Uporabnik:Janko.sali

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Nova pisarija[uredi]

Uvod[uredi]

Nova pisarija dopolnjuje šest natisov priročnika Praktični spisovnik, ki je med leti 1990 in 2002 skrbel za standarizacijo strokovnega pisanja med slovenisti, humanisti, zgodovinarji, itd. Nova pisarija uvaja radikalno spremembo: izdana je namreč v obliki wikiknjige, kjer je prosto dostopna komurkoli, ki je povezan s svetovnim spletom. Kot taka je tudi odprta za urejanje in komentarje, kar ji daje status "rastoče knjige" pa tudi avtorstvo je skupno. Kljub temu pa vsi vemo, da je resnični avtor dr. Miran Hladnik. Od vseh teh novotarij tudi pride v naslov knjige pridevnik "nova", kar označuje ravno to njeno lastnost, da je nekaj novega.

Kam z avtorjem[uredi]

Kot je bilo že rečeno je avtor Nove pisarije dr. Miran Hladnik, kar pa pri wikiknjigah naleti na težavo. Wikipedija in njene sestrske strani (Wikiknjige, Wikiverza...) namreč uvajajo koncept skupnega avtorstva, saj lahko vsakdo po mili volji ureja članke na teh straneh. Pojavi se vprašanje ali je potemtakem nevarno objaviti avtorska dela v tem formatu in zaključek je sledeč: teoretično ja, saj lahko kdorkoli "šari" po našem delu in ga spreminja, v praksi pa do tega ne prihaja, saj ljudje ponavadi nimajo namena uničevati del drugih. Tudi kraja izdelka je nemogoča, njegovo razpečevanje in skupna raba pa sta zaželjeni. Skratka, wikiknjige so v veliko pogledih boljše od običajne tiskane izdaje, le da avtor od njih nič ne zasluži (razen prepoznavnosti).

Prešernova Pisarija[uredi]

Vsakomur, ki ima nekaj osnovne razgledanosti se naslov Nova pisarija zdi nekoliko znan. In prav je tako. Naslov Hladnikovega dela je namreč sposojen od Prešernove Nove pisarije. Tako kot pri slednji je tudi pri novi Novi pisariji tema uporaba slovenskega jezika, kritika nekaterih nepopravljivih konzervativcev in dejstvo, da vedno več ljudi piše, kar pa prinese tudi veliko "smeti" ali "onesnaženosti" med literaturo (dela, ki so takorekoč sama sebi namen. Hladnik to še lepše povzame z besedami: Sporočilo brez bralca je mrtvo, in ne šteje.).

Pismenost[uredi]

Malce zapletenejša vendar bolj natančna definicija pismenosti je ta: biti pismen pomeni obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo. Nekoč je bila pismenost privilegij elit, od uvedbe obveznega šolstva pa se je to spremenilo in v državah, ki se imajo za količkaj v koraku s časom je samoumevno, da se njihova raven pismenosti priliža 100%. Pravzaprav je raven nepismenosti primerljiva z odstotkom umsko zaostalih državljanov. Pojem pismenosti se skozi čas spreminja. Dandanes ni več dovolj da znaš na list papirja napisati kar si zamisliš, današnja pismenost se bolj nagiba k računalniški pismenosti. Torej človek, ki ne zna uporabljati računalnika, pogledati e-pošte, napisati besedila v Word-u in ga natisniti ne velja za pismenega in celo pri najpreprostejših delih bo le težko dobil službo.

Z višanjem ravni računalniške pismenosti se tudi viša število besedil, ki so objavljena na internetu (razni forumi, blogi, družabna omrežja, Wikipedija...). Ljudje se zavedajo prednosti takih besedil pred natisnjenimi, saj so lažje in hitreje dostopna, bralci pa lahko komunicirajo z avtorjem in podajajo konstruktivno kritiko ali pa, v primeru Wikipedije, besedilo celo lastnoročno popravijo in dopolnijo.

Niso pa vsi tako navdušeni nad novimi tehnologijami. Celo med tistimi, ki so zadolženi za širjenje kulture in informacij (šolski delavci, pisatelji...) se najde veliko zagriženih konzervativcev, ki poskušajo na način Amišev za vedno ostati pri tiskanih izdajah knjig in pismih namesto e-pošte.

V nadaljevanju tega poglavja se avtor ukvarja s številkami piscev, bralcev, založb itd. zato bom povzel le zaključno misel. Kljub razmahu tehnologije in neprimerno lažjimi načini za objavo pisanih del, je odstotek pišočih še vedno zelo majhen in stroka stremi k temu, da to spremeni ter pres:eže "čarobnih" 7%.

Informacijska družba[uredi]

Danes živimo v informacijski družbi, ki je nasledila ti. industrijsko, potrošniško družbo. Razmišljanje o novih kulturnih paradigmah se je pri nas dogajalo ob skrbi za tiskano knjigo, ki je reprezentirala starejše oblike komunikacije in obenem simbolizirala nacionalno organizacijo skupnosti. Zato se nekateri še kar bojujejo in tiskano knjigo kujejo v zvezde, vse elektronske oblike pa v blato. Imajo nekaj najbolj čudnih argumentov, ki sploh ne držijo in se nočejo sprijazniti z dejstvom, da ima elektronska knjiga mnogo prednosti pred "standardno" tiskano. Najhuje pa je, ko z raznimi argumenti pridejo na plano ljudje, ki se s tiskanjem knjig preživljajo. To je najhujša sorta, kateri sploh ne gre za neke ideale ali vsaj oklepanje preteklosti in nostalgije, temveč le za zaslužek.

Vtisi ob koncu poglavja Varovanje zasebnosti v Novi Pisariji[uredi]

Avtor do zdaj obravnava problematiko avtorskih pravic v svetu tiskane knjige in tudi pri internetnih knjigah. V svetu, kjer informacije postajajo vse lažje pridobljive, je oklepanje za staromodne navade širjenja znanja (tiskan tisk, knjige, ipd.) pravi civilazijski korak nazaj. Kdor si ne prizadeva, da bi svoje delovanje objavljal na internetu nima nikakršne perspektive. Izjema so že uveljavljeni avtorji, ki že imajo svoje telo oboževalcev. Poleg tega je iz humanističnega vidika sporno znanje komercializirati, torej ga v skrajnem pomenu omogočati le družbenim elitam, saj naj bi znanje pripadalo vsem. Informacije niso materialna dobrina - istega avtomobila ne moreta voziti dva človeka hkrati, oba pa lahko vesta marsikaj o tem avtomobilu, ne da bi kakorkoli ovirala drug drugega, zato jih tudi ne bi smeli tržiti kot slednje.

Po prebranju Nove pisarije do konca poglavja Digitalna pismenost[uredi]

Ta del knjige še najbolj spominja na učbenik. Avtor v uvodu govori o kredibilnosti (verodostojnosti) besedil. V časih ko je moral tekst, pred objavo, vsaj skozi urednikove roke bi lahko rekli da je bila kredibilnost besedil večja. Dandanes pa lahko vsak na internet objavi karkoli. Wikipedija se bojuje proti napačnim informacijam z uporabo pogovornih strani na člankih, kjer naj bi se skozi debate uporabnikov izluščila prava resnica in v objavah ne bi bilo napačnih informacij. Seveda pa do neverodostojnih objav lahko pride tudi tam, kjer bi jih najmanj pričakovali, recimo v znanstvenih revijah (primer tega je t. i. Sokalova potegavščina), zato se jih moramo, v dobi kjer je informacij na pretek, naučiti filtrirati in kritično brati ter se tako dokopati do res pravilnih sklepov. V nadaljevanju avtor popisuje postopke in možne težave pri objavi avtorskega dela v reviji, kar celotnemu poglavju da pridih nekakšnega priročnika za mlade sloveniste, ki se želijo dokazati v strokovnih krogih.

Nekaj besed po še nekaj prebranih straneh Nove pisarije[uredi]

V strokovnem pisanju ima avtor ravno toliko dela s citiranjem in sklicevanjem na predhodno znanje, kot s samim pisanjem. Sklicevanje da napisanemu večjo kredibilnost, pisca pa predstavi kot razgledanega in načitanega. Tudi vrednost člankov se ocenjuje po tem koliko drugi avtorji ta članek citirajo. V ta namen obstajajo podjetja, ki se ukvarjajo z zbiranjem in sledenjem sklicom ter kategoriziranjem člankov glede na njihovo strokovno vrednost (faktor vpliva).

Tehnik citiranja je več. V časih ko so nam je na razpolago poleg tiskanih tudi ogromno digitalnih virov moramo znati pravilno citirati vsako vrsto gradiva. Internetni viri imajo neznansko prednost v tem, da lahko bralec z enim klikom dostopa do vira in potrdi njegovo veljavo.

Majhen košček SSKJ-ja, ki se polni ob vsakem branju Nove pisarije[uredi]

pregnanten - jedrnat, zgoščen

imponirati - vzbujati spoštovanje

paginiran - oštevilčen (v knjigi)

24. avgust[uredi]

Tega datuma so se rodili:

  • 1899 - Jorge Luis Borges, argentinski pisatelj, pesnik, literarni kritik in prevajalec († 1986)
  • 1929 - Dominik Smole, slovenski dramatik († 1992)
  • 1947 - Paulo Coelho, brazilski pisatelj

Umrli so:

  • 1101 - Su Shi, kitajski pesnik, esejist, državnik (* 1037)
  • 1759 - Ewald Christian von Kleist, nemški pesnik (* 1715)
  • 1942 - Miran Jarc, slovenski pesnik, pisatelj, dramatik (* 1900)
  • 1982 - Félix-Antoine Savard, kanadski duhovnik, pesnik, folklorist (* 1896)

Zgodil se je tudi bolj ali manj literaren dogodek. Janez Valjkard Valvasor se je tega dne leta 1685 udeležil ribolova na Cerkniškem jezeru in ga pozneje popisal.

Na strani SlovLit so bile tega dne v letih 2017 in 2016 objavljeni naslednji članki:

  • Vpliv ruskih emigrantov na slovensko ustvarjanje -- 100-letnica Cvetja v jeseni - Gre za vabilo na predavanje, ki se je odvijalo 26. avgusta 2017 v sklopu projekta Ruska Ljubljana. Tema predavanja je vpliv ruskih emigrantov na slovensko ustvarjanje. O vplivu teh na slovensko gledališče, opero in balet je spregovorila dramaturginja Mojca Kreft. Po predavanju so bili obiskovalci tudi povabljeni na likovno razstavo.
  • Neprofitno znanstveno objavljanje -- Raziskava pregibanja -- Iz knjigarne FF - 24. avgusta 2017, malo pred pol deseto uro zvečer, je Tanja Mirtič, uslužbenka na SAZU-ju, na spletni naslov SlovLit-a poslala anketo v okviru raziskave pregibanja s prošnjo za izpolnitev.

V letu 2016 na moj rojstni datum ni bilo nič objavljeno.

Vtis o Slavistični reviji[uredi]

Po hitrem prelistanju slavistične revije sem najprej opazil, da niso vsi članki v slovenščini. Nekateri so celo pisani v cirilici. To mi je všeč, saj daje reviji mednarodni pridih (čeprav je bolj kot ne ta pridih omejen na balkanski polotok). Ko smo že pri mednarodnosti ... zanimivo mi je bilo prebrati članek, ki govori o nekem slovenskem časopisu v ZDA. Skratka, Slavistično revijo se splača v prihodnje še vzeti v roke saj nudi kup zanimivih informacij. Nisem si mogel pomagati, da si nebi ogledal vtisov o reviji mojih kolegov in opazil da je izrečenih veliko pritožb nad pogosto rabo terminov, ki jih marsikdo ne razume. Vendar sem osebno mnenja, da je to prav, saj je revija konec koncev namenjena študentom in profesorjem slovenistične stroke, ki naj bi te izraze poznali.

Dialog sodobnih literarnih ustvarjalcev z večkulturnostjo evropske družbe (članek v Slavistični reviji)[uredi]

Članek v Slavistični reviji, ki nosi ta naslov govori o problematiki povezave med družbenim profilom prvoosebnega dvojezičnega pripovedovalca in profilom avtorja. Prispevek zagovarja stališče, da v obravnavanih delih vzpostavljeni dialog z družbeno resničnostjo izrisuje večkulturno podobo slovenske družbe – kot refleksijo širše sodobne evropske družbe. Do tega zaključka namreč pridemo, ko primerjamo avtorja Andreja E. Skubica (avtor dela Fužinski bluz) in Gorana Vojnovića (avtor dela Čefurji raus!), katerih družbena profila sta povsem različna pa vendar njuni deli na podoben način zajemata isto problematiko - življenje priseljencev iz bivše Jugoslavije v Sloveniji.

Od druge polovice 20. stoletja je vedno več avtorjev, ki si prizadevajo čim bolj resnično predstaviti razmere v območjih mešanih kultur. To dosegajo z uporabo dvojezičnih dialogov v svojih delih. Na nizozemskem, naprimer, živi pisateljica, ki piše v hrvaščini. Družbena tendenca zdaj sloni na realističnem predstavljanju razmer v mešanih družbah in uničuje vero v nacionalno homogeno Evropo.

Literernovedni dogodek[uredi]

V sredo 13. decembra 2017 je na Oddelku za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem gostoval lektor MMC RTV Slovenija Rok Dovjak. Na podlagi lastnih izkušenj je predstavil lektoriranje publicističnih besedil.