Uporabnik:Špela Mehič

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Vsebina

Ob Novi pisariji[uredi]

Uvod[uredi]

Priročnik Nova pisarija se osredotoča na novo definicijo pismenosti. Priročnik nadaljuje in dopolnjuje šest natisov literarnovednega priročnika Praktični spisovnik, saj je strokovno pisanje od zadnjega natisa doživelo kar nekaj sprememb, glavna med njimi pa je verjetno prehod od papirja na zaslon. Avtor Miran Hladnik (sicer profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani) je priročnik objavil tudi na splet. S tem je omogočil, da se Nova pisarija stalno razvija, dopolnjuje, tudi s strani drugih avtorjev.

Pismenost[uredi]

Razumevanje pojma “pismenost” se je skozi čas precej spremenilo. Pismenost je včasih pomenila znanje branja in pisanja, v zadnjem času pa to pojmovanje dopolnjuje (in deloma tudi zamenjuje) tudi uporaba računalnika. Pred uvedbo obveznega šolanja je bil odstotek pismenosti cca. 6%, kar pa nekako sovpada z odstotkom piscev blogov na internetu. Tako tudi v času “nove pismenosti” le-ta (zaenkrat) ostaja elitna.

Informacijska družba[uredi]

Z uvajanjem novih pojmov, čedalje bolj povezanih z življenjem na spletu, kot so participativna kultura, družbeni mediji in družabna omrežja, se poraja cel kup vprašanj povezanih z literaturo v tisku. Ali se bodo knjige v prihodnosti sploh še tiskale? Avtor odgovarja pritrdilno, vsaj kar se tiče leposlovja. Čeprav tiskane knjige zaenkrat ostajajo, pa bo pogostost njihove uporabe, obratno sorazmerno z večanjem pogostosti branja knjig preko ekranom, padala.

Wikiji[uredi]

Ko govorimo o wikijih, pravzaprav govorimo o skupku spletišč, ki so vzorčna oblika sodobne pismenosti (Wikipedija, Wikivir, Wikiverza, itd.). Wikipedije pa ne smemo uporabljati zgolj kot vir informacij, temveč se moramo zavedati tudi pomembnosti poseganja v spletišče in prispevanja informacij. Smisel Wikijev je predvsem sodelovanje. Različni avtorji sodelujejo pri ustvarjanju intelektualne skupnosti, dostopne bolj ali manj vsem. Wikiji so z dostopom do znanstvenih informacij precej spremenili odnos skupnosti do strokovne verodostojnosti. Večina meni, da je uporaba Wikijev koristna, medtem ko nekateri trdijo, da gre za intelektualno grožnjo.

Wikiji in šola[uredi]

Mnogi profesorji odsvetujejo, nekateri celo prepovedujejo uporabo Wikijev kot učnih pripomočkov. Večina dvomi o verodostojnosti podatkov, zato prepovedujejo navajanje člankov na Wikipediji kot vire. V tem primeru ne morem popolnoma zanemariti njihovih dvomov, saj se na Wikijih pojavljajo tudi t.i. “vandali”, ki namerno spreminjajo/uničujejo Wiki prispevke. Dejstvo pa je, da je v današnjem času brez Wikijev že skoraj nemogoče delati (bodisi kot pomoč pri domačih nalogah, bodisi kot vir pri izdelavi seminarske naloge).

Avtor[uredi]

Nekoč je bila veda večinoma usmerjena k avtorju, kasneje k besedilu, v 80. letih prejšnjega stoletja pa se je usmerila k bralcu in njegovim kulturnim interesom, potrebam. Pri tem pomen besedila stopi v ozadje, v ospredje pa se pomika njegovo zgodovinsko in aktualno razmerje do bralca. To je verjetno povzročil razvoj demokracije v družbi. Meje med posameznimi fazami so dokaj zabrisane, pogosto se faze med seboj tudi prepletajo. Isti literarni zgodovinar lahko enkrat piše v okviru ene, drugič druge literarnozgodovinske paradigme.

Motivacija za pisanje[uredi]

Ponavadi pišemo o nečem, ker to zdi pomembno nam ali naši kulturi. Pri pisanju pa se kot v skoraj vseh strokovnih dejavnostih pojavi vprašanje etičnosti. Pri pisanju se izraža večinoma skozi avtorski napuh, tj. samopoveličevanje, hlastanje po znanstvenem prestižu in prevare z namenom dokazati svojo teorijo. Včasih je sporna že sama izbira tehnike raziskovanja, npr. kadar izberemo samo tiste metode, ki utegnejo dokazati našo teorijo, zanemarimo pa tiste, ki bi jo ovrgle. Vendar pa to ni vedno prevara, včasih je le začetniška neizkušenost. Profesionalno pisanje je tisto, ki se ozira na sposobnost dojemanja, interese in želje publike.

Izbira jezika[uredi]

Čeprav se za razpravljanje o slovenski književnosti običajno poslužujemo slovenščine, pa to še ne pomeni, da se moramo z njo omejevati, saj je znanost enaka v vseh jezikih. Moramo si prizadevati za vključitev v mednarodno izmenjavo informacij. Tu pomembno vlogo odigra Wikipedija, saj omogoča predstavitev spoznanj slovenskih raziskovalcev v slovenščini in primerjavo tega znanja z drugimi jeziki.

Izbira teme[uredi]

Večjo kot imamo možnost izbire, boljši je naš življenjski standard. Izkušnje pridobivamo z omejenimi izbirami, ko pa ugotovimo, da svet ponuja ogromno izbir, se nam večina teh izbir zdi lažnih. V nekaterih državah in nekaterih razmerah nepravilna izbira ogroža človekov obstoj. V Sloveniji je stopnja blagostanja visoka, zato pri nas nepravilna izbira običajno ne predstavlja grožnje obstoju. Ljudje stremimo k izbiri teme, ki jo pozitivno vrednotimo, vendar pa to ni vedno koristno. Človek osebnost postane šele takrat, ko najde svoje mesto v družbi.

Vaje v pisanju[uredi]

Pisanje je veščina, zato se ga moramo (tako kot vsake druge veščine) naučiti. Prvi korak je, da se naučimo uporabljati orodje. Pred leti je bilo to orodje svinčnik, zdaj pa večinoma tipkamo na računalnik. To počnemo tudi pri predmetu Uvod v študij slovenske književnosti. Ko bomo obvladali svoje orodje (računalnik), bo tudi sestavljanje novih besedil lažje.

Usoda avtorstva: Soavtorstvo[uredi]

S tiskanimi knjigami so avtorji pripadali ustvarjalni eliti. Nihče ni posegal v njihova dela, kar je krepilo njihov ugled. Stvar pa je povsem drugačna pri Wikijih, kjer vsak lahko posega v besedilo in ga s tem dopolnjuje, izboljšuje. Tujih posegov v besedilo ne smemo razumeti kot kritiziranje, ampak kot sodelovanje. S spodbujanjem soavtorstva preganjamo avtorski napuh, zaradi katerega pisci o svojih besedilih razmišljajo kot o zasebni lastnini.

Objavljanje[uredi]

Sama beseda objavljanje pomeni “dati v javnost”. Danes je objavljanje veliko lažje. Edina potencialna ovira je, če ne obvladamo orodij za pisanje in objavljanje na spletu. O objavljanju govorimo, ko postavimo dokument na splet z namenom, da ga vidi čim več ljudi. Če besedilo ni namenjeno javnemu branju, potem ne moremo govoriti o objavi, temveč samo o postavitvi na splet.

Množični um ali pametna množica[uredi]

Ko govorimo o množičnem umu ali pametni množici, pravzaprav govorimo o načinu organizacije znanja v informacijski družbi. Pri deljenju znanja sodelujejo pogosto anonimni posamezniki, ki prispevke stalno izpolnjujejo. Znanje je javno dostopno in je v korist vsakega člana skupnosti.

Avtorske licence[uredi]
Creative commons[uredi]

Na spletu niso prosto uporabna vsa dela, ampak samo tista, ki jih avtor opredeli z ustrezno licenco. Creative commons (licence cc) ali ustvarjalna gmajna, pa je avtorska licenca bazirana na svobodni kulturi. Avtor licence lahko spremeni kadarkoli. Do del z oznako cc 4.0 lahko uporabnik dostopa le, če navede avtorja.

Vrste licenc cc so:

  • Priznanje avtorstva (attribution — BY)
  • Deljenje pod istimi pogoji (share-alike – SA)
  • Nekomercialno (non-commercial – NC)
  • Brez predelav (no derivative works – ND)
Copyright[uredi]

Ko napišemo neko besedilo, to besedilo postane intelektualna lastnina. Okrog izvirnih avtorskih del se oblikuje avtorska zakonodaja, imenovana copyright oz. avtorske pravice. Ta zakonodaja velja v kateremkoli mediju: glasbi, literaturi, filmu. Copyright izvirna avtorska dela ščiti pred zlorabo, nedovoljeno javno izvedbo, nepooblaščeno razmnoževanje ... Avtorske pravice ima avtor, dokler jih ne odstopi ali proda.

Bralec[uredi]

Skupnost se čedalje bolj zavzema za dobro izobrazbo svojih članov. Zaradi čedalje večje uporabe interneta se je razširil prostor svobodnega toka informacij. Informacije so postale lažje dostopne in (večinoma) neplačljive. Področja človeškega delovanja, ki so še danes precej informacijsko zaprta, so vojska, vera, trgovina in industrija.

Prosti dostop: Založbe, Repozitoriji[uredi]

Vse, kar objavimo na spletu, je javna last. Založbe so del kulturne indrustrije. Bralca ne obravnavajo kot kreativnega udeleženca informacijske družbe, temveč kot potrošnika dobrin v njihovi proizvodnji in lasti. Založbe se zavzemajo za ohranitev tiskane oblike knjig, saj jim le-te predstavljajo vir zaslužka. Lažja dostopnost raznih objav prispeva k večji branosti in vplivu le-teh. Branost se meri s številom klikov na stran in objavo. Poglavitni namen repozitorijev je trenutno arhiviranje diplomskih nalog, magisterijev in doktoratov. V mednarodnem repozitoriju DRYAD so objave za uporabnika prosto dostopne, avtorji pa morajo, če želijo objavljati, plačati. S spletnim objavljanjem se močno spreminja tudi slog pisanja. Pomembnejši postaja bralčev interes, s tem pa se omejuje strogost strokovnega izražanja.

Varovanje zasebnosti[uredi]

Zasebnost nas definira kot posameznika, zato jo skrbno varujemo. Avtorska zakonodaja in zakon o varstvu zasebnih podatkov v Sloveniji otežuje razvijanje sodobne informacijske družbe. Pomembno si je zapomniti, da skupno ne pomeni javno. Javno se izraža preko knjig, revij, strokovnih institucij in forumov, za skupno dobro pa si lahko prizadeva tudi posameznik, ki je včasih bolj zavzet kot skupnost. Urad za varovanje osebnih podatkov je s prepovedjo iskanja po imenih in priimkih pohabil besedilni korpus Nova beseda. Takšni podatki naj bi bilina voljo uporabi v javno dobro, ne pa biti skriti.

Kredibilnost[uredi]

Za avtorja pravimo, da je kredibilen, če je na nekem področju že priznan strokovnjak, njegova stališča pa so v javnosti znana. Zaupamo mu, da svoje tekste piše na osnovi preverjenih podatkov in da bralcev ne zavaja. Priporočljivo je, da potencialni bralec pregleda avtorjevo bibliografijo in preko nje ugotovi, če je za neko področje kompetenten.

Aktivizem[uredi]

Če je človek aktivist, pomeni, da deluje v nekem gibanju, organizaciji. Aktivizem je socialni koncept, pogosto ga uporabimo v besednih zvezah, kot so npr. kulturni aktivizem, partijski aktivizem … Zanj je značilna vzpostavljena kritična distanca.

Avtorstvo[uredi]

Starejše gradivo ima tako prednosti kot slabosti. Takšni dokumenti naj bi bili zanesljivejši, saj bralec lahko upošteva tudi že obstoječe kritične presoje, potencialne pomanjkljivosti. Pri starejših besedilih pa moramo vseeno upoštevati možnost morebitnih napak/zastarelih podatkov, npr. oznaka Prešerna kot kranjskega pesnika je bila nadomeščena z oznako največjega slovenskega pesnika. Kar se tiče inštitucij, je treba omeniti, da pogosto avtorjem zavirajo legitimiteto, zavirajo novosti.

Strokovno recenziranje[uredi]

Strokovno recenziranje je proces ločevanja kredibilnih informacij od nekredibilnih. Ta postopek prestanejo avtorji, ki npr. pošljejo razpravo za objavo v strokovni reviji, avtorji poglavij v znanstvenih zbornikih, pisci razprav za pridobitev akademske časti (diplomanti, magistranti, doktorandi) in še mnogi drugi avtorji. Recenzenti so uredniki časopisov, knjig, zbornikov … Obstajajo trije možni izidi recenzije: sprejem prispevka, zavrnitev prispevka in pogojni sprejem prispevka. Obstaja tudi alternativa, in sicer javno recenziranje.

Pravopis[uredi]

Če pisec ni pravopisno korekten, bralcem vzbuja dvom o kredibilnosti in nezaupanje v zanesljivost strokovnih besedil.

Ločila[uredi]

Pri ustvarjanju kredibilnosti je pomembna pravilna raba:

  • vezaja, pomišljaja in dolgega pomišljaja (ki ga v slovenščini sicer nimamo),
  • narekovajev,
  • dvopičja,
  • tripičja ali tropičja.
Velike začetnice[uredi]

Z veliko začetnico pišemo:

  • naslove kolon in vrstic v tabelah (celice znotraj tabel načeloma z malo začetnico),
  • v alinejah pri naštevalnem seznamu, ko sledi daljše besedilo (če je takšna ena alineja, morajo biti vse!).

Digitalna pismenost[uredi]

Formati besedil[uredi]

Končnice v naslovih dokumentov nam povejo, kakšnega računalniškega formata je dokument. Besedila na nekaterih spletnih mestih nimajo končnic (npr. wikiji, repozitorij spletišča academia.edu … )

  • txt (golo besedilo)
  • doc, docx, rtf (obogateno besedilo)
  • htm, html (spletno besedilo)
  • pdf (natisljivo besedilo)
Besedilo v wikijih in Vaje v wikijih[uredi]

Na wikijih pišemo v okno, ki se odpre, ko kliknemo moder napis uredi v oglatem oklepaju.

  • za odstavek spustimo vrstico
  • alinejo v naštevalnem seznamu naredimo z zvezdico (*), oštevilčen seznam pa z grabljicami (#)
  • naslove obdamo z dvema enačajema ==X==, podnaslove s tremi (1. 1), štirimi (1. 1. 1) …
  • ležeči tisk naredimo z dvema apostrofoma(‘’X‘‘), krepkega s tremi (‘‘‘X‘‘‘)
  • povezave naredimo z oglatimi oklepaji
  • predloge so v dveh zavitih oklepajih
  • delujejo tudi ukazi za format html
Sporočanje popravkov in komentarjev[uredi]

Recenzenti, bralci besedila popravke in komentarje sporočijo avtorju ustno, v samostojnem besedilu ali pa neposredno v besedilu. Na wikijih popravke in komentarje sporočamo na pogovorni strani besedila.

Navajanje[uredi]

Navajanje je poleg povzemanja in parafraziranja osrednja oblika kulturnega spominjanja. Citiranje nam prihrani trud, da bi pridelali več besedila kot je potrebno.

Čemu sploh citiramo[uredi]

Citiranje je izraz natančnosti in znamenje strokovnega pisanja. Pogoj za strokovno besedilo je prispevek novega znanja. Pomembno je, da vemo, kdo je avtor novega spoznanja. V 80. letih 20. stoletja je tekst prešel v javno last 50 let po avtorjevi smrti, danes pa se to zgodi 70 let po piščevi smrti. Preverjanje virov je danes lažje in dostopnejše.

Prepisovanje[uredi]

Pravimo, da je delo plagiat takrat, kadar tuje znanje uporabimo kot svoje lastno, brez navajanja virov in literature.

Citatna industrija[uredi]
Citatni indeksi[uredi]

Citation index je bibliografska podatkovna zbirka, ki iz strokovnih revij beleži sklice na predhodne objave. Obstajaju tudi ločeni citatni indexi, ki imajo oznake SCI, SSCI in AHCI. Google Učenjak je podatkovna zbirka, ki avtorju nudi pregled nad citiranostjo njegovih člankov.

Faktor vpliva[uredi]

Impact factor je številka, ki kaže v kolikšni meri je znanstvena revija vplivna. Izračunamo ga kot povprečje citiranosti na članek.

Slovenske znanstvene revije[uredi]
  • Primerjalna književnost
  • Slavistična revija
  • Dve domovini
  • Jezik in slovstvo
  • Razprave SAZU
  • Phainomena
  • Acta Neophilologica
  • Traditiones
  • Slavia Centralis
  • Verba Hispanica

Vredno pa je omeniti še nekaj tujih znanstvenih revij.

  • Slovene Studies (ZDA)
  • Philological Studies (Perm, Skopje, Ljubljana)
  • Slavia Meridionales (Varšava)
  • Slavica Tergestina (Trst)
  • Slavistika (Beograd)
  • Pamiętnik Słowiański (Slovaška)
  • Wiener Slavistisches Jahrbuch (Dunaj)
Citatni slogi[uredi]

Glavni citatni slogi so:

  • APA (psihologija, vzgoja, družbene vede),
  • MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistika),
  • AMA (medicina, biologija),
  • čikaški (naravoslovje, splošno),
  • wikipedijski,
  • Bluebook,
  • ALWD,
  • ASA,
  • Vancouver (kratki sklici v obliki zaporednih številk v oglatih oklepajih),
*Turabian,
  • MHRA.
Tehnika citiranja[uredi]

Citat oz. navedek ima dva dela: besedilo samo (navedek) in navedbo vira citata.

Opombe[uredi]

Opombe služijo za navajanje literature, na katero se je pisec skliceval, pa tudi za pojasnjevanje raznih terminov. V wikijih so opombe čisto na koncu.

Kratki sklici[uredi]

Navajanje literature mora biti uredniško poenoteno, saj v naspotnem primeru publikacija izpade neurejena, ljudje pa ji ne zaupajo kot bi ji sicer.

Označevanje navedkov[uredi]

Citate označujemo z narekovaji, odstavkom, drugačnim črkovnim rezom; iz navedkov lahko tudi izpuščamo tekst ali vrinemo svojega, ampak moramo to primerno označiti. Več informacij o označevanju navedkov lahko najdemo v Praktičnem spisovniku.

Od kod vse citiramo[uredi]

Citiramo lahko iz različnih virov (pisnih, ustnih, slušnih … ). Sklicujemo se na besedilo, sliko, tabelo, zvočni posnetek … V današnjem času se v tiskano obliko vriva tudi digitalna.

Viri in literatura[uredi]

Čeprav smo nekoč vire delili na primarne in sekundarne, je ta delitev postala nepotrebna, celo moteča. Primarni rokopisni, tipkopisni ali tiskani viri so shranjeni v arhivih, sekundarni pa so tisti v elektronski obliki.

Zaslon in papir[uredi]

Branje na zaslonu nam prinese opcijo klikanja po besedilu. To močno vpliva na citiranje in navajanje virov. Hiperpovezave “skrijemo” pod izbrani niz v navedbi.

Zgledi[uredi]

Knjiga[uredi]

Na zaslonu:

  • Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). (COBISS) Wikivir. Internet Archive.

Na papirju:

  • Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Tudi na spletu.
Knjiga na bralniku[uredi]

Če je besedilo prekopirano z Wikivira, strani niso označene:

  • (Kostanjevec 1907)

Kindle:

  • Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Kindle.
Članek v zborniku[uredi]

Članek, ki je na voljo tudi v obliki videopredavanja:

Poglavje[uredi]
  • Joža Mahnič. Zgodovina slovenskega slovstva, 5: Obdobje moderne. Ljubljana: Slovenska matica, 1964.
Spremna beseda[uredi]
  • Jelka Mrvar. Knjigi Ivanke Mestnik – Grenki kruh – na pot. Ivanka Mestnik. Grenki kruh: Zgodovinski roman. Grosuplje: Mondena, Izziv, 2003. 427–429. (COBISS)

Na zavihkih zaščitnega ovitka:

  • Ivan Potrč. [Spremno besedilo na zavihkih ščitnega ovitka.] Karel Grabeljšek. Nioba. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1977. (COBISS)
Razprava v reviji[uredi]

Če želimo poudariti, da je razprava tudi na dLibu:

Članek v časniku[uredi]
  • Igor Bratož. V usodno moč besede ne verjamem, temveč verujem: Poletni dopisovalski pogovor s Sonjo Porle, zaljubljenko v Afriko. Delo: Književni listi 20. 8. 1998. 13. (COBISS)
Članek na dLibu[uredi]
  • Ivan Pregelj. Mahnič – slovenski listkar. Dom in svet 34/1–2 (1921). 28–30. (COBISS) dLib
Enciklopedijsko geslo[uredi]

Na zaslonu:

Na papirju:

  • Planinska povest. Iz Wikipedije, proste enciklopedije 10. jan. 2012.
Forum[uredi]
Spletni tečaj[uredi]
Blog[uredi]
Članek na spletišču[uredi]

Na zaslonu:

Na papirju:

  • Iztok Snoj. Vlado H.: Fant, ki ga je srečala Abrakadabra, ali kako se že reče / Obletel je veliko vrhov in let. Četrtkova zgodba. Gore in ljudje 7. jun. 2007. Splet.
Zapis v podatkovni zbirki[uredi]
  • Metod Turnšek. Stoji na rebri grad. Zgodovinski roman: Podatkovna zbirka. Ur. Miran Hladnik in Primož Jakopin. 1999. Dostop 13. jan. 2012.
Diplomska naloga[uredi]
Prosojnice, video predavanja, animacija[uredi]
Zemljevid[uredi]

Podatki o viru so zapisani neposredno pod zemljevidom. Danes jih izdelujejo razne inštitucije, zato avtorjev in urednikov ni potrebno navajati.

Fotografija[uredi]

Tudi vire fotografij navajamo neposredno pod fotografijami samimi. Navajamo ga za zaporedno številko slike v publikaciji (Slika 1:, Slika 2: itd.). V natisnjenih monografijah je pogosto na koncu objavljeno tudi kazalo slik. Če je fotografijo objavil nekdo, ki ni njen avtor, običajno pri navajanju začnemo z naslovom spletišča, kjer je bila objavljena. Ko objavimo fotografijo nekega izvirnega dela (npr. kip), najprej napišemo podatke o originalu, nato o fotografiji. Fotografij na Wikipediji ne smemo citirati neposredno iz gesla, ampak iz Wikimedijine Zbirke.

Glasbeno delo[uredi]

Navajanje glasbenih del mora biti tako, kot je na radiu, npr.:

  • Frédérik Chopin. Nokturno št. 2 v Es-duru, opus št. 9 Musopen.

Naslove klasičnih del poslovenimo.

Radijska, televizijska oddaja in film[uredi]
  • Milica Prešeren. Moč prepričljivega govora. Turbulenca. RTV SLO 3. sep 2014. MMC.

Pri citiranju filma najprej zapišemo ime režiserja. Če iz konteksta ni jasno, za kakšno delo gre, dopišemo še pojasnilo Film, Radijska oddaja ali TV-oddaja, za enigmatičnimi imeni pa v oklepaju režiser, urednik, novinar ...

  • Ferdo Delak. Triglavske strmine. Scenarij Janez Jalen. Sava film 1932.
Napake pri citiranju[uredi]
  • nepoznavanje temeljnih referenc ali poznavanje referenc zgolj v enem jeziku ali v okviru ene “šole”
  • vljudnostno vključevanje svojih kolegov, prijateljev, mentorjev (tudi če na tistem področju niso kompetentni)
  • nenavajanje konkurenčnih avtorjev
  • samocitiranje
  • citiranje zaradi citiranja samega
  • navajanje http-jev, sploh dolgih (URL-je zapišemo kot hiperpovezave v naslove citiranih publikacij)
  • navajanje http-jev brez podatkov o avtorju, naslovu, spletišču, datumu
  • nepreverjanje, če obstaja tudi tiskana oblika publikacije; če obstaja, nenavajanje podatkov o tiskani izdaji
  • navajanje zgolj naslova leksikona brez naslovov in avtorjev gesel
Navajanje na Wikipediji[uredi]

Poleg splošnih zahtev po citiranju si Wikipedija prizadeva tudi za to, da se med viri ne pojavljajo druga Wikipedijska gesla in da se znotraj enega članka uporablja samo en način citiranja.

Žanri[uredi]

Status strokovnega pisanja imajo:

  • podatkovne zbirke;
  • poročila o dogodkih;
  • povzetki;
  • članki (nagovori, spremne besede, jubilejni zapisi, komentarji, glose, intervjuji, dnevniški zapisi, forumski in novičarski prispeveki, blogi);
  • kritike (polemike, strokovne ocene);
  • enciklopedijska gesla;
  • eseji;
  • predavanja (prosojnice);
  • kritične izdaje (uredništvo, redakcija);
  • učbeniki;
  • priročniki;
  • navodila (tutorial);
  • razprave (znanstvene razprave, izvirne znanstvene razprave, strokovne recenzije).

Šolsko pisanje[uredi]

  • referati
  • eseji
  • diplomske naloge

Glavna značilnost šolskega (akademskega) pisanja je ta, da je njegov primarni namen izpolniti študijske obveznosti, pridobiti oceno ali naziv. To usmerja piščevo obnašanje, saj teži k temu, da bi ugodil mentorjevim pričakovanjem, držati se mora njegovih pravil.

Popravljanje[uredi]

Korektura ali korigiranje (proofreading) je odpravljanje napak, ki jih je v besedilu povzročil kdo drug (tudi strojno branje). Korigirajo se besedila, pripravljena za objavo. Uredništvo ali urednikovanje je ime za vrsto kompleksnejših opravkov z besedili, ki so jih napisali drugi. Urednik je oseba, ki gre prva skozi besedilo in se odloči, ali ga bo sprejel v objavo ali ne. Sprejme lahko takega, kot je bilo oddano, lahko pa avtorju za objavo postavi pogoje: skrajšanje, kompozicijsko preureditev, vsebinske spremembe, upoštevanje slogovnih, pravopisnih in tehničnih pripomb. Šele potem da besedilo naprej lektorju in nazadnje korektorju.

Komunikacija v stroki[uredi]

E-pošta[uredi]
  • nujno odzivanje na e-pošto
  • vljudno je, da se za odgovor zahvalimo
  • pošiljatelju potrdimo prejem pomembne pošte
  • priporočljivo takojšnje odgovarjanje
  • uporaba standardne slovenščine, držimo se pravopisa
  • nezaželena uporaba samih velikih črk
  • poštni programi imajo privzeto, da pri odgovoru vgradijo besedilo pisma, na katero odgovarjamo (skrito za tremi pikami)
  • več svojih poštnih naslovov je racionalno urediti tako, da se z vseh pošta preusmerja samo na eno mesto
  • izogibajmo se obsežnim priponkam tako, da jih raje postavimo na splet in v pismu navedemo samo njihov spletni naslov
  • datoteke v priponkah mora biti v splošno poznanih in razširjenih formatih
Socialna omrežja[uredi]

Socialna omrežja je ime za načine družbene komunikacije, ki jih je prinesla nova socialna paradigma, tj. informacijska družba s svojo participativno kulturo. Socialna omrežja se razlikujejo v funkcijah (npr. Facebook služi zasebni komunikaciji, YouTube izmenjavi vsebin, wikiji so za tiste, ki bi radi prispevali k skupnemu znanju). Na socialnem omrežju LinkedIn najdemo daljša strokovna sporočila. Tam so objavljeni razpisi za akademske službe in projekte, zato je za raziskovalce vpis na LinkedIn skoraj neizogiben.

Zagovor[uredi]

Med “dramske” oblike strokovnega pogovarjanja spadajo zagovori akademskih spisov: referatov, seminarskih nalog, diplom, magisterijev, doktoratov. Ti imajo status iniciacijskega obreda in spremljajo vstop strokovnjakov v stanovski ceh.

Literarna kritika[uredi]

Razlikovati moramo med literarno in strokovno kritiko. Predmet literarne kritike je literarno delo (npr. pesniška zbirka, roman), medtem ko je predmes strokovne znanstveno delo (npr. literarnozgodovinska monografija, znanstvena revija).

Ob Slavistični reviji[uredi]

Že na prvi pogled se vidi, da Slavistična revija ni običajna revija, kot jih kupimo v trafikah. Preden sem revijo odprla, iskreno nisem vedela, kaj pričakovati. Ko pa sem jo prelistala, sem presenečena ugotovila, da vsebuje veliko zanimivih strokovnih člankov. Zdi se mi pomembno, da se poleg slovenskega jezika seznanimo tudi z ostalimi bratskimi slovanskimi.

Povzetek članka iz Slavistične revije[uredi]

Avtorica članka Medkulturne identitete Italijanov v romanih Travniška kronika (Travnička hronika) Iva Andrića in Turško ogledalo (Török tükör) Viktorja Horvata se v svojem članku osredotoči na medkulturne identitete Italijanov v romanih, že omenjenih v naslovu prispevka. Romana sta si v določenih pogledih precej podobna. Oba kot pomemben del zgodbe vključujeta pojave ob stiku med Vzhodom in Zahodom. Opisujeta novonastalo večkulturno in večjezično okolje, dotakneta pa se tudi ključnih dogodkov v svetovni zgodovini (širjenje Napoleonovega vpliva na nova ozemlja in Otomansko zavzetje Balkana in Panonije). Oba romana spremljata Otomansko cesarstvo v Evropi, prvi njegov padec, drugi pa njegov vzpon in delovanje. Italijani v obeh romanih so razpeti med krščanskim Zahodom in muslimanskim Vzhodom in večkrat predstavljajo most med dvema tako zelo različnima svetovoma.

Dragana Francišković. Medkulturne identitete Italijanov v romanih Travniška kronika (Travnička hronika) Iva Andrića in Turško ogledalo (Török tükör) Viktorja Horvata. Slavistična revija 64/4 (2016). 513–523.

O vprašalniku o IKT[uredi]

Upam, da bodo rezultati vprašalnika pomagali, da se več ljudi zave, kako pomembna je v resnici informacijsko-komunikacijska tehnologija. Menim, da je uporaba IKT pri poučevanju izjemno pomembna, saj ure popestri, dijaki/študenti pa si tako lažje zapomnimo snov, ki nam morda ni preveč blizu.

Nove besede[uredi]

  • ad hóc - na tem primeru, zasilno (za prvo silo)
  • anahron - staromoden
  • bagatelen - malo vreden
  • defetizem - prepričanje, da je kako delo, prizadevanje brezuspešno
  • diletant - kdor se iz veselja, nepoklicno ukvarja z nečim (tudi slabšalno - nestrokovno, površno opravlja delo)
  • diseminacija - razširjenje bolezenskih klic po telesu
  • emulacija - posnemanje
  • fantazma - privid
  • filologija - veda o jeziku, književnosti in kulturi skupine narodov
  • hermetizem - značilnost umetnosti, ki si ne prizadeva biti razumljiva širšemu krogu ljudi
  • imanenten - ki je v čem kot neločljiv, opredeljujoč del, notranji
  • impresum - podatki o avtorju, založništvu in tisku knjige
  • inertnost - slabšalen izraz; lenoba, neaktivnost, pristajanje na obstoječe
  • kapitalno - relevantno, izstopajoče
  • kompilirati - izdelovati, sestavljati knjižna dela, razprave po tujih ugotovitvah, dognanjih
  • koncept - zasnova, osnutek, ideja, ki ni oblikovana do konca, tudi teorija
  • korifeja - prvak, veličina
  • ludisti - delavci, ki so po začetku industrializacije v znak protesta razbijali stroje (mislili so, da bodo stroji nadomestili človekovo delo)
  • paradigma - vzorec, bistvena sprememba v temelju (govorimo o kulturni, civilizacijski ...), ima dolgosežne posledice
  • patina - taka plast na predmetih, ki daje starinski videz
  • pismouštvo - slabšalno učenjaštvo, znanost
  • postulat - zahteva, nujnost
  • redukcionizem - enostranska, ozka obravnava problemov
  • repozitorij - prostor na strežniku za shranjevanje in dostopanje do datotek
  • sublimen - vzvišen, plemenit
  • uzurpacija - nezakonita, nasilna prilastitev

19. maj[uredi]

Rojstva[uredi]

  • 1869 - Anton Medved, slovenski pesnik in dramatik

Dogodki[uredi]

  • 1823 - v Mariboru ustanovljeno kazinsko in bralno društvo

Prispevki na SlovLit[uredi]

V letih 2016 in 2017 na moj rojstni dan ni bilo objavljenih sporočil na SlovLit. 19. maja 2015 je bilo na Slovlit objavljeno obvestilo o nastanku prvega ukrajinsko-slovenskega slovarja nasploh. Slovar, ki je nastajal več let, je delo štirih avtorjev. Ukrajinski del sta pripravila Bogdan Sokil in Ljudmila Vasiljeva, slovenskega pa Primož Lubej in Janja Vollmaier Lubej (sicer tudi pisca obvestila). Slovar vsebuje približno deset tisoč gesel, ki vsebujejo tudi mesto naglasa (tako v ukrajinskem kot tudi slovenskem delu).

Lingvistični krožek Filozofske fakultete v Ljubljani je objavil vabilo na predavanje na temo poizvedb uporabnikov po spletnih različicah Slovarja slovenskega knjižnega jezika in Slovenskega pravopisa 2001, na naslovu http://bos.zrc-sazu.si.

Revija KUD Sodobnost je objavila povzetek razprave Slavka Pregla iz aprilske številke.

Lektorsko društvo Slovenije je vabilo na strokovno jezikovno delavnico o medicinskih, farmacevtskih, pravnih in drugih strokovnih besedilih.

Gospa Kosi je poročala o literarnem večeru v Brnu z Branetom Senegačnikom in se zahvalila njemu ter vsem prevajalcem.