Uporabnik:Kaja Božnik

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Ob branju Nove pisarije[uredi]

Pismenost[uredi]

Biti pismen pomeni obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo. Ob pojavu je imel pojem prizvok elite, saj je ločeval redko peščico pismenih in tiste, ki si izobrazbe niso mogli privoščiti. Od uvedbe obveznega šolstva ob koncu 18. stoletja pa do danes je postala pismenost nuja za vsakega posameznika. Razumevanje pismenosti se skozi čas spreminja, nekdaj je pomenila pisanje z roko, medtem ko danes pomeni predvsem tipkanje.

Pojem pismenost je razumljen kot dvojna sposobnost: sprejemanja ter razumevanja besedil in tvorjenja ter posredovanja zapisanih informacij. Rezultati testov pismenosti (PISA 2009) so pokazali, da so slovenski šolarji podpovprečni v bralni oz. funkcionalni pismenosti (pravilno razumevanje sporočil v kulturi, ki ji pripadamo), nadpovprečni pa v e-pismenosti. Danes je komunikacija prek mobilnih telefon in računalnikov del splošne pismenosti, prav mogoče pa je, da je v prihodnosti ne bomo več razumeli kot ročno spretnost. Novodobna elektronska pismenost je veliko bolj demokratična, kar jasno nakazuje dejstvo, da je število pisk in piscev blogov razmeroma uravnovešeno. Za skupnosti razvitega sveta velja, da je delež pismenih 100%.

Vsaka objava ni bibliografsko registrirana, ponavadi pa avtorji, ki redno objavljajo prej ali slej dobijo vpis v Cobiss. Vanj pa niso vpisana dela, ki v tekočem letu niso bila izposojena, saj je besedilo brez bralcev mrtvo.

Informacijska družba[uredi]

Informacijska družba je ime za socialno paradigmo našega časa, ki nadomešča staro industrijsko družbo. Vpeljuje nove koncepte kot so participativna kultura, družbeni mediji in družbena omrežja, ki so v opoziciji s starimi pojmi knjižne kulture. Tradicionalna tiskana knjiga je zastarel pojem prejšnje dobe, ki jo bo slej ko prej nadomestila elektronska knjiga, kultura tiskane knjige pa se umika drugačnim informacijskim kanalom. Tiskane knjige seveda ne bodo izumrle, le njihov pomen bo postal oz. že postaja marginalen ter dobiva bolj estetsko in zbirateljsko vlogo.

Wikiji[uredi]

Wikiji so oblika sodobne pismenosti, ki so sestavljeni iz skupka spletišč in dopuščajo svobodno objavljanje ter prosti dostop do informacij. Ta spletišča so med drugim Wikipedija, Wikivir, Wikiknjige, Wikiverza, Zbirka, Wikislovar in tako dalje. Bisto Wikipedije je možnost uporabnikovega poseganja v spletišče, s tem smo korak bližje k sodelovanju in širjenju informacij in koristnih podatkov. Zanimivo dejstvo je, da obstaja kar 290 nacionalnih Wikipedij, slovenska pa se je na listo uvrstila leta 2002. Status člankov na Wikipediji ima licenco cc creative commons, kar dobesedno pomeni licenca ustvarjalnega ljudstva in bo v prihodnosti verjetno nadomestila tradicionalno avtorsko zakonodajo copyright ©. Kredibilnost znanstvenih objav zagotavljajo utečeni recenzijski postopki (peer reviewing). Nad objavami na Wikipediji bdijo zavzeti posamezniki, ki tvorijo wikiskupnost in niso nujno eksperti za nadzorovana področja.

Vsa sestrska spletišča sestavljajo močno pedagoško orodje. Profilirani pisci nočejo, da bi bilo njihovo delo izpostavljeno tujim posegom, ki jih Wikipedija omogoča, zaradi česar je v šolstvu kot vir dobila negativen predznak. Problem predstavlja tudi spletni vandalizem, a ga lahko s klikom "razveljavi" v historiatu hitro odpravimo.

Avtor[uredi]

Avtorju se mora v začetku pisanja kot prva porajati misel na bralca. Misel na bralca je pogoj za to, da sporočilo doseže svoj cilj. Če pišemo za domačo publiko, jo bomo nagovorili v slovenščini, če pa pišemo za globalno publiko, pa jo bomo nagovorili v angleščini. Objave v slednji imajo v znanstvenem svetu tudi privilegiran položaj. Danes je objavljanje na spletu veliko lažje, edina ovira je obvladovanje orodij za pisanje in objavljanje na njem. Objavljanje na spletu pomeni postaviti dokument z namenom, da ga prebere čim več ljudi.

Bralec[uredi]

V tem poglavju avtor razpravlja o prosti dostopnosti znanja. Ta je nemalokrat finančno pogojena, zato so poudarjene predvsem prednosti interneta v namen shrambe informacij - ta namreč ni plačljiv, povrh vsega pa je zanesljivejši, saj bo glede na tehnološke trende najbrž edini prestal bitko s časom. Za problematično se tukaj izkaže zgolj naša zakoreninjena predstava o neverodostojnosti digitalnih informacij zaradi možnosti prostega poseganja v delo, razlog pa pravzaprav tiči v našem apriornem enačenju vsega 'tujega' z inherentno 'slabim'.

Za razliko od literarnih objav so se komercialne note več ali manj otresle strokovne, saj mora biti znanstvena revija spletno dostopna in po možnosti zastonj, kar s finančno udeleženostjo podpira tudi EU in države članice. Prosti ali odprti dostop (ang. open access, OA) tako predstavlja način objave, ki je prek svetovnega spleta dostopna vsakomur, vendar vanjo ni mogoče posegati - za razliko od proste vsebine (ang. free content), katere spreminjanje je dovoljeno.

Kar je objavljeno na Wikipediji, je javna last. Zaradi skupinske narave objav je avtorja težje določiti, kar je spodbudna napoved za prihodnost, v kateri znanje več ne bo obravnavano kot lastnina in materialna dobrina. Gojišča take nazadnjaške miselnosti naj bi bile založbe in knjigarne, ki imajo bralce za potrošnike, knjige pa za tržno blago, pri čemer knjižnice ohranjajo konkurenčnost in prednjačijo v priljubljenosti med uporabniki.

Prosta dostopnost prispeva k večji branosti, vplivu, živi izmenjavi informacij in njihovi nadaljnji produkciji. O vplivnosti znanstvene objave največ povedo repozitoriji, ki imajo vgrajeno funkcijo merjenja podatkov o citiranosti in branosti.

Kritiki digitalizacije poudarjajo predvsem možnost politične zlorabe osebnih podatkov, pri tem pa pozabljajo na prednosti zbiranja in obdelave podatkov, ki so po Hladniku 'nujno izhodišče za vse znanosti o človeku in za povečanje kvalitete našega bivanja', čemur enostavno ni mogoče oporekati.

Kredibilnost[uredi]

Če zanemarimo medij in mesto objave, lahko dandanes vsakdo objavi vse brez posredovanja 'višje avtoritete' urednikov in recenzentov, kar vzbuja dvome o kredibilnosti objavljenega. Komu sploh lahko zaupamo? Modrost namreč ni nujno pogojena s starostjo, niti slovesom posameznika, zato je koristno pobrskati po njegovi bi(bli)ografiji in ugotoviti, kaj in kje ga je treba jemati z rezervo.

Aktivizem[uredi]

"Delno nestrinjanje z določenimi aspekti in mnenji, izraženimi v tej spletni bukvi, je bilo prisotno že od vsega začetka, vendar sem ravno s pomočjo kritičnega mišljenja bila sposobna razumeti obravnavane teme z druge plati ter avtorjevo mnenje sprejeti kot popolnoma legitimno, čeprav nasprotno mojemu. Za pričujoče poglavje pa enostaven povzetek prebranega žal ne bo zadostil." Tako se je glasil začetek obsežnejše kritike, ki sem jo spisala v trenutku zanosa po napornem dnevu predavanj, ko me je čakalo še branje te tipkarije. "Mar ni tudi pričujoča Nova pisarija neke vrste aktivistična objava? Poglejte, avtor gorečno zagovarja svoje subjektivno mnenje o prednostih digitalizacije, pri tem pa očitno prezre nekatera dejstva, ki ne govorijo njej v prid."

Tako grdo, pa vendar delno upravičeno sem jo označila, kot je tudi sam avtor potrdil na enem izmed jutranjih predavanj. Pa naj to njegovo priznanje pripišemo zgodnji uri, ko še nismo čisto pri sebi, ali resničnemu kesanju - svoje ostre besede umikam, naj nikoli v celoti ne ugledajo luči sveta. Pa ne zaradi strahu pred slabo oceno, v milejši obliki se z zapisanim velja strinjati; ekstremizem, aktivizem za vsako ceno je vsekakor nezaželjen, še sploh znotraj te naše skromne, svete in mukotrpne humanistične znanosti.

Avtorstvo[uredi]

Inštitucionalna vezanost po eni strani avtorju podeljuje legitimiteto njegovih objav, po drugi strani pa inštitucije rade zavirajo objavo prelomnih odkritij, novitet. Upravičeno smo kot bralci sumničavi, kadar za objavo ne stoji nobena inštitucija, ni pa to avtomatsko znak slabe kvalitete objavljenih informacij. Pogosto domnevamo, da so starejši dokumenti že prestali kritične presoje in so zato njihove informacije zanesljive. Toda te je potrebno primerjati s tistimi objavami, kjer lahko informaciji ves čas ažuriramo (npr. Wikipedija), preverjati je potrebno tudi literarnovedne informacije.

Strokovno recenziranje[uredi]

Gre za postopek, pri katerem se selekcionira kredibilne (zanesljive) informacije od nekredibilnih. Za to skrbijo recenzenti, ki kot strokovnjaki v javnosti večinoma uživajo ugled. Postopek recenziranja naj bi preprečeval objavljanje nepreverjenih besedil, ki ne upoštevajo strokovnih standardov. Konča se lahko s sprejemom članka, zavrnitvijo članka ali s pogojnim sprejemom članka. Zlasti pri zavrnitvi se lahko pojavi napad avtorjev na recenzente, češ da imajo sami prav in da recenzenti v resnici niso strokovnjaki za tovrstno selekcioniranje. Za zaščito recenzentov zato obstaja anonimizacija prispevkov.

Pravopis in Digitalna pismenost[uredi]

Če pisec ne pozna pravopisa, bralcem utrjuje nezaupanje zanestjivosti strokovnih besedil in tako ljudje ne morejo in nočejo zaupati njegovim besedilo, zato je v tem poglavju navedenih nekaj pravil in najpogostejših napak, ki se tičejo uporabe ločil ter velike začetnice. Ko predelamo pravopis (in ga tudi upoštevamo), je dobro obvladati še tehnično plat pismenosti. Pri digitalni pismenosti gre za različne formate besedil (txt, doc, docx, html ...), urejanje besedila (odstavki, krepko/ležeče, naslovi) in tako dalje.

Navajanje[uredi]

Namen citiranja je zmanjševanje dolžine teksta, ki bi ga sicer napisali sami, z namenom da povemo to, kar pove citat. Pri tem se lahko hitro zapletemo v besede citata in "naše" besedilo postane plagiat. Različne znanstvene discipline imajo različne pristope k citiranju. Nekateri izmed slogov citiranja so APA (psihologija, vzgoja, družbene vede), MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistika), AMA (medicina, biologija), čikaški (naravoslovje, splošno), wikipedijski ... Naštete štejemo pod glavne citatne sloge. Citat ni le navedba besedila samega, pač pa obvezno tudi navedba vira citata! Pri tem je navedek besedila ločen z narekovaji ali v posamičnem, samostojnem, grafično drugačnem odstavkom. Vir citata pa je lahko naveden na koncu besedila v oklepaju ali pa s povezavo.

Žanri[uredi]

Poznamo vsakdanje sporazumevanje, publicistične, umetnostne in strokovne/znanstvene žanre. Za strokovne objave so včasih veljali slovarji, bibliografije, kazala, enciklopedični prispevki, učbeniki, priročniki, antologije, kritične izdaje ... Če hočemo splezati po akademski lestvici so pomembne samo znanstvene objave. Znanstveniki se poslužujejo objav svojih rezultatov, intervjujev, časopisnih člankov, predavanj ali prezentacij, ampak resnično velik pomen jim prinesejo objave, ki jim je mogoče dodeliti nalepko znanstvene. Med strokovno pisanje štejemo naslednje žanre: podatkovna zbirka, poročilo o dogodku, povzetek, članek, kritika, enciklopedijsko geslo, esej, predavanje, kritična izdaja, učbenik, priročnik, navodila, razprava, strokovna recenzija.

V žanre šolskega pisanja spadajo referat, esej in diplomska naloga (magisterij, doktorat). Glavni cilj šolskega ali akademskega pisanja je izpolniti šolske ali študijske obveznosti, s tem pa zadovoljiti mentorjeve zahteve.

Lektoriranje je popravljanje besedila drugega pisca, da bi bilo besedilo čim bolj pravilno. Korigiranje je odpravljanje napak, ki jih je v besedilu povzročil kdo drug. Uredništvo ali urednikovanje je ime za vrsto kompleksnejših opravkov z besedili, ki so jih napisali drugi.

Slog[uredi]

V skladu s spreminjanjem temeljnega pisnega standarda zaslon vedno pogosteje narekuje besedilu obliko, zato lahko opazimo razlike v postavitvi strani besedila in mesto dodajanja novih elementov k že obstoječemu tekstu (na spletu se nova sporočila navadno pojavljajo pred starejšimi, na papirju pa je situacija nasprotna). Kompozicija znanstvenega članka sestoji iz uvoda, metod, rezultatov in sklepa ali iz UMRIS. V navodilih za pisanje doktorskih dispozicij je predvidena nekoliko drugačna kompozicija: naslov, izvleček, hipoteze (namen), utemeljitev, metode, rezultati, literatura. Naslov izraža temo natančno in jedrnato, je pravopisno brezhiben, ne vsebuje krajšav, izvleček (sinopsis ali abstrakt) se nahaja v glavi članka in je krajša oblika povzetka. Nekatere najpogostejše slogovne napake so gostobesednost, pristranskost, nerazumljivost, slogovna puščobnost ali pomanjkanje konteksta.

Prof. Hladnik odsvetuje predavateljem, da napisano predavanje pred publiko preberejo in si s tem olajšajo delo. Predavatelj naj ne bo dolgočasen in naj nemoteče pritegne publiko. Pri predavanjih gre več kot le stati pred publiko in govoriti; pazljivi moramo biti na mimiko telesa in obraza, na ton, s katerim nagovarjamo publiko, na jezik itn. Pri tem moramo biti pazljivi, da nismo preveč očitni z vsemi priučenimi gibi in strategijami nastopanja, saj lahko publika na koncu dobi napačno sliko predavanja in si zapomni le tisto, kar je govorcu omogočilo pozornost publike, torej nepomembne stvari.

Fotografija je pomemben del vizualizacijskega gradiva, ki ima drugačno eksistenco kot tekst. V tabelah so podatki razporejeni po celicah na preseku med stolpci in vrsticami. Poleg fotografij in tabel spadajo v to skupino še grafikoni, diagrami, zemljevidi itd.

Iskanje[uredi]

  • UDK: poskrbi za pravilno umeščenost objave na določeno strokovno področje oz. eno od področij človeške dejavnosti
  • DOI: standard za označevanje spletnih objav; omogoča lažje in trajnejše dostopanje do znanstvenih podatkov, prispeva k večji vidnosti podatkov
  • COBISS ID: vsaka registrirana objava pri nas je opremljena s COBISS številko; klik na COBISS številko bralca pripelje neposredno na Cobissov bibliografski zapis o publikaciji

Poznamo dve vrsti informacij: dokumente (fizična reprezentacija informacije s komunikacijsko intenco in funkcijo) in podatke (dejstvo, ki o določeni stvari kaj pove ali se nanjo nanaša). V dLib se iskalec najprej sreča z vrsto bibliografskih podatkov, ki ustrezajo njegovi poizvedbi. S klikom na izbrani podatek pa prikliče na zaslon celotni dokument. Namesto običajne odstavčne členjenosti uporabimo seznamske alineje (kot zgoraj) takrat, kadar želimo našteti serijo elementov na čim razločnejši način.

Digitalna humanistika[uredi]

Digitalno humanistiko lahko razumemo kot področje stika dveh kultur, znanosti in humanistike. Izraz digitalna humanistika je bil prvič uporabljen leta 2001 in kot segment empirične znanosti temelji na konstrukciji in uporabi podatkovnih zbirk. Za razliko od ostalih tradicionalnih humanistik, ki so nacionalno zaprte in samozadostne, digitalni humanisti sodelujejo med seboj na globalni ravni in so metodološko odprti v smer interdisciplinarnih raziskav.

O Slavistični reviji[uredi]

Po kratkem pregledu vsebine Slavistične revije moram priznati, da so me tematsko bolj pritegnili tuji prispevki, a se vanje zaradi pomanjkljivega znanja ostalih slovanskih jezikov žal nisem mogla posebej poglobiti. Ob prebiranju člankov v slovenščini sem sicer naletela tudi na strokovno terminologijo, ki je nisem popolnoma razumela in za povprečnega bralca morda ni najprimernejša, vendar tistim z dobršno podlago ter zanimanjem nudijo izčrpno mero informacij, kar pa je konec koncev tudi namen, ki ga pričujoča revija uspešno dosega.

Temeljiteje sem se posvetila razpravi o sodobni slovenski poeziji v Italiji, v kateri avtorica Vilma Purič ponazarja kronološko spreminjanje osrednjih tem ter jezikovnih posebnosti, ki so skupne posameznim obdobjem. Literarno ustvarjanje je bilo zaznamovano s (po)vojno problematiko, a so med avtorji jasno razvidne razlike v metodah soočanja z njo. Vloga poezije tako sčasoma preide od pričevanjske, to je popisovanja zgodovinskega dogajanja, ki izvzema intimne čustvene izkušnje, v točno nasprotje, vseskozi pa izpolnjuje svoje narodotvorno in narodnopotrjevalno poslanstvo. V ospredju je seveda kritika fašistične oblasti in njenega zatiralnega odnosa do pripadnikov manjšin ter posameznika nasploh, kar tudi povzroči končen premik do vprašanja bivanja kot osrednje tematike nastajajočih del.

Obveznosti pri predmetu Uvod v študij slovenske književnosti[uredi]

15. maj ali Zofki je (že spet) ušlo v hlače[uredi]

Bilo je tistega toplega, sončnega dne v maju, ko sem prvič ugledala luč sveta… No, tako se zgodba mojega življenja zagotovo ne prične, saj sem ena izmed 'srečnežev', rojenih na dan, ko goduje sveta Zofija, Zofka ali poljudno kar 'ta poscana'. Komaj se ledeni možje poslovijo, že nas falotka obišče, v najboljšem primeru le malo oškropi, nato pa pusti pomladi prosto pot. Sicer pa tudi stara ljudska modrost pravi, da vreme poleti prida ni, če Zofka tega ne stori. Temu primerno je 15. maj mednarodni dan podnebnih sprememb, veselijo pa se lahko tudi vsi, ki so tega dne postali starši, saj jim je štorklja prinesla otročička ravno na mednarodni dan družine.

Sedaj pa pokukajmo še v zgodovino in poglejmo, ali se v tem datumu skrivajo tudi dogodki literarnega in jezikovnega pomena…

Rojstva[uredi]

  • 1856 - Lyman Frank Baum, ameriški pisatelj (†1919)
  • 1862 - Arthur Schnitzler, avstrijski pisatelj, zdravnik (†1931)
  • 1864 - Vatroslav Oblak, slovenski jezikoslovec (†1896)
  • 1891 - Mihail Bulgakov, ruski pisatelj (†1940)
  • 1911 - Max Frisch, švicarski pisatelj, dramatik (†1991)
  • 1929 - Andrew Willoughby Ninian Bertie, britanski plemič, častnik, jezikoslovec (†2008)

Smrti[uredi]

  • 1886 - Emily Dickinson, ameriška pesnica (*1830)
  • 1986 - Theodore Harold White, ameriški pisatelj (*1915)

Dogodki[uredi]

Čeprav nisem zasledila posebnih literarno-jezikovnih mejnikov, bom izpostavila nekaj zgodovinsko pomembnih (pa tudi tistih malo manj pomembnih) dogodkov, ki se mi zdijo zanimivi in zato vredni omembe:

  • 1618 - Johannes Kepler znova dokaže svoj tretji zakon
  • 1848 - pariški delavci vdrejo v francoski parlament, odstavijo ustavodajno skupščino in imenujejo revolucionarno vlado
  • 1926 - v Zagrebu začne oddajati prva srednjevalovna radijska postaja v Jugoslaviji
  • 1928 - izid risanke Plane Crazy, v kateri se prvič pojavi Miki miška
  • 1935 - odpre se Moskovska podzemna železnica
  • 1940 - v ZDA so prvič naprodaj najlonske nogavice
  • 1943 - Stalin razpusti 3. internacionalo (Kominterno)
  • 1945 - v Poljanah na Koroškem pride do še zadnjih bojev v 2. svetovni vojni v Evropi
  • 1948 - razglašena židovska država Izrael
  • 1966 - začetek kulturne revolucije na Kitajskem
  • 1972 - ZDA vrnejo Japonski otok Okinava
  • 1991 - prva generacija nabornikov pri Teritorialni obrambi (danes Slovenski vojski) začne s služenjem vojaškega roka

15. maj na SlovLitu[uredi]

Večurno brskanje po že rahlo zaprašenih arhivih SlovLita je privedlo do odkritja naslednjih prispevkov, objavljenih na mojega rojstva dan (v oklepajih navajam imena pošiljateljev):

2017[uredi]

  • Religiozna literatura v Tretjem dnevu (Nina Ditmajer)

Obvešča, da bodo pri Tretjem dnevu, krščanski reviji za duhovnost in kulturo, pričeli redno objavljati sodobno slovensko religiozno poezijo in kratko prozo, manjkali pa ne bodo niti prevodi sodobne tuje ali starejše religiozne literature, zato pesnike, pisatelje in prevajalce vabi k objavi prispevkov.

  • Slovene Studies 2016/1--2 (Timothy Pogačar)

Obvešča o izidu nove številke revije Slovene Studies in njeni vsebini.

  • Naš vsakdanji Fran (Andreja Lapuh)

Društvo slovenskih književnih prevajalcev vabi na pogovorni večer v okviru cikla Pridobljeno s prevodom Naš vsakdanji Fran z dr. Kozmo Ahačičem z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, ki bo potekalo na sedežu društva.

2016[uredi]

  • Učni jezik na univerzi (Zoran Božič)

Polemika o učnem jeziku na naših univerzah ter internacionalizaciji izobraževanja s poučevanjem v tujem jeziku.

  • Mladi humanisti (Andreja Žele)

Vabilo na 4. mednarodno znanstveno srečanje mladih humanistov, ki bo potekalo na Fakulteti za humanistične študije v Kopru, namenjeno pa je mladim slovenistom, slavistom in vsem drugim humanistom, ki se v svojih raziskavah dotikajo področij jezika, literature, didaktike, kulture in zgodovine slovanskih narodov.

2014[uredi]

  • 40 let primerjalne književnosti (David Bandelj)

Slovensko društvo za primerjalno književnost vabi na prireditev 'Slovenska primerjalna književnost danes: Ob štiridesetletnici društva', ki ji bo sledil volilni občni zbor SDPK.

Literarnovedni dogodek[uredi]

V torek, 12. decembra 2017, se je v Tržaškem knjižnem središču v Trstu odvijalo srečanje Književnost kot ustvarjalka enotnega slovenskega kulturnega prostora. Ob bližajočem se dnevu samostojnosti in enotnosti Republike Slovenije je zbrane nagovoril minister za kulturo RS Tone Peršak, nastopil je še predsednik Slovenske matice Milček Komelj. Govora je bilo o slovenski književnosti v Italiji in Avstriji (o njej so spregovorili Marija Pirjevec Paternu, Miroslav Košuta, Tatjana Rojc, Miran Košuta, Veronika Brecelj ter Marko Kravos), predstavljen je bil tudi ponatis Tržaške knjige Marije Pirjevec Paternu.

Vprašalnik o uporabi IKT v razredu[uredi]

Ob reševanju spletne ankete sem že v začetku naletela na problem opredelitve pojma IKT in vseh naprav, ki jih ta zajema, zato sem se poleg ponujene definicije opirala na zvestega strička po imenu Google. Po razjasnitvi dileme sem se tako lotila izpolnjevanja v pričakovanju, da mi bo vzelo dobršen del mojega popoldneva, kar pa se je (presenetljivo!) izkazalo za nepotreben strah. Vprašalnik se mi je zdel primeren tako po obsegu kot po obliki zastavljenih vprašanj, ki so bila (k sreči) povečini zaprtega ali kombiniranega tipa. Tudi take vrste poizvedovanje o mnenjih študentov se mi zdi smiselno, saj so povratne informacije lahko še kako koristne pri načrtovanju nadaljnjega študijskega dela, predvsem načinu podajanja študijske snovi.

Slovarček novih pojmov[uredi]

  • Ad hoc = lat. za ta namen
  • Alineja = element na seznamu, tudi točka ali vrstica
  • Egalitarizem = prizadevanje za enakost
  • Kliktivizem = aktivistična uporaba interneta za organiziranje protestov
  • OCR (optical character recognition) = ang. optično prepoznavanje znakov

Spoznavni vikend slovenistov in slavistov[uredi]

Med 27. in 29. oktobrom 2017 se nas je peščica pogumnih in zabave željnih brucev s tutorji udeležila tradicionalnega spoznavnega vikenda slovenistov in slavistov, ki je tokrat potekal v Radencih v Beli Krajini. Prevoz v lastni režiji je vsaj v teoriji deloval kot najučinkovitejša možnost, a bi lahko kot del posadke kultnega rdečega renaulta na tem mestu pričala o vseh zgodah in nezgodah, ki so nastopile že na poti tja. Zaradi mestnega maratona spremenjene avtobusne linije, dež, popoldanska prometna konica, tlačenje preobsežne prtljage v avto, iskanje zadnje sopotnice, malicanje na naključnem dovozu – vse to so razlogi, da smo v CŠOD prispeli v temi, s skoraj dvema urama zamude (v to, da je naša kalvarija po rovtah zahtevala eno smrtno – ali vsaj hudo poškodovano – žrtev, se ne bom spuščala). Nekdo pač mora biti zadnji, smo se tolažili, zadovoljni, da smo še zadnji hip ujeli večerjo in z njo (k sreči še topel) makaronflajš. Po večeru spoznavnih delavnic, družabnih iger in splošnega neformalnega druženja smo se naslednji dan odpravili na ogled rojstne hiše Otona Župančiča v Vinico, se spontano ustavili še v Črnomlju (kjer so nam pred nosom zaprli lokalni merkič), popoldne pa na sprehodu ob Kolpi iskali domnevni 'Izvir večne mladosti' (neuspešno). Preostali vikend so zapolnile številne zabavne aktivnosti, med drugim (ne nujno v tem zaporedju) karaoke, delavnica o stereotipih v hrvaščini, predavanje o Visoški kroniki, mini-tečaj ruščine, pa razni kvizi in okrogla miza o študiju ter vsem najljubši Volkodlaki – lepo smo se imeli, skratka. Ko ob koncu svojega prvega semestra na fakulteti tako obujam spomine, se mi zdi, da se nam je v pičlih štirih mesecih zgodilo že toooliiikooo novega. Medtem ko s težavo skušam utišati misel na prihajajoče izpitno obdobje, pa se že nestrpno oziram naprej, v prihodnje dogodivščine, izzive, izkušnje . . .

Popotovanje iz Litije do Čateža[uredi]

Kmalu!