Trije Jenki
| Trije Jenki | |
|---|---|
| Avtor | Miran Hladnik |
| Jezik | slovenski |
| Žanr | nagovor |
| Klasifikacija | |
| Predmetne oznake | Ob 190-letnici pesnikovega rojstva, Knjižnica Kranj 18. 10. 2025 ob 11.00. |
Letos se je naključilo, da ne proslavljamo le enega Jenka, ampak tri Jenke. Prvi Jenko je seveda pesnik Simon Jenko, drugega Jenka, skladatelja Davorina Jenka, je pritaknil muzikolog Franc Križnar, tretjega Jenka, pedagoga in pesnika Ivana Jenka, pa sem najbrž dodal jaz, malo zato, ker so vse dobre reči v troje, malo iz asociacije na take popularne reči, kot so trije tenorji, malo pa tudi iz še ne čisto zamrle potrebe, da se svetu kulturnih ikon prida še kakšna figura zunaj kanona. To počnemo humanisti radi, ker smo malo naveličani vsako leto enakih kulturnih maš in bi jih radi popestrili s čim novim. To počnemo tudi zato, ker je del našega poklica odpirati zaprašeno skrinjo nacionalne kulture in iz nje vleči pozabljene ali, kot radi rečemo, »spregledane«, »zamolčane« ali »prezrte« pojave, da bi ob njih ponovno preverili veljavnost izbora osebnosti za nacionalni kulturni panteon. Včasih se na ta način res kaj premakne v kulturnozgodovinskem spominu: v medijih in v šolskem programu se pojavi nova osebnost, posamezno ime, ki je bilo doslej del našega literarnega obzorja, pa tiho ponikne nazaj v tisto zaprašeno skrinjo domače kulture, ki zanima le strokovnjake. Da ne bo nesporazuma: nikakršnega namena nimamo, da bi Ivana Jenka zavihteli na slovenski literarni parnas ali sprožili kak tektonski premik na literarni sceni. Pritaknili smo ga (mimo igrivosti) tudi zato, ker se je dobro zavedati, kako velika literarna imena niso nekaj osamljenega in avtonomnega, da niso zrasla iz praznega prostora, ampak da so le vrh v množici kreativnih prednikov, ki so humus nacionalne kulture (kot nujne balastne snovi v prehrani); eden od njih je tudi Simonov 18 let mlajši brat Ivan Jenko. Stremljivi načrt kolega Križnarja je bil pripraviti o treh Jenkih mednarodni simpozij, skrčilo pa se je na tole okroglo mizo. Zato o Ivanu Jenku le čisto na kratko:
Ivan Jenko je bil profesor slovenščine, v gimnaziji tu v Kranju in v Gorici, 1882 je izdal pesniško zbirko Pesmi, pod vplivom slavnega brata z domoljubno in pokrajinsko vsebino (ciklus Sorško polje), in poskrbel za objavo in komentar bratove pesemske zapuščine. Ni treba v knjižnico, njegov opus dobite na Wikiviru in ga lahko preberete na mobiju, so prav simpatične, prav tako njegova daljša pripovedna pesnitev z zgodovinsko (turško) tematiko.
Se še spomnimo Jenkove zgodbice Jeprški učitelj? Objavil jo je v Slovenskem glasniku leta 1858, ki je leto prvih resnejših slovenskih proznih začetkov. V njej ironizira vaškega učitelja, ki je po štacunarsko knjige vagal, ko da bi bile krompir. Mi, ki smo načitani, vemo, da se knjige merijo po številu strani in ne po teži, kajne? Če imamo sploh še kaj opraviti z njimi, odkar jih beremo na ekranu. Jaz sem si privoščil nekaj podobnega kot Jeprški učitelj in sem zvagal težo naših treh Jenkov v slovenski kulturni zavesti. To mi je omogočila Digitalna knjižnica Slovenije, kamor sem vtipkal njihova imena. Izkazalo se je, da je bil Simon Jenko z 12.000 omembami v časopisih in knjigah po prepoznavnosti na prvem mestu, Davorin Jenko je s 6000 omembami pol manj popularen, Ivan Jenko pa se s kakimi 1000 omembami s prvima dvema komaj lahko primerja.
Tudi danes ne bomo mogli brez primerjave Jenka in Prešerna, končno sta bila oba tudi Kranjčana. Prešeren je seveda trikrat bolj poznan kot Jenko, ampak med slovenskimi pesniki je Jenko vendarle med prvimi. Pred njim sta samo še Oton Župančič (17.800) in Simon Gregorčič (14.600) in Jenko se preriva za četrto mesto s Srečkom Kosovelom (12.150). Prehitel je Toneta Pavčka (9300), Alojza Gradnika (6000), Murna (3300), Ketteja in druge. Nisem edini, ki takole vaga pesnike. Zoran Božič je primerjal vztrajnost slovenskih literatov v čitankah, kjer je Jenko v celotni šolski literarni konkurenci klasikov zasedel peto mesto. V šolsko berilo je bil sprejet že v času življenja. Nekoliko bom pretiraval z naslednjo formulacijo, pa vendar: Simon Jenko je eden od pomembnih indikatorjev slovenstva. Če njegovo ime vsaj prepoznamo, spadamo v skupnost, ki ji nekateri rečejo Slovenci, Makarovičeva Slovenceljni, Šalamun »prehlajeni predmet zgodovine«, Bora Đorđević pa glede na našo aktualno servilnost EU-birokratom zelo upravičeno tudi »bečki konjušari« itd.. Če pa nam je ime Jenka tuje, pač nismo del te skupnosti.
Jenko danes
Če gorenjskega šolarja vprašamo po Jenku, se bo marsikdo verjetno spomnil, da je bil to pesnik Sorškega polja. Če pa vprašate koga od drugod, to ni več samoumevno, vem iz izpitne izkušnje s študenti slovenščine. Za literarno zgodovino je pomemben skoraj bolj s svojo kratko prozo, za skupnost pa kot domovinski pesnik. Časi so obupni: EU-uradniki in drugi psihopati nas tirajo v vojno in nas pripravljajo nanjo. V ta namen jim utegne priti prav tudi Simon Jenko, čigar poezija je za razliko od blagega Prešerna veliko bolj skupnostna in bolj borbena. Jenkova Naprej [zastava slave] (1860; napisal jo je na pobudo skladatelja prijatelja Davorina) je bila pred vojno del jugoslovanske himne, 1972 do 1990 državna himna in odtlej himna slovenske vojske. Vse tako kaže, da bo slovenska vojska sodelovala pri napadu EU na Rusijo. Jenko bi se obračal v grobu, če bi vedel, da njegova pesem, ki je bila uperjena proti nacionalnim sovražnikom na zahodu, proti dominantnim Nemcem, navdušuje za vojno proti Slovanom, v katerih je, tako kot domala vsi njegovi sodobniki, videl edino jamstvo za nadaljnji slovenski obstoj. Zastava slave pomeni namreč zastavo vzajemnega slovanstva, kar dokazujejo zapisi besede z veliko začetnico, npr. v pesmi Molitev:
Ti, ki si ustvaril
Nas ko listja, trave,
Pol svetá podaril
Sinom majke Slave.
Nazaj na Objave: Miran Hladnik.