Uporabnik:Veronika Pucelj

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Zapiski Nove pisarije[uredi]

Odločila sem se za branje tiskanega izvoda Nove pisarije. Zakaj? Predvsem zato, ker imam rada knjige; rada jih primem v roke, jih označujem, podčrtavam, lepo dišijo ... Poleg tega pa se je (po mojem mnenju) lažje udobno namestiti s knjigo kot pa z računalnikom. Zavedam pa se tudi, da se lahko izvirnik spreminja ravno v tem trenutku in se razlikuje od natisnjene variante.

Uvod[uredi]

Sprva je bil mišljen naslov Nova pismenost, ki bi spominjal na dela Valentina Vodnika iz začetka 19. stoletja. V tistem obdobju je pismenost pomenila slovnico, v današnjem času pa je pismenost opredeljena kot 'znanje branja in pisanja' ter 'znanje, poznavanje česa sploh' - tako lahko govorimo o digitalni, medijski, kulturni, bralni idr. pismenosti. Pridevnik nova namiguje na t. i. nove medije, vendar se kljub temu omejuje na tradicionalne oblike pismenosti - ukvarja se predvsem z besedilom na zaslonu. Knjiga je zastavljena v Wikimedijinih spletiščih iz večih razlogov: knjiga se lahko dopolnjuje s strani uporabnikov, mogoč je vpogled v zgodovino nastajanja knjige, besedilo nastaja sproti (uporabljajo se lahko tako dokončana kot nedokončana poglavja - wikiknjiga ni zaključena enota), poleg tega pa lahko opazujemo nastajanje knjige. Pojavi pa se nekaj zadreg: kje je primerno mesto za omembo avtorja, kaj je pravzaprav datum izdaje (v tem primeru je to datum vpisa prve izdaje v Cobiss) in kako se bodo razumela bistvena dopolnila knjige. Naslov Nova pisarija parazitira na Prešernovo satirično pesnitev, s katero je karikiral ideal ljudskega jezika in nabožnega utilitarnega pisanja kot primerne podlage za slovensko besedno umetnost ter ironiziral nasprotnike svoje poetike (Kopitarja, Metelka, Ravnikarja, Pauška). Primeren je tudi zato, ker se začne enako kot vse novodobne tožbe vseh, ki so zaskrbljeni zaradi nekontroliranega in količnisko neobvladljivega porasta pisanja. To ni prva 'reciklaža' Prešernove pesnitve: publikacija Pred tremi leti in druge (izdal Propagandni odsek IX. korpusa NOV in POJ) je tretji zvezek zbirke Nova pisarija.

1 PISMENOST[uredi]

biti pismen = obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo

• sprva status sposobnosti priviligirane manjšine

• uvedba obveznega šolanja (konec 18. st. pri nas) → pismenost postane nuja vsakega posameznika

• danes: pismenost določa stopnjo razvitosti in civiliziranosti družbe

• nekoč: pisati = pisati z roko - danes? (poleg šolarjev) pisci grafitov, kaligrafi, redki pisci pisem

• spremembe komunikacijskih navad → konflikti med sporazumevalnimi praksami starejših in mlajših

• pismenost = dvojna sposobnost: sprejemanje in razumevanje ter tvorjenje in posredovanje (aktivna udeležba v komunikaciji)

• kreativni del komunikacijskega razmerja v novih medijih (do nedavnega) precej omejen, odzivanje sprejemnikov ni bilo predvideno

• spretnost rokovanja z elektronskimi napravami (≠ pismenost) → samoumevno

• tožbe o pasivizaciji in manipulaciji prejemnikov se razblinjajo → interaktivnost!

• pismenost ni ena sama → specialne pismenosti = sposobnost komunikacije v zaokroženih skupinah in specifičnih situacijah; ni obvezna (je priporočljiva)

splošna pismenost = spretnosti za znajdenje v vsakdanji komunikaciji - samoumevna, obvezna; suverenost, težje manipulirani

• testi pismenosti - publicistična vznemirjenost ob slabih rezultatih → pismenosti pripisujemo velik pomen

bralna (funkcionalna) pismenost = izurjenost za pravilno razumevanje sporočil v kulturi, ki ji pripadamo → primanjkljaj kreativnosti

• Robinson: prizadevanje za kreativnost pomembnejše od opismenjevanja; Hladnik: kreativnost kot zadnji cilj opismenjevanja

• komunikacija preko mobijev in računalnikov del pismenosti (vsakdanja pisna sporočila tipkamo, povprečni Slovenec uporablja vsaj en telefon, sporočila v računalnik tipka približno milijon Slovencev)

• če bi želeli pismenosti vrniti poseben status: prag pismenosti = internetno publiciranje (6 % ljudi) → vendar pismenost danes določa obnašanje velike večine, prizadevajmo si za vključevanje vedno novih aspektov in zahtev ter širiti krog pismenih

• ignoranca do elektronske komunikacije: ljudje, ki tradicionalno skrbijo za opismenjevanje - razvoju komunikacijske tehnologije se je nesmiselno upirati

• računalniki nam odpirajo vedno več možnosti - nalagajo nam vedno več dela (računalnik ne bo opravil dela namesto tebe)

• novodobna elektronska pismenost je nujni sestavni del splošne pismenosti in širi demokratičnost: prvič v zgodovini pisanja je delež žensk enak deležu moških (med objavljajočimi knjižnih publikacij je ženskega spola komaj dobra tretjina)

• kreativna dejavnost udeležencev razpršene sodelovalne omrežne produkcije znanja = merilo in standard splošne pismenosti?

• razviti svet: pismenost skoraj 100 % (delež nepismenih primerljiv z deležem umsko prikrajšanih) → rezultat obveznega osnovnega šolaanja, potrditev civiliziranosti

•zanimajo nas višje oblike pismenosti: sposobnost tvorjenja pisnih sporočil in njihovega razširanja v javnosti → te je precej manj (manjšina) - razlog? Vlogo pišočega ljudje povezujejo s čudaštvom - potrebujejo jih in spoštujejo, a ne cenijo enako kot fizičnega dela ali ustnih informacij

• s pisanjem se ukvarja zelo majhen del populacije

• ↑ kriteriji pismenosti → ohranjen priviligiran položaj

• družba kulturno raste, kadar se kriteriji za dejavno participacijo v kulturi dvigajo (zaostrovanje habilitacijskih kriterijev, izločanje manj kompetentnih piscev ipd.)

• informacijska družba: podjetnost naj bi se prednostno nanašala na udeležbo pri produkciji informacij → podjetnost = (kulturna) kreativnost


1.1 Informacijska družba[uredi]

• informacijska družba = socialna paradigma današnjega časa (participativna kultura, družbeni mediji, družabna omrežja, fanovska kultura)

• nove kulturne paradigme: tiskana knjiga : e-knjiga → očitanja in predsodki

• kultura tiskane knjige se umika drugačnim informacijskim kanalom, njena civilizacijska vloga je marginalizirana: butični estetski objekt in zbirateljski artikel

• visoka civilizacijska stopnja: digitalna informacija ni ranljivejša od natisnjene

• potreba po brisanju informacij je bila prisotna tudi v zgodovini

• tiskanje knjig = proizvodnja bencinskih in dizelskih avtomobilov


1.2 Wikiji[uredi]

• Wikipedija idr. (< Wikimedia) = metafora pojma informacijske družbe, sodobne pismenosti, vizije prihodnje družbe

→ +: lahka dostopnost, voluntarizem (tešenje rdovednosti in pridobivanje znanja, ne ekonomski prosfit), kooperativnost, tesnejši stik z realnostjo - upoštevanje sprejemnikove dojemljivosti, interesov, nagovarja k enciklopedičnemu izražanju

• hav. wikiwiki = 'res hitro'

• wikiji = žargonski izraz za skupek spletišč, ki so se pojavila leta 2001; vzorčna oblika sodobne pismenosti

• Wikimedija:

→ Wikipedija (pojmovnik strok, popis leposlovnih in strokovnih avtorjev, inštitucij, dogodkov, besedil idr.)

→ Wikivir (za stara besedila v javni lasti)

→ Wikiknjige (za naše knjige in priročnike)

→ Wikiverza (za seminarje, projekte, predavanja)

→ Zbirka (za slikovno gradivo)

→ Wikislovar

→ ...

• Wikiji primeren vmesnik za: Butalopedijo, Koropedijo (koroška wikipedija), Karl-May-Wiki

• oddelki in leterarnovedni projekti na wikijih: English and Comparative Literture Department; Prostor slovenske literarne kulture

• wikiji = spletna računalniška tehnologija druge generacije

• Wikipedija = možnost uporabnikovega (bralčevega) poseganja v spletišče, ne le prebiranje informacij

• vitalnost jezikov in njihova sposobnost preživetja:

→ 16. st.: Biblija v nacionalnem jeziku (Slo. 1584)

→ 19. st.: epska pesnitev (Slo. 1863 Krst pri Savici)

→ konec 20. st.: operacijski sistem Okna (Slo. 1995)

→ danes: Wikipedija?

• Kornaijeva kategorizacija jezikov:

~ 1. skupina: comfort zone (16 svetovnih jezikov)

~ 2. skupina: vitalni jeziki - digitalna orodja jim zagotavljajo nadaljni obstoj (83 jezikov, tudi slo.)

~ 3. skupina: border line - jeziki z nejasno prihodnostjo (90 jezikov)

~ 4. skupina: umirajoči oz. mrtvi jeziki - jeziki, ki se samo še pišejo (41 jezikov)

• jeziki na Wikipediji: 290 nacionalnih Wikipedij; delež angleške se zmanjšuje, čeprav ima največ klikov (sledijo ji jap., nem., šp., rus., fr., it.)

• vsak jezik ima svoj pogled na svet in ga po svoje modelira; več jezikov → več kult. izbir → večje možnosti preživetja

• slovenska Wikipedija

→ od leta 2002

→ 0,5-odstotna udeležba slovensščine pri akumuliranem znanju (v 14 letih več kot 150.000 gesel)

→ registriralo 6 % populacije ≈ število živečih objavljajočih avtorjev; 20 ljudi prispeva 83 % vnosov - jedro sl. wikipedistov: administratorji

• status člankov na W. urejen z licenco creative commons (cc) = 'licenca ustvarjalnega ljudstva' = "ustvarjalna gmajna"

→ nekoč nadomestila copyright (trad. avtorska zakonodaja)

→ licenca cc zahteva priznavanje avtorstva, ki pa je kolektivno → potreba po izpostavljanju posameznega avtorja odpade

• avtoriteta (v W.) = ovira kreativnosti pos. in njegovi svobodi; avtorstvo = stvar ega in želje po honorarju; sodbe wikipedistov (osebni ugled) imajo posebno težo → status subverzivnega oz. anarhičnega medija

• proizvodnja inf. na W. = alternativa državnim in tržnim družbenim sistemom

• na vrhu vsake strani so zavihki: Članek (Stran, Preberi); Pogovor; Uredi oz. Uredi kodo: Zgodovina

• verodostojnost zagotvljajo utečeni recenzijski postopki; zazeti posamezniki

• večja dostopnost znanstvenih informacij

• spremenjen odnos skupnosti do strokovne verodostojnosti - relevantna tudi argumentirana stališča ljudi iz drugih strok in splošne publike

• nevtralnost = eden glavnih wikipedijskih principov (moralna ekonomija)

• W. = ljudki muzej znanja, reprizatorij vsega, kar se zdi vredno spomina

• po čem se W. razlikuje od ostalih publikacijskih možnosti?

→ z njo ni ne države ne mrdnarodne profitne družbe, nima zaposlenih

→ picem ni za zaščito avtorskih pravic

→ vsakdo lahko prispeva (emancipirnost, odgovornost)

→ namesto tekmovanja sodelovanje

→ objave so neposredno mednarodno primerljive (ob levem robu drugojezična gesla - nacionalna specifičnost)

→ samorefleksivnost (pogovorna stran, historiat gesel)

• posebna korist za Slovence? Kulturna blagodejnost, pozitiven vpliv s/z:

→ princip dajanja (sharing: delitev vs. dajanje)

→ princip pomoči (namesto privoščljivosti)

→ prostovoljno zastonjkarstvo

→ vpetost v svet

→ naslanjanje na lastno pamet (premišljeno kršenje pravil)

→ pluralnost

→ potrpežljivost

→ zavest o nedokončanosti in spremenljiv značaj znanja


1.2.1 Wikiji in šola[uredi]

• Wikipedija in sestrska spletišča (Wikiverza!) so močno pedagoško orodje

→ prostovoljnost?!

• akademski svet: meja med sfero delovne prisile in prostočasovnih hobijev zabrisana → razlog za uporabo v fakultetnih seminarjih (+ neko mora pisati gesla na teme književnosti)

• izziv šoli → soočenje z realnim svetom

• privzgoji odgovoren odnos do skupnosti

• zavračanje dela na Wikipediji zaradi nepripravljenosti za sodelovanje pri pisanju člankov, posmezniki nočejo poseganj v njihovo delo, študentje morjo spremljati svoj izdelek (ne morejo kar pozabiti nanj)

• Wikipedija ≠ spletna učilnica

→ Wikiverza = 'peskovnik', pripravljalnica za vstop v Wikipedijo

→ podobna orodja: Moodle, MOOC - Wikiverza enostavnejša za uporabo (ne zahteva montaže programa na računalnik)

→ Wikiverza zaradi svoje maksimalne odprtosti ni primerna za ocenjevanje študentskih izdelkov

• vandalizem


1.3 Avtor[uredi]

• do 60. let 20. st. je bila literarna veda usmerjena k avtorju

→ avtorska biografija eminenten žanr

→ Ivan Prijatelj: Duševni profili slovenskih preporoditeljev; Anton Ocvirk: Levstikov duševni obraz

• naslednja generacija preusmeri pozornost k besedilu

→ "Kaj je avtor hotel s tem povedati?" - prepovedano!; pomembna avtonomnost umetniškega besedila

→ Matjaž Kmecl, Helga Glušič, Franc Zadravec idr.: Lirika, epika, dramatika

• v 80. letih spet nova generacija preusmeri pozornost k bralcu in njegovim kulturnim interesom, potrebam in obzorju

→ šudije o trivialni literaturi (= literatura za bralca; nasprotje: elitna literatura = avtorska literatura)

→ teža besedila se določa v razmerju do bralca (zgodovinskega in aktulnega) - na prvem mestu je posameznik in njegove pravice (demokracija)


1.3.1 Motivacija za pisanje[uredi]

• predmet, vreden ubesedovanja; zaradi samega sebe; za katero od socialnih skupin (npr. nacionalno skupnost); "za narodov blagor"

• etika strokovnega pisanja: etično sprejemljivo pisanje izvira iz zanimanja za temo samo, ne pa raziskovanje in pisanje z namenom samopromocije avtorja, manipulacije rezultatov ali mnipulacije in zlorabe zainteresirane publike oz. strokovnih bralcev

→ avtorski napuh

→ namerno zanemarjanje gradiva, ki bi pripečjali do nasprotnih rezultatov

→ 'sedenje' na zbranem gradivu

→ kolegu speljemo temo in objavimo članek na podlagi gradiva, ki ga je sam zbral

  • skribomanija, grafomanija (obsesija s pisanjem)

• znanost išče primerne teorije, ki naj pomagajo razumeti delovanje nekega segmenta sveta

→ znanstvenik oblikuje določena predvidevanja, ki jih preveri z opazovanjem ali eksperimentom

→ znanstveno pisanje predpostavlja močno radovednost pisca glede predmeta samega in poskuša zatreti moteče druge pobude za pisanje

• znanstveno pisanje : leposlovje

→ poudarek na način, kako je nekaj sporočeno, ne toliko na vsebino poročila

→ bralci bolj raznoliki, težje opisljivi

  • ekskluzivno leposlovno berilo - namenjeno ozkemu krogu strokovnjakov (potreba po samopotrjevanju elit)

• pisanje, ki se ne ozira na na sposobnost dojemanja, interese in želje publike, je neprofeionalno in nepotrebno

• misel na bralca = pogoj, da sporočilo doseže svoj cilj

• napačno razumevanje, iskanje altrentivnega pomena besedila ipd. prej pravilo kot izjema

• tehn. možnosti → omogočajo množičnejšo udeležbo v pisanju

→ (utopični) socialni ideal družbe kreativnih posameznikov, ki kreativnost izražajo tudi s pisanjem (produkcijo informacij)

• področja pismenosti (teorija funkcijskih zvrsti jezika): za vsakdanje sporazumevanje, leposlovno, strokovno in znanstveno ter publicistično

• poljudnoznanstvena besedila: strokovna ali publicistična? → razločevanje glede na prostor objave in glede na namembnika:

→ znanstvena: objave v revijah, zbornikih, knjigah, spletiščih, ki imjo status znanstvenih publikacij

→ strokovna: objave, ki znanstvena spoznanja prenašajo k širšemu uporabniku in jih popularizirajo - v šolah, enciklopedijah, leksikonih, slovarjih

→ publicistična: objave v dnevnem časopisju, zabavni periodiki, blogi avtrojev brez ustreznih strokovnih referenc itd.


1.3.2 Izbira jezika[uredi]

• jezik znanstvenih objav?

→ globalna javnost → lingua franca (ang.); domača publika → domač jezik (slo.)

• nevtralni jezik znanstvenih razprav o slo. književnosti = slo.

• izvlečki in povzetki v tujih jezikih: Slavistična revija od 1950 dalje

• slaba vidnost objav v drugih jezikih ← malomarnost bralcev, nezadostna promocija s strani tvorcev (povzetki v ang., vključitev v kazala ipd.)

• prizadevanje za mednarodno izmenjavo inf. na svojem strokovnem področju - povabilo poznanih tujih akterjev na domačo razpravno sceno; prijava k besedi na konferencah v tujini, pošiljanje člankov za objavo v tuji reviji

• slovenska Wikipedija: zbiranje strokovnih spoznanj slo. raziskovalcev in inštitucij; primerjava znanja z drugimi jeziki, spodbuda k vzajemnemu poseganju

• Domenico Fiormonte (it. digitalni humanist): neenakopravna udeležba jezikov v svetu - jezikovna in kulturna ignoranca, predsodki ang. govorečih akterjev


1.3.3 Izbira teme[uredi]

• kazalec razvitosti sistema in življenjskega standarda: število izbirnih možnosti

• prej omejene izbire, zdaj število možnih izbir ↑

→ ↑ št. pišočih, št. knjižnih izdaj; oblikovanje novih publikacijskih kanalov (blogi, spletne konference in diskusije idr.)

• izbire le navidezne?

→ z realizacijo ene možnosti se samodejno odpovemo vsem drugim

→ odločitve tipa ali-ali - včasih človek odločal med dvema radikalno različnima možnostima (status usodne odločitve)

→ pravo vrednost imajo samo realizirane, konzumirane izbire

→ odpoved potrošniškemu razmišljanju, izstopiti iz vloge potrošnika

• od pravilnosti izbir nismo več odvisni → užitek v zavesti njihove raznolike ponudbe

• ceniti tudi neuresničene izbirne možnosti

Slavistična revija[uredi]

Prvi vtisi[uredi]

Rdeča barva. Tanka. Vonj po novem. Ko sem jo v predavalnici prelistala, sem pomislila: zdaj gre pa zares zares! Hitro sem jo potisnila v torbo in jo pustila čakati - tako potrpežljive so le knjige. Ko sem jo končno spet prijela v roke, se je njen vonj po novem že nekoliko uležal. Ko sem preletela kazalo, se je moj pogled ustavil na nekaj naslovih, ki so se mi zdeli zanimivi, ko pa sem se lotila branja, me je kaj hitro minilo - toliko strokovnih besed in izrazov!

Breda Marušič: Sodobni slovenski roman na gledališkem odru (Filio ni doma, Katarina, jezuit in pav ter Čefurji raus!)[uredi]

V gledačišču so pogosto uporabljena nedramska besedila, umetnostna in neumetnostna, najprivlačnejši za gledališče pa ostaja roman. Transformaciji nedramskega besedila v dramsko obliko imenujmo dramatizacija, uporabljata se tudi izraza priredba in adaptacija. V tem procesu se roman preoblikuje v dialoge in odrsko dogajanje, kjer so uporabljene geste, podobe, glasba - ta postopek je vedno drugačen, nekateri pristopi sledijo izvirniku s prepisovanjem dialogov, drugi pristopi pa v romanu poiščejo izhodišče za uprizoritev in ga izvirno nadgradijo. Posegom v roman se ni mogoče izogniti; dialogi se preoblikujejo, zgodba se reorganizira, zmanjša se število dramskih oseb (sdruževanje stranskih likov v enega), aktualiziranje itd. Včasih prirejanje romana poteka le na odru in se ne zapisuje, če pa je dramatizacija zapisana, režiserjevo branje ni nujno zavezujoče. Postopki prirejanja in uprizarjanja romanesknih besedil so zelo raznovrstni, zato je avtorica za svojo razpravo izbrala te romane: Čefirji raus!, Katarina, pav in jezuit ter Filio ni doma. Namen prispevka je raziskati odnos med vsemi tremi členi dramatizacijskega postopka: prototekst (roman), dramski tekst in uprizoritev.

Sodobni slovenski roman je izraz, ki v ožjem smislu označuje besedila, ki so nastala po letu 1990. Raziskovalka tega dela slovenske literature Alojzija Zupan Sosič poudarja naslednje skupne značilnosti: vračanje k tradicionalnim modelom (žanrski sinkretizem), prenovljena vloga pripovedovalca (ironična perspektiva), povečan delež govornih prvin (pogovorni jezik postane jezik pripovedi) - vse te značilnosti najdemo v vseh treh v prispevku obravnavanih romanih. Sodobni slovenski roman se je začel uprizarjati šele v poznih osemdesetih letih, ko se je pojem gledliškega teksta izjemno razširil - ni bil več razumljen v okviru dramske forme, uporaba nedramskih (predvsem modernističnih) besedil pa je zahtevala drugačne načine prirejanja: montaže, odrske konstrukcije, vizualizacije, postramsko gledališče ipd. Med tujimi besedili je sodobni slovenski roman v manjšini (v zadnjih tridesetih letih so bili uprizorjeni Ukane, Galjot, Resničnost, Levitan, Don Juan na psu ali zdrav duh v zdravem telesu, Balerina, Balerina, Filio ni doma, Severni sij, Katarina, pav in jezuit, Fužinski bluz, Spopad s pomladjo, Nekropola, Čefurji raus!, Črni dnevi in beli dan ter Angel pozabe. Za slovensko gledališče pa sta najbolj zanimiva Drago Jančar in Boris Pahor; verjetno je izbor njunih romanov pogojen z zunajliterarnimi dejavniki (priljubljenost in prepoznavnost obeh avtorjev), saj ni zaznati poudarjene dramatičnosti oz. besedilne teatralnosti. Prireditelji navedenih romanov so režiserji in dramaturgi, pisateljev je manj, a še ti so dramatiki in/ali režiserji (Jančar, Partljič, Jovanović). Najpogosteje uporabljen izraz za prenos romanesknega besedila v dramsko obliko je dramatizacija. Naslovi romanov se praviloma ohranjajo tudi v dramatizaciji in uprizoritvi (izjema: Jančarjev Galjot (Sojenje Johanu Ottu), v nekaj primerih je prišlo do delne modifikacije naslova. Nobena od dramatizacij ni izšla v samostojni knjižni obliki (objavljene v Slovenskem gledališkem muzeju ali na AGRFT kot čitalniški izvod).

Filio ni doma je roman avtorice Berte Bojetu, s svojimi antiutopičnimi lastnostmi novost v slovenskem litrarnem prostoru. Osredotoča se na zasebno dogajanje v (bližnji) preteklosti. V ospredje postavlja uničene eksistence, ranjene posameznike, ki ne znajo delovati drugače, kot da vedno znova uničujejo svoje sotrpine (logična posledica življenja v zaprtem in strogo urejenem družbenem sistemu). Antiutopične značilnosti romana se kažejo v dogajalnem prostoru: nedefiniran otok, dnevniški zapisi, spolnost kot sredstvo manipulacije, nadzorovana rojstva, sistematično odtujevanje ljudi, omejevanje izobrazbe, omejena vloga narave. Roman je razdeljen na tri dele - tri zgodbe: prvi del je Filiina zgodba (najkrajša, najmanj pove o življenju na otoku), drugi del je Helenina zgodba v obliki dnevniških zapisov (življenje v Zgornjem mestu, kjer bivajo ženske), tretji pa Urijeva zgodba, ki jo sprva pripoveduje tretjeosebni pripovedovalec, nato prvoosebni v dveh povedih ter na koncu drugoosebni (življenje v Spodnjem mestu, kjer živijo moški). Avtor priredbe Tomaž (Jonatan) Šmid je zasnoval tradicionalno dramatizacijo v smislu precejšnje zvestobe protobesedilu (v dramskih likih, scenografiji, kostumografiji). Bistven odmik od romana se kaže v reorganizaciji pripovedi, vzpostavitvi sukcesivnosti in izpostavotvi Helenine zgodbe; izgubi se pestrost pripovedovalcev, pogosti so postopki strjevanja in poenostavljanja zgodbe, izpuščanje dogajanja, tekst je nadomeščen z gestičnim, vizualnim in avditivnim delom. Damir Zlatan Frey je v svojem avtorskem projektu po motivih Berte Bojetu dramatizaciji sledil zgolj v podjanju zgodbe, ki je še bolj skrčena in poenostavljena kot v Šmidovi dramatizaciji. Številni dramski liki postanejo del ženskega ali moškega kolektiva, besedni del se povečini preoblikuje v gibe, kretnje, mimiko, glasbo, neartikulirane glasove. (Po)ustvarja se nasilna, sprevržena, groteskna atmosfera romana. Uprizoritev ohranja tridelno zgradbo. Scenograf Andrej Stražišar je dvojnost romanesknega dogajalnega prostora rešil s stopniščem. Kostumi so stilizirani, veliko izpovedno in estetsko moč ima glasba (zmes ljudske pesmi in tehno ritmov). Očiščevalno moč umetnosti, ki jo v romanu Filio črpa iz slikarstva, nadomesti glasba. Uprizoritev v svojem koreodramskem izrazu ne more in ne želi uresničevati absolutne zvestobe romanu; kljub temu je režiserju uspelo ohraniti sporočilnost in duha romana ter izraziti spoštljiv odnos do pisateljičinega opusa, ki ga je tudi navdihoval ob snovanju uprizoritve.

Katarina, pav in jezuit je sodobni zgodovinski roman, ki ga je napisal Drago Jančar. Dogajalni čas (18. stoletje) zaznamujejo družbeni in moralni razkroj, bližajoča se revolucija, znanstveni napredek in vraževerje. V ospredje so postavljene tri dramske osebe: Katarina, (ne več) mladenka, naveličana čakanja na nekaj/nekoga, ki se v strahu pred samoto in staranjem ter v upanju po spremembi odpravi na romanje. Sledi srečanje z jezuitom Simonom, ki jo reši iz vodne ujme in odnos z Windischem, kjubezenski trikotnik, ki se konča s Simonovo še večjo odtujenostjo in z nezmožnostjo prave ljubezni po umoru tekmeca. Roman se konča z jezuitovim životarjenjem in Katarininem novem življenju s (Simonovo) hčerjo. Pestrost motivov in prdstavna slikovitost romana se odražata v množičnih prizorih iz romarskega življenja, sanjskih vizijah in opisih narave. Jezikovna večplastnost nastaja iz ekspresivnega besedja, svetopisemskega sloga, paralelizmov in z njimi povezane ritmičnosti pripovedi ter pogovornih izrazov. Pripovedovalec prehaja iz avktorialnega v personalnega, pogosta je ironična perspektiva. Drago Jančar in Janez Pipan sta transponiranje tega obsežnega in kompleksnega besedila opredelila kot dramatizacijo. Izpostavila je tri protagoniste iz naslova in tri temeljne življenjske principe, ki jih določajo: Katarinina ženskost, ki v sebi nosi ljubezen in lepoto; oficir kot nosilec vojaškega, osvajalnega načela moči in oblasti; jezuit pa sledi poti duhovnosti in bogoiskateljstva. Jančarjeva osnovna namera je bila napisati dramo, v kateri bodo trčila vsa tri načela, s čimer bo tragedija treh intimnih usod dobila nadčasovni pomen, in zožiti perspektivo iz širšega, kolektivnega dogajanja na intimne usode. Nastala dramatizacija daje vtis pretiranega sledenja konceptu zvestobe protobesedilu. Njegove ambicije po postopnem oženju perspektive ter navezave na barok (kontrasti) so bolj realizirane v Pipanovi uprizoritvi. Pipan uvaja redukcije obsežnih epskih pasaž ali pa jih nadomešča z neverbalnimi gledališkimi znaki. Problem različnih dogajalnih prostorov in obsežnih čaovnih obdobij režija rešuje s svetlobnimi učinki in z minimalno spremembo scenografije. Prehode med prizori in spremembe dramskega časa ustvarja preplet filmske glasbe in folklornega glasbenega izročila. Največ je v dramatizaciji izgubil lik Windischa - postal je še bolj bahav, ciničen in omejen. Neprepričljivost Simona iz dramatizacijr zmanjšujeta režija in igralčeva interpretacija. Režiser Pipan se podobno kot Frey odloči za več kolektivnih prizorov; poleg Jančarjevih posegov (manjše število oseb, spremembe in poenostavitve) so opazni tudi Pipanovi, čeprav ne v tolikšni meri kot Freyevi. Uprizoritev je tudi odpravila manjše nedoslednosti in nemotiviranost dogajanja ali karakterizacije, ki so se zgodile ob dramatizciji. V tretjem delu se zgosti uporaba neverbalnih gledaliških znakov, s čimer režiser doseže stopnjevanje napetosti. Povod za Windischev umor in način, kako ga Simon izvede, sta prilagojena gledliškemu mediju, vendar nista v neskladju z motivacijo v romanu. Uprizoritev se konča kot se začne: z modro svetlobno vertikalo, kar omogoči odprt konec.

Čefurji raus! je roman Gorana Vojnovića. Osrednji strukturni, tematski in kompozicijski princip je govor - na nek način je čefurščina oziroma fužinščina glavni junak pripovedi. Je jezik tako pripovedi kot dialogov. Obe ravni se med seboj razlikujeta, saj dialogi vsebujejo bistveno več neslovenskih prvin kot Markova pripoved; ta postane bolj intenzivna, ko se v stresnih in čustveno nabitih trenutkih oddaljuje od slovenščine. Poleg dialogov Vojnović uporablja tudi monolog in polilog. V kratkih poglavjih je podana zgodba o ključnih dogodkih Markovega odraščanja. Pogosto uporablja drugoosebnega pripovedovalca (ki nagovarja implicitnega bralca) in dramatični sedanjik, zaradi česar spominja na strukturo dramskega oziroma filmskega prizora. Karakterizacija oseb poteka skozi govor, kar zlasti velja za glavni lik v romanu - Marka. Prireditelj in režiser monodrame Čefurji raus! je Marko Bulc. V svoji odrski ilustraciji je roman z namenom zabavati publiko in z izogibanjem vulgarizmov, seksualnosti ter težav s policijo (skratka biti komercialno uspešen in neproblematično všečen)vizgubil precej družbenokritičnega naboja. Bulc se je odločil za monodramo oz. za monokomedijo zaradi strukture romana, značilnosti pripovedovalca, živega in učinkovitega jezika (ter iz povsem thničnih in finančnih razlogov). Dramatizacija se v celoti realizira na odru; ker pa je prireditelj obenem tudi režiser, ne vsebuje didaskalij. Podobno kot Šmid je Bulc reorganiziral pripoved, da je zgodba postala preglednejša. Veliko je črtanja besedila, nekaj malega je dopisovanja (ne toliko kot pri Jančarju), z namenom uvajanja nove teme. Uprizorietv poteka na popolnoma praznem odru, brez rekvizitov, scenografije, kostumografije, oblikovanja luči. Le na začetku in koncu se pojavi glasba raperja Zlatka, ki nekoliko pripomore k časovni in prostorski umestitvi dogajanja - v primerjavi s preostalima dvema uprizoritvama ima glasba najmanjšo vlogo. Pripovedovalec (v tem primeru igralec Aleksandar Rajaković Sale) ves čas stoji v neposredni bližini publike in z njo občasno komunicira. Večji del uprizoritve predstavlja pripovedovanje zgodbe, igralec se v lik Marka spremeni predvsem v kriznih trenutkih. Ironična in humorna perspektiva, ki zaznamujeta celoten roman, se ob koncu uprizoritve prelijeta v otožnost in občutenje večne izkoreninjenosti priseljencev in njihovih potomcev prve generacije (v romanu je konec nekoliko bolj optimističen). Morda pa je ravno v takšnem načinu zaključka skrito tisto odpiranje aktualnega družbenega vprašanja, ki mora biti zaradi drugačne narave recepcije posredovano eksplicitneje.

Analiza treh ugledališčenih romanov kaže različne razloge in tipe prenosa diegetičnega diskurza v mimetični dramski način - od dramatizacije v najbolj klasičnem pomenu besede (Katarina, pav in jezuit) do koreodramske priredbe besedila (Filio ni doma) in prenosa minimalno skrajšanega in reorganiziranega romana na oder brez izrazitih dramatizacijskih postopkov (Čefurji raus!), ki pa ni izveden na postdramski način. Posmezne strategije so odvisne od tega, kdo roman prireja in kakšna sta struktura ter značaj besedila. Faza zapisovanja novonastalega dramskega teksta je realizirana v vseh treh obravnavanih romanih. Razlike med njimi se pokažejo v dramskih predlogah: Jančarjeva priredba nosi v sebi največjo težnjo biti dramsko besedilo, kar pa ji ne uspe zaradi prevelike odvisnosti od protobesedila. Šmidova dramatizacija ji je podobna, le da je v njej opaziti več inovativnosti, povsem drugačen primer pa je Vojnovićev roman, ki je prireditlja in režiserja pravzaprav usmeril v monodramo. Jančar in Frey sta zaradi različnega komunikacijskega modela v pripovednih in dramskih besedilih razumljivost zgodbe ustvarjala z različnimi tehnikami epiziranja, kar je privedlo do do nadomeščanje dramske akcije z govorjenjem o preteklih dogodkih. Slednje sta režiserja v uprizoritvi moćno zreducirala (Frey se je celo odločil za povsemd rugačen pristop), kar kaže na pogosto neskladje pisateljske in režiserske logike. Obravnavani primeri dokazujejo, d kadar je avtor priredbe režiser (Bulc), to stori drukače kot pisatelj ali dramatik, saj jo piše z mislijo na uprizoritev. Dramska predloga doživlja med prenosom v drug znakovni sistem enako usodo kot katerikoli dramski tekst in ponuja različna režiserska branja: režiser ji lahko sledi v celoti (Čefurji raus!), njegovo branje je lahko zavezujoče, vendar si dovoli določene prilagoditve gledališkemu mediju (Katarina, pav in jezuit) ali pa je njegov pristop inovativen in radikalno posega v besedilo (Filio ni doma). Čeprav je v tm zadnjem primeru ohranjenega najmanj tekstovnega gradiva, je v njegovi uprizoritvi čutiti duha romana. Obravnavani primeri in ostala gledališka produkcija po nedramskih besedilih kažejo, da razumevanje prototeksta kot izhodišča ali navdiha (ob spoštovanju in odgovornosti do prototeksta) vodi do uprizoritev, ki pomenijo kreativen prehod v drug znakovni sistem,vpretirano sledenje zgodbi pa do gledališke ilustracije.

SlovLit[uredi]

SlovLit je forum, v katerem diskutirajo literarni zgodovinarji in jezikoslovci različnih filoloških usmeritev, predvsem pa forum združuje sloveniste doma in po svetu.

26. april[uredi]

26. 4. 2016: prireditev (gostujoče predavanje in film) ob 75-letnici univerzitetnega profesorja doktorja Gerharda Neweklowskega na Univerzi Alpe-Adria v Celovcu

Slovarček ...[uredi]

... neznanih besed[uredi]

ad hoc: na hitro sestavljen, zasilen; ali: posebej za ta primer

adaptacija: priredba, predelava

angažma: nastavitev, zaposlitev, zlasti na umetniškem področju

bibliofil: ljubitelj in zbiralec knjig, zlasti starih in dragocenih

brezpriziven: ki ne dopušča priziva, uugovora

ciklostirati: razmnoževati na ciklostilu → ciklostil:stroj za razmnoževanje odtisov z matric

diletantizem: nestrokovno, površno opravljanje kakega dela

dokument: listina z uradno veljavnostjo; ali: kar kaže, potrjuje resničnost ali obstoj česa

eklatnten: očiten, jasen, prepričljiv

eminenten: ki po pomembnosti presega stvari svoje vrste

fantazma: fantazmagorija: podoba, privid, ki nastane iz pretirane fantazije

geneza: izvor, nastanek in razvoj česa

habilitacijski: nanašajoč se na habilitcijo → habilitacija: pridobitev pravice predavati na viskoli šoli

hermetičen: ki je tako zaprt, da ne prepušča plina ali tekočine, neprodušen

impresum: podatki o avtorju, založništvu in tisku knjige, navadno na zadnjem listu; kolofon

inerten: ki je v stanju, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti; lenoben, nedelaven

intenca: težnja, nagnjenje, usmerjenost

interaktivnost: aktivna udeležba uporabnika

kataklizma: dogodek v naravi, ki povzroči velike spremembe na zemeljski površini ali v vesolju

koncipirati: napraviti, sestaviti koncept, osnutek

kondukter: uslužbenec, ki pregleduje ali prodaja vozovnice v železniškem ali cestnem prevoznem sredstvu; sprevodnik

lingua franca: jezik, v katerem se sporazumevajo govorci različnih jezikov

mimetičen: nanašujoč se na mimezis → mimezis: posnemanje stvarnega sveta

moment: faktor, dejavnik, okoliščina

paradigma: vzorec, primer

pluralnost: številnost

postulat: predpostavka, izhodišče

prezentacija: predstavitev

sinkretizem: združevanje, spajanje različnih, nasprotujočih si nazorov, religij ali njihovih elementov v skladno celoto

sintagma: besedna zveza, v kateri je ena beseda glavna, druga pa podrejena

slehernik: vsak človek, vsakdo

subverziven: nanašajoč na subverzijo → subverzija: prikrito dejavnost proti obstoječi družbeni, politični ureditvi, prevratno delovanje

sukcesiven: zaporeden, postopen

trivialen: vsebinsko prazen, obrabljen, malovreden

utilitaren: ki v človekovem delovanju (pretirano) poudarja praktično uporabnost, koristnost

uzurtacija: nezakonita, nasilna prilastitev

voluntarizem: mišljenje, delovanje, ki temelji predvsem na volji; slabš. mišljenje, delovanje, ki daje volji prednost pred razumom, dejstvi


... kratic, okrajšav[uredi]

AHCI = Arts and Humanities Citation Index