Ti nageljni, ta rožmarin …, pesnica Vida Jeraj
| Ti nageljni, ta rožmarin …, pesnica Vida Jeraj | |
|---|---|
 | |
| Avtor | Miran Hladnik |
| Naslov izvirnika | Ti nageljni, ta rožmarin …, pesnica Vida Jeraj |
| Jezik | slovenski |
| Subjekt | slovenščina |
| Žanr | Daljša varianta prispevka za Gorjansko kroniko, ur. Bojana Balkovec in Božo Repe. |
| Klasifikacija | |
Gorje so občina s samo eno krajevno skupnostjo, ki se razprostira po nenaseljenem področju Julijcev. Zato znamenitih domačinov nima na pretek in si mora kakšnega izposoditi pri sosednji občini Bled. Taka je pesnica Vida Jeraj (1875–1932), ki se je rodila na Bledu in je v letih 1895–1901 poučevala v Zasipu, kjer so ji leta 2025 odkrili spominsko ploščo. Učence je rada vodila na bližnji hrib Hom s cerkvico sv. Katarine, ki meji z gorjansko občino, z veselo literarno druščino, ki jo je gostila v Zasipu, pa se je prav gotovo podala tudi v sotesko Vintgar, ki si jo delita občini. Sotesko so odkrili in opremili za obisk komaj dve leti pred njenih prihodom v kraj. Dragotin Kette je sotesko obiskal leta 1895 in bilo bi nenavadno, če se ob tej priložnosti ne bi oglasil pri stanovski tovarišici. Sicer pa so do nedavnega Gorje spadale k Bledu in bi bila slaba vest zaradi občinske pripadnosti Vide Jeraj odveč.
Vida Jeraj se skozi naslovne verze »Ti nageljni, ta rožmarin« sidra v zavesti kot folklorna pesnica, kot nekakšen ženski literarni Maksim Gaspari. Hinko Smrekar jo je portretiral takó in tudi sama se je dala fotografirati v narodni noši, čeprav je njeno življenje teklo daleč od vaške idile. Na deželi je bivala le do prvega razreda ljudske šole in prva leta službe, sicer pa po mestih, v Ljubljani in na Dunaju, bila je mestna gospa, ki je vas idealizirala prav zato, ker je živela daleč stran od nje.
Rodila se je kot Franica Vovk na Bledu, v predelu Zagorica ob cesti v Koritno, kjer bo šla nova blejska obvoznica. Priimek pove, da je bila iz Prešernovega rodu: njen oče je bil pesnikov nečak, njen stari oče Jožef Vovk (mož Prešernove sestre Mine) je bil model za nesrečnega pijanca iz Prešernove balade Ponočnjak. Tudi Franičin oče se je zapil in končal žalostno kot konjski mešetar pod konjskimi kopiti daleč doli v Srbiji. Brezplodno bi bilo špekulirati, ali je bilo nagnjenje do pijače podedovano ali se je mož, po srcu baje dober, zapil zaradi neskladnosti s svojo odločno ženo Nežo iz Krope, rojene Poznik, ki jo označujejo z besedo »temperamentna«, karkoli že to pomeni. Prodala je zadolženi dom in možu ušla v tujino, Franica se je šolala daleč od doma in razbite družine. Prizadel jo je tudi samomor fanta, s katerim je ljubimkala v Vrbi na počitnicah.
Literarno nagnjenje jo je privedlo v literarno umetniško družbo modernistov, pesniško sta jo usmerjala Aškerc in Murn, na Dunaju se je družila s Cankarjem in Župančičem. Svoje krstno ime je nadomestila s pesniškim psevdonimom Vida. Ob koncu učiteljišča je zanihala med dvema partnerjema: literarnim zgodovinarjem Ivanom Prijateljem in glasbenikom in skladateljem Karlom Jerajem. 1901 se je poročila z Jerajem ter se preselila na Dunaj, kjer je bil v dvorni operi zaposlen njen mož, vendar ji Prijatelj ni šel iz srca. Rodila je tri hčere in sina Draga, ki je leta 1908 umrl za škrlatinko, star šest let – že tretja smrt med bližnjimi. Istega leta ji je izšla zbirka Pesmi z za tisti čas kar pogumno artikulacijo telesnosti, ki je seveda zmotila strupenega klerikalnega kritika Leopolda Lenarda. Jerajeva je v pesmih tematizirala tudi prostitucijo (Dve sliki), samomor (Pod bregom) in trikotniška ljubezenska razmerja. Po razpadu Avstro-Ogrske se je leta 1919, tako kot še marsikateri Slovenec, ki se je moral odločiti za državljanstvo, vrnila z družino domov v Ljubljano in se vključila v »narodno življenje« v novi državi Jugoslaviji: leta 1926 je ob glasbeni spremljavi svojega soproga govorila na slovesnosti ob obletnici Prešernovega rojstva, vidimo jo na fotografiji na ljubljanskem velesejmu, v elegantni opravi in z ruskim hrtom na povodcu ...
Vida Jeraj je 1. maja 1932, na obletnico smrti svojega sina, v duševni stiski napravila samomor. Je k odločitvi prispeval tudi samomor Prijateljevega 22-letnega sina dva meseca prej?
Viri
[uredi]- Marja Boršnik (ur.): Uvod. Izbrano delo Vide Jerajeve. Ljubljana: Ženska založba Belo-modre knjižnice, 1935. 7–65.
- Minka Obid: Vida Jerajeva in Ljudmila Prunk - Utva: Pesniški sopotnici slovenske moderne. Diplomsko delo. Ljubljana, 2012.
- Miriam Drev: Vida Jeraj (1875–1932). Pozabljena polovica: Portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem. Ur. Alenka Šelih. Ljubljana: Tuma, SAZU, 2007. 146–49.
- Nazaj na Objave: Miran Hladnik.