Uporabnik:Kaja Nakani

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Ob Novi pisariji[uredi]

Prebrala sem delo Nova pisarija (do poglavja Wikiji), avtorja Mirana Hladnika. V uvodu izvemo čemu so namenjena Wikimedijina spletišča in kakšne so prednosti knjige, zastavljene v tem mediju. V poglavju pismenost nam avtor predstavi različne poglede in definicije pojma pismenosti, v različnih časovnih obdobjih. Ker pa živimo v dobi, kjer je razvoj tehnologije vedno hitrejši, danes pod pismenost prištevamo tudi elektronsko pismenost, ki je, kot je zapisano v Novi pisariji, nujni sestavni del splošne pismenosti. Delo pa se dotakne tudi vprašanja o tiskani in elektronski knjigi.

Zopet sem se posvetila branju Nove pisarije (od poglavja Wikiji do poglavja Vaje v pisanju). Avtor predstavi Wikimedijina spletišča, ki zajemajo Wikipedijo, Wikivir, Wikiverzo, Wikiknjige, Wikislovar in zbirko za slikovno gradivo. Glavni gesli Wikiskupnosti sta ohranjanje in spodbujanje kreativnosti in svobode. Obstaja 290 nacionalnih Wikipedij, najpogosteje uporabljena pa je angleška. Ko pa že omenjam število jezikov v katerih lahko uporabljamo Wikipedijo, bi omenila zanimivo misel, ki jo avtor navede kot del odgovora na vprašanje, zakaj se je sploh treba zavzemati za čim svečje število jezikov na svetu : "Večje ko je število jezikov, več je kulturnih izbir, večje so možnosti za preživetje v tem svetu." Ob aktualnosti neke teme, iskanje gesel na to temo naraste (npr. ob Prešernovem dnevu naraste število ljudi, ki na Wikipediji iščejo geslo France Prešeren).

Od drugih publikacijskih zmožnosti se Wikipedija loči po tem, da je omogočeno sodelovanje vsem zainteresiranim (vsak lahko objavlja, popravlja, dodaja komentarje...). Slaba stran tega je, da zato lažje prihaja do vandalizmov, vendar se neprimerna poseganja v objave hitro popravi s klikom "razveljavi", zato s tem ni večjih problemov. Ljudje pišejo iz različnih interesov, pomembno pa je, da upoštevamo kdo bo delo bral. Tudi izbira jezika je odvisna od tega, za koga pišemo. Pri izbiri teme nas lahko vodijo različni motivi, avtor pa zapiše, da nam intenzivno ukvarjanje z neko temo veča naklonjenost do nje. Pismeni smo lahko na štirih področjih: za vsakdanje razumevanje, leposlovno, strokovno in znastveno ter publicistično in novinarsko. Ker pa je nekaj težav z ločevanjem med strokovnim in znanstvenim, je omenjena delitev, glede na prostor objave: publicistična besedila (časopis, avtorjev blog), strokovna besedila (učbeniki, enciklopedije) in znanstvena besedila (revije, zborniki, knjige, spletišča).

Tokrat sem Novo pisarijo prebirala od poglavja Usoda avtorstva do poglavja Založbe. Biti avtor je včasih veliko pomenilo in avtorji so s ponosom govorili o svojih dosežkih. Tudi danes so nekateri avtorji manj in nekateri bolj ponosni na svoja dela. Prav tako pa nekateri dovolijo obdelavo njihovh besedil (lektoriranj,...), nekateri pa nad tem niso najbolj navdušeni, prav tako pa ne dovolijo da bi njihova dela izhajala tudi v elektronski obliki. V poglavju soavtorstvo je predstavljenih nekaj pravil oz. dejstev, ki jih moramo poznati, če smo del ekipe pri postavljanju dela na Wikiknjige.

Prebrala sem še en del Nove pisarije.

V poglavju Pravopis je opisanih nekaj pravil za rabo ločil, velikih in malih začetnic...

V poglavju Sporočanje popravkov in komentarjev izvemo, kako poteka popravljanje besedil na wikipediji in ostalih spletiščih oz. kako avtor in popravljalec med seboj komunicirata.

PREPISOVANJE Prepisovanje ne more biti sodno preganjano, če je od avtorjeve smrti minilo več kot 70. let.

Če besedilo še ni v javni rabi je uporaba besedila (ki ni naše avtorsko besedilo) in pripisovanje avtorstva samemu sebi pravni prekršek.

Če citiramo iz besedila, katerega avtor nismo mi sami, moramo uporabaiti navednice.

Če se na Wikipediji pojavi prekopiran tekst administratorji izbrišejo članek.

Če mentor posumi, da je besdilo, ki ga je oddal dijak/študent prekopirano iz že obstoječega besedila, lahko njegovo izvirnost preverja v Googlu.


Tokrat sem Novo Pisarijo prebirala od poglavja ZGLEDI do podpoglavja ZEMLJEVIDI. Navodila za citiranje so dodatno opremljena s slikami primerov, kar omogoča lažje razumevanje besedila in mislim,da si tako tudi bralec lahko prebrano hitreje zapomni.

-Podatke o knjigi lahko dobimo na COBISSu, ki nam ponuja tri vrste zapisa bibliografskih enot.

- Citiramo raje iz dLiba ali Wikivira kot s kindla ali ostalih bralnikov.

- V poglavjih izvemo, kako navajati vir iz različnih vrst medijev(zbornik,revija,časnik,...).

- Prikazano je, kako citirati članek, ki je na dLibu vpisan s svojimi metapodatki.

- Ko pišemo članek za Wikipedijo in bi se radi sklicevali na katerega od člankov, ki na Wikipediji že obstajajo, naredimo sklic z oglatimi oklepaji.

-Slovlit je pomemben vir slovenističnih informacij.

- Strokovni članki so redkokdaj objavljeni samo na spletu, po navadi so tudi natisnjeni, zato moramo takrat navedbo dopolniti s podatki o natisu.

-Katalog diplomskih nalog je lahko dodaten vir informacij, ki jih na COBISSu ne moremo dobiti.

Poglavje FOTOGRAFIJA (v Novi pisariji):

- Vire za literaturo navedemo na koncu, pri fotografiji pa vire navajamo sproti, z njihovo zaporedno številko, takoj za fotografijo.

- Tako navajamo tudi vire za grafikone in tabele.

- Avtorja fotografije, ki je v prostem dostopu in opremljena z licenco CC je potebno navesti.

-Na Wikipediji in Wikislovarju avtorstva ne navajamo, na Wikiviru, Wikiknjigah, fotografijah v Zbirki pa.

-V svoje spletno besedilo lahko vključimo le tiste fotografije/posnetke ki so izrecno navedeni kot javna last ali smo jih posneli sami in ne vseh, ki jih najdemo na internetu.

-Ko citiramo fotografijo umetniških del (npr. kipa) damo na prvem mestu podatke o izvirnem delu, nato pa še ime fotografa in podatke o lokaciji.

-Ime in naslov fotografije nista enaka. Ime poimenuje sliko, naslov (npr. jpg) pa nam pomaga pri iskanju po spletu.

- Slika v Wikimedijini zbirki je dostopna vsem nacionalnim Wikipedijam.

-Težave pri oblikovanju infromacij pod sliko povzročata pomanjkanje podatkov in pomanjkljivi standardi popisovanja.

-Citirati moremo lokacijo slike v njenem centralnem skladišču, to je v Wikimedijini zbirki, ne pa lokacijo slike na lokalni Wikipediji.


ŽANRI -Žanri šolskega strokovnega pisanja so: referat, esej, diplomska naloga.

-Lektorji v besedilo ne posegajo vsebinsko, ampak ga samo pripravljajo za njegovo objavo.

-Urednik je prvi, ki prebere besedilo. Odloči se ali bo šlo v objavo ali pa pove avtorju kaj je še potrebno spremeniti.

-Komunikacija med akterji na strokovnem poddročju poteka v živo (na sestankih) in preko e-pošte, klasičnega dopisovanja danes skorajda ni več.

- Pisma pišemo različno, odvisno ali gre za bolj ali manj formalno komunikacijo. V Novi pisariji je nekaj napotkov, kako začeti pisati pismo o strokovnih zadevah.

-Poznamo več različnih socialnih omrežij, ki se razlikujejo v funkcijah.

- V podpoglavju Zagovor je predstavljen potek zagovora nalog.

-Predmet literarne kritike je literarno delo, predmet strokovne kritike pa strokovno delo. Literarne kritike imajo status publicističnih besedil, strokovne pa status strokovnih besedil.


Novo pisarijo sem prebrala od podpoglavja Encklopedični članek do podpoglavja Zagovor (oboje znotraj poglavja Žanri).


ECIKLOPEDIČNI ČLANEK:

- Eciklopedični članki zahtevajo večjo jedrnatost (po tem se razlikujejo od drugih vrst strokovnega pisanja).

- Do sedaj je bila v razpravah in referatih toleranca do slogovno manj ekonomičnega izražanja večja, sedaj pa je tudi tu zaželjen princip leksikonskega sloga, vzorčna oblika pa so današnji enciklopedični članki.

- Članki so jedrnati, nepotrebne informacije, retorične figure, fraze z nizko informativno vrednostjo se črtajo.

- Za Wikipedijo se zahteva upoštevanje načel: Upoštevanje ostalih piscev (sodelovanje, soglasnost, strpnost) in vrednostna nevtralnost (pisanje gesel o samem sebi in opredeljevanje je prepovedano).


BIOGRAFSKI ČLANEK:

- Literarnovedna so gesla o literarnih avtorjih, urednikih, založnikih, krtikih, literarnih zgodovinarjih, mecenih,...

- Avtorstvo strokovne oz. znanstvene monografije in znanstvena kompetenca, ki je podprta z doktorskih nazivom ali kakšnim drugim pomembnim razlogom (npr. splošni kulturni pomen) sta bila kriterija, ki sta imela glavno težo pri izbiri za vpis novih slovenskih literarnih zgodovinarjev na Wikipedijo.

- Za enciklopedičen vpis so najprej na vrsti tiste osebe, ki se pogosto pojavljajo v drugih geslih.

- Obseg biografskih gesel raste, opremljajo pa se s podatki in povezavami, ki prej niso bili dosegljivi.

- V Novi pisariji so navedeni tudi napotki, kako popraviti in dopolniti članek na Wikipediji.


ČLANEK O KNJIGI:

-Vse knjige bi težko popisali, saj je njihovo število preveliko. Prednost imajo tiste knjige, katerih avtorji so napisali že več knjig, so bolj poznani in imajo na Wikipediji svoj biografski članek, so bili prevajani, predmet šolskih razprav, njihova ddela so bila ponatisnjena,... Seveda pa ti ni edini kriterij. Popisa se lahko lotimo tudi sistematično (npr. popis romanov po letih).

- ROMANI je naslov projetka popisovanja knjig na Wikipediji.

- V Novi pisariji najdemo tudi navodila, kako popisati roman in članek postaviti na Wikipedijo.

- Ob postavljanju romana na Wikipedijo si lahko pomagamo z naslednjimi viri: dLib, COBISS, literarnozgodovinske in literarnokritične monografije, zbirke diplomskih nalog,...

-Kadar iščemo kritike romana, moramo pristopati drugače, kot takrat, ko iščemo članek o romanu. Vpisati moramo naslov romana, katerega krtiko iščemo in omogočiti funkcijo napredni pogled ali že na začetku vtipkati nekaj neobstoječega in nato kljukico prestaviti iz Osnovnega iskanja v okence Wikipedija.

- Romane, prevedene v druge jezike, lahko priporočamo za popis v drugih jezikih.


UČBENIK

- Specifike učbeniškega pisanja so: dialoškost, povzemanje in ponavljanje, poenostavljanje, privlačna tipografija, skupinsko avtorstvo in povezovanje učbenikov v serije.

- Izdajanje učbenikov je precej donosno.

- Nova pisarija je učbenik, namenjen predvsem profesorjem in študentom slovenistike in drugim humanistom, ki jih zanima literatura. Glede na obliko in vsebino se razlikuje od standardnih učbenikov, vendar je učbeniško nazoren in poučen.


STROKOVNI BLOG

- Za strokovni namen so primerni: področni blog, blog na določeno temo, osebni blog humanista, raziskovalca ali pedagoga, ki sporoča svoje nasvete.

-WordPress, Googlov Blogger, Siolov Blogs, so poznana blogerska orodja.

-Izraz blog je iz leta 1997.

-Blogi so prispevali k porastu objavljanja in deležu manj formaliziranih objav.

- Blogerji se odzivajo instantno, potrebna je ažurnost.

- Blogi ciljajo na širšo javnost. Tudi za njih pa velja avtorska zaščita, blog je treba citirati z imenom in priimkom avtorja.

-Blogi so primerni za izmenjavo neobjavljenih znanstvenih spoznanj in za dialog med znanstveniki.

-Blogerske objave nimajo znastvenega statusa, saj se izogibajo intenzivni argumentaciji in citiranju.

-Najprej objaviš, šele potem "filtriraš" na podlagi komentatorjev. Širši kot je krog perspektiv, bogatejša je razprava.

-Glavni dosežek blogov je večja povezanost in večja živost znastvene skupnosti.


SPLETNI FORUM

- Spletni forumi so pomembno orodje za vzdrževanje znastvene skupnosti, katere člani na forumu objavljajo obvestila, vprašanja, sporočila, odgovore, nasvete,...

-Stopnjo vitalnosti določene strokovne skupnosti določamo po številu strokovnih forumov, naročnikov, pogostosti sporočil.

- Spletni forum (spletna deska) je pojav druge polovice 90. let 20. stoletja.

-Gre za kombinacijo e-pošte in spletnega arhiva.

- Spletne forume od spletnih klpetalnic loči arhiviranje sporočil.

-Komunikacijo na spletnih forumih je mogoče regulirati na različne načine.


SLOG

-Včasih so se novi deli besedila dodajali tako, da se je besedilo bralo od zgoraj navzdol, danes se nova sporočila postavljajo pred prejšnja, tako, da ima bralec najprej dostop do novih informacij. (Takšna postavitev je npr. na SlovLitu.)

-Stran besedila na papirju je pokončna, stran besedila na zaslonu pa je večinoma ležeča oz. panoramska.

-Zaslonsko besedilo poznamo zlasti po menijskih izbirah in povezavah.


SESTAVNI DELI

- IMRAD (introduction, methods, results and discussion) = UMRIS (uvod, metode, rezultati in sklep) To je kratica za lažje pomnenje kompozicije znastvenega prispevka. (V veljavi predvsem za ekperimentalne vede).

-ORCID= univerzalna številka raziskovanja. Pojavlja se v revijah ob avtorjevem imenu, inštituciji v kateri je avtor zaposlen in njegovem e-naslovu.

- V nekaterih revijah imajo krajši strokovni članki avtorjevo ime na dnu, tam pa je običajno napisano tudi ime prevajalca.


NASLOV

-Prva točka strokovne informacije z bralcem.

- Naslov mora temo izražati natančno in jedrnato, biti mora pravopisno brezhiben, ne sme vsebovati krajšav, ne sme biti v obliki stavka ali vprašanja, stvarni naslovi imajo prednost pred metaforičnimi, ne sme vsebovati narekovajev za zaznamovanje posebnega pomena, ni zapisan z velikimi tiskanimi črkami. Če naslovu dodajamo podnaslov, naj bo ta ločen z dvopičjem ali z veliko začetnico in naj ne uporablja izrazov iz naslova.

- K naslovu spada UD klasifikacija, ki poskrbi za pravilno umeščanje naslova v določeno strokovno področje.


IZVLEČEK

-Izvleček je krajša oblika povzetka.

-Naštevajo štiri sestavne dele: predmet raziskave, sestavni deli, metode, rezultati, sklep oz. implikacije

- Izvleček objavimo takoj za naslovom. Ker je prepoznaven z mestom objave in tipografskimi značilnostmi (manjše črke, manjši vrstični razmik, včasih tudi ležeče ali z umikom v desno), ga ne rabimo posebej nasloviti.


KLJUČNE BESEDE

-Z njimi poimenujemo ožja predmetna področja, ki sestavljajo članek. (Pri izbiri kategorij za članek na Wikipediji pa izbiramo širša predmetna področja kamor članek uvrščamo.)

-Kljub temu, da se izrazov iz naslova naj ne bi uporabljajo tudi med ključnimi besedami, jih pogosto vključimo, saj imajo lahko v naslovu drugačen sklon in nam zato ne bi pomagale pri iskanju določene teme.


KAZALO VSEBINE

-Večina programov lahko kazalo vsebine naredi avtomatsko, če smo pravilno označevali naslove in podnaslove.

-Naslovi in podnaslovi morajo biti kratki, poglavje iz ene same povedi ni smiselno, dolga poglavja pa morajo biti razčlenjena v podpoglavja.


POVEZAVE

-Povezave so klikljivi del besedila in so ključni element, ki ločuje besedilo na papirju od besedila na zaslonu (tekst od hiperteksta).

-Nadomeščajo imenska in stvarna kazala v tiskanih knjigah.

-Po navadi so modre barve, ko pa jih kliknemo in se vrnemo nazaj se obarvajo vijolično. Na Wikijih pa lahko vidimo tudi rdeče povezave, kar pomeni, da to geslo (ki je obarvano rdeče) še ni popisano.

- Z levo tipko na miški označimo del besedila, nato kliknemo z desno miškino tipko in izberemo možnost hiperpovezava, spletno stran pa prekopiramo iz ukazane vrstice v okence, ki se nam je odprlo. Tako lahko naredimo hiperpovezave skoraj v vseh programih na zelo podoben način.

-V Wikijih povezave v izvirni kodi označujejo oglati oklepaji. Enojni oglati oklepaj je pri povezavah zunaj Wikijev, dvojni oklepaj pa oklepa besede, pod katerimi je že članek v kakšnem od Wikmedijinh spletišč.

-Povezave so oblika sklicevanja.


NAPAKE

1) GOSTOBESEDNOST

-Nekatere besede v besedilu lahko črtamo, ne da bi s tem spremenili pomen ali izgubili kaj pomembnega.

2) NERAZUMLJIVOST

-Nekateri zapleteni izrazi naredijo besedilo manj razumljivo za bralca, kar pa je lahko težava pri razumevanju in interpretaciji informacij.

3) POMANJKANJE KONTEKSTA

- Pisec mora paziti, da v strokovno nevtralna besedila ne vnaša svojega mnenja. Če pa uporabi katero od besed, ki kaže na njegovo opredelitev do besedila (npr. že, šel,..) pa je dobro, da jo v opombi tudi pojasni.

4) MANIERIZEM

-Besedilo naj bo sklenjeno, stavki pa se naj lepo vežejo drug na drugega.

-Strokovno besedilo ne sme biti preveč poetično, ni priporočljiva uporaba arhaičnih izrazov, paziti moramo, da ne ponavljamo besed. Napake lahko sami pri sebi najdemo, če napisano znova preberemo po nekaj dneh, ali pa nas na napake opozori kdo drug (npr. lektor).

5)SLOGOVNA UBORNOST

- Da posameznih izrazov ne ponavljamo preveč, jih lahko nadomestimo s podobnimi variantami ali pa stavke preoblikujemo tako, da izraza, ki se prevečkrat ponavlja, ne potrebujemo več.

-Da odkrijemo ponavljanje je priporočljivo besedilo še enkrat prebrati oz. ga dati komu v branje.


GOVORNA PREZENTACIJA

-Standardni način prezentacije strokovnih informacij je objavljanje, najpogosteje v strokovnih časpisih, revijah, zbornikih, včasih pa tudi na radiu televiziji ali spletu.

-Predavanja za bolj zaprte skupine (v razredu, na seminarjih, v društvu...) so imela včasih status objav samo, če jih je kdo posnel.

- Neposredni zapis predavateljevega govora, ni vedno najboljša izbira, saj je razlika med govorjenim in pisanim tekstom prevelika (zlasti na področju skladnje).

-Govorna izvedba v večji meri dopušča slogovne posebnosti posameznika kot pisna.

- V šolah retorike se posameznik lahko nauči nekaj veščin javnega nastopanja. Dobro je da smo pripravljeno, pomembna pa je tudi impovizacija (ob nepričakovanih replikah v publiki,...).

-Za dober nastop je pomembno, da predavatelj ve, kaj želi sporočiti publiki.

-Informativna vrednost predavanja je manjša od informativne vrednosti prebranega besedila. Pri tem so predavatelju v pomoč prosojnice.


PROSOJNICE

-Pomaga predavatelju pri organiziranosti predavanja.

-Najbolj uporabljen je powerpoint.

-Prezentacijski programi pa lahko tudi zavedejo poslušalce, da začnejo prepisovati s prosojnic in ne poslušajo več predavanja.

-Koncept prosojnic je seznamsko podajanje informacij.

-pečakuča= japonski izraz za okoli šest minut dolge predstavitve z dvajsetimi prosojnicami, vsaka prosojnica pa se kaže dvajset sekund

- Z "okraševanjem" predstavitev ne smemo pretiravati, pripravljeni moramo biti, da tehnika lahko zataji.


VIZUALIZACIJA

-Prosojnice so vizualizacija govorjenega.

- Objavljanje fotografij in barvnega besedila na spletu je cenejše kot na papirju.

- Barvne prosojnice so bolj zanimive.


FOTOGRAFIJA

-Mišljenje se dogaja v jeziku in je verbalno.

-Druge oblike mišljenja: matematično, kinestetično, glasbeno-vizualno, prostorsko.

-Dekodiranje slikovnih informacij zahteva manj napora kot dekodiranje besedilnih informacij.

- Avtorstvo fotografij je individualno.

- Licenci (c) in (cc) zahtevata navedbo indetitete avtorja fotografije.

- Ime avtorja fotografije izpuščamo kadar gre za posnetek zaslona ali fotografije naslovnic, listov v knjigi, oglasnih desk, kipov v parku,...

-Pri tekstih je avtor podpisan pred naslovom, pri fotografiji pa za naslovom.

-Med besedilnimi zvrstmi je največ fotografij v žanru reportaža.

- V literarnoteoretičnih knjigah ni fotografij.

LICENCIRANJE FOTOGRAFIJ

- FOP- freedom of panorama, omogoča objavo tistih del, ki stojijo na javnih mestih, brez avtorjevega dovoljenja (Slovenija tega nima)


FOTOGRAFIJE KULTURNE DEDIŠČINE

- Spomrniki iz registra nepremične kulturne dediščine so zaščiteni.

- fair use=poštena raba, dovoljuje fotografsko reprodukcijo v omejeni ločljivosti

-Dostopna so tista Plečnikova dela, ki jih je naredil za Prago.


NALAGANJE NA WIKIJE

- Skoraj vse nalaganje fotografij se dogaja na Zbirki.

- OVL=opis, vir, licenca. Predloga, s katero administratorji označijo slabo popisane slike.

-Za nas so uporabne predvsem možnosti poštene rabe.

INFOGRAFIKA

- Je oblika vizualizavije podatkov (predstavitve podatkov), ki izrablja sposobnost človeškega vida, za hitro dojetje vzorcev v zapletenih nizih.

-Spletni zemljevidi: Geopedija, Google Earth, Google Maps, Street view... Ta spletišča spadajo v GIS, skupino programskih orodij.

-Grafični prikaz so na začetku največ uporabljali geografi, danes pa vsa znanost.

TABELE

-V tabelah so podatki razporejeni po celicah na spreseku med stolpci in vrsticami.

GRAFIKONI

-Za razumevanje grafične predstavitve je potrebna legenda.

-Vid prinaša največ informacij od vseh čutov.

-Več klasifikacij grafičnih predstavitev: Grafikon, diagram, kartogram, shema, piktogram

-Naslov postavimo pod grafikon.

- Za spletne objave graf vgradimo v članek kot sliko ali nanj naredimo povezave. Nekatere grafe pa lahko narišemo tudi s pomočjo Wikipedije.

ZEMLJEVIDI

-Prva Maja Boršnik, ki objavi zemljevide v slovenski literarni vedi (prva knjiga Tavčarjevega zbranega dela).

BESEDNI OBLAK

-V Voyant tools.

ISKANJE

-Razvoj iskalnikov je povezan z naraščanjem števila informacij.

-Da ne bi prihajalo do zamenjav med avtorji pri COBISSu poksrbi koda.

- ORCID, sistemi, ki delujejo pod okriljem Mednarodne organizacije za standardizacijo in pomagajo pri razločitvi pomenov.

UDK

-univerzalna decimalna klasifikacija

-Poskrbi za umeščanje objave na določeno strokovno področje.

-Z UDK so opremljeni članki v Slavistični reviji.

PODATKI IN PODATKOVNE ZBIRKE

-Podatek je desjtvo, ki o določeni stvari kaj pove, ali se nanjo nanaša.

-Podatek (data) / Zajemek (capta).

- Informacije so dvhe vrst: dokumenti in podatki

-Število javno dostopnih podatkovnih zbirk narašča.

-Stare bibiliografije imamo v obliki digitalnih posnetkov.


DOI

-digitalni identifikator objekta

-Standard za označevanje objav, kiprispeva k večji vidiljivosti, poskrbi za sledljivost dokumenta.

-Kodo DOI lahko izdajajo samo pooblaščene organizacije.

-Ko kodo DOI vnesemo v iskalnik na spletni strani organizacije, se nam pokažejo bibliografski podatki za organizacijo.


COBISS ID

- S številko COBISS je opremljena vsaka pri nas registrirana objava ne glede na medij.

-Na Wikimedijinih spletiščih nas številka COBISS pripelje direktno na Cobissov bibliografski zapis o publikaciji.


ISKANJE PO dLibu

-Je zbirka besedil, knjig, člankov, rokopisov,...

-V Novi pisariji najdemo navodilo, kako iskati določeno gradivo na dLibu.

SEZNAMI

-Če želimo našteti serijo elementov na čim bolj razločen način, namesto odstavčne členjenosti uporabimo sezname.

-Seznam je v zgodovini manj izrabljena možnost dojemanja kot zgodba.

-Na Wikipediji najdemo nekatere sezname izhodišč za nadaljne delo.

-Po seznamih se grupirajo avtorji rojeni istega leta, knjige izple v istem letu, isti žanri,...

DIGITALNA HUMANISTIKA

-Literarnovednemu segmentu znotraj digitalne humanistike ustreba področje empirične literarne vede, jezikoslovnemu segmentu pa področje literarnega jezikoslovja.

-Digitalnohumanistično problematiko organizirajo univerzitetni učni načrti.

- Kot segment empirične znanosti temelji na konstrukciji in uporabi podatkovnih zbirk.

EMPIRIČNE METODE

-Izraz empiričen pomeni, da so bili podatki pridobljeni z opazovanjem ali eksperimentom.

-Javno dostopne so tiste empirične raziskave, ki se odvijajo v akademskem okolju.

RAČUNALNIŠKO JEZIKOSLOVJE:

-Za literarno vedo je zanimivo, kadar se ukvarja z iskanjem po leposlovju, povzemanjem zgodb, oblikovanjem priporočljivih seznamov, analizo bralčevih čustvenih odzivov,...

ORODJA IN KORPUSI

-Korpusi in jezikovna orodja na Inštitutu Jože Štefan so v veliki meri prosto dostopna.

- Korpusi: Gigafida, Kres, Gos, Šolar,...


Slovarček[uredi]

V slovarček zapisujem meni manj znane besede, na katere sem naletela ob branju Nove pisarije, njihov pomen pa sem preverila v SSKJ:

PARADIGMA- vzorec, primer

FILOLOGIJA- veda o jeziku, književnosti in kulturi narodov

ARHAIZEM-starinska značilnost

KORIGIRANJE (tudi KOREKTURA)- odpravljanje napak ki jih je v besedilu povzročil kdo drug (po navadi strojno branje). (Pomen besede sem našla v Novi Pisariji.)

KONCIZNOST- jasnost, natančna izoblikovanost

LUKRATIVEN-dobičkonosen, donosen

SPLETNIK-blog, spletni dnevik

PERMANENTNO-ki je, obstaja neomejeno dolgo obdobje, stalno, trajno

ABSTRAKT, SINOPSIS-izvleček (Pomen besede sem našla v Novi Pisariji.)

DISAMBIGVACIJA-razločitev pomenov (Pomen besede sem našla v Novi Pisariji.)


Slavistična revija[uredi]

VTISI: Prelistala sem izvod Slavistične revije. Revija ima trše platnice rdeče in bele barve, izšla je leta 2012. Izdaja jo Slavistično društvo Slovenije. V reviji najdemo razprave, ocene, poročila, zapiske in gradiva. Večina prispevkov je v slovenščini, nekaj pa jih je tudi v tujih jezikih. Na koncu vsake razprave avtorji navedejo vire in literaturo, ki pa je, zraven slovenskega, tudi v angleškem jeziku.


Prebrala sem članek Jožice Čeh Steger z naslovom Ekologizacija literarne vede in ekokritika. V članku je avtorica predstavila pojem ekologizacije in povezavo med ekologijo in literaturo ter navedla nekaj primerov tovrstnih razprav. Omenila je različne avtorje, ki so se oz. se še ukvarjajo s to, razmeroma mlado smerjo v literarni vedi. Članek se mi je zdel zanimiv, saj sem pred tem pojem ekologija poznala zgolj iz naravoslovnih ved in nisem vedela, da gre lahko preko splošno znanih meja in se uporablja tudi v literaturi. Pravzaprav je avtorica kot primere navajala nekatere slovenske pisatelje (Jurčič, Levstik, Stritar...) katerih dela poznajo skoraj vsi in tako dokaj nov pojem ekokritike razlagala na znanih primerih. Branje o povezavi na prvi pogled tako različnih vrst znanosti mi je bilo zanimivo.

Podlistek[uredi]

Za tipkarsko nalogo sem si izbrala podlistek iz časopisa Slovenski narod, z naslovom Lili se je vrnila. Nalogo sem opravila in pod zgodbo označila še nekatere kategorije, ki bralca lahko privedejo do strani, kjer dobi več podatkov o posamezni kategoriji.


SlovLit[uredi]

Na portalu SlovLit sem prebrala literarnovedno obvestilo, in sicer vabilo na preizkusno predavanje Milene Mileve Blažić z naslovom Motivi Lepe Vide v slovenski mladinski književnosti. Predavanje je potekalo v sejni sobi Filozofske fakultete v Ljubljani.


Toporišičeva obdobja[uredi]

Skupaj s sošolci smo obiskali 35. simpozij Obdobja- Toporišičeva obdobja. V petek sem se udeležila predavanj Obravnavanje glagolskega vida v Toporišičevih delih ter Toporišičevo razumevanje in opis kategorije glagolskega vida v luči nekaterih novejših spoznanj. Predavanja so bile zanimiva,zapisala sem si veliko stvari, izvedela sem nekaj novega, predvsem pa je bila to prva izkušnja s simpoziji.


Medialnost in literatuta[uredi]

V četrtek, 24.11. 2016, in petek, 25.11.2016, sem se udeležila nekaj predavanj konference Medialnost in literatura, ki je potekala v Modri sobi na Filozoski fakulteti v Ljubljani.

V četrtek sem se udeležila otvortive konference s pozdravnima nagovoroma red. prof. dr. Branke Kalenić Ramšek, dekanje Filozofske fakultete in izr. prof. dr. Urške Perenič, organizatorke konference. Sledil je še glasbeni nastop Boštjana Narata.

Helmut Schanze je imel uvodno predavanje z naslovom Medialnost literature: Ali obstaja v medijski znanosti "posebna nemška pot"? Ker je bilo predavanje v nemščini, sem si pomagala s povzetkom v zborniku in prevodu predavanja, ki sem ga dobila na konferenci in tako lažje sledila.

V petek pa sem se, v okviru predmeta uvod v študij slovenske književnosti, udeležile še dveh predavanj. Prva je nastopila Mateja Pezdirc Bartol s svojim predavanjem Vpliv medijev na oblikovanje/dojemanje prostora in časa v sodobni slovenski dramatiki in gledališču. Drugi pa je nastopil Tomaž Toporišič. Njegovo predavanje je imelo naslov Medmedijsko nomadstvo besedilnih in uprizoritvenih praks. Predavanje je bilo v angleščini.

Konferenca se mi je zdela zanimiva, udeležba pa koristna, saj je zanimivo slišati različna mnenja ljudi s podobnega področja. Ker je potekala v treh jezikih (slovenščina, angleščina in nemščina)je bila koristna tudi za širitev besednega zaklada pri govorjenju tujega jezika, saj imam bolj redko možnost poslušati znastvene razprave v nemščini ali angleščini.