Taras Kermauner: Primerjava med dvema novelama: med Primoža Kozaka Ano in Edvarda Kocbeka Črno orhidejo

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Uvod[uredi]

Članek, ki sva ga izbrali, je bil objavljen v Slavistični reviji 2006 poleg natisnjene izdaje pa nam je članek ponujen tudi v elektronski obliki. Razprava je posvečena Primožu Kozaku in Edvardu Kocbeku ob 25-letnici njune smrti, avtor pa skuša odkriti, kaj noveli povezuje in kaj ju razločuje.

O avtorju[uredi]

Taras Kermauner se je rodil v Ljubljani, kjer je končal klasično gimnazijo, študiral pa je na Filozofski fakulteti. Po diplomi se je izpopolnjeval na enoletnem študiju v Parizu. Med letoma 1958 in 1960 je bila proti njemu sprožena preiskava zaradi suma sovražne propagande zoper jugoslovansko družbeno ureditev; 1959 je bil nekaj dni zaprt zaradi neprijavljenega javnega predavanja. Bil je sourednik revije Perspektiv in mnogih drugih. Svoja dela je začel objavljati leta 1946 v Mladinski reviji. V petdesetih in šestdesetih letih je postal eden vodilnih piscev t. i. kritične generacije. Napisal je veliko interpretacij in analiz slovenske književnosti, spremnih besed h knjigam novejših slovenskih avtorjev, sodeloval je pri mnogih slovenskih revijah in objavljal tudi v srbohrvaških časopisih.
Napisal je veliko člankov o filmu, glasbi, slikarstvu, kulturi in politiki, pa tudi nekaj filozofskih razprav, razprav o liriki, prozi in dramatiki. Največ se je ukvarjal z literarno zgodovino, literarno teorijo, literarno kritiko in esejizmom v reviji Beseda. O slovenski dramatiki je napisal več kot 100 knjig pod skupnim naslovom Rekonstrukcija in reinterpretacija slovenske dramatike. Sodeloval je skoraj pri vseh slovenskih časopisih (Novi svet, Naša sodobnost, Beseda ...), pa tudi v drugih jugoslovanskih revijah (Razlog, Delo …). Zanimivo je, da je leta 1985 dobil Prešernovo nagrado, vendar jo je zavrnil, kot je to storil za scenarij filma o Edvardu Kocbeku. Umrl je v Ljubljani.

Kaj je novela?[uredi]

Slovar slovenskega knjižnega jezika definira pojem novela takole:

novéla -e ž (ẹ̑) 1. lit. krajše pripovedno delo v prozi, navadno z nepričakovanim razpletom: brati, pisati novelo; zbirka črtic in novel / okvirna novela.

Natančneje je novela pripovedna vrsta, poimenovana po italijanskem izrazu za novo. Uvrščamo jo med srednje dolge pripovedi, ki so daljše od črtice, obraza, slike in krajše od romana. Novela se definira kot zgodba s 30.000 do 40.000 besedami. Pozornost je usmerjena na odločilni dogodek iz življenja glavne osebe (včasih tudi dveh) ali na nek ozek dogajalni prostor in čas. Konec novele je ponavadi nepredvidljiv, saj je v novelah veliko preobratov. Več novel je lahko združenih v cikel, vendar le takrat kadar imajo neko podobno značilnost npr. dogajalni prostor, dogajalni čas, osebe ... Vrh novele nastopi z velikim nepričakovanim preobratom. Ta vrh je ponavadi ključni dogodek, ki je samo en in pomeni presenetljiv zasuk zgodbe. Začetek te zvrsti pripisujejo italijanskemu književniku Giovanniu Boccacciu (1313–1375), ki je avtor zbirke novel Dekameron (Dekameron: deka-deset, meron-dni; »desetdnevje«), ki jo sestavlja sto zgodb, ki si jih je vsak dan izmišljevalo deset mladih (sedem deklet in trije fanti), ki so bili skriti pred kugo na podeželju blizu Firenc.
Če se v noveli dogajanje obrača okrog ene osebe, predmeta ali enega dogodka, govorimo o »sokolji teoriji«. Ime je dobila po Noveli o sokolu iz Dekamerona.

Hipoteza dela[uredi]

»Posameznik se mora vedno podrediti večini oz. kolektivu.«

Dokazovanje hipoteze[uredi]

Najin članek je sestavljen iz dveh delov, najprej sledimo dokazovanju hipoteze skozi novelo Ana, nato pa skozi novelo Črna Orhideja.

Utemeljitev Andrejevega problema[uredi]

Po mnenju avtorja članka sodi ta novela med najboljše, izšla pa je 55 let po tem, ko je bila napisana. Je zelo pregledna, zgoščena in natančno oriše notranjo situacijo ter notranji problem glavne osebe. Ostale osebe so stranski liki, ki služijo nastanku in razvoju Andrejevega problema.
Delo je sestavljeno iz devetih poglavij, v prvih štirih nas avtor seznani z osebami, splošnimi podatki, npr. da je dogajanje postavljeno na Slovensko in da je Andrej najprej osamljen posameznik, ki kasneje družbo najde v partizanstvu. Ostalih pet poglavij obdeluje notranji konflikt Andreja, saj spozna Ano in se vanjo zaljubi, ker pa je Ana gestapovska sodelavka, jo mora glavni junak ubiti. Ob tem doživlja negativna čustva, a se mora na vsak način podrediti kolektivu.
Temeljna dilema novele je razmerje med družbo in intelektualcem, vsekakor pa se mora na koncu posameznik vedno prepustiti toku večine, saj le tako ne tvega svojega življenja. Andrej na koncu novele na zunaj ostane neproblematičen komandant, a ga v notranjosti še vedno pestijo žalost, krivda, strah in smrt svoje ljubljene.
Mi kot bralci sledimo različnim fazam Andrejevega dozorevanja, avtor članka nam jih naniza takole:
1. faza: Andrej pravi, da ima drugačne želje in potrebe kot ostali in da ne zna živeti kot mnogi drugi.
Razvil se je v strogega, asketsko živečega individualista, ki ni veroval v ljudi in je bil prepričan, da mora živeti osebno moralno in dosledno. (Kozak 2005: 139)
2. faza: Andrej ni del celote, to pa postane, ko mu komandant reši življenje. Njegov odnos postane fevdalen.
Torej sem jaz mnogo slabši, mnogo slabši od njega, od vseh teh ljudi. Kakšno pravico sem imel, da sem jih preziral in zaničeval? Kdo sem jaz? (Kozak 2005: 145)
3. faza: Avtor nam tu dokaže, da odnos glavnega junaka ni bil tako kritičen in predan, kot je bilo najprej videti, saj se je moral odpovedati lastnim čustvom za voljo tovarišije. To je vzrok, da Andrej tovariše na nek način zasovraži. Ano pred smrtjo skoraj posilijo, njena smrt pa jih niti najmanj ne pretrese, saj je ona zanje le objektivno dejstvo.
Andrej sicer živi naprej, še vedno je partizan, pa vendar nosi v sebi neizmerno krivdo.

Utemeljitev Gregorjevega problema[uredi]

Gregor je glavni lik novele Črna orhideja, v kateri takoj opazimo »pereče« razmerje med posameznikom in družbo. Za razliko od Andreja, ki je pred vojno individualist in osamljeni posameznik (partizani mu služijo za občestvo), pa je Gregor pred vojno le svobodna avtonomna posamezna oseba (nikakor ni osamljeni posameznik); že pred vojno je del družbe in je socializiran. Na koncu se Gregor ne postavi proti družbi na sploh, ampak se je prisiljen prilagoditi kolektivu partizanov, ki je vsekakor pomembnejši kot njegova ljubezen do Katarine.
Med novelama, Ano in Črno orhidejo, je precej motivnih podobnosti: partizanska edinica, v Orhideji bataljon, v Ani četa, podobne pa so si tudi osebe med seboj, saj je Katarina analogon[1] Ane, Gregor pa analogon Andreja.
Najpomembnejšo vlogo pri tem, da se morata glavna junaka odpovedati čustvom in se podrediti večini, pa zagotovo odigrata Ana na eni in Katarina na drugi strani. Njuna lika morata ostati skrivnostna, saj se le tako oba komandanta, Andrej in Gregor, vanju zaljubita. Ženskina skrivnost in nejasnost je v Orhideji bistveno močneje prikazana kot v Ani, razplet ja je v obeh primerih enak. Oba junaka sta namreč na koncu, do kolektiva, v fevdalnem položaju, njuna čustva so zatrta, srce pa polno krivde in žalosti.
Dvignil je brzostrelko in jo nameril vanjo. Zdela se mu je težja kakor sicer. Roke so mu bile popolnoma mirne, ko je sprožil. Živci so mu zabrneli. /…/ Dihal je močno in zaprl oči iz nenadne slabosti, potem pa jih je znova odprl, da se mu ne bi zvrtelo. (Kocbek 1999: 76)
Katarina (gr. »čista«) je obtožena izdaje, v noveli pa odigra, zaradi tako velike skrivnostnosti, zelo pomembno vlogo. Njeno ime je simbolično-alegorično, saj ima mnogo skupnega s krščansko mučenko iz 4. stoletja, s sveto Katarino Antiohijsko ali Sinajsko, ki je zavetnica mladine, predvsem deklet, ter priprošnjica za zdravo pamet, ker je svojim preganjalcem znala silno modro odgovarjati. Kocbekova Katarina je prav tako neke vrste mučenka, v zasliševanju ohrani svojo skrivnost, zaradi katere se čuti krivo, hkrati pa je prav tako v nekem nepojasnjenem smislu čista, kar čutijo vsi okrog nje, obenem pa tako izrazito ženstvena. Predstavljena je kot črnolasa lepotica, kot idealno utelešenje ženskosti. O smrti ne razmišlja, smrt je njeni ženski naravi, povsem tuja, strah jo je samote, teme in neznanega.
Gregor lastnoročno ubije Katarino, enako kot to stori Andrej z Ano. V nasprotnem primeru bi bila namreč izdajalca, saj bi zavoljo subjektivnih občutij izdala bataljon. V trenutku umora pa se nanju zvali neizmerna krivda, nase vzameta muko, breme morilca, ker morata ubiti iz etične dolžnosti, saj bi se sicer kolektiv maščeval njima. Kljub vsemu zatreta svoja čustva in sta do večine v podrednem položaju.
Prijel je njeno glavo med svoje dlani kot najslajši sad, jo poljubil na čelo: »Odpusti mi …« (Kocbek 1999: 75)
Predan, kritičen in fevdalen odnos, ki ga imata Gregor in Andrej do večine, pa se kaže tudi na koncu novel, ko sta dekleti mrtvi, saj se kljub ranjeni notranjosti oba partizana borita naprej, kot da se ne bi zgodilo nič. Tako kot Andrej tudi Gregor ostane na zunaj neproblematičen komandant.
Ozrl se je, tik pred seboj je zagledal sovražnika. Zgrabil je za orožje, skočil do mrtvega dekleta in si poiskal zaklona za širokim deblom. /…/ On pa je menjal naboje, pokleknil na desno koleno in se začel bojevati. (Kocbek 1999: 77)

Podobnosti in razlike med novelama[uredi]

Iz članka in novel sva izluščili tudi podobnosti in razlike med njima. Našteli sva nekaj najpomembnejših.

Podobnosti[uredi]

  1. V obeh novelah srečamo motiv likvidacije gestapovske sodelavke.
  2. Ljubezen obeh partizanskih komandantov, Andreja in Gregorja, do Ane in Katarine.
  3. Občutek krivde in žalost po smrti njunih ljubljenih (oba ju lastnoročno ubijeta).
  4. Večina bataljona se zaljubi v dekleti, saj sta prikupni mladenki.
  5. Kolektiv premaga nad posameznikom, saj bi sicer individualist nastradal.
  6. Obe noveli sta tragediji, saj imata tragičen konec.

Razlike[uredi]

  1. Andrej je pred vojno individualist in osamljeni posameznik – partizani mu služijo le za občestvo, v katero se vključi zaradi lastne duševnosti, Gregor pa je pred vojno le svobodna avtonomna posamezna oseba (nikakor ni osamljeni posameznik); že pred vojno je del družbe in je socializiran.
  2. V Črni Orhideji preideta greh-krivda v središče, v Ani pa to ni tako opazno.[2]
  3. Kocbek z novelo Črna orhideja nadgrajuje Kozaka, saj si da si zbirko upa objaviti, medtem ko Kozak tega ne upa storiti zaradi Partije.
  4. Ana je izšla leta 1949, Črna orhideja pa leta 1951.

Zaključek[uredi]

Kot sklep naj hipotezo še enkrat potrdiva, tako kot je to storil Taras Kermauner skozi razpravo v članku, saj meniva, da je kolektiv vedno močnejši od posameznika. Kot individualisti lahko naredimo zelo malo, napredek ni viden, saj ima kolektiv zagotovo večjo moč. Mnogokrat je prav individuum, ki si želi spremeniti svet, kaznovan, kot bi se zgodilo tudi v Andrejevem in Gregorjevem primeru, saj bi se bataljon maščeval nad njima in bi ju ubil. Zanje sta bili namreč dekleti le sovražnici, glavna junaka pa sta ju videla kot nekaj subjektivnega.
Potrdiva lahko tudi, da sta Ana in Črna orhideja noveli, saj je pozornost usmerjena na odločilni dogodek iz življenja glavne osebe, prav tako pa smo priča krajšemu dogajalnemu času in manjšemu dogajalnemu prostoru. Konec novel je nepredvidljiv.

Viri in literatura[uredi]

  • Zgodovina slovenskega slovstva, VII: Slovstvo v letih vojne 1941–1945. Ur. Lino Legiša. Ljubljana: Slovenska matica, 1971.
  • Slovenska kultura v XX. stoletju. Ur. Ženja Leiler in Aleš Berger. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2002.
  • Primož Kozak: Ana. Zbrano delo. Ur. Dušan Voglar in Taras Kermauner. Maribor: Založba Litera, 2005. 134–173.
  • Edvard Kocbek: Črna orhideja. Ljubljana: Gyrus, 1999.
  • Taras Kermauner: Primerjava med dvema novelama: Med Primoža Kozaka Ano in Edvarda Kocbeka Črno orhidejo. Slavistična revija 54/4 (2006). 569–683.
  • Edvard Kocbek
  • Taras Kermauner
  • Novela
  • http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=novela&hs=1

Opombe[uredi]

  1. analogon pomeni `podoben pojav ali predmet`
  2. Ko je Kocbek pisal novelo Črna orhideja, oziroma celotno zbirko Strah in pogum, je bila v njem močna zavest greha in krivde, ki si jo je pridobil s sodelovanjem v partizanih, in sicer s tem, da je bil soodgovoren oz. eden odločilnih, ki je vidno podpiral likvidacije domačih izdajalcev, duhovnikov, sploh Slovencev in ljudi, ki so mislili drugače kot on.