Uporabnik:LKolenc

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Nova pisarija[uredi]

Uvod[uredi]

  • Nova pisarija je priročnik, ki je izšel v tiskani, predvsem pa v digitalni obliki. Za slednje se je avtor odločil, saj wikiji omogočajo hitrejše spremembe in dopolnitve, predvsem pa je cenejše, kot če bi prišlo do ponatisa.
  • Sprva naj bi imel priročnik naslov Nova pismenost zaradi navezovanja na gramatične zametke Valentina Vodnika, vendar pa je bil ta kasneje spremenjen, saj pismenost ne pomeni več isto kot je nekoč. V Vodnikovih časih je bilo to drugo ime za slovnico, v današnjih časih pa jo razumemo kot znanje branja in pisanja oziroma njena širša definicija je znanje česa nasploh.
  • Pridevnik nova pa se navezuje na sodobne oziroma bolj popularne medije, in sicer zaslon in slike. Priročnik bo torej govoril o digitalni pismenosti.
  • Wikiknjige niso zaključene enote, saj njihov izid ni dogodek, temveč proces = RASTOČA KNJIGA.

Kam z avtorjem[uredi]

  • Avtor je prof. dr. Miran Hladnik, sicer profesor na oddelku za slovenistiko Filozofke fakultete. Ker pa je besedilo objavljeno na wikiju, tj. spletno mesto, kjer lahko vsak ureja, je na voljo za spremembe, dodatke itd.
  • Dilema z datumom izdaje - datum vpisa v Cobiss je: 8. maj 2014, čeprav so se prva poglavja knjige na spletu pojavila že leta 2012.
  • Ali je potreben ponoven vpis v Cobiss, ko bo knjiga dopolnjena s strani novih avtorjev?
  • Gre za drugačnost lastnosti spletnih objektov od natisnjenih knjig.


Prešernova Nova pisarija[uredi]

  • Priročnik nosi isti naslov kot ena daljših Prešernovih pesnitev, ki je izšla v Poezijah. To je bila premišljena odločitev, saj kar je kritiziral pesnik že pred 180 leti, ugotavlja Hladnik, da se tudi danes isto dogaja. Pisateljeval in izdajal naj bi knjige že vsak šušmar.
  • Naslov knjige parazitira na naslov Prešernove satirične pesmi s prvotnim naslovom Kranjska pisarija (objavljena leta 1831 v drugem zvezku zbornika Kranjska čbelca). Z njo je Prešeren karikiral ideal ljudskega jezika.
  • V Poezijah 1847 je pesnitev Nova pisarija natisnjena v razdelku Različne poezije.
  • Pesem sodi med Prešernove daljše - obsega 47 tercin (142 verzov).
  • V pesmi se pogovarjata učenec in učitelj (pisar), ki mu odgovarja. Z nesimpatičnim pisarjem je Prešeren ironiziral nasprotnike svoje poetike, slovničarja Jerneja Kopitarja in Franca Serafina Metelka, škofa Matevža Ravnikarja in cenzorja Jurija Pauška.

Pismenost[uredi]

  • Včasih je bila pismenost privilegij manjšine, z uvedbo obveznega šolanja, pa je delež pismenih narastel do okoli 100 odstotkov. Države, katerih odstotek je nižji, veljajo za nerazvite.
  • Nekoč so se učili lepopisja, danes pa je bolj pomembno to, da smo spretni pri tipkanju na (pametni) telefon oziroma računalnik. Zaradi tega prihaja do konfliktov med starejšimi in mlajšimi generacijami. Starejši namreč nam (mlajšim) očitajo, da ne znamo sestaviti skupaj enega stavka, medtem ko so obratno sami po večini računalniško nepismeni.
  • Pismenost pomeni biti aktivno udeležen v komunikaciji. Če smo pismeni, smo torej sposobni sprejemanja in razumevanja informacij ter tvorjenja in posredovanja le-teh. Danes je pomembna interaktivnost, ki nam je omogočena na vsakem koraku, na televiziji na zahtevo, računalniških igricah itd.
  • Poznamo več različnih pismenosti, kot so npr. glasbena, kartografska, računalniška, strokovna ipd. Nihče tega od nas ne zahteva, vednar pa v svetu, predvsem pa na trgu dela, več veljamo, če obvladamo kaj več, kot samo splošno pismenost. Poleg tega pa: »Pismeni ljudje so bolj suvereni in z njimi je težje manipulirati.«
  • Testi pismenosti (PISA 2009) so bili v Sloveniji deležni kritik in pohval. Šolarji so namreč slabi v bralni pismenosti, nadpovprečni pa v e-pismenosti.
  • Komunikacija preko telefonov in računalnikov je že del spošne pismenosti. Ta se bo z leti še spreminjala in prav mogoče je, da jo nekoč ne bomo več povezovali z ročnimi spretnostmi, kot jo danes.
  • V sodobnih časih se uveljavlja tudi višja oblika pismenosti, ki meri na sposobnost tvorjenja in razširjanja pisnih sporočil v javnosti. Delež objavljajočih narašča po zaslugi socialnih omrežij, kot so Instagram, Twitter, Youtube, Google Maps itd.
  • »Če podjetnost razumemo kot sinonim kreativnosti, potem bi nam kot humanistom moralo biti zelo mar, da je podjeten (kreativen) čim večji del populacije, in bi se morali zavzemati za to, da čim več ljudi piše in objavlja.«

Informacijska družba[uredi]

  • Informacijska družba je izraz za sodobno družbo. Vsebuje koncepte kot so participativna družba, družbeni mediji, družbena omrežja, fantovska kultura itd.
  • Razmišljanje o novih kulturnih paradigmah je bilo vzporedno »boju« med tiskano in elektronsko knjigo.
  • Čedalje bolj pogosta je uporaba e-knjig, vendar to še ne pomeni, da tiskanim preti »smrt«. Prava tako kot nismo nehali hoditi peš in uporabljati koles, ko so izumili avtomobil.
  • Problem, ki ga izpostavlja avtor, je, da ljudje zagovarjajo tiskano knjigo, ker jim ta omogoča preživetje (npr. zalžniki, tiskarji, knjigarnarji itd.), in ne zaradi znanja oziroma vrednosti, ki jo ponuja.

Wikiji[uredi]

  • Wikipedijo in sestrska spletišča je na splet postavila neprofitna organizacija Wikimedia. Prof. Hladnik jo odobrava zaradi njene dostopnosti, volontarizma, kooperativnosti in enciklopedičnega izražanja.
  • Wikiji niso le vir informacij, temveč prostor, kjer lahko objavlja vsak posameznik.
  • V 16. stoletju se je kulturna nacija oblikovala z obstojem biblije prevedene v nacionalni jezik, danes pa je to vlogo prevzela Wikipedija. Kot jezikovna entiteta v 21. stoletju obstajamo namreč samo, če v našem jeziku obscencotajajo gesla na Wikipediji.
  • Po Kornaijevi kategorizaciji spada slovenščina v skupino 16 vitalnih jezikov, katerim se ni potrebno bati izumrtja. To pa zato, ker nismo ignorantni do zahtev, ki jih postavlja naši skupnosti informacijska družba.
  • Slovenska Wikipedija je nastala leta 2002, leta 2016 pa je že presegla 150000 gesel. Najbolj delavnih 20 posameznikov, ki ustvarja slovensko različico prispeva 83 odstotkov vseh slovenskih gesel.
  • Članek na Wikipediji ima licenco creative commons (»licenca ustvarjalnega ljudstva«, »ustvarjalna gmajna«), s katero želijo nadomestiti tradicionalno avtorsko licenco copyright.
  • Objavljanje na prosto dostopnih wiki spletiščih ne zahteva veliko spretnosti, kot sem že sama ugotovila, ko sem na splet postavljala podlistek Slovenskega naroda ter dramo Precijoza Slovenske talije.
  • »Kredibilnost znanstvenih objav zagotavljajo utečeni recenzijski postopki (peer reviewing).«
  • Za delo na Wikipediji avtorji niso plačani, nekateri pa, zaradi objavljanja in urejanja pod šiframi oziroma psevdonimi, za svoj trud ne dobijo niti družbenega ugleda in vpliva.
  • Pomembno dejstvo je tudi, da se je spremenila avtorska zakonodaja. Nekoč 50, danes pa šele 70 let po avtorjevi smrti njegovo delo postane javno dobro. Pričakovali so namreč, da se bo ta doba skrajšala.
  • Slovenščina je bila leta 1995 najmanjši, 30. jezik, v katerega so bili prevedeni »windowsi«; danes so Okna prevedena v več kot 56 jezikov, jezikovne pripomočke pa imajo za 137 jezikov.
  • Na lestvici jezikov na Wikipediji – jezike razvršča tudi po številu člankov na Wikipediji in njihovi kvaliteti. Slovenščina je trenutno okrog 40. mesta.
  • Na svetu je več jezikov, nekako 6500.
  • Na Wikipediji je 290 jezikov (obstaja 290 nacionalnih Wikipedij, 533 jezikov pa čaka na vstop).
  • Delež Wikipedije v angleščini je 13 % in pada. Pri uporabi še vedno prednjači angleška (54 % klikov), sledijo japonska 10 %, nemška 8 %, španska 5 %, ruska 4 %, francoska 4 %, italijanska Wikipedija – 3 %.
  • Slovenska Wikipedija, ki obstaja od leta 2002, eno leto za angleško, je leta 2016 presegla 150.000 gesel.
  • V dobrem desetletju se je registriralo 125.000 slovenskih uporabnikov, tj. takih, ki so želeli Wikipedijo urejati, to je 6 % populacije.


Wikiji in šola[uredi]

  • Wikipedija, bolj pogosto pa Wikiverza, se velikokrat uporablja v pedagoške namene. Ob tem se nam kaj hitro poraja vprašanje ali ne bo študenstsko delo na Wikiverzi, kot obveznost, spodkopalo wikijevo načelo prostovoljnosti. Prof. Hladnik pravi, da ne. To trditev zagovarja s tem, da se meja med delovno prisilo in prostočasnim hobijem zabriše. Poleg tega pa naj bi nas urejanje in oblikovanje člankov na Wikiverzi pripravilo na objavo na Wikipediji, ki ima večje zahteve.


Avtor[uredi]

  • Do 60. let 20. stoletja je bila literarna veda usmerjena k avtorju. Avtorska biografija je bila zato eminenten literarnovedni žanr (primer: Levstikov duševni obraz, Anton Ocvirk).
  • 2. generacija literarnih zgodovinarjev se je osredotočila na besedilo — pomembna je bila avtonomnost umetniškega besedila in ne sporočilo avtorja (primer: Lirika, epika, dramatika, Kmecl, Glušič, Zadravec in drugi)
  • Demonstrativna publikacija te faze je knjiga Lirika, epika, dramatika, ki so jo napisali Matjaž Kmecl, Helga Glušič, Franc Zadravec in drugi, večji projekt pa je bila serija zbornikov Obdobja, slogovne, verzološke in naratološke razprave in knjige.
  • V 80. letih 20. stoletja pa so pozornost preusmerili k bralcu in njegovim interesom — od tod številne študije o trivialni literaturi, tj. literatura za bralca, ki je nasprotna elitni avtorski literaturi. Pomembno je kakšno razmerje ima besedilo do bralca, zgodovinskega in aktualnega.
  • Ni več pomembno besedilo »kot tako« (samo po sebi, an sich), ampak se njegova teža določa v razmerju do bralca, zgodovinskega in aktualnega.
  • Seveda meje med naštetimi fazami niso ostro začrtane.

Motivacija za pisanje[uredi]

  • Pisanja se lotimo v grobem zaradi predmeta, ki je vreden ubesedovanja, zaradi samega sebe oz. za katero od socialnih skupin, ki jim pripadamo, npr. za nacionalno skupnost ali, kot je temu rekel Ivan Cankar, »za narodov blagor«.
  • Znanost je po definiciji v iskanju primerne teorije, ki naj pomaga razumeti delovanje nekega segmenta sveta. Znanstvenik na tej podlagi oblikuje določena predvidevanja (napovedi, hipoteze, teze), ki jih z eksperimentom ali opazovanjem preveri
  • Obsesija s pisanjem (skribomanija, grafomanija) je taka skrajna, bolezenska oblika pisanja.
  • Zdi se, da je pri leposlovju (vsaj pri umetnostno stremljivem leposlovju) večji poudarek na načinu, kako je nekaj sporočeno, in ne toliko (oz. ne samo) na vsebini poročila.
  • Teorija funkcijskih zvrsti jezika razlikuje med 4 vrstami pismenosti, in sicer splošno oziroma vsakdanjo, leposlovno, strokovno oziroma znanstveno ter publicistično. Težave se pojavijo pri razlikovanju med strokovnim in znanstvenim (npr. kam spada poljudnoznanstveni članek?). V revijah, zbornikih, knjigah in spletiščih, ki imajo status znanstvenih publikacij so znanstvene objave. Strokovne objave pa so tiste, ki znanstvena spoznanja delijo s širšo publiko (npr. učbeniki v šolah).
  • V skladu s teorijo funkcijskih zvrsti jezika smo lahko pismeni na štirih področjih: za vsakdanje sporazumevanje, leposlovno, strokovno in znanstveno ter publicistično oz. novinarsko.
  • Za znanstvene bodo štele objave v revijah, zbornikih, knjigah in spletiščih, ki imajo status znanstvenih publikacij, ker so to pač edina mesta, kjer se znanost dogaja, kjer se znanstvene teze preverjajo in usklajujejo.
  • Za strokovne objave tradicionalno veljajo objave, ki znanstvena spoznanja prenašajo k širšemu uporabniku in jih popularizirajo.

Izbira jezika[uredi]

  • Poglavje govori o izbiri jezika znanstvenih objav. Glede na jezik namembnikov, se odločimo, v katerem jeziku bo objava zapisana. Če pišemo za širšo javnost, bomo verjetno pisali v angleščini, če pa pišemo za slovensko družbo, bo objava v uradnem jeziku naše države, torej v slovenščini.
  • Za razprave o slovenski književnosti je nevtralni jezik slovenščina. To seveda ne pomeni, da se je treba v slovenščino zapreti, nasprotno, naša naloga je, da spoznanja in vednost o slovenističnih rečeh razširjamo preko meja nacionalne filologije in preko meja jezika.
  • Strah pred tem, da bi se slovenistična znanost v prihodnje dogajala v tujih jezikih – kaj bi okolišili, recimo odkrito, v angleščini –, je vendarle pretiran. Angleščine je resda vedno več, vendar procentualno njen delež skupaj z deležem drugih tujih jezikov prav nič ne raste.
  • Izvlečki in povzetki v tujih jezikih so spremljali domače literarnovedne publikacije že od nekdaj.
  • Slavistična revija je objavljala tujejezične povzetke od 1950 dalje, 1970 so se jim pridružili še drugojezični izvlečki. Angleščina je kmalu prevladala nad deležem ruščine in nemščine in je danes skoraj edini jezik v teh dveh rubrikah.
  • Slovenska Wikipedija je zaživela z namenom, da se vanjo pretočijo strokovna spoznanja slovenskih raziskovalcev in inštitucij v slovenščini, hkrati pa je omogočila primerjavo tega znanja s tistim v drugih jezikih in spodbudila k vzajemnemu poseganju.
  • Objavljanje v dveh jezikih hkrati je naporno, dolgotrajno in drago. Dobra alternativa temu pa je slovenska Wikipedija, kjer je poleg razširjanja strokovnih spoznanj slovenskih raziskovalcev in inštitucij v slovenščini, omogočena možnost primerjave tega znanja s tistim v tujih jezikih in medsebojnega poseganja. »Tuji študentje ob koncu semestra, ki ga preživijo v Sloveniji, namesto izpita dodajo v svoje nacionalne enciklopedije prgišče slovenističnih gesel.«

Izbira teme[uredi]

  • Število izbirnih možnosti je kazalec razvitosti sistema.
  • Druga kulturna izkušnja, je izkušnja z odločitvami tipa ali-ali.
  • V akademskem okolju izbiro teme narekujejo študentom asistenti in učitelji, diplomantom mentorji, organizatorjem konferenc strokovni jubileji (obletnice rojstev ali smrti velikih predhodnikov, izidi pomembnih knjig), prijaviteljem projektov nacionalne, regionalne ali globalne smernice oz. moda.
  • Naklonjenost temi nikakor ni nujno izhodišče dobrega raziskovalnega dela, praviloma se ljubezen do izbrane teme rodi ob intenzivnem ukvarjanju z njo in je posledica raziskovanja.
  • Pedagogi nam narekujejo, da si izberemo temo, do katere gojimo čustven odnos, Hladnik pa pravi, da ni dobrih in slabih tem.
  • Projektni razpisi, navodila za doktorske kandidate in šolski kurikuli uporabljajo pojem relevantnosti (tehtnosti) izbrane teme. Financiranje bo prej zagotovljeno tistim temam, ki naj bi bile pomembnejše od drugih.
  • Obče je sprejeto stališče, da sta literatura v slovenščini in z njo tudi literarna veda nastali v 19. stoletju kot legitimacija samostojne nacionalne eksistence in da sta torej inštrument tega nacionalnega interesa.
  • Ker se pomembnost določa v mednarodnem okolju, dobijo status večje pomembnosti tiste teme, okrog katerih se zbira več piscev, česar pa za izrazito slovenske teme ni mogoče pričakovati.
  • Slavistična revija prednostno publicira razprave o slovenskem jeziku in književnosti in že zato v globalnem smislu ne more postati osrednja referenčna točka.

Vaje v pisanju[uredi]

  • »Pisanje je veščina, spretnost, ki se je je treba naučiti.« V letu 2013, ko je Hladnik začel pisati svoj priročnik, je dejal, da sta najpomembnejši orodji pisca tipkovnica in miška. Izpostavil je tudi dejstvo, da skoraj nihče in skoraj nikoli več ne piše na roke, zato naj bi bilo smiselno otroke v 1. razredu učiti tipkanja in osnovnih veščin računalniške pismenosti, namesto (lepo)pisja. Na koncu vendarle sklene, da pisanje z roko pomaga pomnenju črk bolj, kot pa tipkanje.
  • Po zaslugi čitalnikov in OCR (optičnega prepoznavanja črk) nam besedil ni več treba v celoti pretipkavati, ampak le popravljamo za strojem.
  • Sama digitalizacija in korektura nista dovolj, biti morajo tudi javno dostopna.
  • Z našo namero, da kvalificiramo čim več kompetentnih piscev (prepisovalcev in popravljavcev besedila), najbolj ustreza spletišče Wikivir, ki je od 2006, ko smo ga dobili, postalo zajetno skladišče slovenske literarne klasike v javni lasti.
  • Slovenščina je eden od trenutno 114 jezikov s takim repozitorijem oz. spletno digitalno knjižnico; 65 od tega je v svojih jezikih.

Usoda avtorstva[uredi]

  • Koncept avtorstva je še vedno živ. Vidimo lahko tudi vpliv avtorjev, ki je precej večji od bralčevega. Združujejo se namreč v različne skupnosti kot je npr. Društvo pisateljev.
  • Avtorji so včasih pripadali družbeni eliti, ki je bila bolj kreativna kot ostali »navadni smrtniki«, poleg tega pa je bila deležna velikega ugleda.
  • Danes ima veliko avtorjev zahteve, da se v njihova dela ne posega, saj jih dojemajo kot nedotakljive svetinje.
  • Nekateri avtorji v svoja dela in njihovo razširjanje posegajo še po tem, ko so prodali materialne pravice. Tak avtorski napuh bomo, kot pravi Hladnik, zatrli s tem, da ne bomo kupovali, ponatiskali ali propagirali predragih knjig, temveč bomo raje posegali po dostopnih delih, ali pa bomo taka celo sami napisali.

Soavtorstvo[uredi]

  • Pisanje na wikijih, kot obliki kolektivnega pisanja, pripomore k zmanjšanju večkrat omenjenega avtorskega napuha ter spodbuja sodelovanje več avtorjev. Posegi v besedilo na wikijih se morajo razumeti kot pohvala in ne kritika.
  • Teksti skupinskega avtorstva so pogosteje kot individualna avtorska besedila opremljena z licenco cc, ki takega atavističnega odnosa do intelektualnih proizvodov ne podpira. Pisanje na wikijih, kot obliki kolektivnega pisanja, pripomore k zmanjšanju večkrat omenjenega avtorskega napuha ter spodbuja sodelovanje več avtorjev. Posegi v besedilo na wikijih se morajo razumeti kot pohvala in ne kritika.
  • Na Wikiknjigah se ne ubadajo z avtorsko lastnino, vendar so, ker je delo bolj obsežno, kot članki na Wikipediji, ponavadi najplodovitejši posamezniki zapisani na začetku.

Nekaj pravil, ki jih je dobro upoštevati v primeru soavtorstva: • vprašanje delitve dela in zaslug za delo postavi v oklepaj • bodi odprt za spremembe in usklajevanje načrtov • zatri ego v korist dobrih medsebojnih odnosov in stvarí same • zaupaj sodelavcem in njihovi ekspertizi, v sili angažiraj nevtralne arbitre • soavtorji imajo pravico veta na vsebine, s katerimi se ne strinjajo • ni pomembno, kdo je posegel v delo, temveč ali je bila sprememba koristna

  • »Pisec, ki se zna uskladiti z drugimi, ne prakticira več pisanja za to, da bi tako potrdil in dokazal svojo odličnost, svojo večvrednost, temveč zato, ker bi s pisanjem rad prispeval k skupni dobrobiti.«


Objavljanje[uredi]

  • Razen pri klasikih, kjer šteje tudi rokopis oziroma tisto, kar niso objavili, je danes pomembna samo objava. Bolj kot s pisanjem samim je torej koncept avtorstva povezan z objavljanjem.
  • Včasih so pisatelji morali vstopiti v skupino drugih pisatejev, mecenov itd., da so prišli do objave svojega dela. Danes je sicer situacija malce drugačna, princip pa je isti. Najboljši in najhitrejši način za objavo so poznanstva v tem socialnem krogu oziroma dobro finančno zaledje posameznika. Še lažje pa je objavljanje na spletu. Vendar postaviti na splet še ne pomeni tudi objaviti. Slednje pomeni, da je dostopno širši množici, če pa nekaj samo postavimo na splet, bodo to uporabniki interneta težko našli. Če pa si želimo nekaj postaviti na splet, tako, da ne bo nihče našel, ima Hladnik posebno formulo (ki je dostopna na COBISS).
  • Vendar to ni namen spleta, ravno obratno. Na splet postabljamo zato, da bi čim več ljudi naše delo videlo oziroma prebralo. Da bi bilo naše delo čim bolj vidno, ga je potrebno oglaševati, kar je najbolje narediti na pogosto obiskovanih mestih, kot je blog ali časopis.
  • Zaradi neprenehoma spreminjajoče tehnologije in zakonodaje smo večkrat v dilemi ali je stvar objavljena ali samo postavljena na splet. Predvsem se to dogaja zaradi socialnih omrežij, ki so v prvi vrsti zaprti komunikacijski krogi, vendar pa včasih kakšnemu piscu uspe pritegniti pozornost večje množice in presežejo mejo zasebnega.


Množični um ali pametna množica[uredi]

  • Množični um ali pametna množica sta le dva izmed mnogih izrazov, ki pa vsi pomenijo isto. Gre za način organizacije znanja v informacijski družbi. Predvsem se ta izraz navezuje na Wikipedijo, kjer je znanje, ki je javno dostopno in ki se stalno izpopolnjuje akumulirano s strani neposvečenih in pogosto anonimnih uporabnikov. Cilj tega je korist za vsakega člana skupnosti.
  • Angl.: collective consciousness, hive mind, group mind, mass mind, social mind, collective intelligence, group intelligence, collaborative intelligence, knowledge sharing, collective wisdom, smart mob 'pametna drhal', virtual crowd 'virtualna množica'...
  • Wikipedija s svojimi 290 jeziki spominja na babilonski stolp, s to razliko od bibličnega, da je prvič v zgodovini v njej zagotovljena primerljivost znanja in da orodje naravnost kliče k njegovi izmenjavi, tj. prevajanju in prirejanju kvalitetnih gesel v druge jezike.
  • Enciklopedije so informacije razvrstile po abecedi, kar je bila osvoboditev hierarhičnega dojemanja znanja in je asociirala na mozaik, na kar spominja tudi Wikipedijin logo. V člankih so pod besedno zvezo Glej tudi nanizana sorodna gesla — Wikipedija tako gradi znanje od spodaj navzgor in združuje izhodiščni lokalni interes z globalnim.
  • Verbalne in vizualne informacije so v geslih vključene v okolico preko dveh poglavij: preko kategorizacije v Kategorijah se določa njihovo mesto v hierarhiji znanja, v poglavju Glej tudi pa so nanizana sorodna gesla po asociativnem principu.
  • Hudo je množični um kritiziral ameriški računalničar, pisatelj in glasbenik Jaron Lanier.
  • Kritike bi moralo biti deležno pravzaprav tradicionalno avtorstvo, ki je bolj kot etiki javnega dobra zavezano zaščiti avtorskih privilegijev.
  • Množica se je pojavila kot relevantna socialna kategorija šele v demokratizacijskih prizadevanjih v 18. in 19. stoletju, ki pa so se sredi 20. stoletja izrodila v totalitarizem (fašizem, nacizem, komunizem) in birokratizem.
  • Centralizirano odločanje se je umaknilo sodelovalni komunikaciji, današnja množica ne potrebuje več avtoritativnih voditeljev.
  • Wikipedija izrablja pamet množice in je tako oblika proizvodnega procesa, ki se mu v angleščini pravi crowdsourcing, v slovenščini bi mu ustrezal neologizem množičenje.

Avtorske licence[uredi]

  • Besedilo je iz pravnega vidika inteektualna astnina, ki je urejena z zakonodajo, ki jo imenujemo »copyright« oziroma »avtorske pravice«. Zakonodaja je zadoščala, ko je knjiga obstajala le v tiskani verziji, danes, ko pa imamo vse več digitalnih knjig, filmov, fotografij, glasbe, pa je nastal problem, zato želijo uveljaviti alternativo s konceptom »creative commons«.


Creative commons[uredi]

  • Creative commons oziroma »ustvarjalna gmajna« je avtorska licenca, ki izhaja iz svobodne kulture. Bolj kot morebitnim zlorabam, je namenjena lažjemu dostopu do intelektualnih proizvodov. Označena je s »cc«, oprema del objavljenih na spletu s to licenco pa je dokaj enostavna.
  • Izhaja iz svobodne kulture (free culture). Pojem je uveljavil Lawrence Lessig.
  • Copyright bralcu dovoljuje samo določeno rabo, vse druge rabe pa mu prepoveduje in mu grozi s sankcijami, če ne bo ubogal, creative commons pa mu tekste najprej ponuja in šele potem dodaja, pod kakšnimi pogoji.
  • Priznanje licenc cc so naslednje:

1.) Priznanje avtorstva (attribution – BY),

2.) Deljenje pod istimi pogoji (share-alike – SA),

3.) Nekomercialno (non-commercial – NC),

4.) Brez predelav (no derivative works – ND).

  • Licence cc so spremenljive, avtor lahko licenco, s katero je opremil svoje delo, tudi spremeni.
  • Licence cc redno uporablja medijska hiša Al Jazeera, PLOS (Public Library of Science), Bela hiša, pri nas spletišča Videolectures, Culture.si, avtor tele knjige pa za skoraj vse svoje besedilno, fotografsko in video gradivo.
  • Opremo revij z licenco cc zahteva tudi direktorij prostodostopnih znanstvenih revij DOAJ, med katerimi je npr. tudi Slavistična revija.
  • Najsodobnejša med licencami cc ima oznako Creative Commons Attribution 4.0 International license in ima globalno veljavnost. Dela, opremljena z njo, so prosto dostopna pod enim samim pogojem, da uporabnik navede njihovega avtorja.

Copyright[uredi]

  • Avtorska zakonodaja ščiti dela v katerem koli mediju (npr. literarna, dramska, glasbena dela) pred zlorabo. Posamezniki lahko ravnajo z deli kakorkoli želijo, lahko jih tudi prekopirajo itd., dokler ostaja v sferi zasebnega. Če pa pride delo, ki je bilo nepooblaščeno razmnoženo v javnost, pa je to zloraba.
  • Cilj poglavja o copyrightu je v tem, da predstavi, zakaj ni več ustrezno za sodobna dela. Pri intelektualnih delih preveč poudarja avtorja, zaradi začetka v tiskani knjigi se ne prilagaja najbolje novejšim medijem kot je internet, poleg tega pa obravnava delo kot lastnino in ne kot javno dobrino.
  • Danes ni več tako pomembna materialna vrednost del, kot je bila nekoč. Včasih je namreč eno knjigo lahko bral samo en človek naenkrat, danes pa je dostopnost širša, saj si lahko delo pridobimo na spletu, kjer lahko naenkrat bere več tisoč ljudi. Tu je največji problem copyrighta, saj ne upošteva nematerialno dimenzijo intelektualnih del. Zakonodaja se namreč bolj osredotoča na zlorabe, namesto, da bi zagotavljali nemoten dostop do informacij.
  • Vsi izdelki z najmanjšo kreativnostjo še niso zaščiteni z avtorsko licenco. Tisti, ki pa so pa njihova licenca traja za časa življenja avtorja ter še 70 let po njegovi smrti. Anonimna dela postanejo javna last 70 let po objavi.
  • Avtor zaščitenega intelektualnega dela ima do njega pravice dokler jih ne odstopi oziroma proda. Če je avtor nekaj ustvaril na željo podjetja, ima slednje pravico do dela, vendar pa to mora biti potrjeno oziroma sklenjeno v pogodbi. Kadar je avtorjev več, lahko vsak izmed njih s tem delom počne kar želi, vendar se morajo soavtorji strinjati.
  • Največji problem v zakonodajnem pravu se nanaša na filme, ki so posneti po knjigah, elektronske verzije knjig, prevodi itd. Izvedeno delo ima lahko status originalnega in avtorsko zaščitenega dela le in samo, če je nastalo z dovoljenjem avtorskega lastnika prvotnega dela. Ta dela so lahko v tem primeru legalno razmnoževana in razpečevana. Pomembno je poudariti pošteno uporabo, saj lahko tudi v primeru, da nismo lastniki avtorskih pravic, delo kjub temu tiskamo, fotokopiramo, citiramo, digitaliziramo, nalagamo s strežnika itd. Poštena raba je neprofitna raba.
  • Ločiti moramo med prodajo dela ter prodajo dela in avtorskih pravic, saj se s slednjim odrečejo pravici do odločanja o razmnoževanju in distribuciji.
  • Bralec, ki kupi knjigo nima skoraj nobene svobode razpolaganja z delom, saj ga ne sme razmnoževati ali celo vzeti del, ga preoblikovati in uporabiti po svojih željah. To lahko naredi samo z dovoljenjem avtorja (proti plačilu).
  • Avtorji, ki ne želijo objavljati svojih del pod avtorsko licenco creative commons, so izgubili stik s sodobnimi zahtevami družbe. Ti bodo slej kot prej izgubili svojo množico bralcev.


Bralec[uredi]

Prosti dostop[uredi]

  • Kar zadeva bralca v povezavi z intelektualnimi deli, je bilo včasih pomembno samo vprašanje njegovega razumevanja prebranih informacij. Danes pa je pomembna tudi zahteva po prosti dostopnosti informacij iz najrazličnejših področij. Skupnost želi izobražene posameznike, ki pa naj bi se oblikovali v osnovnih, srednjih in višjih šolah. Zato meni Hladnik, da bi moralo biti obvezno čtivo zastonj. Izven šole pa skoraj nikje nimamo prostega dostopa do informacij. Za knjižnico, gledališče, naročnino revije je vedno potrebno odšteti nekaj denarja.
  • »Internet je razširil prostor svobodnega pretoka informacij in postopoma krepi pričakovanja njihove lahke dostopnosti in neplačljivosti.« V tem smislu naša država ni imela prstov zraven, ko smo dobili npr. prost dostop do digitaliziranega zemljevida sveta in ostalih prelomnih dejanj.
  • Zahteva po digitalizaciji slovenščine je prišla od zunaj, slednjo celo google vključuje z različnimi logi. Do tuje informacijske družbe torej ne smemo biti nezaupljivi, saj že od Prešernovega Črtomirja dalje ugotavljamo, da ni vse tuje slabo. Kmalu bomo torej vsi raje postregali po prosto dostopnih vsebin, kot pa iskali domače.
  • »EU zahteva prosto dostopnost znanstvenih objav projektov, pri katerih je finančno udeležena, in po tem zgledu se ravnajo tudi države, ki sestavljajo EU. Za promocijo proste dostopnosti umetnosti pa se EU ni odločila. Ker pripisuje umetnosti manjši pomen kot znanosti? Ker vidi umetnost po ameriško znotraj področja razvedrila, razvedrilo naj si pa plača državljan sam? Ker je znanost mednarodna, umetnost pa nacionalna?«
  • Prosta ali odprta dostopnost (OA — open access) je pojem, ki je uporabljen v revijalni, knjižni, zborniški obliki informacij, prav tako pa tudi v spletnih besedilih, podatkovnih zbirkah in večpredstavnemu gradivu. Prosti dostop ne dovoljuje poseganja v vsebino informaci, medtem ko lahko prosto vsebino urejamo in preoblikujemo po mili volji.
  • Open Access Slovenija se trudi razlikovati med izrazoma prost (free) in odprt (open). Prosti dostop (free OA) je tako definirala, da pomeni brezplačno dostopnost do besedila, čigar avtor je avtorske pravice (pro)dal založbi in ima licenco copyright, odprti dostop (open OA) pa pomeni brezplačno dostopnost na spletu, vendar ima pravice avtor, besedilo pa ima licenco creative commons.
  • Zlati prosti dostop zagotovi založnik in običajno vsebuje recenzirane revijalne članke, zeleni prosti dostop pa avtor sam oziroma njegov delodajalec, ki delo postavi v prosto dostopni repozitorij in vsebuje pred- ali poobjave. Pod imenom sivi prosti dostop pa najdemo težko dostopne publikacije, kot so diplomske naloge, konferenčna poročila itd. Hibridni dostop pomeni, da ima prosto dostopno delo še tiskano plačljivo verzijo. »Zakasnjeni prosti dostop je ime za objave, ki pridejo v prosti dostop po omejenem obdobju embarga, recimo v zamiku enega leta po objavi.« Publikacije, ki so nastale na stroške nekoga tretjega, kot je npr. mecen ali država, in ne na avtorjeve stroške, pa uvrščamo med platinasti prosti dostop. Profesor želi, da bi bilo 2. desetletje 21. stoletja v znamenju zelenega in platinastega prostega dostopa.


Založbe[uredi]

  • Sooblikovalci Wikipedije vejo, da vse kar je v njej objavljeno, takoj postane javna last. »Optimistično trdim (in s tem zaupanjem šele prav odpiram možnost), da v svetli bodočnosti problemov intelektualne kraje ne bo, ker znanje pač ne bo lastnina fizičnih ali pravnih oseb na enak način kot npr. nepremičnine, ampak zares javno dobro.«
  • Založbe in knjigarne obravnavajo knjige kot tržno blago, bralca pa kot potrošnika. Hladnik meni, da je informiranost ena izmed temeljnih pravic posameznika. Vsak bi torej moral imeti prost dostop do informacij.
  • Založniki ne želijo objavljati dela na splet, saj znajo sužiti denar samo s prodajanjem knjig. Njihova ciljna skupina so v današnjih časih torej otroci, ki še ne znajo uporabljati spleta, ter starejši.
  • Avtorji in inštitucije se, kljub temu, da založbe ne upravičujejo svojega prvotnega namena, tj. kreditacija publikacij, še vedno zanje odločajo, saj mislijo, da jim bodo pomagale do bralcev. To lahko naredijo pri popularni publicistiki in leposlovju, pri znanstvenem pisanju pa ne. Vendar se sednji vseeno odločijo za založbo, saj menijo, da jim bo žig založbe prinesel večji ugled.
  • Med založbami in knjižnicami je prišlo do »boja«, saj knjižnice »nasprotnikom«, z nižjimi cenami (predvsem pri učbenikih, slovarjih itd), odžirajo promet. Založbe se zagovarjajo, češ da želijo ohraniti delovna mesta — cehovski interes postavljajo pred javnega.
  • Znanstvenim piscem omogočajo »predatorske založbe« nove možnosti objavljanja. Ena takih založb je Science publishing group, ki deluje po principu zlatega prostega dostopa, o katerem smo že debatirali v poglavju prosti dostop. Ta založba je za avtorje vabljiva, ker člankom prinaša vidnost (z indeksiranjem pri desetih bibiografkih inštitucijah mdr. Googlov Učenjak), cene objave člankov pa niso pretirano visoke.
  • Dober primer, kako naj bi zgledale (slovenske) znanstvene revijalne objave, je spletna stran International Journal of Language and Linguistics. Vendar pa so se, kot vedno, našli kritiki, ki so popljuvali skoraj vse, kar je na spletni strani.

Repozitorji[uredi]

  • Vplivnost neke znanstvene objave se kaže v številu o citiranosti. Pomembno je tudi število o branosti objave. Ti dva podatka se lahko med sabo zelo razlikujeta.
  • Repozitorji imajo že vgrajeno funkcijo štetja objav. V spletno stran lahko vgradimo enega od zastonjskih števcev, če pa smo bolj pedantni in moramo komu, npr. ministrstvu, dokazati, da je naše objavljanje pomembno in da potrebujemo finance, potem pa lahko vgradimo skript za Googlovo analizo.
  • Da je prosta dostopnost pomembna, so akterji že ugotovii, niso pa se še zmenili, kako si bodo razdelili stroške.
  • Prosti dostop omogoča volontersko prispevanje, nasprotuje pa profitnemu objavljanju.
  • Univerza v Ljubljani je bia zadnja, ki je dobila svoj repozitorij, v katerega pa še vedno ne morejo objavljati diplomskih nalog, magisterijev in doktoratov. Vsi slovenski akademski repozitorji pa so združeni na Nacionalnem portau odprte znanosti.
  • Z objavljanjem na spletu se je spremenil tudi slog pisanja. Ker je med skupino ljudi, ki strokovne članke berejo na internetu, čedalje več laikov, se temu prilagajajo tudi pisci, ki uporabljajo poljudnejše izraze.
  • V Sloveniji imamo 3 literarnovedne revije — Slavistična revija, Jezik in slovstvo ter Primerjalna književnost. Vse so takoj po tisku tudi prosto dostopne na spletu.
  • SlovLit je spletni forum, ki zalaga z informacijami slovensko literarnovedno in jezikoslovno skupnost, ki zaradi zanimivosti seže izven meja države in vede uresničuje tudi koncepta internacionalnosti ter interdisciplinarnosti.

Varovanje zasebnosti[uredi]

  • Razlogov za nezaupanje globalnim digitalnim podjetjem je ogromno. Kritiki najprej poudarjajo možnost zlorabe, ne vidijo pa cilje digitalizacije, ki primarno pomagajo lajšati življenje. Ne verjamejo besedičenju mednarodnih organizacij o človekoljubnih ciljih, marveč jim pripisujejo manipulativne motive. Res je, da se kdaj kak projekt sfiži, vendar pa zaradi tega ne smemo biti črnogledi in omejeni s svojim mnenjem.
  • Včasih je bila pomembna skupnost, kjer posamezniki niso izstopali. Literatura pa že ob 19. stoetja dalje gradi na ideal, tj. je ozaveščen in ustvarjalen posameznik. Zainteresiran naj bi bil za splošno blaginjo sveh ostalih in okolja.
  • Hladnik je z objavo v svojem blogu A day in the life of the digital humanities, s fotografijo članov senata brez glav, protestiral proti pretirani skrbi o varovanju zasebnosti.
  • »S prepovedjo iskanja po imenih in priimkih je urad pohabil besedilni korpus Nova beseda. Iskanje niza Fran Levec je preprečeno, da se ne bi razkrili morebitni zasebni podatki katerega od morebitnih danes živečih Franov Levcev. Pravice potencialno kriminalnega potencialnega današnjega Frana Levca so povozile kulturno zaslužnega Frana Levca, urednika Ljubljanskega zvona in literarnega zgodovinarja. In povozile so tudi pravico današnjih Slovencev do informacij iz svoje zgodovine.«


Kredibilnost[uredi]

  • Danes lahko objavlja skoraj vsak. Pri tiskanju še vedno kdaj naletimo na kakšno (finančno) zagato, predvsem, če želimo izdati delo v samozaložbi, na spletu pa ovir praktično ni. Zato je vprašanje kredibilnosti še kako pomembno. Včasih so za to skrbeli recenzenti in uredniki, danes pa je to na naših plečih. Vendar to ni težka naloga, če vemo, kaj točno moramo podrobneje preveriti. Preveriti moramo torej slednje: avtorja, medij, ki je objavil delo, starost dokumenta, odmev v javnosti, avtorje in tekste, na katere se je skliceval.
  • Avtorju, ki je priznan strokovnjak in poznan javnosti gre zaupati, saj verjamemo, da ne bi zavaja bralcev. Njegov status preverimo v njegovi biografiji, njegovo mesto v znanstveni skupnosti pa na spletišču Sicris. Avtorju ne smemo slepo zaupati na vseh področjih pisanja, bolje je, da mu verjamemo, ko piše o svoji stroki, do drugih strok pa moramo biti kritični (primer: Sokalova potegavščina).
  • Zaenkrat velja splošno (neutemeljeno) dejstvo, da mlajši pisci niso tako kredibilni kot starejši. To večrat ne zdrži vode, saj so mlajši teoretično bolj podkrepljeni, poleg tega pa so boljši v iskanju informacij, kot starejši.
  • »V vsakem primeru je koristno, če se bralec o avtorju natančneje pozanima. V njegovi bibliografiji bo razbral, za katera področja je najbolj kompetenten, katera tema ga najbolj obseda, v njegovi biografiji pa bo mogoče našel razlago za ideološko premost sporočil in s tem signal, kje naj jih jemlje s previdnostjo.«


Aktivizem[uredi]

  • V sedemdesetih letih so v Sloveniji humanistom vcepljali v glavo, da je izvir akademskega dela znanstvena radovednost, tešenje radovednosti pa njegov smoter. V osemdesetih pa so iz Amerike prinesli zahtevo po radovednosti za dosego plemenitih socialnih ciljev, tj. za dostojno, pravično in kvalitetno življenje.
  • Znanost so začeli dojemati drugače, ko so ugotovili, da objektivno znanstveno spoznanje ni mogoče, saj je posredi vedno interes raziskovalca, zato so rezultati subjektivni oziroma manipulativni.
  • Tradicionalni humanisti so izurjeni za odkrivanje napak v popolnem svetu in zaznavanje problemov tam, kjer jih drugi ne vidijo. Njihova naloga ni reševanje le-teh, to je namreč naloga drugih družbenih sistemov.
  • »Splošni pomen 'kdor aktivno deluje v kakšnem društvu ali gibanju' velja tudi za današnje aktiviste: feministične, ekološke, mirovnike, humanitarce, politične alternativce, lokalne skupnosti, ki nastopajo proti vsemu »od zunaj« in »od zgoraj« itd.« Z besedo aktivizem ne označujemo vedno napredna družbena gibanja.

Avtorstvo[uredi]

  • Inštitucionalna vezanost avtorja ima dobro in slabo plat. Dobro je, saj daje inštitucija njegovim objavam legitimiteto, slabo pa je omejenost objavljanja novih in prelomnih informacij, ki bi lahko ogrozile utečene poslovne in/ali pedagoške prakse. Zaradi tega včasih nastanejo aternativne oblike medijev za objavljanje, kot je npr. Svobodna univerza.
  • Samozaložba, ne pogosta pri strokovnem pisanju, pri lepopisju pa kar precej. Zadnje čase, predvsem z uvedbo digitalnega tiska na zahteva, postaja samozaložba množičnejša in nima več slabšalnega prizvoka. Vendar moramo biti pri objavah samozaložb še vseeno previdni, saj ne gredo skozi recenzijski postopek, zato moramo preverjati njihovo kredibilnost.
  • Starost dokumenta je eden od ključnih podatkov. Preveriti moramo kvaliteto objavljenih informacij ter kulturno–družbeni okvir nastajanja (npr. v 19. stoletju so imele publikacije večinoma politične in nacionalne note). Izločitev netočnih oziroma nepreverjenih informacij ni težka — včasih nam že medij pove veliko (npr. rumeni tisk ni primeren za objavo strokovnih ali leposlovnih publikacij). Včasih pa ponaredkov ni lahko odkriti (primer: Elko Justin ponaredil Prešernov rokopis pesmi, ki je sicer ni v njegovi bibliografiji).
  • Nekritično prepisovanje od njih pripelje samo do razmnoževanja napak, zato je treba stare dokumente nujno primerjati s tistimi objavami, kjer informacijo lahko ves čas ažuriramo, to pa je seveda informacija na spletu, zlasti na Wikipediji. Izločitev nepreverjenih senzacionalnih »odkritij« večinoma ni težka. Dovolj je že preveriti mesto objave.
  • Včasih se meja med strokovno ekspertizo in laičnim navdušenjem zabriše in ponaredkov ni prav lahko odkriti.

Strokovno recenziranje[uredi]

  • »Strokovno recenziranje (angl. peer reviewing) je v znanosti utečen postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih.« Znanstvena srenja z njo vzdržuje standarde kvalitete in je prvi pogoj za pridobitev statusa znanstvene revije. Na koncu pa so uradniki tisti, ki odločijo ali bo prišla objava v javnost.
  • Cilj recenziranja je preprečitev objavljanja nepreverjenih informacij, ki ne upoštevajo strokovnih standardov. Včasih se zgodi, da recenzent zavrne kvalitetno delo zaradi zelo mejne oziroma specifične vsebine, včasih pa se zgodi (Sokalova potegavščina) da uveljavljen pisec naplahta recenzente in objavi nesmisel oziroma laž. Zaradi želje po nepristranskosti in zmanjšanem številu nehotenih napak recenzentov, je nastala allternativa javno recenziranje.
  • Z anonimizacijo poskušajo zagotoviti nevtralnost in jamčenje, da ne bo prihajalo do nepotizma. Slepa recenzija je kadar avtor ne ve kdo je ocenjevalec njegovega izdelka, dvojno slepa recenzija pa je kadar avtor in recentent ne vesta drug za drugega.
  • Besedilo anonimiziramo tako, da v dokumentu poiščemo lastnosti dokumenta in kliknemo Briši lastnosti dokumenta. »Anonimizacija recenziranih prispevkov obvaruje recenzente pred jezo užaljenih avtorjev, ki so prepričani v svoj prav in v nekompetenco ali zlonamernost ocenjevalcev.«
  • Revije morajo svojo recenzijsko politiko objaviti na svojih spletnih straneh. Tam so zapisana tudi merila za presojo, koliko časa preteče med oddajo članka in uredniško odločitvijo ter jezik objave.
  • »Recenzijski postopek ima tri možne izide: sprejem članka, njegovo zavrnitev ali pogojni sprejem.« V večini se odločijo za slednjo možnost, kjer morajo avtorji, glede na napotke recenzentov popraviti nekatere stvari (če se s tem strinjajo, drugače pa svojo publikacijo umaknejo), potem pa je članek lahko objavljen.
  • Nekatera uredništva so formalizirala recenzentski postopek z uvedbo obrazca, kjer recenzenti vpisujejo svoja stališča.
  • »Na koncu recenzent obkroži eno izmed ponujenih možnosti: članek je primeren za takojšnjo objavo | članek je primeren za objavo, vendar ob preobilju ponudbe lahko počaka na eno izmed naslednjih številk | članek je pogojno primeren za objavo (pod pogojem, da avtor upošteva recenzentske pripombe) | članek ni primeren za objavo. Uredništvo takoj po odločitvi sporoči avtorju svoj sklep in pripombe.«
  • Recenzijski postopek ima tri možne izide: sprejem članka, njegovo zavrnitev ali pogojni sprejem.

Pravopis[uredi]

  • Dvom o kredibilnosti se nam pojavi takoj, ko vidimo slovnične napake.

Ločila[uredi]

  • Pomembno je, da zna pisec uporabljati vezaj (-), pomišljaj (–) in dolgi pomišljaj (—) in da ve, kdaj jih zapisujemo stično in kdaj nestično. Nestični dolgi pomišljaj leži samo (!) med povedmi, ne pa znotraj povedi. »Pišemo torej Breznik-Ramovšev slovar, Občina Miren - Kostanjevica ter dihotomija domače – tuje.« Med imenom avtorja in njegovim psevdonimom stoji nestični vezaj, prav tako pa tudi pri dveh priimkih (primera: Anton Umek - Okiški ter Ada Vidovič - Muha). Dolgi pomišljaj pride v poštev redko, le za členitev dolgih odstavkov, ki jih ne želimo ali ne smemo razbiti na manjše. To se zgodi v opombah, ki ne smejo biti odstavčno členjene.
  • Indikator piščeve kompetence so tudi narekovaji. V digitalnem besedilu se praviloma uporabljajo srednji narekovaji (»«), pri pisanju na roko pa slovenski vejični narekovaji („unarekovajena beseda“). »Še bolj pismen (in s tem verodostojen) se izkaže tisti, ki ve, da se pri enojnih narekovajih varianta zgoraj/zgoraj uporablja samo za označevanje pomenov besed, npr. angl. default (slov. 'privzeto').«
  • Citate, ki jih uokvirimo z narekovaji, ni smiselno postaviti v ležeči tisk. Prav tako za kratico t.i. ne bomo besede postavili v narekovaje. S tem se izognemo podvajanju označevanja.
  • Dvopičje je levostično ločilo. »Pred naštevalnim nizom je dvopičje večinoma odveč (Med filologije spadajo: italijanistika, slovenistika, bohemistika, > Med filologije spadajo italijanistika, slovenistika, bohemistika).« Pomembno je opozoriti, da v isti povedi načeloma ne uporabljamo npr. in itd, itn ... skupaj.
  • Tripičje oziroma tropičje je alternativa vezniku itn.. Uporablja se večinoma v leposlovju, zato moramo biti previdni z uporabo v strokovnih člankih. Tropičje je nestično ločilo, ki pred sabo nima oziroma ne sme imeti vejice!
  • Podpičje uporabljamo pred pojasnjevalnimi deli povedi, kadar se zdi pika na tem mestu premočna, vejica pa prešibka.«


Velike začetnice[uredi]

  • Kako bomo pisali naslove kolon ali vrstic v tabelah: z veliko ali z malo začetnico?
  • Priporočilo gre v smer velike začetnice.
  • Celice znotraj tabele bodo praviloma z malo začetnico, razen ko gre za cele stavke ali imena.
  • V alinejah pri navpičnem naštevalnem seznamu uporabimo veliko začetnico le takrat, kadar alineje prinašajo daljše in stavčno oblikovano besedilo. Vendar morajo biti potem take vse alineje.

Drugo[uredi]

  • Kjer je bil osrednja figura moški : Kjer je bila osrednja figura moški
  • Zgornja dva primera sta zagotovo srž dileme vsakega posameznika. »Spol povedka se po pravilu veže na osebek, tu pa je določitev osebka dvoumna. V dvomu je izbira moškega spola nevtralnejša.«

Digitalna pismenost[uredi]

  • Danes mora znati besedilo do konca pripraviti avtor sam. To pomeni, da brez računalnika ne bo šlo. Če je naš cilj objava besedil v publikacijah, moramo urednike prepričati, da obvladamo, poleg slovnične, tudi tehnično plat (digitalnega) pisanja.


Formati besedil[uredi]

  • Pisec mora poznati razlike med računalniškimi formati besedil. Prepoznava jih po končnicah v naslovih dokumentov:

txt je golo besedilo

doc, docx, rtf, odt je obogateno besedilo

htm ali html je spletno besedilo

pdf je besedilo, ki je nared za natis Besedila na wikijih in nekaterih drugih repozitorjih pa (še) nimajo končnic.

  • Ozaveščeni uredniki naročajo avtorjem, naj tekste oddajajo v formatu rtf ali odt, ki je nekomercialna različica formata doc ali docx.
  • Avtorji se radi odločajo za format pdf, saj jim ga tako nihče ne more zlorabiti. Problem pa nastane, ko oziroma če v takšnem formatu dobi besedilo recenzent, ki ponavadi pripiše kakšne popravke ali pripombe. Zato je ta format močno odsvetovan, preden je recenziran.

Besedilo v wikijih[uredi]

  • Pišemo neposredno v okno, ki se odpre s pritiskom na zavihek Uredi, lahko pa tekst sestavljamo v urejevalniku, ki smo ga navajeni, in ga na koncu prenesemo na wikistran.
  • Najbolj preprosto se je oblikovanja besedil na wikijih učiti ob zgledih. Kadar mi je kakšna stran všeč, kliknem na zavihek Uredi, si ogledam, kako je narejena, in potrebne ukaze prekopiram v svoje besedilo.

Vaje v wikijih[uredi]

  • Besedila v wikijih se znajdejo v privzetem formatu. Vsi odstavki dobijo enako obliko.
  • Napako v zgodovini strani odpravi z enim klikom na možnost razveljavi na koncu vrstice s svojim ponesrečenim vnosom.

Sporočanje popravkov in komentarjev[uredi]

  • Uredniki, mentorji, recenzenti in drugi bralci avtorju sporočijo svoje pripombe ustno, v samostojnem besedilu (po e-pošti, uradni oceni, v opombah svojih besedil ipd.) ali pa kar neposredno v besedilu, na katerega se pripombe nanašajo.
  • Z menijsko izbiro Sledi spremembam urejevalniku naročimo, da beleži naše posege v besedilo: črtanja, dopolnila, zamenjave.
  • Posegov v besedila, ki so na spletu izpostavljena skupinskemu urejanju (npr. na Googlovem spletišču Drive), ni treba posebej označevati, ker se popravki arhivirajo samodejno in si jih je mogoče ogledati, če v meniju izberemo to možnost.
  • Naloga lektorja, urednika ali mentorja je, da svoje posege v besedilo jasno označijo, tako da so sledljivi, pisec pa se je dolžan nanje odzvati tako, da je takoj vidno, katere popravke je upošteval in katere ne.
  • Avtorji in uredniki, ne uporabljajte za vnos popravkov formata pdf! Ta format namreč ne omogoča udobnega popravljanja besedil in tudi možnosti samodejnega upoštevanja popravkov nima.

Navajanje[uredi]

  • Srce humanistične znanosti je »citat«, reprodukcija plus navedba vira. Citat nam prihrani trud, da bi reproducirali več teksta, kot ga potrebujemo, in nam vendar omogoča dostop do konteksta predmeta raziskovanja. Citiranje je ob povzemanju in parafraziranju osrednja oblika kulturnega spominjanja in glavna strategija za reprezentacijo tega spomina.

Čemu sploh citiramo[uredi]

  • Citiramo z namenom narediti besedilo čim prepričljivejše. Ponavadi navajamo izjave splošno znanih in ugednih avtoritet. S tem dobi pisec krog zaupnikov, ki ga tvorijo ugledne osebe, katere v svojih delih navaja ter bralci, v katerih vzbudi občudovanje. Ti krogi se razikujejo glede na stroko, temo, starost itd.
  • Neko besedilo dobi oznako znanstveno, če prinaša neko novo znanje. Zato je sklicevanje pomembno, saj večja razumljivost informacij. Je tudi ena od glavnih komponent, po katerih prepoznamo znanstven tekst. Navajanje je že standardizirano, viri pa so urejeni po abecednem vrstnem redu.
  • »Vedno jasneje stopa v zavest spoznanje [ ... ], da človeški napredek ni stvar genialnih posameznikov, ampak podobno kot pri mravljah ali čebelah, ki se z njimi vsaj Slovenci tako radi primerjajo, stvar zavzetih množic oziroma bolj ali manj anonimnih posameznikov iz množic.«
  • Priznavanje avtorstva posameznikom je ena delikatnejših zadev v današnji družbi. V opoziciji množici, ki čedalje bolj pogosto »podarja« svoje znanje javnosti s prostim dostopom, so posamezni avtorji, katerim se gre poleg financ tudi za družbeni ugled. »Namesto za skupnost, ki jo vzpostavlja le taka ali drugačna voditeljska ikona, se zavzemamo za skupnost, ki identiteto gradi iz svojih lastnih dejanj.«
  • Odnos do avtorskih proizvodov bi nam morala narekovati zdrava kmečka pamet, saj je avtorsko delo v javnosti zato, da je na razpolago morebitnim intresentom.
  • Preveč ali premalo navajanja virov je lahko škodljivo, saj v enem primeru izpademo nekredibilni, po drugi strani pa preveč samozavestni. Pri pisanju moramo najti pravo mero citiranja in sklicevanja na druge avtorje.


Prepisovanje[uredi]

  • O plagiatu govorimo takrat, kadar se tuje znanje uporablja kot lastno, ne da bi navedli, od kod smo dobesedno prepisali ali povzeli izjave.
  • Pravno se sankcionira le v primerih, ko intelektualna kraja pomeni kršenje avtorske zakonodaje, to pa se zgodi takrat, kadar tekst, iz katerega grešnik zajema, še ni v javni lasti.
  • Obrat se je že začel: manifest digitalne humanistike se leta 2009 zaklinja, da »kopijo ceni bolj kot original, pač v skladu z etimološkim pomenom besede copia 'obilje', 'blagostanje'.«
  • Plagiatorji so preleni, da bi plonkali iz natisnjenih knjig – udobneje jim je kopipejstati s spleta –, in so preleni, da bi najbolj zaznamovane besede (arhaizme, avtorsko specifične izraze) zamenjali z drugimi.
  • Huje je, kadar plonkanje ni oblika lenobe, s kakršno imamo izkušnje pri študentskih referatih in diplomah, ampak načrtna strategija oz. sistematično prilaščanja tujega, kar se včasih dogaja med akademskimi kolegi.
  • Zahteva po izvirnosti ne velja samo v literarni vedi, temveč bremeni tudi odnose na literarni sceni.
  • Ker je plagiatorstvo težko dokazljivo, se očitki razširjajo v obliki govoric namesto v argumentirani razpravi.

Citatna industrija[uredi]

Citatni indeksi[uredi]

  • Citiranost je pomemben mehanizem za oblikovanje hierarhije v stroki.
  • Citation index je bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave, da bi dobili pregled nad medsebojno povezanostjo razpravljanja in identificirali pomembnejše (pogosteje citirane) objave od manj pomembnih.
  • Na Slovenskem upoštevajo Scopus in Web of Science (WoS).
  • Segment slovenske literarne vede šteje nekaj čez 200 raziskovalcev.
  • Na spletu je na razpolago zastonjski Googlov Učenjak (Google Schoolar). Slednjega uradniki na znanstvenem ministrstvu (še) ne upoštevajo, saj izpisuje neakademske publikacije. »Uporabniku ponuja pregled nad citiranostjo njegovih člankov, objavljenih po letu 2008, izračuna mu h-indeks (to je razmerje med številom največkrat citiranih del in številom citatov) in i10-indeks (število objav, ki so bile vsaj desetkrat citirane).«
  • Tradicionalna humanistika naspoh ni najbolj naklonjena merjenju, dodatne kritike pa so na račun oderuških naročnin, nevarnosti pred tržnim monopolom, anglocentričnosti in dejstva, da jih večina ne sega dlje kot do eta 1900.
  • Hladnik pravi, da merjenju ne smemo nasprotovati, temveč jih poskušamo izboljšati.
  • »Znanstvene revije so seveda zainteresirane za indeksiranje in si prizadevajo izpolnjevati zahteve za uvrstitev v ustrezne podatkovne zbirke. Med te kriterije spadajo: recenzijski postopki, mednarodno uredništvo, mednarodno naročništvo, spletna dostopnost ipd. Na podlagi podatkov iz citatnih indeksov se vsako leto računa faktor vpliva za posamezno revijo.«

Faktor vpliva[uredi]

  • »Faktor vpliva (IF impact factor) je številka, ki kaže stopnjo uglednosti, tj. vplivnosti znanstvene revije.« Velike indeksirne hiše imajo različne načine izračunavanja IF. Najboj poznan bibiografski servis je Thomas Reuters, ki računa faktor vpliva določenemu številu revij, ki so zajete v dveh citatnih indeksih – naravoslovnem (SCI) in družboslovnem (SSCI), tistim v humanističnem (AHCI) pa ne.
  • IF= št. citatov člankov revije objavljenih v drugih indeksiranih revijah v zadnjih dveh letih/št. objavljenih člankov v zadnjih dveh letih
  • Merjenje ima tudi nekatere slabe strani: meritve so kulturno pristranske, zaradi manipulacije se je razpaslo prisilno citiranje v nekaterih disciplinah. Namesto pretiranega sklicevanja na IF se znanstvena skupnost zavzema za publikacije, ki bi bile prosto dostnopno objavljene pod licenco creative commons. Pomembno je tudi citiranje primarnih virov, čeprav v tistih časih še ni bilo indeksiranih revij.
  • Na vplivnost informacij, ki ne spadajo v znanstveno stroko (npr. filmi, televizijske oddaje, računalniške igrice), sklepamo iz števila njenih branj, kar bi bilo smiselno uvesti tudi za znanstvene objave.

»Zdaj že vemo, da sl v ukaznem nizu pomeni 'slovenski', v 'Wikiverza', b 'Wikiknjige', s 'Wikivir'.«


Slovenske znanstvene revije[uredi]

  • Seznamov slovenskih znanstvenih revij, ki so jih domači strokovnjaki navedli kot najkvalitetnejše in v katerih objavljajo slovenski literarni zgodovinarji:

Primerjalna književnost, Slavistična revija, Dve domovini, Jezik in slovstvo, Razprave SAZU, Studia mythologica Slavica, Knjižnica, Phainomena, Acta Neophilologica, Traditiones, Slavia Centralis (Maribor), Verba Hispanica.

Citatni slogi[uredi]

  • Znanstvene discipline po svetu uporabljajo različne citatne standarde, tudi humanistika nima samo enega.
  • Glavni citatni stili naj bi bili:

APA (psihologija, vzgoja, družbene vede), MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistika), AMA (medicina, biologija), čikaški (naravoslovje, splošno), wikipedijski.

  • V grobem se humanistični pisci in uredniki odločajo med čikaškim in MLA-jevim oz. iščejo poti vmes.
  • Čikaški je prepoznaven po tem, da letnico porine takoj za avtorjevo ime, MLA-jev pa po naslovih del v kratkih sklicih.
  • Vsak citatni stil ima svoje dobre in slabe lastnosti.
  • Največja težava vseh pa je inertnost, tj. tendenca, da vztrajajo pri sprejetih pravilih, tudi če so se razmere na referenčnem trgu medtem tako spremenile, da jim pravila ne ustrezajo več najbolje.
  • Čikaški citatni stil postane neroden, kadar publikacija nima avtorja, kadar je delo izhajalo skozi več let v več zvezkih, in se moramo odločiti, ali bomo v kratkem sklicu v besedilu namesto avtorja navedli urednika ali prvo besedo naslova, katero izmed letnic in kako bomo označili zvezek.

Tehnika citiranja[uredi]

  • Citat je sestavljen iz dveh delov.
  1. Dobesedni navedek tujega besedila znotraj narekovajev.
  2. Vir citata, ki je lahko v celoti naveden – na koncu dobesednega navedka – znotraj oklepaja, ali pa je tam samo kazalka v obliki opombe, kratkega sklicaa ali neposredne povezave na vir.
  • Opomba bralca usmerja k polnim bibliografskim podatkom pod črto na dnu strani, oklepaj z avtorjevim priimkom, letnico in stranjo usmerja v seznam literature na koncu besedila, medbesedilna povezava pa bralca pripelje neposredno v besedilo, iz katerega je bilo citirano.

Opombe[uredi]

  • Opombe pod črto na dnu strani so služile navajanju literature, danes pa v tem smislu niso več potrebne, saj je prevladala uporaba čikaškega sloga kratkih sklicev. Danes opombe služijo nebibliografskim informacijam.
  • Pri digitalnih publikacijah, kot je Nova pisarija so opombe na dnu strani, pri tiskanih verzijah pa je zaradi boljše preglednosti potrebno opombe ročno spremeniti in postaviti na dno strani.
  • »V opombah so navedena samo tista dela, iz katerih so bile vzete ali povzete konkretne izjave, v seznamu referenc pa tista dela, ki so za predmetno področje, ki ga članek obravnava, sicer pomembna, ni pa bilo iz njih nič neposredno citirano.«


Kratki sklici[uredi]

  • Pisci so se nekdaj izogibali ponavljanju avtorjevega priimka v kratkih sklicih z besedami ibidem, prav tam, op. cit., n. d. 'navedeno delo'.
  • Odkar se za potrebe citatnih indeksov sklici avtomatsko preštevajo, to staro humanistično prakso opuščamo in priimek, letnico in stran vira ponovimo.
  • Avtorji pred oddajo razprave uredništvu poenotijo sklicevanje v skladu z navodili v tiskanem izvodu ali na spletni strani revije.
  • Uredniško poenotenje navajanja literature odvzame članku nekaj njegove avtorske avtentičnosti, je pa nujno potrebno, če naj bo publikacija videti urejena in s tem vredna zaupanja.

Označevanje navedkov[uredi]

  • Navedke označujemo z narekovaji, odstavkom, drugačnim črkovnim rezom lahko pa izpustimo navedek in vrinemo svoje besedilo vmes. Pomembno: navedka ne začenjamo in končujemo s tropičjem, navedek začnemo z veliko začetnico v oglatem oklepaju, končamo pa ga s končnim ločilom zunaj dobesednega navedka.

Od kod vse citiramo[uredi]

  • Citiramo iz vseh mogočih virov: iz knjige, iz poglavja v knjigi, z zavihka knjižnega ovitka, iz razprave v zborniku, iz članka v reviji, iz članka v časniku, iz gesla v enciklopediji, s spletne strani, iz bloga, iz videa na spletu, z lokacije na Geopediji, iz arhiva, iz TV-oddaje, iz zasebne korespondence, iz javne ali zasebne diskusije ... V humanistiki je imela med viri citatov najuglednejše mesto tiskana knjiga, sledile so razprave v recenziranih časopisih. Citiranje drugojezičnih prevodov tujih izvirnikov je neprimerno.

Viri in literatura[uredi]

  • Nesmiselno je ločeno navajanje virov, tj. posebej iz arhivov, posebej iz natisov in posebej s spleta.
  • Tudi če so viri dostopni mimo seznama referenc, nam ta vendarle pomaga, kot je za sezname značilno, razumeti piščevo referenčno obzorje.
  • Delitev na vire in literaturo je smiselna pri dolgih seznamih. Viri v tej kombinaciji pomenijo gradivo, ki je predmet raziskave, literatura pa teoretične ali metodološke pripomočke (orodja) za raziskavo.
  • Pri citiranju naletimo na opozicijo primarni : sekundarni, ki se enkrat nanaša na materialno podlago virov, drugič pa na način dostopa.
  • Dobro pa je vedeti, da se v znanosti spodobi citirati samo iz tekstov, ki smo jih držali v rokah, čemur se tudi reče primarni vir, odsvetovano pa je citiranje iz druge roke, torej preko sekundarnega vira, razen v tistih izjemnih situacijah, ko nam je primarni vir nedostopen.

Zaslon in papir[uredi]

Večina slovenskih literarnih piscev piše v tem času na zaslon, vendar z namenom, da bo delo dostopno (tudi) v tiskani obliki. Drugače je samo pri tistih, ki pišejo za enciklopedije itd., ki so dostopne samo na spletu.

Hladnik predvideva, da bo kmalu zelo drugače, saj se zaradi želje po večji prepričljivosti – dejstvo, da so stališča ekspertna, danes ni dovolj – selijo (eksperti in) strokovne revije na splet, kjer je lažja dostopnost objav, ter možnost komentiranja in popravljanja.

Ker se tiskarske storitve zelo ceníjo, prehod iz papirja na zaslon ni tako hiter, kot bi pričakovali.

Za starejše generacije je bila bralska izkušnja povezana s tiskano stranjo, mlajši pa so bolj navajeni spletnih strani. Ena izmed razlik med natisnjeno in spletno stranjo je (ne)omejenost dolžine. Pri romanih v tiskani knjigi na eni strani stoji 600 besed, pri spletnih romanih pa do več sto tisoč.

V 90. letih 20. stoletja so bile spletne objave, ki so bile daljše kot dolžina zaslona, smatrane za neprimerne, čez čas pa se je to spremenilo. Ker pa so naše bralske izkušnje s tiskano knjigo zelo močne, so nekateri programi omogočili »listanje«, kot pri fizični obliki.

Spletne strani načeloma niso ozančene s številko strani, zato je iskanje po daljših besedilih lahko malo težje, vendar pa obstaja ukaz (<ctrl>+<f>) oziroma F3, ki omogoča iskanje po besedah oziroma citatih.

»Branje na zaslonu in možnost klikanja po besedilu v največji meri vpliva prav na citiranje in navajanje virov.« Razliki med citiranjem na zaslonu in na spletu sta samo 2, in sicer na spletu na koncu objavimo še klikljivo povezavo, pred začetkom navajanja pa označimo s točko (•). Vse ostalo je enako.

Zgledi[uredi]

Knjiga[uredi]

Knjiga na bralniku[uredi]

O prvem stiku s Slavistično revijo[uredi]

SlovLit[uredi]

Slovarček[uredi]