Uporabnik:Anja Muha

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Mnenje o Slavistični reviji[uredi]

Ob prvem pogledu, še preden sem prebrala naslov, sem mislila, da je to nekakšen priročnik. Priročnik za tujce, ki se učijo slovenskega jezika ali pa, da je to morda zbirka strokovnih člankov iz preteklega leta. Po prebranem naslovu še vedno nisem doumela pomena. Beseda "revija" mi je v misli priklicala popolnoma drugačno podobo. Predstavljala sem si revijo, ki ima na naslovnici velik naslov in še večjo naslovno sliko. Hkrati sem si do sedaj revijo predstavljala, kot zbirko nekih člankov, ki poleg vsebine vsebujejo veliko fotografij, skic ali vsaj tabel. Slavistična revija pa na prvi pogled nima nič od naštetega. Prva stran je monotono rdeče barve, z belim naslovom in črtnim podnaslovom. Tudi letnik in št. Izdaje sta napisana spodaj na sredini, in ne zgoraj desno, kot sem vajena pri drugih revijah. Ko sem odprla revijo sem na strani 1, že zagledala članek. Kazalo vsebine se nahaja na drugi strani naslovnice, najbrž zato, da se porabi manj papirja. Opazila sem da je Vsebina razdeljena na dva dela. Prvi del vsebuje Razprave, drugi pa Ocene-poročila-zapiski-gradivo. Sklepam, da tudi v drugih številkah Razprave zavzemajo večinski del. Pod vsebino se nahajajo splošni podatki o reviji: izdajatelj, uredniki, člani, cena ... Ker sem pri splošnih podatkih opazila da so navedeni tudi v angleščini, sem pobrskala tudi za Kazalom o vsebini v tem jeziku. Našla sem ga na zadnji strani. Vsaka Razprava ima na začetku naslov, Uvod in ključne besede. Za tem sledijo Uvod in ključne besede v enem tujem jeziku (angleščini, nemščini). Razprava vsebuje več podnaslovov in členitev. V večini imajo na koncu strani dodatno razlago Oz. Opombe. Po končani posamezni razpravi sledijo Viri in literatura. Kot zadnja stvar, ki jo najdemo pri določeni razpravi pa je še obnova v tujem jeziku. Slavistična revija, ki sem jo v roke dobila jaz, vsebuje 9 razprav. Sledijo jim 3 Ocene-poročila-zapiski-gradivo. Ti sestavki so krajši kot Razprave. Tudi oblika je malo drugačna, saj se ta besedila ne členijo. Še vedno pa vsebujejo opombe na koncu strani in nekatera imajo navedene tudi vire in literaturo. Nimajo pa uvoda in zaključka v tujem jeziku. Na zadnjem listu Slavistične revije so še Navodila avtorjem v slovenščini in angleščini.

Članek[uredi]

Sodobni slovenski roman na gledališkem odru[uredi]

Avtorica nam že na začetku pove, da veliko današnjih uprizoritev v prvotni obliki niso dramatizirana. Večina uprizoritev nastaja iz romanov. Nato nam pojasni, da v slovenskem jeziku za transformacijo besedila v dramsko obliko uporabljamo tri izraze: dramatizacija, priredba ((po Matku Botiću - strukturiran dramski tekst), adaptacija (dodane režiserske zamisli). Vendar pa načeloma izraze uporabljamo kot sopomenke. Vrst prirejanj in urejanj teh tekstov je veliko, običajno je to odvisno od urejevalca. Avtorica se nato osredotoči na interpretacijo treh sodobnih slovenskih romanov; Čefurji raus!, Katarina, pav in jezuit ter Filio ni doma.

Avtorico sem razumela, kot da ji ni ravno všeč, da se v veliki večini uprizarja le romane. Jaz pa sem nasprotnega mnenja. Običajno se mi dramatizirana besedila preveč umetna, nenaravna. Medtem ko se prireditelji sodobnih romanov delo res približati gledalcu. Hkrati se mi zdijo sodobnejša dela tudi razumlivejša za gledalca. Če bo tema uprizoritve razumljiva in resnična, je večja verjetnost, da si bo to uprizoritev ogledalo več ljudi - tudi tisti, ki so manj izobraženi in v gledališče zahajajo bolj poredko. Hkrati pa se strinjam z avtorico, da je nekatera besedila lažje, nekatera težje dramatizirati in uprizoriti.

Slovlit[uredi]

V arhivu portala Slovlit, so na moj rojstni dan (18.2.) zabeleženi pretežno jezikoslovni dogodki.

Leta 2013, je na Filozofski fakulteti potekal 1001. sestanek. Tema predavanja je bila Lingvogeneza stare frizijščine. Predaval pa je asistent Luka Repanšek, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.

Istega leta, so na ta datum na ruskem veleposlaništvu v Ljubljani podelili visoko državno odlikovanje. Medaljo sta za posebne zasluge pri promociji ruskega jezika in širjenja ruske kulture prejeli Julija Mesarič in lekt. Janja Urbas z Oddelka za slavistiko FF. Nagrado so v Sloveniji podelili prvič.

Slovenska proza 1900—1950[uredi]

Povzetki prebranega in moje mnenje o tem[uredi]

Tako zgodovino kot tudi literarno zgodovino se da (in mora) gledati skozi različne oči, z različnih perspektiv. Največja modrost pa je ta, da ob tem poskušamo ostati čim bolj objektivni. In tako kot je v svetovni zgodovini svet gledan večinoma z evropskimi očmi je tudi literarna zgodovina gledana skozi oči posameznega naroda. Morda pa je največja modrost v tem, da se zavedamo svoje pristranskosti?

Slovenska literarna zgodovina danes[uredi]