Uporabnik:Ana Kepic

Nova pisarija

Slovarček manj znanih besed

frankirati - na pismo nalepiti znamko
korespondenca - pisma, dopisi
kurziv - tiskana pisava s postrani oblikovanimi črkami
emotikon - simbol, ki izraža čustva, "smajli"
korespondent - kdor poklicno opravlja dopisovanje
egalitarizem - nadzor, da so ljudje enaki enakopravni
srenja - ljudje, ki jih povezujejo skupni interesi, dejavnosti, družbeni položaj
kalkiran prevod - dobeseden prevod

hermetično - nepredušno
entiteta - danost, kar obstaja
akumuliran - zbran, nakopičen
subverziven - prevraten
anarhičen - neorganiziran, neurejen

Moj vtis in komentar o prebranem

Zavedam se, da je e-pošta v marsičem nadomestila in izpodrinila tradicionalno pošto, saj je hitrejša in ravno zaradi tega v današnji družbi mnogo uporabnejša, vendar me žalosti, da ljudje - glede na napisano v članku in glede na pogovore, ki jih imam z vrstniki, sploh pa z ljudmi, ki so starejši od mene - ne uporabljajo več pisemskih ovojnic, znamk, navadnega papirja in črnila. Sama si že nekaj let redno ali občasno dopisujem z nekaterimi prijatelji in prijateljicami. Bo že držalo, da te je pred leti obšel poseben občutek zadovoljstva, če si prejel sporočilo po elektronski pošti, in se pustih vsakdanjih pisem nisi razveselil, danes pa je situacija, vsaj pri meni, ravno obratna. Vsak dan na e-naslov prejemam nič koliko elektronskih pisem, ki so polna različnih informacij, vabil, šal ... Resnici na ljubo bi težko živela brez elektronske pošte, predstavljajte si, da bi se za vsak skavtski sestanek, srečanje s prijatelji itd. dogovarjala preko tradicionalne pošte! Pri pisanju pisem gre za drugačno vrsto komunikacije, takšno, ki ni uporabne narave. Čeprav je pogovor v živo najbolj oseben, je pismo, napisano na roke, še vedno bolj osebno od tistega, natipkanega na računalnik in poslanega prek spleta. Za tradicionalno pismo se mora pisec potruditi ne zgolj pri izbiri besed, marveč tudi pri oblikovanju črk, pozoren mora biti na to, da se črnilo ne razmaže, v trafiki mora kupiti znamko, se sprehoditi do poštnega nabiralnika ... Skratka, za tako pismo se mora pošiljatelj bolj potruditi, stvar, v katero je vloženo več truda, pa je navadno tudi bolj cenjena. Občutek, ko po pošti prejmeš lično napisano pismo, je eden mojih najljubših. Kot sem že omenila zgoraj, se zavedam, da je e-pošta sestavni del naših življenj, članek se mi zdi uporaben, saj opozarja na stvari, ki jih med pisanjem marsikdaj pozabimo ali spregledamo, čeprav bi bilo prav, da bi bili nanje pozorni.

Prebrani sestavki o Wikipediji so ravno obratno od vsega, kar sem o njej slišala do začetka tega študijskega leta. V osnovni in srednji šoli je veljala za nezanesljiv vir, s katerega ni priporočljivo črpati podatkov, saj "se na njenih straneh najde mnogo napak". Skrb je seveda pogosto na mestu, v Wikipedijo namreč lahko objavlja kdorkoli, ki je količkaj vešč v uporabi računalnika. Prav zaradi te miselnosti je bilo še toliko bolj zanimivo prebrati prispevek nekoga, ki na Wikipedijo gleda s pozitivne plati in poskuša bralcu predstaviti njene prednosti. Branje mi je odprlo nov aspekt, kar mi je vedno všeč. Avtor v nadaljevanju učbenika razlaga o veščini pisanja in o tem, kako pomembno je, da se otrok uči pisati črke na "staromoden" način, saj s tem krepi svoje možgane, poleg tega pa dodaja, da bi bilo prav, če bi v šole uvedli tudi učenje tipkanja, saj so računalniki že zdavnaj del našega vsakdana. Nato se usmeri na bralca in avtorja, slednji naj bi imel več pravic, včasih celo preveč, kar lahko škoduje njegovemu delu, saj se zaradi prevelike zaščitenosti in nedostopnosti besedilo navadno manj bere. Nasprotno na Wikipediji "avtorskih pravic" praktično ne poznamo, saj soavtorji oz. souredniki lahko posegajo v besedilo in ga s tem (pre)oblikujejo, kar je po mnenju g. Hladnika velika prednost, ne pa slabost. Precej podrobno nam opiše tudi vse pravice, ki jih imajo pisci.

Besedilo Poletna noč

Poletna noč: https://sl.wikisource.org/wiki/Poletna_no%C4%8D

V kratki zgodbi nam avtor Forinjak po uvodu, v katerem opiše mirno in jasno poletno noč, predstavi dve mladi dekleti, sestri Ano in Viljemino, ki se zaupno pogovarjata v svoji sobici. Ana, mlajša od njiju, še ni občutila razočaranja zaradi ljubezni, polna je idealov, želja in upov, vznemirja se ob misli na to, kakšen bo njen srčni izbranec, njene predstave pa so usmerjene predvsem na telesne značilnosti, na njegov karakter pomisli šele, ko jo na to opomni starejša sestra Viljemina. Čeprav Viljemina trdi, da še nikoli ni bila zaljubljena, lahko dvomimo o tem, v njenem zadnjem stavku, da moškim ne gre iti na limanice, je zaznati nekaj grenkobe. Ana z navdušenjem razlaga o svojem učitelju, ki je bil njena "prva ljubezen", vanj pa so bile zaljubljene tudi vse njene sošolke. Seveda se iz take dekliške zatrapanosti ni mogel razviti resen ali kakšen drugačen odnos, učitelj najverjetneje sploh ni vedel, da je v učenkah zbudil tolikšno občudovanje, ki jim je bilo dodatna motivacija za prebiranje snovi, predavane med poukom. O ostalih zaljubljenostih, za katere vemo, da so bile, saj Ana na sestrino vprašanje, če je že bila zaljubljena, odgovori s sramežljivim: "Nekajkrat da.", v zgodbi ne izvemo ničesar, predvidevamo pa lahko, da so zaživele na plesišču, ko so mlajši od obeh sestra dvorili njeni soplesalci. Podobno se je dogajalo tudi starejši, vendar je ona ob takih poklonih zamahnila z roko češ, vse to govorijo tudi ostalim dekletom, kako naj vem, da pri meni mislijo resno. Del zgodbe se zaključi z Viljeminino zavrnitvijo Aninih sanjarij, nadaljevanje pa lahko pričakujemo v naslednjem podlistku Slovenskega naroda.

A je s tabo vse v redu?

Klasično vprašanje ob začetku študija, ki sem ga v preteklem mesecu slišala že neštetokrat, je: "Kaj pa ti študiraš?". Odziv prijateljev in znancev, ki sem ga največkrat deležna, me vedno znova preseneti. Težko razumejo, da je nekomu všeč študij maternega jezika, vsa tista pravila, ki smo jih imeli že začasa osnovne, kaj šele srednje šole vrh glave, pa seznam leposlovja, ki se vleče v neskončnost ... "Zaenkrat v študiju uživam," jim nasmejana odvrnem. Književnost mi je tako ali tako zelo pri srcu, nad branjem se navdušujem že od malih nog, poznati pravila naglaševanja, zapisovanja, poslušati o tem, kakšno mesto ima (slovenski) jezik v družbi danes in kakšno vlogo je igral v preteklosti, pa so, vsaj zame, same zanimive stvari.

Ja, z mano je vse v redu, nimam vročine, pri padcu s kolesom se nisem močno udarila v glavo ali doživela pretresa možganov. Slovenščina je enostavno zanimiva.

Slavistična revija

Ob preletu slavistične revije sem se na novo zavedla, kako sta jezik in literatura lahko zapleteni in zanimivi temi pisanja. Izvod bom zagotovo shranila in mu v prihodnosti namenila še več časa in pozornosti kot v preteklem tednu.

Pisanje biografskega članka

Ko izbiramo osebo, o kateri bi napisali biografski članek na Wikipedijo, upoštevamo različne kriterije, npr. kako pogosto je oseba omenjena v drugih geslih, s čim se ukvarja itd. Standardna poglavja takega članka so Življenje, Delo, Bibliografija, pogosto sledi tudi poglavje z naslovom Nagrade, proti koncu pa najdemo še poglavja Glej tudi (v njem so navedena gesla na Wikipediji, ki se povezujejo z osebo), Zunanje povezave (tam so navedeni spletni naslovi na temo) in Viri (poglavje običajno zajema tiskane vire, iz katerih smo črpali informacije za članek). V zgornjem desnem kotu strani najdemo sliko osebe, o kateri članek govori.

SlovLit

SlovLit je forum Slavističnega društva Slovenije. 18. 12. so bila na njem objavljena naslednja prispevka:

Dva literarna večera v Brnu

Mateja Kosi je poročala o dveh dogodkih iz tujine. Na oddelku za slovenistiko na Filozofski fakulteti Masarykove univerze v Burnu so 11. in 15. decembra organizirali literarna večera. Najprej jih je obiskal pisatelj Milan Dekleva, ki je odgovarjal na njihova vprašanja ob prevodu svojega romana Zmagoslavje podgan v češčino in jim celo zaigral na pianino. Nekaj dni kasneje, 15. decembra, je pri njih gostoval še Klemen Pisk, ki jim je z dobršno mero humorja in ironije razlagal ozadja svojih kratkih zgodb, ki so izšle v zbirki Pihalec, češka izdaja pa je luč sveta ugledala pod imenom Foukač.

Komarovi Puškinova medalja

Lektorica Tatjana Komarova je prejela Puškinovo medaljo, tj. visoko državno odlikovanje, ki ga za posebne zasluge pri širjenju ruskega jezika in promociji ruske kulture podeljuje ruski predsednik. Ob podelitvi so bili navzoči predstavniki Ministrstva za zunanje zadeve, Oddelka za slavistiko in društva Slovenija Rusija. Odlikovanje je Tatjani Komarovi podelil veleposlanik Ruske federacije njeg. eksc. dr. Doku Zagajev in ji obenem čestital za več kot dvajset let pedagoške dejavnosti in predanost poklicu.

Literarnovedni dogodek

Predstavitev prevoda romana Fulvia Tomizze Zlo pride s severa je potekala 21. 12. 2015 ob 18. uri v Beletrinini knjigarni na Novem trgu 2 v Ljubljani. Prevajalka Vera Troha, slavistka Jasna Čebron in filozof in prevajalec dr. Igor Pribac so govorili o delu pisatelja Tomizze, ki je s pomočjo poglobljenega preučevnja rimskih in beneških arhivov napisal zgodovinski roman. Njegovo delo skozi zgodbo brezdomca razkriva skrivnosti o istrskem protestantizmu.

Iskanje kritik

Primera iskanja kritik

1. delo: Rupel, Dimitrij. Maks: roman o maksizmu ali Boj med večino in veličino. Ljubljana: Lipa, 1983.

Kritike:

Bajt, Drago. Dimitrij Rupel: Maks. Razpotja: razprave, eseji, članki, kritike (1986). 93–96. COBISS
Belcijan, Nina. Vprašanje postmodernizma in zgodovine v dveh Ruplovih romanih Maks in Povabljeni pozabljeni. Diplomsko delo. Ljubljana, 2003. COBISS

2. delo: Pregelj, Ivan. Mlada Breda. Celovec: Družba sv. Mohorja, 1913. Cobiss.

Kritika:

Debevec, Jože. Mlada Breda; Povest. Ljubljana: Dom in svet 26/11. 1913. 435–437. dLib.

Iskanje kritik iz časa pred in po 2. svetovni vojni

Pred drugo svetovno vojno so kritike izhajale v časopisu, ki ga je izdajala Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti (Bibliografiji rasprava, članaka i književnih radova, 1–2), kritike iz časa po 2. svetovni vojni pa najdemo v NUK-u, Cobissu, Slovenski bibliografiji in nekaterih drugih katalogih.