekstu definicija prostega časa? Šolsko življenje se objektivno zajeda (ups, mogoče pa nisem tako objektivna) v študentov t. i. prosti čas, sploh ker naj bi se za določeno smer odločili v skladu s svojimi interesi. Naj torej sokolje oko, osredotočeno na literaturo, odprem takoj izven obveznega šolskega časa (so potemtakem tudi neobvezna predavanja prosti čas?) ali takrat, ko se striktno umaknem od študijsko obarvanih dejavnosti? Odločila se bom za slednje kljub rojstvu novega vprašanja - ni abonma v SNG-ju, za katerega sem se sicer odločila čisto neodvisno od smeri študija, konec koncev vseeno povezan prav z njo?

• Kaj je v tem kontekstu definicija literature? Navezujoč se na razmislek pri prejšnjem vprašanju, večino literature, ki se pojavlja letos (ali vsaj ta semester), predstavlja predpisano čtivo pri književnem predmetu in ta nedvomno nosi definicijo, spadajočo v dan kontekst. Na kaj pa sem še naj pozorna? Na 'Pravice potnikov v železniškem prometu', pravkar izobešene za mojim hrbtom? Na reklamni letak za fitnes v študentskem domu? Odmaknila se bom od netipične in se omejila na tipično literaturo.

Sobota, 27. 10. 2018

Kronološko primerno na prvi pravi dan opazovanja skrite literature se mi je ta prikazala v verjetno najbolj prvotni obliki možno. Temelj krščanskega življenja – prvi zakrament, sveti krst – zasnovan v še enem krščanskem temelju, Bibliji, je hkrati v nekaj pogledih temelj književnosti. Čas nastanka oz. nastajanja besedil(a) obsega vse od 4. tisočletja pr. n. št. pa skoraj do konca prvega stoletja n. št., in tako že to določa biblično pomembnost v literaturi in ustvarjanju. Ne da bi se spuščala v podrobnosti vsem znanega dela, naj še zapišem, da je naš vaški duhovnik zaradi pomanjkanja podrastka omenjene profesije v spoštovanja vrednih letih in posledično marsikatero svetopisemsko resnico okrasi z lastnimi dodatki, tj. medmeti, komentarji, pridevniki … lepo je bilo poslušati subjektivno bogatenje klasičnega besedila, še posebej, ker jo je izvajal nekdo, ki tako veruje vanj. To je osvetlilo tudi dejstvo, da je lastna interpretacija prebranega besedila dobrodošla.

Nedelja, 28. 10. 2018

O mojem službovanju v lokalnem Mercatorju bi se dalo pisati ločen dnevnik (a bi ta bil naslovljen obratno – dnevnik žrtve, denimo), zavoljo zadovoljevanja naloge v izpolnjevanju pa se lahko osredotočim na bolj zabaven del komunikacije s strankami. Dva ponavljajoča dogodka se mi zdita primerna omembe. Prvi je običajen in pričakovan za trgovino, to je jutranji nakup časopisa, ki ga bom definirala kot literaturo. Morda malo snobovsko imam tovrstno čtivo razporejeno v kakovostno in »berljivostno« lestvico in hkrati z dnevniki njihove kupce. Sklenem lahko, da sem torej že pred zadanim izzivom prežanja to izvajala sama. Drugi običajni dogodek v Mercatorju je skupek komplimentov, nedolžnih zbadljivk in šal, ki jih prejemam od starejših gospodov. Te se odločam smatrati za literaturo zaradi številnih izjav, ki jih imajo za »kmečko pamet«, jaz pa ljudsko izročilo. In slednje gotovo predstavlja velik del literarnega.

Ponedeljek, 29. 10. 2018

Ogledala sem si prvo predstavo abonmaja v SNG Drami, Tatove. Drama nemške dramaturginje Dee Loher, prvič uprizorjena v Sloveniji je bila dobesedna praktična izvedba književnega besedila. Ne bom pisala recenzije, bom pa izpostavila, da je bilo mnogo filmskih elementov, kar me je ponovno opomnilo na čudovito prepletanje različnih podvrsti kulture.

Torek, 30. 10. 2018 – petek, 2. 11. 2018

Hja, vzela sem si počitnice. Razen predpisanega, šolskega branja in nalog se za velik del lovske sezone ne spomnim dobro, kaj bi še lahko imela za skrito literaturo. Konec koncev sem si sama zamislila tak koncept, koncept lovskega dnevnika, samo po sebi je bilo umevno, da sem si pridržala pravice do sprememb. Sem pa ostala v tokratnem Refleksivnem skoku relativno osredinjena na temo!

Sprehod po forumuSlovLit (16. 11. 2018)

Zahvaljujoč očetovim pobudam se upam imeti za občasno rekreativno pohodnico. V poletjih sem tako prehodila že kar nekaj hribov in gora in tiste poti znam oceniti za lahke ali zahtevne. Prav tako mi je znana obhojenost in obljudenost nekaterih vrhov. Z današnjim poskusom vzpona na vrh foruma SlovLit z navajenostjo, v kar se z vsako domačo nalogo spreminjajo razočaranja nad lastnim neznanjem o slovenistiki, ugotavljam, da je ta vrh drugačen od mojih že osvojenih.

Prvič, če bi bil forum gora, bi bila gola. Pa še gole gore me bolj privlačijo kot zunanjost tega foruma. Odsotnost barv ali zgolj primarne barve spominjajo na sivino neobraščenih gor, ali pa bijejo v oči kot bi preveč občasno rastoče drevo na sicer pusti gori. Prav zagotovo sem v trenutku odkritja sklenila, da je forum neobljuden, neobhojen, skratka neuporabljen. Ker se nisem znašla na dejanski spletni strani (oz. sem precej prepričana, da nisem našla prave), sem po nejevernem zaključku, da morda ni neuporabljena, gotovo pa neuporabna, opravila kratko samostojno raziskavo o mnenju drugih. Očitno je forum nov slovenistični inštrument, ki ga še ne razumem. Statistični podatki namreč kažejo, da ima precej naročnikov. Eden izmed njih ima – zabeleženo na Wikipediji – veliko bolj konstruktivne in utemeljene pripombe nad njim, zato bom raje tovrsten odnos prepustila takšnim.

Naposled z ogroženostjo nad samo seboj ugotovim, da je snovalec kritiziranega foruma nihče drug kot Miran Hladnik! Nadalje preberem, da ga je ustanovil leta 1999: »Prav, od takrat nihče ni obnavljal spletne strani,« se pomirim. Hja, kot sem to storila že s Slavistično revijo, sem tudi zdaj sodila »knjigo po platnici«, ali malo bolj izvirno, sodila sem goro po njeni višini – je pač prevelik (previsok, ja) zalogaj za občasno rekreativno hodko.

Obnova 'Nove pisarije'

Uvod

Nova pisarija je kot avtorjevi prejšnja dela, imenovana 'Praktični spisovnik', ki so izhajali kot dopolnjevalne publikacije, jezikoslovni priročnik, namenjen standardizaciji strokovnega pisanja (predvsem med humanisti). Potreba bo popolnoma novem in ne zgolj dopolnjenem priročniku je nastala v dobi porasti rabe interneta, ki je zelo vplival na nastale spremembe v strokovnem pisanju.

Sprva je bil v načrtu naslov 'Nova pismenost', ki naj bi deloval kot asociativna referenca na začetniške poskuse slovnice Valentina Vodnika. Pismenost je v času njegovega ustvarjanja pomenila prav slovnico, ta izraz pa je v današnjem času dobil širši pomen: 'znanje, poznavanje česa sploh', in tako se lahko samostalnik poveže s pridevniki digitalno, informacijsko, finančno itd. Naposled je bil sprejet sedanji naslov, ki je reminescenca Prešernove 'Nove pisarije'. Nova se poleg imitiranja Prešerna v kontekstu te knjige nanaša na nove medije, a se v knjigi osredotoča na pisane medije, zaide pa tudi k sliki.

Pomislek, s katerim se je avtor spopadal glede mesta objave knjige, se je opiral ob dejstvo, da je ta še vedno avtorsko delo, medtem ko so razni izdelki, objavljeni na omenjenih spletiščih del, namenjeni razvoju del, pripadajočih kolektivu, tj. so objave del skupinske lasti. Omenjani je zaradi ustaljenih zahtev kljub zagovarjanju kolektivnega avtorstva priznal individualno avtorstvo. Naposled je končno odločitev sprejel na podlagi več razlogov. Prvi je bila njegova želja po omogočanju drugim, da prispevajo, dopolnjujejo in soustvarjajo priročnik. Drugi razlog je bil možnost vpogleda v proces nastajanja (vpogled v zgodovino urejanja spletne strani). Tretji razlog je bil podobno kot prvi omogočanje sodelovanja drugih pri nastajanju, poudarjena je sprotnost. Predzadnji se ponovno navezuje na že omenjenega drugega, vendar je tu avtor izpostavil samorefleksijo, ki mu jo ta možnost ponuja. Kot zadnje je naveden najočitnejši, a ne najmanj pomemben vpliv na izbiro Wikimedijskega spletišča – je avtorjev eksperiment in spoznavanje simpatičnega in (takrat) novega medijskega orodja.

Pismenost

Sicer preprosto definiran pojem je dobil v obravnavani knjigi zelo razširjeno razlago, začenši s kratkim zgodovinskim pregledom dojemanja izraza. Sprva so izraz ponosno nosili le izbrani predstavniki izobražencev. Z duhovništva se je lastnost deelitalizirala in preselila na množice. Od konca 18. stol. do danes je pismenost dosegla razširjenost med ljudmi, ki se v statističnih podatkih bliža 100%.

Iz pisanja na roko se je pismenost spremenila v obvladovanje tako prvotnega pomena kot dodanega tipkanja. Hiter premik k razumevanju pismenosti kot obvladovanje digitalnih medijev povzroča konfliktne poglede. Starejši mlajšim očitajo izgubljanje zmožnosti tradicionalne komunikacije, obratno pa mlajši starejšim neposodobljeno znanje, ki je dandanes že življenjska osnova. Poznavanje obeh tipov pismenosti – tradicionalnega in novejšega – je primerljivo s poznavanjem več jezikov in oboje omogoča osebno suverenost. Kot že povedano, je tradicionalna pismenost (ki vključuje tako razumevanje kot tvorjenje besedil) med ljudmi skoraj popolna. Rezultati raznih anket, projektov in raziskav ugotavljajo, da povprečni Slovenec uporablja vsaj en telefon, internet pa dnevno uporaba slaba polovica prebivalstva. Ob takih številkah je velika možnost čiste preselitve pismenosti s tradicionalne na novo definicijo. Čeprav je treba rastočo navdušenje nad digitalnim do neke meje omejiti, je treba, da razni znanilci pomembnosti ohranjanja klasičnega, prepoznajo dobre plati sodobnih načinov sporazumevanja. Elektronska pismenost širi demokratičnost (na to npr. kažejo podatki o relativno enaki porazdelitvi ženskih in moških ustvarjalcev spletnih portalov). Iz primerjave med številom uporabnikov »fizičnih« knjižnic in teh, dostopnih na spletu, je razvidno, da je slednjih, najverjetneje zaradi lažje in hitrejše dostopnosti, več. To narekuje potrebo po spodbujanju povečevanja koriščenja novih orodij in to ne le za »opazovalno«, temveč tudi aktivno, ustvarjalno vlogo.

Informacijska družba

Informacijska družba nadomešča nekdanjo industrijsko družbo, pojem pa zajema koncepte parcipativna družba, družbeni mediji, družbena omrežja, fanovska kultura, knjižna kultura ipd.

Ob pojavu naštetih novih kulturnih paradigem so mnogi zagovorniki fizičnih knjig začeli v boju za njihovo ohranitev predstavljati argumente proti sprejemu novega, opozicijsko pa so proti njim nastopili zagovorniki novega. Zagovorniki obeh stališč predstavljajo plodne utemeljitve, vendar se realnost bliža realizaciji strahu prvih – tiskana knjiga postaja predmet nostalgičnih vzdihovanj in estetskih eksponatov.

Wikiji

Wikimedio lahko metaforično označimo za novodobno definicijo informacijske družbe. Vsa njena hčerinska spletišča omogočajo lahko dostopnost, voluntarizem, kooperativnost in določeno stopnjo svobode interesov. Pojavljati so se začela v letu 2001, njihova glavna prednost pa je stremenje k oblikovanju in ustvarjanje spleta in ne zgolj uporabo tega za iskanje informacij.

Wikimedijina spletišča, ki so pomembna za sloveniste so:

• Wikipedija
• Wikivir
• Wikiknjige
• Wikimedijina zbirka
• Wikislovar

Obstoj jezika na Wikimediji v sodobnem svetu pomeni obstoj jezika sploh. V 16. stol. so se nacije uveljavljale z nastankom lastnega jezika, ko se je Biblija prvič prevajala, je bila slovenščina enajsta, v katero je bila prevedena. V 19. stol. je pomembnost jezika določala možnost epskega pesnjenja v ta jezik, v 20. stol. pa se je definicija premaknila v smer interneta.

Poskus slovarčka

jovialno - živahno

žehtar - golida, posoda za molžo

denuncirati - sporočiti nadrejenim o dejanju kake osebe z namenom škodovati ji; ovaditi, prijaviti

koncipirano - napravljeno, sestavljeno v koncept, osnutek

parcipativna družba - "sodelovalna družba"; nasprotno potrošniški družbi, pripadniki ne le trošijo, ampak sooblikujejo, ustvarjajo, delujejo v dobro družbe

paradigma - vzorec, primer