Uporabnik:Katarina Meglič

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Ob Novi pisariji[uredi]

Nova pisarija je nadaljevanje literarnega priročnika Praktični spisovnik. Uporabna je predvsem za študente slovenistike, saj nam najprej da vpogled v zgodovino slovenskega pisanja, vse od časov, ko so bili pismeni le predstavniki višjega sloja, pa do današnjega časa, ko si nepismenosti sploh ne predstavljamo. Glavni poudarek v knjigi Nova pisarija je pisanje na spletu, saj naj bi to dandanes znal že vsak. V knjigi izvemo, kako uporabljati in ustvarjati wikipedijo, kje dobimo motivacijo za pisanje, kako besedilo oblikujemo in še mnoge druge zanimive stvari.

Prešernova Nova pisarija

Avtor je idejo za naslov knjige Nova pisarija dobil pri Prešernovi pesnitvi Kranjska pisarija, kasneje preimenovana v Novo pisarijo.


Pismenost

Danes je biti pismen že samoumevno, a včasih ni bilo tako. Pismeni so bili le nekateri pripadniki višjega sloja oziroma bolj izobraženi ljudje. Ostali so se sporazumevali ustno. Sprememba je prišla v 18. stoletju, ko je cesarica Marija Terezija uvedla obvezno šolstvo. Število nepismenih ljudi je sčasoma začelo upadati. Nepismeno ljudstvo dandanes velja za nerazvito. Tudi pisanje s pomočjo tipkovnice je bilo včasih le za ljudi, ki so se s tem ukvarjali profesionalno, danes pa je, kdor ne zna ravnati s tipkovnico, skorajda zastarel. Danes pismenost ni samo znati brati in pisati, temveč tudi znati uporabljati računalnik, tablico, telefon in ostalo novodobno tehnologijo. Z računalnikom in internetom lahko ob le enem kliku vidimo vse, kar se dogaja po svetu in navežemo stike z vsemi prijatelji, s tem ljudje pridobimo več dela in prosti čas izgine. Vse več je internetnih blogov in raznih spletnih strani, ki jih pišejo ljudje raznih starosti in poklicev. Blogi pa potrebujejo bralce, saj kot pravi avtor: "Sporočilo brez bralca je mrtvo sporočilo."


Informacijska družba

Informacijska družba je nadomestna beseda za industrijsko družbo. To so družbeni mediji, družabna omrežja, ... Oblika tiskane knjige je s pojavom elektronskih medijev ogrožena. Vse več ljudi ima na svojih tablicah in računalnikih aplikacijo za branje knjig. A vendar knjiga ne bo nikoli umrla, saj si ljudje še vedno radi "spočijemo oči" od ekranov.

Wikiji

Spletišča pod okriljem neprofitne organizacije Wikimedia so velika pridobitev na svetovnem spletu. Na wikipediji lahko najdemo praktično vse kar iščemo, saj je dostopna vsem uporabnikom interneta. Tudi ustvarjanje člankov je prepuščeno vsakemu posamezniku, zato članki pogosto niso napisani v strokovnem jeziku, temveč v jeziku razumljivem vsem uporabnikom. Med wikije spadajo: Wikipedia, Wikivir, Wikiknjige, Wikiverza, Wikislovar in še druga spletišča. Vitalnost jezikov se meri tudi s kvaliteto člankov na wikipediji. Danes ima že skoraj vsak narod svojo prevedeno wikipedijo. Delež wikipedije v angleščini vse bolj pada. Najbolj popularne wikipedije so angleška, japonska, nemška, španska, ruska, francoska in italijanska. V slovenski wikipediji je prijavljenih veliko uporabnikov, vendar le malo jih redno objavlja. Prednost wikipedije je to, da je zastonj, nihče ne dobi plačila ali nagrad, ni škodlijva za osebni ugled, saj se skoraj nihče ne prijavi s svojim celim imenom. Wikipedija temelji na zaupanju pravičnosti ljudi. Veliko ljudi, tudi učiteljev v osnovnih šolah, je mnenja, da wikipediji ne gre zaupati, saj nikoli ne vemo kdo je članek napisal in ali je verodostojen. Tu je pomembno, da sami razmislimo ali se nam članek zdi verodostojen. Če pa imamo kakršne koli pomisleke, pa še vedno lahko preverimo v kakšnem drugem viru.

Wikiji in šola

Šola lahko Wikipedijo uporablja na več različnih načinov, s tem da mora paziti, da Wikipedija ne postane stran za šolske obveznosti, saj je prvotno namenjena prostočasovnim in rekreativnim dejavnostim. Poudariti je potrebno, da Wikipedija ni primerna za spletno učilnico, v ta namen lahko kvečjemu vzamemo Wikiverzo. Zaradi proste dostopnosti vsem uporabnikom, pa še posebej ni primerna za redovalnico oziroma ocenjevanje študentskih izdelkov. Na wikipediji lahko vsak vstopa in popravlja tuje članke, zato se kdaj zgodi, da kak uporabnik spremeni članek in mu doda neresnične ali neprimerne informacije, a dobra stran wikipedije je, da wikijevci lahko članek popravijo v samo pičlih dveh minutah.

Avtor

Na sredini 20. stoletja so bili vsi bolj usmerjeni k avtorju. Naslednja generacija literarnih zgodovinarjev pa je pozornost namenila besedilu. Ni bilo več pomembno kaj je avtor mislil z nekim stavkom, pomembno je bilo le tisto, kar je napisano. V 80. letih je pozornost postala namenjena bralcu in njegovim kulturnim interesom. Sedaj ni več pomembno samo besedilo, ampak tudi razmerje besedila do bralca.

Motivacija za pisanje nam ne bi smelo biti tekmovanje z drugimi avtorji ali dejstvo, da nekaj objavimo pred drugim avtorjem. Avtorji se pisanja lotijo zaradi nečesa, kar je vredno ubesediti. Napaka veliko avtorjev je, da uporabljajo navadnemu bralcu neznane besede, zato bralci mislijo, da se je za branje treba potruditi in da so sami krivi, ker besedila ne razumejo.

Izbira jezika Če pišemo članek, ki je namenjen globalni javnosti, bo članek seveda napisan v angleščini, saj je to najbolj globalen jezik. Za članke, ki pa so namenjeni zgolj slovenskemu občinstvu, pa je nevtralni jezik slovenščina. Je pa seveda interes vseh, da slovenistiko, kot vedo razširimo izven slovenskih meja. Če imamo željo po mednarodnostni odmevnosti, potem moramo glede tega tudi kaj narediti, na primer, da na konference in simpozije povabimo tuje predavatelje in da tudi sami predavamo na tujih konferencah.

Izbira teme Človek se je včasih odločal med dvema temama, zato so v besedilih velikokrat pisali o dveh temah. V današnjih šolah je glede izbire teme narejeno zelo dobro, saj si učenci lahko izberejo lastno temo, ki jo z veseljem raziskujejo. Čeprav bi bilo treba dati poudarek tudi na manj raziskane teme, saj ko se učenci začnejo ukvarjati z neko temo, tudi če jim ni pri srcu, jo po nekem času vzljubijo.

Vaje v pisanju V današnjih časih komaj najdemo koga, ki še piše na roke, zato naj bi se tudi otroci že od malih nog morali naučiti pisati z računalnikom. V tem podpoglavju Nove pisarije avtor razloži, kako se piše na spletu in pojasni razne ukaze in simbole na wikiviru.

Usoda avtorstva V tem podpoglavju beremo o tem, da so avtorji dobro preskrbljeni, imajo svojo zakonodajo, svoja društva ... Problem pri avtorstvu pa je, da so nekateri avtorji polni ega in ne dovolijo javnega objavljanja svojih del (npr. na internet), zato zelo podražijo svoje knjige, ne dovolijo ponatisov itd. Avtor omenja tudi soavtorstvo, ki je v današnjih časih kar pogosto. V novi pisariji najdemo tudi navodila, če želimo nekaj pisati v sodelovanju z drugimi osebami.

Objavljanje V tem poglavju izvemo skozi kakšne težave so morali iti včasih avtorji, da so svoje delo lahko objavili. Danes je to čisto drugače. Cene objavljanja se znižujejo in svoje besedilo lahko objavi praktično vsak, če pa ne želi dajati denarja za objavo, pa je tu še vedno internet in njegova wikipedija, kjer lahko kdorkoli objavi kakršno koli besedilo povsem zastonj, namen objave pa je, da besedilo najde čim več ljudi.

Avtorske licence Avtorske pravice povzročajo probleme na vseh področjih, vključno z digitaliziranimi besedili. Licenca creative commons (ustvarjalna gmajna) je avtorska licenca, ki izhaja iz svobodne kulture. Licence v okviru creative commons so spremenljive, torej avtor licenco svojega dela lahko kadarkoli spremeni. Najsodobnejša med temi licencami ima oznako Creative commons Attribution 4.0 International license, ki omogoča prosto dostopnost besedila le pod pogojem da je naveden avtor. Licenca copyright ščiti izvirna avtorska dela, fiksirana v katerem koli mediju. Z besedilom lahko kakorkoli (kopiranje, skeniranje, prepisovanje ...) razpolaga kdorkoli a besedilo ne sme biti javno.

slavistična revija[uredi]

Prvi vtis

Na prvi pogled slavistična revija zgleda kot zbornik in ne ravno kot revija. Je opazne rdeče barve, na platnici pa so napisani vsi potrebni podatki, ki jih mora bralec poznati. Članki so zelo dolgi, na koncu vsakega pa so navedeni viri. V člankih lahko vidimo nekaj diagramov, a nič slik oziroma ilustracij.

ČLANEK: Nekaj ugotovitev o Linhartovi Miss Jenny Love

V članku Nekaj ugotovitev o Miss Jenny Love ugotovimo, da je Linhart v nemškem jeziku napisal žaloigro Miss Jenny Love, ki pa je zelo podobna še nekaterim drugim delom takratnega časa. Najbolj naj bi bila podobna romanu Histoire de Miss Jenny Salisbury francoske avtorice Madame Riccobboni, kasneje pa je omenjena tudi primerjava z nemško žaloigro Christiana Felixa Weisserja Die Flucht. Kar je zanimivo o Linhartovi žaloigri je, da je bila izdana, a obstaja le malo izvodov, saj naj bi jih Linhart sam uničil, ker se mu ni zdela preveč dobra. Igro lahko najdemo le še v nekaj zbranih delih, ki jih hranijo po raznih knjižnicah v Nemčiji. A po odzivih Linhartovih sodobnikov sodeč, je bila Miss Jenny Love za takratne čase v redu, saj so jo objavljali. Podatki o uprizoritvah pa niso znani.


Slovlit 25. 7. 2014[uredi]

430 let Dalmatinove Biblije

Z Dalmatinovo Biblijo smo se slovenci uvrstili na 14 mesto med narodi, ki so natisnili sveto pismo v svojem jeziku. Tako smo prišli v družbo največjih narodov v Evropi. V sestavku so omenjena tudi vprašanja, kako je Dalmatin reševal prevajalske izzive? Kakšna je bila finančna plat nastajanja in prodaje njegovega velikega dela? Odgovore pa si lahko pogledamo na dani povezavi.

Toporišičeva obdobja[uredi]

V četrtek 10.11. 2016 se je v stavbi Univerze v Ljubljani začel 35. simpozij obdobja, letos posvečen slovenskemu jezikoslovcu Jožetu Toporišiču. Jaz sem v okviru seminarja pri predmetu Uvod v študij književnosti v petek, 11. 11. 2016, poslušala predavanje Aleksandre Derganc z naslovom Odobravanje glagolskega vida v Toporišičevih delih, ter predavanje Domna Krvine z naslovom Toporišičevo razumevanje in opis kategorije glagolskega vida v luči nekaterih novejših spoznanj.

Simpozij se je zaključil v soboto, 12. 11. 2016.

slovarček[uredi]

Paradigma - vzorec

Hermetično - nepredušno

Emancipacija - pridobitev enakopravnega položaja