Uporabnik:Urška Plesnik

Ob Novi pisariji

Uvod

Nova pisarija je knjiga, ki predstavlja nadaljevanje že natisnjenih šestih priročnikov za strokovno pisanje na spletu. Ti priročniki so izhajali med letoma 1990 in 2002, sedaj pa bo njihovo dosedanjo vlogo osveščanja ljudi prevzelo poprej omenjeno, relativno sveže izdano delo.

Največjo razliko predstavlja prehod literature s papirja na zaslon. Nova pisarija, v načrtu sprva imenovana Nova pismenost, bo našla svoje bralce predvsem med slovenisti, literarnimi zgodovinarji, humanisti ter nedvomno tudi v širšem krogu znanja željnih bralcev.

Besedo pismenost je Valentin Vodnik v naslovih svojih knjig na začetku 19. stoletja uporabljal v pomenu slovnice, do danes pa se je njen pomen že nekoliko spremenil. Novodobni slovarji pismenost navajajo kot 'znanje branja in pisanja', ali celo kot 'znanje, poznavanje česa sploh'.

Poznamo več vrst pismenosti: digitalna, informacijska, medijska, ekološka, prometna, bralna, kulturna . . . pismenost. V današnjih časih se od človeka pričakuje zaslonska pismenost, ki jo lahko izboljšamo tudi s pomočjo Wikimedijinih spletišč, katerih vloga je spodbuditi ljudi k sodelovanju in posledično k skupinskemu avtorstvu.

Namen Nove pisarije torej ni le pasivno branje le-te, temveč je zaželeno tudi dopolnjevanje tega gradiva.

Kam z avtorjem

Avtor knjige je prof. dr. Miran Hladnik, profesor na oddelku slovenistike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Na začetku knjige poudari dejstvo, da prosta uporaba ali adaptacija njegovega izdelka nista le mogoči, temveč celo zaželeni. V tem primeru je seveda potrebno navesti avtorjevo ime, kar ponazorimo z licenco cc (creative commons).

Prešernova Nova pisarija

Delo ima isti naslov kot ena izmed Prešernovih daljših pesnitev, ki je leta 1847 izšla v zbirki Poezije. Avtor v njej predstavi pogovor med učencem in učiteljem (pisarjem), ki odgovarja na učenčeva vprašanja. Vloga učitelja predstavlja tedanje Prešernove nasprotnike. Njegovo stališče, da piše in izdaja knjige že vsak šušmar, ter polemika v zvezi s temi problemi sta aktualna še danes.

Pismenost

Pojem pismenosti se venomer spreminja, zagotovo se bo spreminjal tudi v prihodnosti. Kaj torej sploh je pismenost?

Pismenost dandanes enačimo z obvladovanjem znakovnega sistema za (pisno) komunikacijo. Sprva je bila to le spretnost privilegirane manjšine, v 18. stoletju pa se je njen pomen spremenil v nujo za vsakega človeka. Polpismenost in nepismenost sedaj označujemo kot sramoto za posameznika oz. neko skupnost, saj prav pismenost določa stopnjo razvitosti in prag civiliziranosti.

Predpogoj za pismenost je aktivna udeležba v komunikaciji. Sposobni moramo biti sprejeti (in razumeti) zapisane informacije, jih tvoriti ter posredovati. Pismenost ni ena sama, poznamo tudi specialne pismenosti, ki se odražajo v sposobnosti komunikacije v zaokroženih skupinah in specifičnih situacijah. Samoumevna je le splošna pismenost. Pismeni ljudje so bolj suvereni, z njimi je težje manipulirati.

Zaradi vse pogostejših sprememb komunikacijskih navad prihaja do konfliktov. Starejše generacije npr. ne znajo poiskati informacij na internetu, ne znajo uporabljati e-pošte. V družbi se najdejo tudi posamezniki, ki prisegajo na preteklost in z njo povezana gosja peresa. Namesto tega je treba razvoj tehnologije obrniti v svoj prid, saj to pripomore k vzpostavitvi raznovrstne, kompleksnejše in bolj učinkovite pismenosti.

Danes sporočila tipkamo v mobilne telefone ali na računalnike. Digitalna pismenost se vedno bolj približuje tradicionalni, zato bi morali izrazu pismenost vrniti pomen posebnega znanja. To bi dosegli tako z zvišanjem pragu, ki loči pismene od nepismenih.

Testi pismenosti v Sloveniji so pokazali, da se šolarji pri bralni pismenosti odrežejo slabo, medtem ko so rezultati slovenske e-pismenosti nadpovprečni.

Vedno večjo veljavo ima višja oblika pismenosti, ki računa predvsem na sposobnost tvorjenja sporočil in njihovega razširjanja v javnosti. Delež objavljajočih narašča po zaslugi družabnih omrežij na spletu. Ne glede na mesto objave je dobro, da se za pisanje in objavljanje čim bolj zavzemamo.

Informacijska družba

Informacijska družba (informacijska doba, digitalna doba, računalniška družba) je primer današnjega časa, ki je nasledil starejšo industrijsko družbo.Vsebuje različne koncepte, o katerih razmišljamo in s pomočjo katerih jo utemeljujemo.

Tiskana knjiga reprezentira starejše oblike komunikacije. Razmišljanje o novih kulturnih paradigmah se navezuje na debato o tiskanih in njim konkurenčnih elektronskih knjigah. Kljub opaznemu umikanju elektronskim knjigam, je skrb, da bi tiskane knjige nekega dne "umrle", popolnoma odveč.

Jasno pa je viden sledeč problem. V družbi obstajajo ljudje, katerih preživetje je odvisno od prvotne oblike knjig. Le-ti posamezniki zanemarijo vrednote knjige, česar ne bi storili, če bi delovali za dobrobit celotnega človeštva in ne zgolj za lastne potrebe.

Wikiji

Wikipedijo in sestrska spletišča je na internet postavila organizacija Wikimedia. Bistvo te organizacije ni želja po dobičku, temveč želja po pridobivanju znanja in tešenje radovednosti. Poleg kooperativnosti nam Wikipedija ponuja tesnejši stik z realnostjo.

Wikiji (havajsko wikiwiki 'res hitro') so žargonski izraz za spletišča, ki so vzorčna oblika sodobne pismenosti. Pojavila so se leta 2001. Wikimedijina spletišča zajemajo:

• spletno enciklopedijo Wikipedijo (za pojmovnik strok, popis leposlovnih in strokovnih avtorjev, inštitucij, dogodkov, besedil ipd.)
• Wikivir (za stara besedila v javni lasti)
• Wikiknjige (za knjige in priročnike)
• Wikiverzo (za seminarje, projekte, predavanja)
• Zbirko (za slikovno gradivo)
• Wikislovar
• in vrsto drugih spletišč.

Wikipedija nas nagovarja k sodelovanju ter nagovarja posameznike, da posegajo v le-to spletišče.

Podobno kot v 16. stoletju se je tudi dandanes oblikovala lestvica obstoja jezikov. Medtem ko se je vitalnost narodov takrat merila glede na obstoj biblije v nacionalnem jeziku, se sposobnost preživetja jezikov sedaj meri s kvaliteto člankov na Wikipediji. V 19. stoletju je bilo za status kulturnega jezika nujno, da premore epsko pesnitev; za slovenščino je to zahtevo leta 1836 izpolnil France Prešeren s svojo pesnitvijo Krst pri Savici.

Da določimo vitalnost jezika, si pomagamo s Kornaijevo kategorizacijo. V prvo skupino, imenovano comfort zone, spada 16 svetovnih jezikov. V drugo skupino, skupino vitalnih jezikov, je uvrščenih 83 jezikov (mednje spada slovenščina), medtem ko skupino jezikov z nejasno prihodnostjo (skupina border line) sestavlja 90 jezikov.

Do sedaj je na Wikipediji 290 jezikov, na vstop jih čaka 533. Slovenska Wikipedija obstaja od leta 2002. Med aktivne uporabnike prištevamo samo tiste, katerih delovanje je trajnejše. Status člankov na Wikipediji je urejen z licenco creative commons (cc), kar prevedemo kot 'licenca ustvarjalnega ljudstva'. Frazo creative commons prevajajo tudi kot "ustvarjalna gmajna", kar simbolizira uporniški odnos do fraze copyright (avtorska zakonodaja), katero naj bi licenca cc nekoč nadomestila.

Wikipedija se od drugih publikacijskih možnosti razlikuje in širi svoj pozitiven vpliv. Ljudje smo narejeni tako, da radi poiščemo želene informacije, saj nam to predstavlja zadovoljstvo. Čeprav so Wikiji pogosto kritizirani zaradi morebitnih napačno podanih infomacij, moramo kot optimistični osebki neke družbe verjeti v dobronamernost človekovih dejanj.

Pisci si prizadevanjo predvsem za nevtralno stališče (nepristranskost, neutral point of view (NPOV)), kredibilnost znanstvenih objav pa je zagotovljena prek recenzijskih postopkov (peer reviewing).

V zadnjem času se že pozabljene aspiracije ponovno prebujajo. V ekonomiji se zbirajo pod ključnimi pojmi, kot so univerzalni temeljni dohodek (universal basic income), darilna ekonomija (sharing economy, gift economy), socialno podjetništvo (skupnostno, neprofitno podjetništvo), na področju intelektualne proizvodnje pa pod gesli odprti podatki (open data), prosti dostop (open access), creative commons, Wikipedija itd.

Wikiji in šola

Wikipedija in sestrska spletišča (zlasti Wikiverza) so močno pedagoško orodje. Študentski projekti so dobili svoje poglavje na seznamu projektov leta 2007. Ob tem se poraja vprašanje, ali lahko ta študentski angažma spodkoplje eno izmed najpomembnejših lastnosti Wikipedije - prostovoljnost. Šola bi morala biti prostor namenjen ustvarjalnosti, osebni rasti ter prispevanju k razvoju družbe, ne pa prostor dolžnosti, muke, družbene prisile, nagrajevanja z ocenami za opravljeno delo ipd.

Maksimalna odprtost spletišča po drugi strani predstavlja velik izziv. Tu vstopimo v svet realne strokovne komunikacije, soočimo se z včasih kruto realnostjo sveta, ki nas obdaja. Profilirani pisci nočejo, da bi bilo njihovo delo izpostavljeno tujim posegom oz. povedano drugače, da bi v njihova avtorska besedila posegal "kar nekdo".

Poznamo različne primere vandalizma, ki jih lahko hitro izsledimo in kaznujemo vršitelje teh nesprejemljivih dejanj. Vendar zakaj bi psu podarili tako želeno kost? Povprečni čas trajanja vandalskih posegov traja okoli dve minuti, posledice teh sicer neželenih dejanj pa lahko izbrišemo v še bistveno krajšem času.

Avtor

Pozornost zgodovinarjev varira med različnimi členi komunikacije. V 60-ih letih 20. stoletja je bila pozornost usmejena predvsem k avtorju, kar pojasnjuje razvoj avtorskih biografij kot literarnovedni žanr.

Naslednja generacija literarnih zgodovinarjev je svojo pozornost za razliko od prejšnje generacije usmerila k besedilu. Avtonomnost umetniškega besedila je postavljena pred vprašanje, kaj je želel avtor z določenim besedilom sporočiti.

V 80-ih letih 20. stoletja je pozornost končno preusmerjena k bralcu, njegovim kulturnim interesom, potrebam in obzorju. Od tod izhaja pojem trivialna literatura oz. literatura za bralca, ki je nasprotna elitni avtorski literaturi. Besedilo samo po sebi ni več pomembno, njegova teža se določa v razmerju do bralca, zgodovinskega in aktualnega.

Ne glede na prej pojasnjena dejstva meje med naštetimi frazami niso ostro začrtane. Isti literarni zgodovinarji pišejo v okviru različnih literarnozgodovinskih paradigem. Glede tega lahko sklepamo, da tako prehajanje ni naključno, marveč je celo v določeni meri predvidljivo.

Motivacija za pisanje

Pisanja o neki temi se lotimo zaradi tega, ker je slednja vredna ubesedovanja, ker se nam zdi pomembna ali pa ker je pobembna neki socialni skupini, v katero spadamo. Z etičnega vidika je sprejemljivo samo tisto pisanje, katerega se lotimo samoiciativno in ki izvira iz našega resničnega zanimanja za obravnavano temo.

Etična problematika se kaže v avtorskem napuhu, samopoveličevanju, hlastnanju po znanstvenem prestižu in v najslabšem primeru v (ne)hotenih znanstvenih prevarah. Nekako samoumevno se nam zdi, da za uspešno obdelavo gradiva izberemo po našem mnenju najbolj zanesljive metode, vendar postane ta domneva v primeru zanemarjanja ostalih morebiti ne tako uspešnih oz. celo neuspešnih metod sporna.

Pisanje, ki se na sposobnost dojemanja, interese in želje publike ne ozira, velja za nepotrebno in neprofesionalno. Ena od izhodiščnih zahtev pisanja je upoštevanje namembnika, saj moramo za dosego svojega cilja pomisliti tudi na pričakovanja bralcev.

Teorija funkcijskih zvrsti jezika razlikuje pismenost na štirih področjih:

• za vsakdanje sporazumevanje;
• leposlovno;
• strokovno in znanstveno;
• publicistično oz. novinarsko.

Z ločevanjem med strokovnim in znanstvenim imamo pogosto nekaj težav, npr. v primeru, ko se odločamo, kam od katerih dveh skupin spadajo poljudnoznanstvena besedila. Mejo med temi zvrstmi zato potegnemo ozirajoč se na prostor objave in glede na namembnika. V revijah, zbornikih, knjigah in spletiščih, ki imajo status znanstvenih publikacij jih štejemo med znanstvene objave. Strokovne objave pa so tiste, ki znanstvena spoznanja prenašajo k širšemu uporabniku in jih popularizirajo (lep primer so učbeniki v šolah).

Izbira jezika

To poglavje govori o jeziku znanstvenih objav, ki ga je avtor utemeljil s principom maksimalnega upoštevanja namembnika. Če pišemo za globalno javnost, ponavadi pišemo v angleščini, če pa pišemo za domačo publiko, bomo informacije seveda širili v slovenščini.

Če razpravljamo o slovenski književnosti, je t.i. nevtralni jezik slovenščina, kar pa ne pomeni, da se moramo s slovenščino omejiti, ravno nasprotno. Naša naloga je da vednost in spoznanja o slovenističnih rečeh širimo preko meje jezika. Tisk mnogih knjig z nacionalnofilološko temo v svetovnih jezikih krijejo slovenske inštitucije. Kljub temu je število kupljenih, izposojenih ali z interneta snetih knjig relativno majhno. Strah pred razlago slovenistične znanosti v tujem jeziku je ne glede na do povsem odveč.

Izvlečki in povzetki v tujih jezikih spremljajo domače literarnovedne publikacije že od nekdaj. Slavistična revija je objavljala tujejezične povzetke od leta 1950 dalje, leta 1970 pa so se jim pridružili se drugojezični izvlečki (sinopsisi oz. abstrakti). Ker pa Slavistične revije v štirih preizkusnih letih v zbirki AHCI niso opazili ali je citirali, so njeno spremljanje opustili.

Splet nas pri iskanju različnih informacij slej ko prej pripelje do angleških strani. Vzrok za to je občutno premajhna promocija razprav in objav v drugih jezikih.

Ne samo hvalevredno, vzporedno dvojezično objavljanje je tudi drag in dolgotrajen proces. Odlična rešitev za to je slovenska Wikipedija, katere namen je jasen - razširjanje strokovnih spoznanj slovenskih raziskovalcev in inštitucij v slovenščini.

Izbira teme

Število možnosti, ki so nekje na izbiro, je pokazatelj razvitosti sistema. Živimo v svetu, kjer število možnih izbir venomer raste. Več možnosti izbire imamo, višji je naš življenjski standard. Številne izbire pa so lahko lažne in nam dajejo lažne občutke, da je naše življenje vedno bolj kvalitetno.

Slovenija je primerna za uveljavljanje alternativne civilizacijske paradigme, saj spada med države z najvišjo stopnjo blagostanja. Izbira enega zato ne pomeni prikrajšanje drugega.

Romantičen pedagoški princip človeške "samorealizacije" vpliva na človeka, da si izbere temo, do katere goji najbolj pozitiven čustveni odnos. Zgolj naklonjenost tej temi ni nujno najboljše izhodišče za dobro raziskovalno delo, prava ljubezen do nje se razvije šele v kasnejši fazi, ko se s temo že nekaj časa zavzeto ukvarjamo in jo raziskujemo.

Posameznik ne postane osebnost, ko najde svoje mesto v skupnosti, ampak ko se z drugimi uskladi, da skupaj dosegajo civilizacijske cilje. Ni dobrih, niti slabih tem, zato je svetovana odprtost za čim več različnih predmetov in tem, četudi se nam na prvi poglej ne zdijo privlačne.

Ker se pomembnost določa v mednarodnem okolju, dobijo status večje pomembnosti tiste teme, za katere se zanima več piscev, česar pa za izrazito slovenske teme ne pričakujemo. Slavistična revija prednostno publicira razprave o slovenskem jeziku in književnosti in zato ne more postati osrednja referenčna točka, vsaj ne v globalnem smislu.

O strokovnem odnosu govorimo takrat, ko publicistično forsiranje katerekoli teme nanj ne deluje.

Vaje v pisanju

Pisanje je ena od spretnosti, ki se je je treba naučiti. Najprej si moramo zamisliti temo in koncipirati tekst, ki ga lahko kasneje po lastni želji razvijamo.

Zakaj je potrebno kljub vsej dani tehnologiji malčke navajati na pisalo?

• Pridobitev ročnih spretnosti;
• krepitev inteligence;
• pomnenje črk (učinkovitejše kot tipkanje);
• razvojni pomen.

Po zaslugi čitalnikov in OCR (optičnega prepoznavanja črk) besedil ni več potrebno pretipkavati v celoti, temveč za strojem le popravimo napake in tako pridobimo veliko časa.

Na oddelku slovenistike (pri predmetu Uvod v študij slovenske književnosti) na Wikivir postavljamo besedila slovenske literarne klasike. S tem pripomoremo k nacionalni literarni preteklosti in omogočimo manj prepoznavnim (in morebiti čez čas v originalni obliki neberljivim) tekstom, da preidejo v javno uporabo ter tako postanejo javno dostopna.

Slovenščina je eden od 114 jezikov s spletno digitalno knjižnico.

Usoda avtorstva

Avtorji imajo svojo zakonodajo, ki se razrašča. Glede na organiziranost avtorjev in bralcev, so v prednosti seveda prvi, saj se združujejo v močne skupnosti kot npr. Društvo pisateljev, medtem ko bralce sodelujejo le v bralskih krožkih in forumih.

Biti avtor(ica) je včasih pomenilo imeti družbeni ugled in pripadati ustvarjalni eliti, nenazadnje pa je prinašalo tudi osebno zadovoljstvo. Visok ugled avtorskih besedil se še danes izraža skozi avtorjeve zahteve, da lektorji in urednki ne posegajo vanje oz. da to počnejo skrajno občutljivo in s spoštovanjem.

Soavtorstvo

Cilj izkušnje z wikiji je odpreti pisce za sodelovanje z drugimi v imenu skupnega cilja. Tujih posegov v besedilo naj ne bi razumeli kot kritiko, marveč naj bi na to gledalo kot pozitivno sodelovanje.

Pravila obnašanja med soavtorji na Wikipediji so utrjena, medtem ko pravila avtorskega sodelovanja na Wikiknjigah niso točno določena. Vseeno je dobro, če se držimo določenih pravil, ki pripomorejo k organiziranosti in strmijo k izpolnitvi zadanega cilja.

Avtorski napuh nagovarja pisce, da o svojem pisanju razmišljajo kot o zasebni lastnini in kontrolirajo dostop do njega. A pisec, ki se zna uskladiti z drugimi, ne prakticira pisanja zgolj zaradi lastne koristi in lastnega uspeha, ampak ker želi prispevati k skupni dobrobiti.

Objavljanje

Koncept avtorstva je povezan predvsem z objavljanjem in ne toliko s samim pisanjem. Z izjemo klasikov, pri katerih šteje tudi rokopis, je torej poudarek zgolj na objavi.

Da pridemo do kvalitetnih avtorjev, moramo kandidate filtrirati in narediti selekcijo, saj se tako znebimo ti. "odvečnih" avtorjev. Včasih je moral potencialni avtor najti vstop v družbo objavljajočih in pritegniti njihovo pozornost. Danes pot do objave ni kaj dosti drugačna, še vedno ohranjamo isti princip. Dobro je, če ima določena oseba poznanstva in zagotovljeno finančno zalednje, saj to v veliko primerih pripomore k hitrejši objavi.

Še boljši način objave pa je objavljanje na spletu, kar pa seveda ne velja za elektronsko nepismene člane pišoče skupnosti. "Postavitev" besedila na splet pa še vseeno ne pomeni, da smo le-to besedilo tudi objavili. Da je bilo neko besedilo objavljeno lahko rečemo tedaj, ko slednje ni le dostopno širši množici, marveč je tudi prebrano s strani bralcev.

Namen postavitve besedila na splet je torej želja, da bi ga prebralo čim več ljudi. Da to lažje dosežemo, moramo naše delo oglaševati. Lahko ga opremimo s ključnimi besedami (v glavi), z linki, vključimo kazalo in ga reklamiramo na forumih, v iskalnikih, na blogu, v časopisu . . .

Zaradi socialnih omrežij (Facebook, Twitter ipd.) smo včasih postavljeni v dilemo, ali je bilo nekaj namenjeno objavi ali zgolj postavljeno na splet. V tem primeru gre za zaprte komunikacijske kroge, ki v posameznih primerih zlahka prestopijo mejo zasebnega.

Množični um ali pametna množica

Ta pojem ima več možnih istopomenskih izrazov:

• množični um;
• pametna množica;
• kolektivna pamet;
• kolektivna zavest;
• množična zavest.

Množični um ali pametna množica je način organizacije znanja v informacijski družbi. Povezana je z Wikipedijo, kjer se to znanje, na Wikipedijo objavljeno prek neposvečenih in pogosto anonimnih posameznikov, nalaga in stalno dopolnjuje. Je javno dostopno, saj je namenjeno koristi za vsakega člana skupnosti. Izmenjava množične vednosti je značilna za množične medije, je samokreativna in se sama promovira.

Kakor je to definiral sv. Avguštin, bi moralo biti znanje za razliko od materialnh dobrin zastonj. Wikipedija je po eni strani metafora novodobne in inovativne organizacije vednosti, po drugi strani pa jo lahko razumemo kot zadnje v vrsti prizadevanj glede zajema človeškega znanja. Problem v današnji družbi je ta, da ljudje znanje na lestvici človekovih vrednot postavljajo pod razne materialne dobrine.

Enciklopedije so informacije razporejale po abecedi ali drevesno. To osvoboditev od hierarhičnega dojemanja znanja, ki spominja na neke vrste mozaik, brez težav zaznamo tudi v Wikipedijinemu logu v obliki globalne puzle. Z izjemo abecednih seznamov, abecedna razporeditev v Wikipediji izgubi svoj prvotni pomen. Informacij zato ne iščemo po abecedi, marveč prek algoritmov iskalnika. Informacije (verbalne in vizualne) so v vključene v gesla preko poglavij kategorizacije v Kategorijah (določanje mest gesel v hierarhiji znanja) in poglavij Glej tudi (tam so nanizana sorodna gesla).

Množični um je hudo zavzeto kritiziral Američan Jaron Lanier, ki je ta pojem označil kot "digitalni maoizem". Menil je, da sodelovanje vsakega slehernika pri oblikovanju informacij predstavlja grožnjo zahodni civilizaciji.

Skupnosti so zveste svoji konstitutivni logiki, sodobna množica je sublimna. Slednja ima v sodobni socialni teoriji pozitivno konotacijo. Wikipedija dokazuje trditev teoretikov, da lahko v določenih situacijah množica naloge opravlja celo bolje kot njeni posamezni členi.

Avtorske licence

Različne stroke različno opišejo pojem besedilo. S pravnega kota je le-to definirano kot intelektualna lastnina, povezana s specifično zakonodajo, imenovano avtorske pravice oziroma copyright.

Creative commons

Creative commons oz. "ustvarjalna gmajna" je avtorska licenca, ki za razliko od licence copyright, ki temelji na kulturi dovoljevanja (permissions culture), izhaja iz svobodne kulture (free culture). Namenjena je predvsem lajšanju dostopa do intelektualnih proizvodov. Teksti so najprej ponujeni, šele potem se doda, pod kakšnimi pogoji.

	Priznanje avtorstva (attribution – BY)	Delo se lahko kopira, razširja, prikazuje in izvaja; dovoljena je izdelava izpeljanih (derivativnih) del, če se pri tem navede avtorstvo izhodiščnega dela na način, kot je tam določeno.
	Deljenje pod istimi pogoji (share-alike – SA)	Derivativno delo se lahko razširja le pod licenco, ki je identična licenci izhodiščnega dela (copyleft).
	Nekomercialno (non-commercial – NC)	Delo se lahko razmnožuje, razširja, prikazuje ali izvaja in je uporabljeno za predelave (derivacije) le za nekomercialni namen; Wikipedija takih del ne sprejema.
	Brez predelav (no derivative works – ND)	Delo se lahko razmnožuje, razširja, prikazuje ali izvaja, ni pa dovoljena njegova predelava. Wikipedija takih del ne sprejema.

Licence cc so spremenljive, saj lahko avtor prej uporabljeno licenco po želji kasneje spremeni. Licence cc redno uporabljajo:

• Medijska hiša Al Jazeera;
• PLOS (Public Library of Science);
• Bela hiša;
• spletišče Videocultures;
• spletišče Culture.si;
• direktorij prostodostopnih znanstvenih revij DOAJ (med temi je tudi Slavistična revija).

Najsodobnejša med licencami cc ima oznako Creative Commons Attribution 4.0 International license. Ima globalno veljavnost. Avtorji del, objavljenih pod to licenco, ohranijo t.i. moralne avtorske pravice.

Copyright

Copyright (Zakon o avtorski in sorodnih pravicah) ščiti dela v katerem koli mediju (npr. literarna, glasbena, dramska, arhitekturna dela . . .) pred zlorabo. Ta je definirana kot nepooblaščeno razmnoževanje in distribuiranje, nedovoljena javna izvedba, predelava dela ali pa objava takega izvedenega dela. Bralec lahko z delom počne marsikaj, dokler je le-to početje zasebno. Če jih ne spremlja avtorsko dovoljenje, se kopije ali predelave v javnosti ne smejo znajti.

Avtorski pravici očitamo troje neustreznosti:

• prevelik poudarek na tvorcu (avtorju) pri intelektualnih proizvodih;
• nekompatibilnost z informacijsko družbo;
• intelektualni proizvodi so v prvi vrsti obravnavani kot lastnina in ne kot javna dobrina.

Največji problem copyrighta je v tem, da ne upošteva nematerialne dimenzije intelektualnih del. Zakonodaja se namesto na nemoten dostop o informacij osredotoča na zlorabe. Po zakonodaji izvirno delo vsebuje vsaj minimalno količino kreativnosti. Kraja neke ideje za knjigo je označena kot neetično dejanje, ne pa tudi kaznivo. Dela so zaščitena za časa življenja tvorca in še 70 let po njegovi smrti. Nato anonimna in psevdonimna dela stopijo v javno last. Neobjavljena dela so zaščitena enako kot objavljena.

Lastnik avtorskih pravice je avto sam, dokler le-teh ne proda ali odstopi. Če je neko delo ustvarjeno v okviru službenih obveznosti, lastništvo pripade inštituciji. Lastništvo takega dela se običajno potrdi v pogodbi. Če pa je avtorjev več, lahko vsak izmed njih s tem delom počne kar želi, vendar se morajo vsi soavtorji s tem strinjati.

Izvedena dela (npr. film po romanu, elektronska verzija knjige učbenika, kazalo knjige, skrajšana verzija romana, prevod . . .) so najtežji problem v avtorskem pravu. Izvedeno delo ima lahko status originalnega in avtorsko zaščitenega dela le, če je nastalo z dovoljenjem avtorskega lastnika prvotnega dela. Ta dela so lahko v tem primeru legalno razmnoževana in razpečevana. Delo razmnožujemo s tiskanjem, fotokopiranjem, prepisovanjem, citiranjem, digitaliziranjem, nalaganjem strežnika k sebi. Razpečavanja oz. distribucija je, kadar damo delo nekomu na razpolago. To je dovoljeno početi, četudi nismo lastniki avtorskih pravic, torej dokler gre za korektno oz. pošteno uporabo (fair use).

Če avtor poleg dela proda tudi avtorske pravice, potem o njegovem razmnoževanju ne odloča več. Bralec, ki kupi knjigo nima skoraj nobene svobode razpolaganja z delom, saj ga ne sme razmnoževati, ga preoblikovati ali ga uporabiti po svojih željah. To lahko naredi samo z izrecnim dovoljenjem avtorja. V določenih situacijah pa je kupcu dovoljena omejena uporaba avtorskih del, vendar le, če z njo ni povzročena kakšna škoda.

Sestavljavcem učbenikov je svetovano, da izbiro slik in in besedil za učbenike omejijo na prosto dostopne izdelke. Svetovano je tudi objavljanje na spletu, saj je odziv tam neprimerno večji kot na papirju. Če avtorji ne bodo objavljali del na splet in po možnosti uporabljali licenco cc, bodo slej kot prej pristali v gluhi lozi, kar pomeni, da bodo izgubili stik s svojo množico bralcev.

Bralec

To poglavje bo govorilo o bralcu.

Prosti dostop

Dosedanjo pomembnost vprašanj ustreznosti bralskega domnevanja želimo nadomestiti s skorajšnjo zahtevo po prosti dostopnosti informacij z vseh mogočih področij. Prepričanje, da mora biti osnovno znanje prosto dostopno, uveljavljamo v šolskem sistemu (osnovno, srednje in visoko šolstvo). Prosta dostopnost do šolskega znanja se najvidneje indicira v zastonj ponujenih učbenikih. S tem lahko neko državo označimo kot ozaveščeno in dosledno, vsaj pri nameri izboljšanja življenja tam živečih državljanov.

Zunaj področja šole se prosta dostopnost do informacij kaj hitro približa ničli. Vsepovsod je potrebno za kakršnokoli dobrino odšteti nekaj denarja, bodisi za vstopnino, članarino, izposojnino ali naročnino.

Nalogo širjenja prostora svobodnega pretoka informacij v veliki meri opravlja internet. Dve izmed njegovih lastnosti sta lahka dostopnost in krepitev pričakovanja neplačljivosti. Staro slovensko prepričanje, da mora biti človek nezaupljiv do vsega novega, se s tem postopoma ukinja. Ideja o digitalizaciji slovenske literarne dediščine se je zato razvila zunaj območja Slovenije. Slej kot prej bomo raje posegali po prosto dostopnih tujih vsebinah, kot pa po plačljivih domačih. Kot primer sistema zaračunavanja si lahko vzamemo propadlo Britannico, ki jo neplačljiva Wikipedija zlahka presega. Da se bi lahko rešili nezaupanja globalnemu zastonjkarstvu, moramo verjeti v človekovo usmerjenost k dobremu.

Geslo današnjega časa je pojem prosta ali odprta dostopnost (OA - open access). Uporabljamo ga v revijalni, knjižni, zborniški obliki informacij, v spletnih besedilih, podatkovnih zbirkah in večpredstavnem gradivu. Poseganje v vsebino informacij ni dovoljeno, medtem ko urejanje in preoblikovanje je. Prostega dostopa pa ne smemo zamenjati s pojmom prosta vsebina (free content). Tu lahko vsebino poljubno spreminjamo.

Poznamo več izrazov s pridevnikom odprti. Mednje spadajo:

• odprti podatki (open data) - podatki na internetu, ki niso podrejeni copyrightu;
• odprti dostop (open access) - svobodna dosegljivost podatkov;
• odprta vsebina (open content) - svobodna dosegljivost virov;
• prosto znanje (open knowledge) - podobno kot odprti podatki, a širše;
• prosto izobraževanje (open education) - v tem primeru je subjekt prostosti izobrazba;
• odprta koda (open source) - svobodno razširjanje, ki se nanaša na programsko opremo;
• odprto raziskovanje (open research) - lahko raziskujemo brez omejitev;
• odprta znanost (open science) - zajema podatke, metode in orodja.

Open Access Slovenia razlikuje tudi med izrazoma prost (free) in odprt (open). Prvi (free OA) se veže na brezplačno dostopnost besedila, za katero je avtor materialne pravice prenesel na založbo in je opremljeno z licenco copyright, pri drugem (OA libre) pa je avtor materialne pravice obdržal in besedilo opremil z eno od licenc creative commons (v primeru revijalne objave jo določi revija).

Prosti dostop bi v praksi pomenil časovno in krajevno neomejeno in brezpogojno spletno dostopnost, kar pomeni, da bi do informacije lahko pristopil kdorkoli, kjerkoli in kadarkoli. Najpogostejše oviranje poti do neke informacije se običajno pojavi v obliki, ko spletišča zahtevajo uporabnikovo registracijo in prijavo.

O zlatem prostem dostopu (gold access) govorimo, ko je prosti dostop zagotovljen preko založnika, o zelenem (green OA) pa, kadar zanj poskrbi avtor s samoarhiviranjem njegovih objav. Pod imenov sivi dostop (nem. grauer Weg) najdemo drugače težje dostopne informacije (npr. diplome, doktorati), hibridni dostop pomeni, da poleg zastonj spletnega dostopa obstaja tudi plačljiva tiskana verzija publikacije, z zakasnjenim prostim dostopom definiramo objave, ki pridejo v prosti dostop po določenem odobju embarga, platinasti prosti dostop pa označuje publikacije, s katerimi avtorji nimajo stroškov objave, saj je le-te pokril nekdo drug, po možnosti inštitucija, država ali mecen.

Jasno je, da strmimo k sistemu brez stroškov oziroma k sistemu, kjer so stroški minimalni. Avtor Nove pisarije meni, da bi bilo dobro, če bi delovali v znamenju zelenega ali platinastega prostega dostopa.

Založbe

Pisci člankov za Wikipedijo vedo, da vse, kar je tu objavljeno, takoj postane javna last. Žal je včasih tudi Wikipedija prostor nekorektnega obnašanja, kot je npr. intelektualna kraja. Upajmo, da bo takšnih primerov v bodoče čim manj in da bo znanje zares namenjeno za javno dobrobit.

Knjige so s strani založb obravnavane kot tržno blago, bralci pa kot potrošniki. Želja po informiranosti postaja vedno bolj samoumevna, biti informiran je tudi ena izmed človekovih osnovnih pravic.

Založbe forsirajo objavljanje v knjižni obliki, saj služijo samo s prodajanjem knjig. Njihova ciljna publika so zato predvsem še računalnika nevešči otroci in starejši ljudje. »Izraz založba pomeni, da so bile finančno in organizacijsko udeležene pri produkciji publikacij, za nastanek publikacij so založile denar, v izdaje so investirale in potem živele iz profita, ki ga je prinesla prodaja.«

Avtorji se za založbe odločajo, saj menijo, da ji bodo le-te pomagale do bralcev, zaradi prestižnih razlogov (ime renomirane založbe daje ugled) in zaradi predsodkov so samozaložbe.

Založbe v boju s knjižnicami cehovski interes postavljajo pred javnega. To pomeni, da se zagovarjajo s tem, da želijo ohraniti delovna mesta. Knjižnice jim predstavljajo veliko alternativo, saj jim z nižjimi cenami odžirajo promet pri prodaji knjig.

Prihaja do pojava »predatorskih založb« (predatory open access publishing), ki znanstvenim piscem ponujajo nove izbirne možnosti objavljanja. Ena izmed teh založb je Science Publishing Group, ki postavlja revije na splet po principu zlatega prostega dostopa. Slednja je za avtorje vabljiva, ker kljub ne pretirano visokim stroškom objave njihovim člankom prinaša vidnost.

Repozitoriji

Dokaz o vplivnosti neke objave se kaže v številu o citiranosti. Zanemariti ne smemo števila o branosti objave, ki se meri s številom dostopov na stran in dodatno s številom klikov na objavi. Pisci, ki želijo, da imajo njihove objave vpliv v širši skupnosti, se posvetijo predvsem podatkom o branosti. Tisti avtorji, ki pa imajo ožjo strokovno publiko, v prvi vrsti pazijo na svojo citiranost.

Merimo lahko obisk vsake spletne strani. To naredimo tako, da v spletno stran vgradimo enega od zastonjskih števcev, če smo zahtevnejši, pa vanjo vgradimo skript za Googlovo analizo obiska (Google analytics).

Prosta dostopnost korenito prispeva k večji branosti, večjemu vplivu objav, boljši izmenjavi znanstvenih spoznanj in k njihovi nadaljnji produkciji. Prosti dostop nasprotuje objavljanju, ki je namenjeno zgolj profitu, podpira pa volontersko prispevanje.

Pot iz krize serijskih publikacij obeta kanadski projekt PKP (public knowledge project). V okviru tega programa delujejo:

• OJS (open journal system);
• OCS (open conference sytem);
• OMP (open monograph press);
• OHS (open harvester system).

Vsi slovenski akademski repozitoriji so združeni na spletišču, imenovanem Nacionalni portal odprte znanosti. Njihov glavni namen je arhiviranje diplom, magisterijev in doktoratov.

Vključno z objavljanjem na spletu se spreminja tudi slog pisanja. Čedalje večjemu številu laikov ustreza čedalje večje število poljudnih izrazov. Individualne spletne objave avtorji opremljajo z licenco creative commons. Slednja zahteva priznavanje avtorstva (BY), za izvedena dela uporabo iste licence (SA share-alike), nekateri dodajo tudi prepoved komercialne uporabe besedila (NC non commercial).

V Sloveniji imamo 3 literarnovedne revije — Slavistična revija, Jezik in slovstvo ter Primerjalna književnost. Vsaka od njih je takoj po izidu prosto dostopna na spletu. Novejše številke Slavistične revije poleg dLiba na splet postavlja tudi bibliografski servis ProQuest, ki pa jih interesentom zaračunava. Spletni forum SlovLit je odprtega značaja. Z okolo 800 informacijami letno skrbi za strokovno komunikacijo v slovenski literarnovedni in jezikoslovni skupnosti. Ukvarja se z napovedmi dogodkov, s kazali novih izvodov revij in knjig, komentarji, polemikami itd., prav tako dela na principu skupnega dela in komunikacije.

Varovanje zasebnosti

Sabotaža sodobne informacijske družbe ima največje posledice na sledečih dveh področjih. To sta avtorska zakonodaja in zakon o varstvu osebnih podatkov.

Razlogov za nezaupanje v globalna digitalizacijska podjetja je zelo veliko, vsem je skupen dvom v dobronamernost določenega početja. Kritiki ponavadi spregledajo deklarativne cilje digitalizacije, saj najprej vidijo možnost zlorabe. Deklarativni cilji digitalizacije so usmerjeni predvsem k lajšanju človekove eksistence. Kritiki jim pogosto pripišejo manipulativne motive. Kakor koli obrnemo situacijo, največji civilizacijski riziko še vseeno predstavlja pesimistično mnenje in nezaupanje v dobre namene ljudi.

Literatura, ki je nastala v 19. stoletju, gradi na idealu ozaveščenega in ustvarjalnega posameznika. Slednji naj bi bil zainteresiran za skupno blaginjo ter za blaginjo vseh drugih posameznikov in okolja. Pomniti moramo, da tako kot posamezno ni enako zasebnemu, tudi skupno ni enako javnemu.

Od vseh zlorab je najbolj nevarna politična zloraba osebnih podatkov. Zlorabe nagovarjajo k pravni regulaciji zbiranja podatkov in k previdnosti pri samem posredovanju teh podatkov.

S prepovedjo iskanja po imenih in priimkih je urad zelo negativno vplival na besedilni korpus Nova beseda. Iskanje z imenom in priimkom je preprečeno zato, da ne bi morebiti razkrili zasebnih podatkov danes živečih soimenjakov. Kot primer si vzemimo Frana Levca, urednika Ljubljanskega zvona in literarnega zgodovinarja.

Pretirana privatizacija informacij pelje v nasprotno smer od civilizacijskih perspektiv. Urad na podlagi zakonodaje, ki ščiti človekovo zasebnost, ovira pretok informacij.

Kredibilnost

Tako kot za tiskane tudi za spletne objave velja, da je dandanes zanje neprimerno manj ovir kot v preteklosti. Samozaložniški tisk ostaja plačjiv, medtem ko je objavljanje na spletu zastonj. Vedno bolj se uveljavlja prepričanje, da lahko vsakdo objavi vse, zato objavljanje brez uredniškega filtra pri nas vzbuja skrbi glede njihove zanesljivosti oz. kredibilnosti.

Če gre za uveljavljenega strokovnjaka, lahko avtorju zaupamo, saj sklepamo, da si zavajanja bralcev ne more privoščiti. Ne glede na njegov sloves je dobro, da razmišljamo s svojo glavo ter informacijo preverimo, preden ji zares zaupamo. Preverimo avtorja, inštitucijo/medij, kjer je bila informacija objavljena, starost dokumenta, njegov odmev v javnosti, avtorje ter dejstva, na katere se sklicuje ipd.

Piščev status preverimo v bibliografiji, njegovo mesto v znanstveni skupnosti pa na spletišču Sicris. Pri starejših avtorjih podzavestno predpostavimo zanje značilno večjo stopnjo modrosti ali vsaj previdnost pri tvorjenju izjav. Po drugi strani smo do mlajših avtorjev nekoliko bolj nezaupljivi, kar pa ni vedno upravičeno. Zanje je značilna večja teoretična podkovanost in hitrejša ter učinkovitejša pot do informacij na spletu, kar za starejše ni značilno.

Aktivizem

V sedemdesetih letih so slovenske humaniste vzgajali v veri, da je izvir akademskega dela gola znanstvena radovednost, njegovo bistvo pa tešenje le-te. V osemdesetih letih pa iz Amerike prihajajo nova prepričanja in ideje, ki namen radovednosti preusmerijo k doseganju plemenitih socialnih ciljev, npr. dostojno, pravično in kvalitetno življenje.

Ko so prišli do spoznanja, da objektivno dojemanje znanosti zaradi različnih interesov raziskovalca ni mogoče, so pričeli znanost dojemati na nekoliko drugačen način. Naloga humanistov ni v reševanju problemov v t.i. popolnem svetu, marveč zgolj odkrivanje napak in problemov tam, kjer le-ti ostalim niso vidni.

Aktivizem je socialni koncept. Dokumentirajo ga različne slovarske sintagme; kulturni, mladinski, partijski, sindikalni . . . aktivist. Splošni pomen definicije aktivista se glasi 'kdor aktivno deluje v kakšnem društvu ali gibanju'. To velja tudi za današnje aktiviste, ne glede na to ali so feministični, ekološki, humanitarni, politični itd. Skratka, aktivizem ne pomeni nujno, da imamo opraviti z naprednimi družbenimi gibanji.

Avtorstvo

Inštitucionalna vezanost avtorja ima dobro in slabo stran. Po eni strani inštitucija njegovim objavam podeljuje legimiteto, po drugi strani pa pa omejuje objavljanje prelomnih odkritij in novitet, ki bi lahko ogrozile delovanje utečenih poslovnih modelov. Zaradi tega nezaupanja v akademske inštitucije, nastajajo alternativni kanali za publiciranje, kot npr. Slovenski kongres, Svobodna univerza ipd.

Ko nobena od t.i. uglednih založb ne želi objaviti njihoveh del, se avtorji zatečejo k samozaložbam. S pojavom digitalnegga tiska se število samozaložb veča in izgublja slabšalni prizvok. Vseeno pa moramo biti pri objavah samozaložb previdni, saj ta besedila ne gredo skozi recenzijski postopek, kar pomeni, da moramo njihovo kredibilnost preveriti drugje.

Med pomembne podatke štejemo tudi starost dokumenta. Pri starejših dokumentih smo ponavadi manj previdni in jih smatramo za bolj zanesljive. To prepričanje je lahko včasih zmotno. Preveriti moramo kvaliteto objavljenih informacij, pomemben je tudi kulturno-družbeni okvir, v katerem so določena besedila nastala.

Na netočne in nepreverjene informacije nas lahko opozorijo že mediji, npr. rumeni tisk ni smatran za primerno mesto objave strokovnih ali leposlovnih publikacij. Seveda pa obstajajo primeri, ko ponaredkov ni tako lahko odkriti, npr. ponareditev Prešernovega rokopisa.

Strokovno recenziranje

Strokovno recenziranje (peer reviewing) je utečen postopek, pri katerem ločimo kredibilne informacije od nekredibilnih in tako vzdržujemo standarde kvalitete.

Recezenti so strokovnjaki, ki imajo dovolj kompetenc za področje recenziranja. Pogosto se uveljavljajo kot uredniki časopisov, zbornikov in knjig. Recenziranje naj bi preprečevalo objavljanje nepreverjenih in nedomišljenih razprav. Ali bo njegovo mnenje upoštevano, presodi urednik, ki se odloči, ali bo objava objavlena ali ne.

Poznamo primere, ko uveljavljen pisec načrtno potegne za nos recezente in objavi nesmiselno objavo. Zaradi želje po čim manj napakah, vedno večjo veljavo dobiva alternativno javno recenziranje. Kadar je v tekst poseglo več rok, je to označeno z različnimi barvami komentarjev in popravkov.

»Anonimizacija recenziranih pripevkov obvaruje recezente pred jezo užaljenih avtorjev, ki so prepričani v svoj prav in v nekompetenco ali zlonamernost ocenjevalcev.«

Revije so dolžne objaviti svoje postopke recenzije na svojih spletnih straneh in obvestiti avtorje, v kolikšnem času bodo izvedeli, ali bo uredništvo sprejelo njihovo objavo ali ne. Dobro je, da to izvejo čimprej, saj se lahko potem tudi čimprej obrnejo na drugo uredništvo (ob primeru, da je prvo zavrnilo njihovo zahtevo po objavi). Recenzijski postopek sestoji iz treh možnih izidov: sprejem članka, zavrnitev članka in pogojni sprejem članka. Uredniki se velikokrat odločajo za slednjo možnost. Če se avtor s pripombami ne strinja, članka po recenzijskih predlogih ne bo popravljal in bo članek seveda raje umaknil.

Nekateri recenzijski postopki so formalizirani tako, da recezenti svoja stališča vpisujejo v obrazec. Izpolnijo vsa potrebna polja ter na koncu presodijo o primernosti članka. Takoj po odločitvi uredništvo avtorju sporoči svoj sklep in pripombe.

Pravopis

Pravopis se spreminja. Po njegovi rabi lahko kaj hitro določimo starost pisca. Dvom v zanesljivost nekega besedila se nam najhitreje porodi, ko v njem zaznamo napake. O njih govori poglavje o pravopisu.

Ločila

Poznamo različne indikatorje, ki kažejo piščeve resnične kompetence. Naštela bom nekatere od njih.

• pozna razliko med vezajem (-), pomišljajem (–) in dolgim pomišljajem (—), ve, kdaj katerega zapisovati (ne)stično

Na tipkovnici najlažje dosegljiv je vezaj, zato ljudje, ki ne dajo dosti na pravopis v večini primerov uporabljajo prav vezaj. Dolgi pomišljaj pride v poštev le pri členitvi dolgih odstavkov, nestični dolgi pomišljal lahko stoji le med povedmi. Nestični vezaj uporabljamo med dvema priimkoma neke osebe ter med imenom avtorja in njegovim psevdonimom.

Zgled: Breznik-Ramovšev slovar, Občina Miren – Kostanjevica, dihotomija domače — tuje.

• pravilna uporaba narekovajev

Slovenski pravopis pozna tri oblike dvojnih narekovajev ter več oblik enojnih narekovajev. Slovenska Wikipedija priporoča uporabo srednjih narekovajev (»«), poznamo še narekovaje zgoraj/zgoraj in narekovaje spodaj/zgoraj. V besedilih uporabljamo srednje narekovaje. Iskalniki z enim iskalnim izrazom najdejo vse vrste narekovajev.

• pravilna raba dvopičja

Cobiss dvopičje uveljavlja kot separator in ga piše nestično, medtem ko nas v šolah učijo, da je dvopičje levostično ločilo. Če naštevamo stvari, je raba dvopičja odveč, prav tako je odveč uporaba npr. in veznika itd. v isti povedi.

• tripičje oz. tropičje

Razumljeno je kot alternativa vezniku itd., pred njim ni vejice, pišemo ga nestično.

• zmerna raba vprašajev in klicajev v strokovnih besedilih

Čeprav se nam zdi, da vprašaji in klicaji slogovno poživijo naše besedilo, to ne drži.

• podpičje

Uporabljamo ga pred pojasnjevalnimi deli povedi.

• raba pike

Raba pike na koncu stavka je ustaljena.

Velike začetnice

Priporočilo pisanja naslovov kolon ali vrstic v tabelah gre v smer velike začetnice. Razen ko gre za cele stavke in imena, pišemo celice znotraj tabele z malo začetnico. V alinejah uporabimo veliko začetnico le takrat, ko gre za daljše in stavčno oblikovano besedilo, a moramo to uporabiti v vseh alinejah. Nereflektivno kršenje pravopisa poznamo v primeru pisave filozofskih terminov z veliko začetnico (npr. živalski Drugi), zato termin raje uporabimo v obliki z malo začetnico (živalski drugi).

Drugo

Če nas zanima pravopis, pogledamo v katerega od pravopisnih priročnikov.

Spol se po pravilu veže na osebek, a včasih lahko pride do dvoumne določitve osebka. Če smo v dvomih, se spomnimo, da je moška oblika spola nevtralnejša.

Digitalna pismenost

Da sestavimo dobro besedilo, moramo poleg pravopisnih obvladati tudi tehnične plati. Upoštevati moramo različne tehnične parametre, ki jih diktirajo uredniki.

Formati besedil

Dober pisec pozna razlike med računalniškimi formati besedil.

• txt: golo besedilo (pošiljanje pošte na forum, pisanje računalniških programov, SlovLit)
• doc, docx, rtf, odt: obogateno besedilo (v tej obliki avtorji oddajajo svoje tekste)
• htm ali html: spletno besedilo
• pdf: natisljivo besedilo (avtorji, ki se bojijo zlorabe njihovega teksta v Wordu, namenjeno oddaji v tiskarno)

Razpošiljanje besedil v slikovnem formatu označujemo kot digitalni analfabetizem, saj besedila na sliki ni mogoče prekopirati v kak drug dokument, niti po njem iskati besed in besednih nizov.

Besedilo v wikijih

Svoje besedilo pišemo neposredno v okno, ki ga odpremo s klikom na zavihek Uredi, lahko pa drugje sestavljeno besedilo kasneje vnesemo na wikistran.

Za osnovno znanje potrebujemo le malo število informacij:

• za en odstavek pustimo eno vrsto med besedilom prazno
• enoto v seznamu na začetku vrstice napove zvezdica (*)
• naslove obdamo z dvema enačajema, podnaslove s tremi itn.
• za ležeči tisk uporabimo dva apostrofa, za krepki tisk tri
• povezave napravimo z oglatimi oklepaji (modre predstavljajo že obstoječa gesla, rdeča barva signalizira, da geslo še ni ustvarjeno, besedo, ki jo želimo polinkati sprva napišemo v imenovalniku, za navpičnico pa v ustrezni skladenjski obliki)
• sliko vstavimo prek menija
• v dveh zavitih oklepajih so predloge, ki lajšajo vnos bolj zapletenih zadev
• oštevilčeni seznami se začenjajo z grabljicami (#)
• presledek na začetku vrstice na zaslonu napravi moder okvirček z besedilom
• znaki za prelom vrstice, vodoravno črto, centriranje besedila, uvajanje pesemskega besedila, zaključevanje pesemskega besedila

Vaje v wikijih

V tem poglavju prof. dr. Miran Hladnik navede nekaj napotkov za pisanje v wikijih. Priznati moram, da sem se iz tega poglavja veliko naučila, saj sem ugotovila, da nekatere napake v pisanju delam sama. Opozorila za pisce začetnike na wikijih, med katere spadam, bom poizkušala čim bolj efektivno upoštevati.

Sporočanje popravkov in komentarjev

Uradniki, mentorji, recezenti in drugi bralci lahko avtorju svoje pripombe sporočijo ustno, v samostojnem besedilu, ali pa kar neposredno v besedilu, na keterega se njihove pripombe nanašajo. Vse posege morajo jasno označiti. Avtor se nato odloči, ali bo popravke obdržal ali ne.

Besedilo, ki ga želimo komentirati, najprej označimo z miško, zatem z desno miškino tipko ali preko menija (Pregled > Nov komentar) odpremo okence za vnos pripomb. Komentiranje na wikijih lahko opravimo kar na pogovorni strani besedila, na pogovorni strani avtorja, lahko pa odpremo samostojno stran na Wikiverzi in ustvarimo diskusijo o besedilu.

Navajanje

Srce humanistične znanosti je »citat«, reprodukcija plus navedba vira. Reprodukcija nam pomaga usmeriti pozornost na predmet študija (besedo, verz). Citat nam prihrani trud, da bi reproducirali več teksta, kot ga potrebujemo, in nam vendar omogoča dostop do konteksta predmeta raziskovanja. (W. Blackwell v najavi predavanja na King's College v Londonu 17. jan. 2013)

Citiranje je ob povzemanju in parafraziranju osrednja oblika kulturnega spominjanja in glavna strategija za reprezentacijo tega spomina. (Dubravka Oraić Tolić. Akademsko pismo. Zagreb, 2011. 435)

Slovarček

• altriuzem - ravnanje, nazor, pri katerem človek upošteva koristi drugih, nesebičnost
• analfabet - kdor ne zna pisati in brati, nepismen človek
• antologija - zbornik najboljših stvaritev, zlasti leposlovnih, cvetnik
• aprioren - dan neodvisno od izkustva
• aspiracija - prizadevanje za kaj; težnja, želja
• brezpriziven - ki ne dopušča priziva, ugovora
• deklarativen - tak, ki temelji na besedah, ne na dejanjih
• diletantizem - nestrokovno, površno opravljanje kakega dela
• diseminacija - razširjenje bolezenskih klic po telesu
• disertacija - znanstvena razprava za dosego doktorskega naslova
• eklatanten - očiten, jasen, prepričljiv
• embargo - prepoved ali omejitev trgovine s kako državo, trgovinska zapora
• eminenten - zaradi izrednih sposobnosti, dosežkov zelo cenjen, upoštevan; znamenit, odličen
• eskalirati - postopno se širiti, stopnjevati
• haptičen - ki daje možnost dojemanja v treh razsežnostih
• hermetizem - lastnost, značilnost umetnosti, ki si ne prizadeva biti razumljiva širšemu krogu ljudi
• impresum - podatki o avtorju, založništvu in tisku knjige, navadno na zadnjem listu; kolofon
• kalejdoskop - naprava v obliki valja z ogledalci in barvnimi steklenimi drobci, ki pri obračanju ustvarjajo pisane like
• kataklizma - dogodek v naravi, ki povzroči velike spremembe na zemeljski površini ali v vesolju
• konotacija - pojav, da dobi beseda drug, zlasti čustveno, osebnostno obarvan pomen
• konsenz - soglasje, privolitev
• korifeja - prvak, veličina
• paradigma - vzorec, primer
• plasirati - doseči, da kaj kam pride, se uveljavi
• postulat - zahteva, nujnost
• prgišče - zelo majhna količina česa sploh
• radikalen - ki zadeva bistvo, temelj česa in se uresničuje odločno, brez popuščanja; korenit, temeljit
• recenzija - prikaz strokovnega mnenja, sodbe o (novem) znanstvenem ali umetniškem delu, zlasti glede na kakovost, ocena; skromnejša oblika kritike
• repertoar - količina, kakovost stvari iste vrste, v kateri se je mogoče odločiti; izbira
• repozitorij - digitalni arhiv, namenjen navadno prostemu dostopu do besedil disertacij, strokovnih, znanstvenih člankov
• spisovnik - priročnik z vzorci spisov, pisem, uradnih vlog
• srenja - ljudje, ki jih povezujejo skupni interesi, dejavnost, družbeni položaj
• sublimen - vzvišen, plemenit
• uzurpacija - nezakonita, nasilna prilastitev
• vademekum - knjiga, publikacija, navadno majhnega formata, z osnovnimi, praktičnimi pojasnili o čem; priročnik, vodič

Vtisi ob Slavistični reviji

Slavistična revija, s podnaslovom Časopis za jezikoslovje in literarne vede, je osrednji slovenski znanstveni časopis za jezik in literarne vede. Tu so objavljenje različne slavistične teme, poudarek je na raziskovanju slovenskega jezika in književnosti. Revija je zasnovana širše humanistično, kar lahko sklepamo iz njene vsebinske pestrosti. Izhajati je začela leta 1948, od leta 1956 dalje jo izdaja Slavistično društvo Slovenije. Izidejo 4 številke letno, glavni in odgovorni urednik je Miran Hladnik.

Ko primem v roke Slavistično revijo, me sprva zmotijo njene platnice. Osebno mi rdeča barva nikoli ni bila preveč všeč. Verjetno je res, da kričeče barve prej pritegnejo bralce, a sama bolj prisegam na barve, ki človeka pomirijo in pri njem vzbudijo občutek topline. Malo pobrskam po internetu in zaslednim, da je so bile platnice Slavistične revije prej zelene barve, ki je moja najljubša. Z mešanimi občutki obrnem list.

Članek iz Slavistične revije

SLOVENŠČINA IMA 9 SAMOGLASNIKOV

Avtor: Peter Jurgec

Slovenščina ima 9 samoglasnikov. Kaj!? Mislila sem, da jih je 8. Članek pritegne mojo pozornost.

Avtor v tem članku trdi, da ima slovenščina še deveti samoglasnik, to je srednji nizki samoglasnik, ki je klasično opisan kot kratki naglašeni a (npr. v besedah čas, brat, fant).

Argumenti v prid tej trditvi:

• nobena fonetična raziskava še ni potrdila statistično značilne razlike med t.i. dolgimi in kratkimi samoglasniki
• fonetične raziskave kažejo, da govorci razlikujejo dva nizka samoglasnika
• nizka samoglasnika se razlikujeta zlasti v samoglasniški kvaliteti
• predlagani samoglasniški model je smiseln s širšega fonološkega stališča; dodatni samoglasnik omogoča poenotenje nekaterih prej slabo razumljenih pojavov v slovenščini

Članek je sestavljen iz več razdelkov. Prvi, sklepni razdelek je opisan zgoraj, drugi predstavi klasični samoglasniški model slovenščine, tretji pregleda fonetične raziskave trajanja samoglasnikov, četrti govori o meritvah samoglasniških formantov, peti oriše tri fonološke napovedi, ki jih omogoča novi model, šesti razdelek pa predstavlja zaključek.

Avtor članka zaključi z mislijo, da distribucija novega samoglasnika ni prav nič nenavadna v primerjavi z ostalimi samoglasniki ter da zato ni razloga, da bi temu še naprej odrekali status polno raziskovalnega samoglasnika.

Članek iz foruma SlovLit

Moj rojstni datum je 24.06. Našla sem prispevek, ki je bil objavljen na ta datum, in sicer iz leta 2013.

Tema prispevka je predavanje in film o Ivani Kobilci za dan državnosti, napisala ga je Irma Kern.

»V petek, 21. junija 2013, je predsednik Bavarsko-slovenskega društva v Nemčiji Marjan Kumer organiziral slovenski kulturni večer in praznovanje slovenskega državnega praznika v Münchnu. Dogajanje je bilo v prostorih Slovenske katoliške župnije na Leibigstr. 10 v predelu Lehel, navzoče je najprej pozdravil slovenski župnik Janez Pucelj. Marjan Kumer je v uvodnem nagovoru obudil spomin na dogajanje v letu 1991, ko je nastala samostojna država Slovenija. Osrednji dogodek je bilo moje predavanje o slovenski slikarki Ivani Kobilci, ki mu je sledil ogled dokumentarnega filma (z nemškimi podnapisi) o njej. Nastal je v sklopu projekta Svetovni dnevi dokumentarnega filma, za katerega so študenti slovenščine na slovenskem lektoratu na Univerzi v Tübingenu pod mojim mentorstvom prevedli podnaslove v nemščino.

Osvetlila sem vlogo Münchna v razvoju slovenskega slikarstva, tako sredi 19. stoletja, ko so v München z Dunaja zaradi umetniškemu ustvarjanju naklonjene družbene klime prišli prvi slovenski slikarji, npr. Anton Karinger in Marko Pernhart, in zlasti v času po 1880, ko je v Münchnu delovala mlajša generacija slovenskih realističnih slikarjev Anton Ažbe, Ferdo Vesel, Jožef Petkovšek in Ivana Kobilca. Slednja je imela med vsemi najtežjo pot, saj kot ženska zaradi nepopolne izobrazbe ni mogla študirati na akademiji, ampak si je sedem let nabirala slikarsko znanje v privatni šoli realističnega slikarja Aloisa Erdtelta. Njena zgodnja dela odsevajo značilnost münchenskega ateljejskega slikarstva, slikana so v temnih, rjavih odtenkih, le pasteli so svetli in rožnati. Kasneje pa je pod vplivom münchenske moderne - Fritza von Uhdeja - začela eksperimentirati, njena dela postanejo svetlejša in kažejo značilnosti plenerističnega slikarstva (Poletje, Likarice). Ob koncu 19. stoletja je bil München eden najpomembnejših evropskih kulturnih centrov, za slovenske slikarje je to mesto predstavljalo vmesno postajo na poti do Pariza (npr. za Petkovška). Tudi Ivana Kobilca se je l. 1891 preselila v Pariz, kje je nastala ena njenih najbolj modernih slik Otroci v travi, ki s svojo dinamiko in igro svetlobe in senc že napoveduje začetek impresionističnega slikarstva v Sloveniji. Predstavila sem tudi manj znano področje Kobilčinega ustvarjanja, in sicer ilustracije za Pesmi Simona Jenka, ki so izšle v izdaji Otona Fischerja in v priredbi Atona Funtka leta 1896. Gre za naslovni Jenkov portret in osem ilustracij k pesmim Zimski večer, Obujenke l, Pred durmi, Mati, Molitev, Slovo, Pobratimija, Na Sorškem polji. V Ljubljanskem zvonu je Vladimir Levec sicer priznal dovršenost risarske tehnike, a dodal, da slikarka "ni pogodila pesnikove ideje". Ob reprodukcijah ilustracij so poslušalci lahko sami presodili, koliko drži kritikova sodba.

Predavanje in film so poslušalci nagradili z dolgim aplavzom, diskusija med slovenskimi in nemškimi intelektualci v Bavarsko-slovenskem društvu se je ob kozarčku slovenskega vina in potici nadaljevala še dolgo v večer. Marjan Kumer je dogodek sam v celoti finančno podprl, kar je ob nesodelovanju pristojnih slovenskih inštitucij v Münchnu vredno še posebnega priznanja in pohvale.«