Tramvaj štev. 7
| Podleski Marijana Željeznov-Kokaljeva |
| ||||||
[[Kategorija:Dela-Napaka skripta: Modul »String« ne obstaja.]]
Vsebina[uredi]
Pred pošto sem vstopila. Po ušesih mi je še brnelo ö, ä, ü ...
Ko sem dvignila pogled, sem ga uzrla. Ne vem, če je vstopil pred menoj, istodobno ali kasneje. Ničesar se ne spominjam več. Sedel mi je nasproti in me nemoteno gledal.
Kakšna sem se mu zdela, kaj je mislil o meni – carta bianca.
Nehote sem ga morala tudi jaz gledati. Zob za zob; Pogled za pogled!
Velik je, blond. Modrih oči z nanosnikom. V uniformi. Črne našitke. Imel je dežni plašč, ob strani pa bridko sabljico, ki je ob vsaki kretnji zarožljala.
Za mojim mirnim čelom so se podile zle misli. Bila sem morda preutrujena ali celo lena, pustila sem jim prosto pot. Obletavale so ga kakor pisani metulji rožni cvet. Zaprla sem oči, da bi ga ne videla. Vseeno sem ga videla.
Va banque! Nič več se nisem protivila mislim ...
Strogo «znanstveno» sem ga motrila.
Prikupljiv je. dobro pozicijo ima. Tud bodočnost ima. In penzijo. Evo ti partija! Koketiranje tudi razume. Lepe besede trositi – gotovo tudi . Ali pa zna ljubiti? Ljubiti ...
Na Poljanah sem izstopila. Šla sem po opravkih. Za moment sem pozabila nanj − − −
Zopet sem čakala na postaji.
Evo tramwaj št. 7. ... «Sreča», sem si rekla. Spomnila sem se nanj.
Hitro sem skočila v voz. Nehote sem sunila v oficirja. Preplašeno sem ga pogledala in ga spoznala. «Danes si ti moja usoda!» sem si ironično mislila. Niti domenjeno srečanje bi ne moglo iti tako po niti ...
Privlačil in odbijal je moje misli kakor magnet. Saj te vendar ne poznam! Ne zanimaš me! Kaj me mučiš? Kdo si?
Pred nekdanjo palačo Kreditne banke je sedel poleg mene. Sensibla narava sem. Čutila sem tok njegovega življenja, uganila nisem toka njegovih misli ...
Poltrudna sem se nagnila nazaj in se udala trenutku. Zamislila sem se v blodnje. Iz tega kaosa se je izločilo absurdno vprašanje: «Bi li mogla midva skupaj živeti?» Ne poznava se. In vendar ... s teboj v Albaniji, Macedoniji?
Sam. Turško selo. Tuje. Tudi midva medsebojno tuja. In vendar sije tam isto sonce; hladijo isti vetrovi; isto šumé šume in vode in dež ... Isto živi narod, isto se plodi, isto vse, kakor doma ...
Tam ni gledišč, ne zabav, ne pohotnih žen, ne ljublj. gostiln, tam še triumfira «narava» in J. J. Rousseau-jeve ideje o primitivnosti.
Sama. Vezana drug na drugega. Kaj bi govorila, s čim si kratila čas v dolgih dneh in še v daljših večerih. Kaj bi bil ti meni? Kaj jaz tebi? Ali tovarišica, ki gre črez drn in trn s teboj, ki se ne boji nobenih telesnih naporov. Le camerade?
Ali pa prijateljica? Tvoje in moje msili bi se stekale v eno harmonijo. Duša bi dopolnjevala dušo – kakor cvet, ki dopolnjuje cvet ... Amie?
Ali žena? Le camerade el l'amie! Ni gorja, ni lepote! Obadva bi trpela, obadva bi uživala. Neločljiva bi bila do smrti ... Na srcu bi vzgajala najin božji dar – deco – nama v radost a narodu v blagor.
Morda bi bila pa samo tvoja ljubica. Midva, človeka, bi se ponižala v žival. Telo in njegove zahteve bi bilo naše življenje ... Duša bi morala umreti, saj tudi rožice umro, če pade nanje slana, površna poezija jesenskih in pomladnih noči ... Pošta.
Izstopila sem. Tudi on je izstopil. Odhitela sem proti «Zvezdi». Otresla sem se pisanih misli, kakor se je otresal kostanj pisanega listja − − − −
Vsebinska analiza[uredi]
Gospodična je na postaji vstopila na tramvaj. Opazila je, da jo neznan moški v uniformi nepremično opazuje. Premišljevala je, kaj si misli o njej. Premlevala je o dobrem statusu, ki ga moški v uniformi lahko ima. Izstopila je in šla po opravkih. Ko se je vračala, je naletela na isti tramvaj in srečala istega človeka. Menila je, da sta si usojena. Sedel je poleg nje. Njene misli so ponorele. Razmišljala je o njegovem značaju, o skupnem življenju z njim, o njunem odnosu. Tramvaj je pripeljal do pošte. Oba sta izstopila in se razšla.
Besedilo je v reviji Ženski svet uvrščeno pod poglavje Pripovedni spisi, a ker vsebuje mnoge lirske elemente npr. metafore (lepe besede trositi), poosebitve (misli se podijo) in primere (obletavale so ga kakor pisani metulji rožni cvet) pripoved močno spominja na črtico. V ospredju je en sam izsek iz življenja, ki gre skozi oči osrednjega, v tem besedilu ženskega, subjekta. Zunanja okolica za sámo zgodbo ni pomembna, črtico zanimajo predvsem čustva in mišljenje v določenem trenutku.
Zgodba se prične, ko dekle pred pošto počaka na tramvaj. V ušesih so ji še odmevali nemški vokali, ki jih v slovenskem jeziku nimamo. Avtorica je v času, ko je bilo besedilo objavljeno, kot nadomestna učiteljica poučevala nemščino na ženski realni gimnaziji v Ljubljani, torej bi lahko začetek povezali s profesoričinim resničnim življenjem. Na sproti se je usedel moški in jo nemoteno gledal. Komaj je začutila njegov pogled na sebi, že je razmišljala o tem, kaj je on mislil o njej. Ta hiter odziv kaže na njeno hrepenenje po pozornosti. Čeprav ni hotela, mu je zaradi njemu nasproti lociranega sedeža morala vračati pogled. Šele takrat je opazila njegov zunanji videz (Velik je, blond. Modrih oči z nanosnikom. V uniformi. Črne našitke. Imel je dežni plašč, ob strani pa bridko sabljico, ki je ob vsaki kretnji zarožljala.). Njegova pojava ji je bila všeč in ni se več upirala mislim, pustila jim je prosto pot. Obletavale so ga kakor pisani metulji rožni cvet. Igriva komparacija še poudari njena lahkoživa neobremenjena čustva. Ob enem pa nosi velik dnevni metulj s pisanimi krili tudi ime admiral, kar bi v prenesenem pomenu označevalo nosilca čina v mornarici, torej moškega v uniformi. V tem primeru lahko primero razumemo tudi obratno. Naposled se je vdala premišljevanju in ga natančno preučila. Sedaj se je osredotočila na njegov status v družbi, na njegov značaj. Prišla je do sklepa, da ga čaka preskrbljena prihodnost, da je uglajen mož. Zasledimo lahko uniformo kot simbol preskrbljenosti. Pozitivne lastnosti se hitro kopičijo, nato pa si postavi vprašanje, na katerega ne zna odgovoriti. Ali pa zna ljubiti? Ljubiti ... Retorično vprašanje naval misli za trenutek upočasni. S ponovitvijo zadnjega samostalnika in tropičjem se zdi, kot bi se sama tokrat šele prvič zavedala pomena tega globokega čustva. Prihod tramvaja na želeno postajo jo je za trenutek odrešil premlevanja. Čez čas je zopet čakala na postaji. Pripelje ravno tramvaj s številko sedem. Spet se je spomnila nanj. Tu se nam odkrije drugi simbol – tramvaj kot navidezni simbol sreče. Ponevedoma se je dregnila ob oficirja in ga spoznala. Svojo presenečenost izrazi s pri sebi izrečenim vzklikom (Danes si ti moja usoda!). Smešen se ji je zdel splet naključij, kot manjši paradoks. Tudi če bi se zmenila, se ne bi mogla tako točno ujeti. (Se ve, v dobi mobilnih telefonov bi bil podoben primer bolj verjeten). :) Privlačil in odbijal je moje misli kakor magnet. Saj te vendar ne poznam! Ne zanimaš me! Kaj me mučiš? Kdo si? Pričujoči odstavek združuje v sebi veliko nasprotje in notranji bolj glavne junakinje. Privlači jo njegov status in stas, kar je dognala že ob prvem snidenju, na drugi strani pa jo njegov nepremičen pogled motril, njegova pozornost jo je že nadlegovala. Neprijetno ji je ob misli, da jo moški, ki je niti ne pozna, nadleguje s svojim opazovanjem. Z nakopičenimi vzkliki izrazito stopnjuje svojo jezo in pa tudi strah. Ob naslednji postaji se je verjetno sedež poleg mladenke sprostil in sedel je poleg nje. Prejšnji naval negativne energije se je polegel in zopet je na dan privrelo prvotno hrepenenje po ljubezni. Bilo je močno in pripeljalo jo je do drzni misli, če bi bilo možno živeti skupaj z njim, čeprav je tujec. Lahko bi bil druge veroizpovedi, popoln tujec, vendar se gospodična ne ustraši. Razpredanje misli jo zavede v množico nasprotujočih si postavk, ki opravičujejo možnost po skupnem bivanju. Sam. Turško selo. Tuje. Tudi midva medsebojno tuja. In vendar sije tam isto sonce; hladijo isti vetrovi; isto šumé šume in vode in dež ... Isto živi narod, isto se plodi, isto vse, kakor doma ... Enostavčne povedi kažejo na odrezavost, misli se ji hitro porajajo in si jih izreče takoj, ne dolgovezi. Stopnjevanje dokazuje intenzivnost njenih čustev. Narava je povsod po svetu ista in tudi osnovne potrebe naroda so enake. Le onadva sta si tako tuja – po veroizpovedi in statusu. V prid njenemu razmišljanju je tudi misel, da kraji, iz katerih prihaja moški, še niso tako obljudeni in razuzdani. Mestno življenje še ni tako razvito kot v Ljubljani in tudi ni kriterijev, ki bi presojali, kaj je dobro in kaj slabo. Potem pa dekle spet podvomi v to nenavadno zvezo. Obsuje se z mnogimi vprašanji, ki jim ne ve odgovora. Kako bosta skupaj preganjala dolgčas, če pa mestno življenje ne bo ponujalo zabave, še posebno pa se ustavi pri definiranju vloge enega in drugega. Lahko bi bila njegova tovarišica, ženska v razmerju do moškega, s katerim živi v življenjski skupnosti. Lahko njegova prijateljica, žena ali zgolj ljubica. Čuti močno poželenje in čeprav tega ne odobrava, se je za stik z njim pripravljena izneveriti tudi svojim načelom. Tako bi živela le za spolnost, globlja čustva bi odrinila v ozadje. Kljub nevihti vprašanj, pa na koncu vsakega odstavka ponosno zazvenijo tujke, ki razkrivajo status dekleta. Zaveda se, da je izobražena in da s svojim znanjem lahko kljubuje tudi uniformam, čeprav sama nima dobrega statusa. (Le camerade?; Amie?; Le camerade el l'amie!; deco). Tuj zven obenem deluje tudi mično in drzno, kot bi še dodatno želela ugajati moškemu. Na koncu se pripovedovalka spusti na realna tla. Zaveda se svojega sanjarjenja. Takoj ko tramvaj ustavi na postaji, ona odhiti proč od zapeljivega moškega. Prav nič se ne obotavlja. Otresla sem se pisanih misli, kakor se je otresal kostanj pisanega listja ... Čeprav je kostanj lep v jesenskih odtenkih, se listja mora otresti, ker mu tako zapoveduje narava. Tudi mladenka se je otresla svojih misli raznovrstnih odtenkov, saj so pričakovanja družbe drugačna.
Pripovedovalec je prvoosebni, saj je pripoved gledana iz ene same perspektive, ne zanima nas zunanje dogajanje. Prevladuje notranja fokalizacija.
Revija Ženski svet je bilo programsko glasilo za izobrazbo, socialni stan ženske. Glasilo pisce socialno povezuje, pišejo o svojih izkušnjah, razmišljanjih, sanjarjenjih; z branjem literarnih besedil se kulturno izobražujejo, duhovno bogatijo; čutijo se pripadnike neki skupnosti; glasilo krepi žensko zavest. Besedili pisateljice Kokaljeve se lepo ujemajo z drugimi objavami v tej knjigi. Bralcem želi sporočiti svoji dve, vsebinsko različni, ljubezenski pripovedi. Pri Tramvaju npr. sporoča svoje razmišljanje o socialnem statusu moškega, ki nosi uniformo.