Uporabnik:Anamarijahajdin
Moje misli o Nova pisarija
[uredi]Nova pisarija do str. 30
[uredi]Moj začetek raziskovanja Nove pisarije je bil, kako pa drugače, šolski-torej, ko sem jo začela prebirati, sem jo brala kot le še eno izmed obveznih besedil. Vendar pa se je zgodilo nekaj, kar se pri branju obvezne šolske literature ponavadi ne zgodi, Nova pisarija mi je bila všeč. Delo je potrebovalo le par strani, napolnjenih z vrsto pametnih in vsekakor koristih besed, da mi je začelo odpirati oči novim stvarem.
Kot nekdo, ki je v življenju že napisal vsaj pet seminarskih nalog in kar nekaj več povzetkov življenj raznih avtorjev, sem seveda vedela kaj je Wikipedija, kako deluje in kako zelo uporabna je. Torej bi lahko rekli, da je bil moj začetek odkrivanja Nove pisarije nekoliko ciničen. To se je dokaj hitro spremenilo že z novo postavljeno definicijo pismenosti v modernem svetu in sami pomembnosti računalniške pismenosti.
Presenetil me je tudi nabor vseh možnih wikijev. Ne samo, da je filozofska fakulteta potrebovala le dobra dva dni, da mi je predstavila vsaj dvema novima wikijema (wikivir in wikiverza), Nova pisarija mi je pokazala še kako natančno se da določene wikije uporabljati za različne stvari in kako se jih da vpeljati v študij.
Nova pisarija do str. 60
[uredi]Teme obravnavane na teh tridesetih straneh (med str. 30 in 60) so predvsem namenjene obravnavanju tem o soavtorstvu ter predstavljajo različne poglede različnih ljudi na 'situacijo' Wikipedije in ta stališča včasih podpre, včasih pa tudi izpodbije s tako trdnimi dejstvi in argumenti, da tisti, ki nasprotujejo napredku družbe, tj. deljenju znanja z drugimi, za druge, na koncu prebranega delujejo prav smešno.
Po prebranih šestdesetih straneh je torej jasno, da je računalniška pismenost nujno zlo nove dobe, vsi mogoči Wikiji pa prava zakladnica znanja, danega svetu (in spletu) v mnogih jezikih, popolnoma nesebično, z namenom deljenja svojega znanja in z zavedanjem, da naše znanje ni popolno in da ga drugi lahko dopolnijo in tako pomgajao k prispevku deljenja znanja le iz principa dobrega.
Prvi vtis o Slavistični reviji
[uredi]Pred prihodom na filozofsko fakulteto sploh še nikoli nisem slišala za Slavistično revijo, sedaj pa je bila omenjena pri skoraj vsaki uvodni uri. Moje zanimanje zanjo se je torej povečalo in od srca se mi je odvalil kamen, ko sem jo lahko končno videla na lastne oči. Profesor Hladnik nam je dal vsakemu izvod in še isti trenutek smo vsi z navdušenjem začeli listati po njej. Revija se nedvomno razlikuje od raznih Lady, ki smo jih mogoče bolj navajeni, je pa vsekakor enako, če ne bolj, zanimiva. Članki, ki se nahajajo v reviji niso samo v slovenščini, ampak tudi v srbščini, izvlečki pa so vedno v angleščini. Tudi pisava ni ena sama, saj se pojavi tudi cirilica. Torej, prvi vtis? Super! Mogoče bo nekoč v Slavistični reviji objavljen tudi kateri od mojih člankov...
Mnenje o prebranem članku Slavistične revije in kratka obnova
[uredi]Članek, ki sem ga prebrala je eden prvih strokovnih člankov s katerimi sem se kdaj koli srečala. Njegova avtorica je Eva Premk Bogataj, naslov članka pa se glasi Vuk Stefanović Karadžić v slovenskem tisku. Ta članek sem si izbrala, saj sem ime pesnika že večkrat slišala in to vedno z pozitivnim prizvokom, vedela pa do sedaj o njem nisem praktično nič. Članek je razdelil Karadžićev vpliv na slovensko književnost v pet različnih časovnih obdobij. Izvedela sem, da se so se prva Karadžićeva dela pri nas pojavila v časopisih in revijah. Te objave so bile sčasoma vedno bolj pogoste in potrjujejo Karadžićev visok ugled v slovenskem knjižnem-literarnem prostoru. V obdobju med leti 1900 in 1950 so o Karadžiću pri nas govorili analitični članki Matija Murka, Slavka Raića in Antona Debeljaka. Odnos Kopitar-Karadžić je bil pred branjem članka popolnoma neznan in zagotovo zelo zanimiv, saj mi je pokazal Kopitarja v drugačni luči, kot sem ga dojemala do sedaj. Prav ta odnos je bil predmet številnih raziskav po letu 1950, o tem so pisali tudi: Jože Pogačnik, Janko Jurančič, Janez Rotar in Vladimir Osolnik. Karadžić je tako eden od pomembnejših vplivov na slovensko literarno zgodovino in ena izmed pomembnejših vezi Slovencev s srbsko kulturo in literaturo. Karadžićev odnos s Kopitarjem je bil po poročanjih izredno pozitiven in je deloval kot prijateljsko razmerje med učencem (Karadžić) in učiteljem (Kopitar). Članek se mi je zdel nadvse zanimiv in je v meni vzbudil novo navdušenje nad srbsko poezijo in me opomnil kako pomembno je ne pozabiti na skupno kulturno zgodovino Slovanov, jo ohranjati in se zavzemati za vzpostavljanje novih vezi med temi narodi.
23.6. ali moj rojstni dan
[uredi]Wikipedija pravi ne
[uredi]Triindvajsetega junija se, sodeč po podatkih Wikipedije in rodil niti en literat ali jezikoslovec. Očitno se je vesolje odločilo prepustiti ta datum meni, pa nič zato, nekdo mora biti prvi. Smrt pa 23.6. ni prizanesla. Leta 1972 je namreč umrl Jožef Blaznik, slovenski založnik in tiskar. Osem let kasneje, leta 1880, se mu je, tam zgoraj ali pa morda spodaj, pridružil še belgijski (flamski) pesnik Albrecht Rodenbach.