Uporabnik:Sara Strajnar

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Ob Novi pisariji[uredi]

UVOD[uredi]

Nova pisarija je priročnik, ki dopolnjuje šest natisov literarnovednega priročnika Praktični spisovnik, ki so izhajali med letoma 1990 in 2002 ter skrbeli za standardiziranje strokovnega pisanja. Gre za spremembe predvsem s prehodom od papirja na zaslon. Sprva naj bi se priročnik imenoval Nova pismenost z asociacijo na Valentina Vodnika.

Pismenost pa ni imela vedno enakega pomena kot angleški izraz literacy, pač pa je prej pomenila slovnico. Gre za znanje branja in pisanja oz. znanje, poznavanje česa sploh. To združuje znanje digitalne, informacijske, funkcionalne, številčne, čustvene,... pismenosti. Kljub temu, da gre za mnoge razsežnosti človeškega znanja pa se pojem nova v naslovu res navezuje na nove medije, ki so v čedalje večji rabi, a je še vedno v tesni povezavi z tradicionalno obliko pismenosti.

Wikivir, ki ga pogosto uporabljamo pri predmetu uvoda v študij slovenske književnosti služi predvsem vzpostavitvi skupinskega avtorstva. Pomembno je dopolnjevanje s strani več avtorjev, historiat nastajanja in sprotno nastajanje. Zato lahko rečemo, da je Nova pisarija „rastoča knjiga“.

Naslov pa lahko navežemo tudi na Prešernovo Kranjsko pisarijo, ki je bila objavljena leta 1831 v drugem zvezku zbornika Kranjske čbelice. V njej Prešeren karikira ideal ljudskega jezika kot primerne podlage za slovenski jezik.

PISMENOST[uredi]

Pismenost naj bi sprva odlikovala posameznike, ki bi za razliko od večine razumeli tudi napisano (sprva verska besedila). V 18. stoletju pa je z uvedbo obveznega šolanja, pismenost postala nuja za vsakega posameznika. Danes je pismenost odraz civiliziranosti. Pismenost pa se skozi leta nenehno spreminja. Ponavadi se je pisalo z roko, danes pa s tipkanjem po tipkovnici (zelo mi je zanimivo, da ravno to počnem zdaj). Vendar pa te spremembe pogosto vodijo do konfliktov; starejši mlajšim očitajo neznanje izražanja, a ravno tako bi lahko zanje rekli, saj ne poznajo osnov sodobne komunikacije.

Pismenost je dvojna sposobnost sprejemanja in razumevanja zapisanih informacij, kot tudi sposobnost njihovega tvorjenja in posredovanja. Obtožbe pasivizacije in medijske manipulacije sprejemnikov se hitro razblinjajo.

Pismenosti je več, ki so specialne. To pomeni, da smo sposobni komunicirati v zaokroženih skupinah in specifičnih situacijah. Če smo pismeni, smo bolj suvereni in težje zmanipulirani. Testi pismenosti (predvsem bralne) so velik del naše kulture, ki odražajo pravilno razumevanje sporočil v kulturi, ki ji pripadamo.

Danes pisna sporočila tipkamo najpogosteje v mobilne telefone ali pa kar na računalnik, zato pravimo, da gre še vedno za splošno pismenost. Razlikovanje med digitalno in tradicionalno pismenostjo se naglo manjša (za to bi morali zvišati prag, ki ločuje pismene in nepismene. Vendar pa pismenost odraža izražanje velike večine, ki jo lahko dopolnjujemo z vedno novimi aspekti.

Vendar pa mnogo ljudi na to ni pristalo. Npr. pisatelji, ki naj bi bili zasluženi za oblikovanje identitete slovenskega naroda ali pa SAZU. Vendar pa število teh vztrajno vpada. Novodobna elektronska pismenost namreč širi polje demokracije in je nujni sestavni del splošne pismenosti.

Informacijska družba[uredi]

Informacijska družba današnjega časa nadomešča starejšo industrijsko, ki jo utemeljujejo participativna kultura, družbeni mediji, družabna omrežja, itd. Informacijska družba zamenjuje tiskano knjigo, ki predstavlja starejše oblike komunikacije in je simbol nacionalne organizacije skupnosti. Vendar pa čeprav se kultura tiskane knjige umika, knjige ne bodo nikoli zamrle, a žalostno je, da njeni zagovorniki (predvsem založniki) gledajo predvsem na preživetje na knjižnem trgu in ne na vrednost informacij, ki jih knjiga poda.

Wikiji[uredi]

Gre za žargonski izraz za skupek spletišč, ki so vzorčna oblika sodobne pismenosti. Uporaba Wikipedije pa iz prve roke ni vir informacij, temveč možnost poseganja v spletišče. Z njo se ohranjajo in razvijajo tudi številni jeziki (slovenščina je nekje na 40. mestu). Na Wikipediji je 290 jezikov in 30 milijonov gesel. Čim večje število jezikov predstavlja večjo kulturno izbiro- nekakšno biotsko raznovrstnost.

Status člankov na Wikipediji ureja licenca creative commons, ki zahteva priznavanje avtorstva. Wikipedija je z dostopom po znanstvenih informacij spremenila odnos skupnosti do strokovne verodostojnosti. Nekateri pa so do njene uporabe precej skeptični, saj naj bi šlo za intelektualno grožnjo. Po mojem mnenju pa je Wikipedija odličen način širjenja našim obzorij, s prebiranjem njenih informacij, kot tudi z aktivnim pisanjem na njej.

Wikiji in šola[uredi]

Kljub temu, da številni profesorji kritizirajo ali pa celo prepovedujejo uporabo Wikipedije pri šolskih dolžnostih, saj naj bi šlo za plagiatorstvo, pa vendar so močno pedagoško orodje. Brez njene pomoči je po mojem mnenju že skoraj nemogoče delati.

Avtor[uredi]

Literarni zgodovinarji si v naklonjenosti enemu ali drugemu členu komunikacije niso enotni. Prej je bila veda večidel usmerjena k avtorju, nato k besedilu, v 80. letih pa k bralcu in njegovim kulturnim interesom, potrebam in obzorju. Pri tem besedilo ni več pomembno ampak le njegovo zgodovinsko in aktualno razmerje do bralca. Te spremembe je najverjetneje povzročil razvoj demokracije.

Te meje med fazami pa niso ostro začrtane pač pa se med seboj pogosto tudi prepletajo. Isti literarni zgodovinar lahko enkrat piše v okviru ene, drugič v okviru druge literarnozgodovinske paradigme.

Motivacija za pisanje[uredi]

Pisanja se lotimo zaradi tega, ker se nam zdi pomembno nam samim ali pa kulturi kateri pripadamo. Etična problematika se pojavi v skoraj vseh naših strokovnih dejavnostih- avtorski napuh (samopoveličevanje, hlastanje po znanstvenem prestižu in prevare). Izbiranje sredstev za naše raziskave postane sporno, kadar zanemarimo gradivo in metode, ki bi utegnilo pripeljati do nasprotnih rezultatov.

Pisanje, ki se ne ozira na sposobnost dojemanja, interese in želje publike je neprofesionalno in nepotrebno, saj je upoštevanje namembnika pogoj, da sporočilo napisanega doseže svoj cilj (ker ga zaradi svojega nerazumevanja besedila in lastne interpretacije pogosto spregledamo).

Izbira jezika[uredi]

Za razprave o slovenski književnosti ponavadi uporabljamo slovenski jezik, kar pa ne pomeni, da se moramo z njo omejevati. Prizadevati si moramo za mednarodno vključitev v mednarodno izmenjavo informacij na svojem strokovnem področju, saj danes svetu vlada angleščina. Tukaj pa ima spet veliko vlogo Wikipedija. Njen namen, je predstaviti spoznanja slovenskih raziskovalcev v slovenskem jeziku, omogoča primerjavo tega znanja z drugimi jeziki in spodbuja vzajemno poseganje. Zato le že zaradi tega ovržemo trditev, da je Wikipedija intelektualna grožnja.

Izbira teme[uredi]

Število možnosti, ki jih lahko izberemo so kazalec življenjskega standarda. Z omejenimi izbirami smo si na tem svetu pridobili življenjske izkušnje, svet pa ima polno izbir. Zato lahko velikokrat dobimo občutek, da je večina teh izbir lažnih. Nezadovoljstvo nad tem pa izvira iz tega, da imajo vrednost realne izbire, saj nepravilne izbire ogrožajo naš obstoj.

Slovenija spada med države z najvišjo stopnjo blagostanja, kjer izbira enega stališča ne pomeni prikrajšanja drugega. Romantičen pedagoški princip človeku narekuje, da si izbere temo, do katere goji pozitiven čustveni odnos. Tudi na šolskem področju je ideal posameznikove realizacije škodljiv, saj posameznik namreč postane osebnost, ko najde svoje mesto v družbi in ne, ko najde svojo identiteto oz. svoje bistvo.

Moramo pa se zavedati, da ni dobrih in slabih tem.

Vaje v pisanju[uredi]

Pisanje je veščina, ki se je moramo priučiti, za to pa moramo najprej znati uporabljati orodje. Najprej smo se naučili v roki držati svinčnik, nato nalivno pero, zdaj pa pišemo predvsem s pretipkavanjem na računalnik, kar bomo oz. že počnemo pri tem predmetu z objavljanjem na Wikiverzi. To poglavje nam predstavi osnove urejanja besedil na strani in ko imamo nekaj znanja o tem orodju, bo zdaj tudi sestavljanje novih besedil lažje.

Usoda avtorstva in soavtorstvo[uredi]

Včasih so avtorji pripadali ustvarjalni eliti, imeli družben ugled in osebno zadovoljstvo. S svojimi deli so konstituirali in kulturno emancipirali skupnost, njihov ugled pa se danes izraža s tem, da lektorji in uredniki ne posegajo v njihova dela. Tujih posegov v besedilo (npr. z Wikivirjem) moramo razumeti kot sodelovanje. S spodbujanjem soavtorstva preženemo avtorski napuh.

Objavljanje[uredi]

Danes je objavljanje na spletu veliko lažje, edina ovira je obvladovanje orodij za pisanje in objavljanje na njem. Objavljanje na spletu pomeni postaviti dokument z namenom, da ga prebere čim več ljudi.

Množični um ali pametna množica[uredi]

Gre za način organizacije znanja v informacijski družbi, znanje pri katerem sodelujejo pogosto anonimni posamezniki, ki je javno dostopno in se stalno izpolnjuje, v korist vsakega člana skupnosti.

Creative commons in Copyright[uredi]

  • Ustvarjalna gmajna
  • Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah

Creative commons je avtorska licenca, ki izhaja iz svobodne kulture. Licence so spremenljive, avtor jih lahko spremeni kadarkoli. Dela z oznako cc 4.0 so dostopna le, če uporabnik navede avtorja. Avtor pri sklenjevanju pogodb prosi, če se ga citira.

Copyright ščiti izvirna avtorska dela. Lastnik avtorskih pravic je avtor, dokler jih ne proda ali odstopi.

Bralec[uredi]

Skupnost se čedalje bolj zanima za izobrazbo svojih članov. Internet je razširil prostor svobodnega toka informacij in njihovo lahko dostopnost ter neplačljivost. Najbolj informacijsko zaprta in zaščitena področja človeškega delovanja so vojska, vera, trgovina in industrija (skrivnost).

Založbe[uredi]

Vse, kar damo na splet je javna last (tudi članki na Wikiviru).

Založbe so segment kulturne industrije, ki bralca obravnava kot potrošnika kulturnih dobrin v njeni proizvodnji in lasti.

Repozitoriji[uredi]

Naš vpliv znanstvenega objavljanja kaže citiranost, kajti če nas je nekdo citiral, to pomeni, da mu je naše delo prišlo v pomoč. Svojo „popularnost“ lahko merimo na različne načine; najboljša je Googlava analiza obiska. Znanje se ne sme obravnavati enako kot materialne dobrine. Glavna naloga repozitorijev je arhiviranje diplom, magisterijev in doktoratov. Mednarodni repozitorij DRYAD ima objave za uporabnika v prostem dostopu, za objavljanje pa morajo avtorji plačati.

Objavljanje na spletu pa spreminja slog pisanja, saj se v ospredje postavlja bralčev interes, a s tem omejuje strogo strokovno izražanje. Individualne objave se opremlja s creative commons. Pri Slavistični reviji se povečujejo stroški prevajanja, ki jih avtorji krijejo sami.

Maksimalno dostopnost člankov zagotavlja tudi Wikipedija.

Varovanje zasebnosti[uredi]

Zasebnost pogosto varujemo, saj nas opredeljuje kot posameznika. Slovenska avtorska zakonodaja in zakon o varstvu zasebnih podatkov še najbolj sabotirata sodobno informacijsko družbo. Skupno ni enako javno. Javno se artikulira preko revij, knjig, strokovnih institucij in forumov. Za skupno dobro si lahko prizadeva tudi posameznik, včasih še bolj kot sama skupnost.

KREDIBILNOST[uredi]

Tako kot za tiskane, kot tudi za spletne objave, danes naletimo na veliko manj ovir kot nekoč. Ovire nastopijo praktično samo takrat, ko gre za odločanje med informacijsko ponudbo. Vendar pa nam objave brez uredniškega filtra vzbujajo dvom o njihovi kredibilnosti, a smo v današnjem svetu prisiljeni sami presoditi o verodostojnosti nečesa. Povsem človeško pa je, da se lahko v svoji presoji tudi zmotimo, predvsem, če gre za kakšnega priznanega avtorja. Če je nekdo priznan v svoji stroki, to ne pomeni, da bo tako tudi v drugi. Do mlajših avtorjev smo praviloma bolj nezaupljivi z vidika, da še nimajo toliko izkušenj, imajo pa zato boljše vedenje o spletu, kar jim pomaga v današnjem času. Dobro pa je, da se pred branjem dela kateregakoli avtorja, pozanimamo o njem samem; tako bomo lažje razumeli njegova stališča in lažje presodili o kredibilnosti njegovega dela.

Aktivizem[uredi]

Včasih so mislili, da je izvor akademskega dela temeljil na goli znanstveni radovednosti in njegov smoter. K spremembi takšnega mišljenja je prineslo prepričanje, da znanstveno raziskovanje ne more biti objektivno, saj ga vedno zmoti raziskovalčev interes in je tako manipulativno. A mnenje se je sedaj spremenilo; je preprosto socialni koncept za aktivno delovanje v kakšnem društvu ali gibanju. Aktivizem v ospredje podaja kritično refleksijo, odmik od predmeta opazovanja, a to je ravno to, kar si ne bi smel privoščiti. Izobraževanje je pomembno za oblikovanje kritične zavesti („Misli s svojo glavo!“)

Avtorstvo[uredi]

Inštitucije avtorjem po eni strani podeljuje legitimiteto, po drugi pa rade zavirajo novitete. Pri izbiranju legitimnih del nam pomaga tudi starost dokumentov, saj letnica objave usmerja bralčevo branje in pa mesto objave. Akademski prostor naj bi bil merilo zanesljivosti, ki ga Wikiji usmerjajo v smer javnega preverjanja.

Zgledi[uredi]

Cobiss ponuja tri oblike zapisov bibliografskih enot: polni, ISBD in COMARC. Knjige lahko beremo na bralnikih in iz njih celo citiramo. Pri člankih v zbornikih, moramo v Cobissu odpreti dva zapisa, o članku in zborniku (Glej publikacijo na dnu zapisa o članku). Pri člankih iz dnevnega časopisa sta pomembna datum in stran. Enciklopedijska gesla= viri, brez urejenih metapodatkov. Blogi so včasih zahtevni za citiranje. Zemljevidi so podobno kot slike opremljeni s podatki o viru neposredno pod zemljevidom. Pomembna je Geopedija. Vire fotografij običajno navajamo neposredno pod samo fotografijo, z njihovo zaporedno številko. Podobno je z grafikoni in tabelami; avtorjevo ime pa tradicionalno navajamo v obliki Foto tainta, če menimo, da gre za visoko stopnjo kreativnosti, kjer bi avtorja preprosto morali navesti. Pri tekstih na Wikipediji je ime avtorja ne navaja, pri Wikiknjigah pa. Vendar pa fotografij, ki niso označene kot javna last, ne smemo objavljati na svoji strani Wikipedije. Javno dostopne fotografije lahko najdemo na spletnih straneh, kot so: Flickr, Instagram, Panoramio, itd. Navajanje fotografskih reprodukcij umetnostih del, pa je kar zapleteno, saj gre za izvedena dela. Naslove glasbenih klasik slovenimo, tako kot naslove del klasičnega slikarstva. Problem radijskih in televizijskih oddaj je, da potekajo prehitro, da bi si lahko o njih kaj zapisali. Poleg tega, pa je podatkov preveč, zato se pri njihovem navajanju nanašamo na napovednike in digitalnih posnetkov.

Napake pri citiranju se pojavijo zaradi:

  • Nepoznavanja referenc
  • Poznavanja referenc samo v enem jeziku
  • Nenavajanja konkurenčnih avtorjev
  • Samocitiranja
  • citiranja zaradi citiranja samega
  • Itd.

Od leta 2004 se je z oblikovanjem pravil citiranja ukvarjalo 26 slovenskih wikipedistov (Po statističnih podatkih). V pomoč jim je bila stran na Wikipediji: Citing sources. Po mojem mnenju nam tudi sama Nova pisarija pomaga, da bomo znali vire ustrezno navajati.

ŽANRI[uredi]

Zvrstni repertoar pisnih sporočil in pisne komunikacije je podoben kot ta v tisku. Odločamo se lahko med vsakdanjim sporazumevanjem, publicističnimi, strokovnimi in umetnostnimi žanri. Med njimi pa velikokrat prihaja do nesporazumov, saj jih med seboj pogosto mešamo. Toleranca manj pričakovanih izbir oblik sporočanja pa se z množičnim pisanjem veča iz dneva v dan. Beseda stroka ima dva pomena:

  • v pomenu discipline gre za posamezna znanstvena področja.
  • v akademskem svetu pa stroka pomeni nekaj, kar ne dosega visokih kriterijev znanstvenega.

Včasih so za zgled strokovnih besedil veljali slovarji, bibliografije, enciklopedistični članki, ipd. Izvirni znanstveni članek pomeni tak članek, ki je prvi objavljen v znanstvenih revijah. V humanistiki imajo najugodnejši status knjige (= monografske publikacije), ki se ločijo na znanstvene in strokovne knjige, univerzitetne in druge šolske učbenike, učno gradivo in priročnike (lahko bi rekli tudi diplome, magisterije in disertacije). Za vzpon po akademski lestvici so pomembne le znanstvene objave. Žanri šolskega strokovnega pisanja so:

  • Referat
  • Esej
  • Diplomska naloga (doktorat in magistrska naloga)

Njihov namen je predvsem izpolnitev študijske obveznosti (kot delamo domače naloge, da bi se prikupili profesorju). V pomoč pri pisanju so nam napotki. Wikipedija je metafora za sodobno strokovno pisno udeležbo, kjer se ukvarjamo predvsem z že postavljenimi besedili na splet. S popravljanjem se ukvarjata dve različni stroki:

  • Lektoriranje
  • Korigiranje

Omeniti pa je potrebno še uredništvo, ki se ukvarja s kompleksnejšimi opravki z besedili. Urednik je oseba, ki besedilo prva pregleda in se tudi odloči, dali bo besedilo objavila, ali ne.

Komunikacija v stroki[uredi]

  • E-pošta: ena najpogostejših rab računalnika, interneta in telefonov. Neodzivanje na pošto je v zasebni komunikaciji, kot tudi v stroki nedopustno. Nevljudno je, če se odgovoru na kakšno naše vprašanje ne zahvalimo. Da se izognemo nesporazumom, lahko potrdimo, da smo pošto prejeli. Za strokovno komunikacijo uporabljamo standardno slovenščino! Pošto periodično arhiviramo. Glavni razlog nesporazumov in konfliktov je pomanjkanje komunikacije. Naša grda navada je prepošiljanje pisem. To podpoglavje nas uči tudi kako začenjamo s pisanjem strokovnih pisem in kako jih končamo (s podpisom). Izbira jezika pri izmenjavi strokovnih in znanstvenih informacij je lahko pragmatična ali spontana.
  • Socialna omrežja (Tvit, drugo, zagovor): gre za način družbene komunikacije, ki ga je prinesla socialna paradigma (=informacijska družba), s svojo participativno kulturo. Socialna omrežja se med seboj razlikujejo po funkciji. Služijo potešitvi potreb po druženju in vsakdanji komunikaciji. Akademska srenja svoj obstoj in verodostojnost ogroža s tem, ko se premalo vključuje v javno debato. Tvit je sporočilo v socialnem omrežju Twitter, ki je omejeno na 140 znakov. -->gre za obliko bloganja. Sporočila spominjajo na haiku, aforizme ali SMS sporočila. Je nekakšna obvezna promocijska spremljava pomembnih strokovnih dogodkov in objav. Moram omeniti, da sem sama Twitter poskušala uporabljati dvakrat, pa mi ni bilo nikoli jasno, po kakšnem principu deluje, tudi v Tvitih nisem videla nikakršnega pomena. Pojem drugo obravnava druge mejne načine strokovne komunikacije znotraj socialnih omrežij (npr. Amazon-komentatorska rubrika spletišč in Linkedln). Zagovori akademskih spisov spadajo med dramske oblike strokovnega pogovarjanja.

Literarna kritika[uredi]

Poglavje ilustrativno povzame lastnosti kritike po zgledu nemškega kritika Marcela Reicha-Ranickega, obravnava pa tudi razliko med literarno in strokovno kritiko. Predmet literarne je literarno delo, ima status publicističnih besedil, najdemo pa jih v ustreznih rubrikah dnevnega tiska in literarnih ter kulturnih revijah, medtem ko je predmet strokovne kritike pa strokovno ali znanstveno delo, s statusom strokovnih besedil, ki se jo najde v strokovnih revijah, v manjšem obsegu pa tudi v dnevnem tisku. Vendar pa se moramo ob objavi kritike zavedati, da bomo zrahljali žanrska pravila in morda povzročili število nepotrebnih konfliktov.

Enciklopedični članek[uredi]

Zahteva večjo jedrnatost kot druge vrste strokovnega pisanja. Pri njihovem pisanju moramo upoštevati načeli soglasnosti, strpnosti, sodelovanja ter vrednostne nevtralnosti. Delimo ga na:

  • Biografski članek: gesla o literarnih avtorjih, urednikih, založnikih, kritikih in drugih akterjih v literarnem sistemu so literarnovedne narave. Kriteriji za vpis se s časom spreminjajo, najprej pa kandidirajo tisti, ki se pojavljajo v drugih geslih, ali v navadnem besedilu, ali pa celo v slepi hiperpovezavi. Prepriča nas pa tudi njihova uvrstitev na različne sezname.
  • Članek o knjigi: Pojavlja se vprašanje, ali pridejo v poštev vse knjige. Najprej pridejo na vrsto tiste, ki so jih napisali bolj znani avtorji, z večjim številom napisanih knjig in ki imajo na Wikipediji že svoj biografski članek. Vendar pa drugih knjig ne smemo zanemariti, saj je vsaka posebna na svoj način.

Učbenik[uredi]

Poglavje navaja specifike učbeniškega pisanja. Izdajanje učbenikov je lukrativen segment založniške dejavnosti, pisec učbenika pa je obremenjen z nujo po didaktično ustrezni redukciji gradiva, ki mora biti optimalno funkcionalno. Vrednostna razlika med razpravnim in učbeniškim pisanjem odraža njuno različno točkovanje za potrebe merjenja akademske odličnosti. Omeniti je potrebno še, da ima ravno Nova pisarija status učbenika, ki je namenjen predvsem študentom Slovenistike na Filozofski fakulteti, pa tudi drugim študentom, kot tudi učiteljem in profesorjem.

Strokovni blog[uredi]

Blog pomeni spletni dnevnik, ki je primeren za politično diskusijo in oblikovanje javnih mnenj. Programi zanje pa so primerni za oblikovanje osebnega spletnega profila in osebne spletne strani ali spletne strani šolskega predmeta. Poznana blogarska orodja so: WordPress, Googlov Blogger, Siolov Blogos. Neformalna dnevniška komunikacija je iz vidika znanstvenikov zelo pomembna, saj krepi možnost dragocenih povratnih informacij, je pa za grajenje akademske kariere ali iskanje službe lahko pogubna. Bloganje lahko vidimo kot nekakšno permanentno konferenčno komuniciranje, ali pa kot neke vrste predavanje. Blogarske objave zaradi izogibanja intenzivne argumentacije in citiranja, prav tako pa niso podvržene recenziranju, nimajo znanstvenega statusa.

Spletni forum

So pomembno orodje za konstituiranje in vzdrževanje strokovne oz. znanstvene skupnosti. Na njih se objavljajo strokovna sporočila, vprašanja, odgovori, nasveti, komentarji, odgovori, polemike, vabila, oglasi, itd. Vitalnost strokovne skupnosti določamo preko števila strokovnih forumov, naročnikov in pogostosti sporočil. Spletni forum se pojavi v drugi polovici devetdesetih let 20. stoletja. Spletni forum se od spletnih klepetalnic loči po funkciji arhiviranja sporočil. Komunikacijo na spletnih forumih je mogoče regulirati na različne načine.

SLOG[uredi]

Slovarček[uredi]

A:[uredi]

Asociativen: nanašajoč se na asociacijo

Anafalbet: kdor ne zna pisati in brati, nepismen človek

Aktivizem: dejavnost, delovanje

Avtentičen: ki izvira od avtorja; pristen, izviren

Aforizem: zgoščeno izražena duhovita, globoka misel, izrek

B:[uredi]

C:[uredi]

D:[uredi]

Diapazon: zvočni obseg človeškega glasu, instrumenta

E:[uredi]

Entiteta: kar je, obstaja

Eminenten: zaradi izrednih sposobnosti, dosežkov zelo cenjen, upoštevan; znamenit, odličen

Ekspertiza: izvedensko mnenje, poročilo

Egalitarizem: nazor, da so ljudje enaki, enakopravni

Eksploatacija: neplačano prilaščanje proizvodov tujega dela, izkoriščanje

F:[uredi]

G:[uredi]

Geneza: izvor, nastanek in razvoj česa

H:[uredi]

Historiat:  potek, opis kakega dogajanja

Hierarhizírati: razvrščati (posameznike) po položaju, funkcijah, pomembnosti

I:[uredi]

Individualen: nanašajoč se na posameznika

Interpretacija:delanje, povzročanje, da se dojame, spozna pomen, vsebina česa; razlaga, tolmačenje

Intenca: težnja, nagnjenje, usmerjenost

Inerten: ki je v stanju, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti; lenoben, nedelaven

J:[uredi]

K:[uredi]

Kompetenca: obseg, mera odločanja, določena navadno z zakonom; pristojnost, pooblastilo

Kalejdoskop: naprava v obliki valja z ogledalci in barvnimi steklenimi drobci, ki pri obračanju ustvarjajo pisane like

Kapriciozen: kapricast, muhast

Korigirati: ugotavljati in odpravljati jezikovne, stilistične napake v tekstu, popravljati

Kanonizacija: uzakonitev, kodifikacija

Koncipirati: napraviti, sestaviti koncept, osnutek

L:[uredi]

Lukrativen: donosen, dobičkonosen

M:[uredi]

Modus: način

N:[uredi]

Nihilizem: nazor, ki zanikuje, odklanja splošno veljavne, priznane življenjske norme, vrednote

O:[uredi]

P:[uredi]

Pasivizacija:glagolnik od pasivizirati

Paradigma: vzorec, primer

Paginirati: oštevilčiti

R:[uredi]

Repertoar:skupek gledaliških, glasbenih del, ki se izvajajo v eni sezoni

Retrospektiva:spominsko obnavljanje česa preteklega

Referencakar je s čim v določeni soodvisni povezanosti

S:[uredi]

Samorefleksija:nanašanje česa na samega sebe

Sinopsis: kratka vsebina, pregled česa

Sublimna množica: vzvišena, plemenita

Smoter: kar se hoče doseči s prizadevanjem; cilj

Separat: posebej vezan sestavek, ki izide v knjigi, reviji; posebni odtis

Š:[uredi]

T:[uredi]

U:[uredi]

Utilitarenki v človekovem delovanju (pretirano) poudarja praktično uporabnost, koristnost

V:[uredi]

Valenca: število, ki pove, s koliko atomi vodika ali enakovredne količine drugega elementa se lahko veže atom kakega elementa

Z:[uredi]

Ž:[uredi]

Vtisi ob Slavistični reviji[uredi]

Slavistična revija- Časopis za jezikoslovje in literarne vede velja za osrednji slovenski znanstveni časopis za jezik in literarne vede. Leta 1948 jo je začela izdajati Zveza društev Slavistično društvo Slovenije, objavljali pa so slavistične teme, etnografske prispevke, članke o biografijah pomembnih strokovnjakov, članke o delovanju Slavističnega društva itd. Po pestri tematiki lahko rečemo, da je revija zasnovana širše humanistično. Med uredniki lahko zasledimo kar nekaj znanih imen s področja slovenskega slovstva. Omeniti moramo Antona Ocvirka, ki je prvi predstavil koncept te revije in Jožeta Toporišiča. Danes je glavni in odgovorni urednik revije Miran Hladnik, profesor slovenistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani, delo tehnične urednice pa opravlja slovenska literarna zgodovinarka Urška Perenič, za katera lahko s ponosom povem, da poučujeta tudi mene.

Med prelistavanjem te rdeče knjižice (ki me že zaradi same rdeče ni preveč pritegnila), sem se ustavila pri podnaslovu: Raba izrazov bolnica in bolnišnica od 19. stoletja do danes. Sami mi je šel izraz bolnica na živce, saj mi nikoli ni zvenel kot knjižna beseda, čeprav besedila iz 19. stoletja izkazujejo knjižno rabo obeh izrazov. Iz tega stališča sem bolj naklonjena Janežiču, ki v splošnem dvojezičnem slovarju daje prednost bolnišnici, kot pa Cigalu, ki v terminološkem slovarju v ospredje daje bolnico. Izvedela sem, da sta dvojnici bolnica – bolnišnica še danes aktualni in prisotni tako pri pisanju, kot tudi govoru, četudi se v sodobnih knjižnih besedilih pogosteje uporablja bolnišnica, ter da se izraz bolnišnica uporablja bolj v medicinski, bolnica pa veterinarski stroki.

Pri tej reviji res velja rek: „Ne sodi knjige po platnicah,“ saj je bil začetni vtis popolnoma drugačen od njene notranjosti in menim, da jo bom še večkrat prijela v roke.

SlovLit[uredi]

SlovLit je diskusijski forum, ki preko diskusij povezuje vse Sloveniste doma in po svetu. Gre za sprotno izmenjavo mnenj o aktualnih temah in strokovnih vprašanjih, ki se pojavljajo v literarni vedi, humanistiki, slovenistiki, jezikoslovju in akademskem izobraževanju.

Dogodki na datum 27. 03. so:

  • Leta 2008 je na oddelku za germanistiko gostovala profesorica Anita Malmquist in Švedske in imela tri predavanja z naslovom: "Language Awareness - Goals, Domains and Potentials," ki so potekala v angleščini. Prav tako je na isti dan na Vodnikovi domačiji potekala predstavitev Olikanega Slovenca, knjige Minke Marije Cvetek (Faksimile Olikanega Slovenca, ki je prvič izšel pri Matici Slovenski).
  • Istega leta je lektorsko društvo Slovenije organiziralo predavanje z naslovom Nekaj zadreg s stvarnimi lastnimi imeni in o lektorskih licencah, ki ga je vodil vodja Sektorja za slovenski jezik pri MK.
  • Leta 2009 je univerzo v Vidmu obiskal dr. Vincenc Rajšp, zgodovinar in direktor Slovenskega znanstvenega inštituta na Dunaju, ki je predstavil in svojimi izkušnjami obarval Trubarjevo pot. Ta dogodek mi je bil najbolj zanimiv, saj smo se ravno prejšnjo uro pogovarjali o različnih poteh, med njimi pa smo omenili tudi Trubarjevo. Takrat se je na isti dan na gradu Pernštejn blizu Brna odvijal tudi večer Južnoslovanskih kultur, katerega so se udeležile različni jezikoslovci, šlo pa se je predvsem za predstavitev slovenske kulture.
  • Leta 2012 je potekal simpozij z naslovom V deželi pravljic in sanj pisatelja dr. Bogomirja Magajne. Na filozofski fakulteti pa se je odvijala delavnica Slovenski pravopis ter predstavitev nastanka in razvoja zbirke Mentorjeva prevajalnica.
  • Leta 2013 so se na koprski fakulteti za humanistične študije poklonili pesniku Vladimirju Memona s pesniškim večerom.

Čeprav naj bi zbrali le eno besedilo in poročali o njem, me je preprosto zanimalo vse, kar se je dogajalo na moj rojstni dan, zato sem se odločila, da vsakega malo opišem.

Identiteta[uredi]

  • Identiteta:skladnost, ujemanje podatkov z resničnimi dejstvi, znaki, istovetnost

Kdo sploh sem? V današnjem svetu je sploh težko biti nekdo, oziroma biti edinstven, poseben. Vsi stremimo določenemu cilju, skušamo biti boljši od drugih, nič ni dovolj dobro za nas. A medtem, ko se trudimo biti boljši in enaki drugim izgubljamo samega sebe. Sem gimnazijska maturantka in ker sem opravila maturo, t.j. zrelostni izpit sem zrela. Pa sem res? Zrelost je precej subjektiven pojem, vsakemu predstavlja nekaj drugega. Biti zrel zame pomeni to, da najdeš svoj jaz, svojo identiteto in jo tudi sprejmeš. Jaz je še nisem. Po definiciji še nisem skladna. Imam toliko vprašanj, na katera ne znam odgovoriti; ali jih bom sploh kdaj znala? Zaenkrat vem, da sem študentka slovenistike in anglistike na filozofski fakulteti v Ljubljani. Ali je to pot, ki jo želim ubrati? Na to še ne morem odgovoriti, a upam, da je. Upam tudi, da bom na koncu dosegla svoj namen in našla svojo identiteto.

Sara, nekaj o tem vprašanju je tudi v poglavju Izbira teme v Novi pisariji. --Hladnikm (pogovor) 19:00, 19. januar 2017 (CET)