Spomini na kresni večer

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

-n-: Spomini na kresni večer

(Ženski svet, let. 1, številka 6, 1923, str. 131)


Na nepregledno pozorišče časa stopajo neprestano nove osebe z novimi idejami in običaji ter vpletajo nove rože v venec preteklih dni, segajočih v sedanjost.

Iz minulosti, ki se gubi v dalje, vstajajo spomini, z radostjo in veseljem prepojeni ali v tugo in bolj odeti. Ej, vi spomini iz toplih mladih let, kdo bi vas ne ljubil?!

Ali stara mamica je bila nekdaj tudi družica belim kresnicam. Tudi ona je kresovala ob vročih kresnih večerih. Kresovala ni v pisanem kožuhi; oblečena je bila kot vila v belo obleko iz domačega platna tkano in z belo pečo na glavi. Stara mamica je naučila tudi mene pesem kresnic. Že takrat si je zaželela moja otroška duša toplega kresnega večera, zaželela si je pesmi in vročega plamena kresnih večerov. Saj mi je s kresno pesmijo vlila v otroško dušo ljubav do pesmi in do naše rodne grude.

Kaj ne, mamica v pisanem kožuhu s pečo kot sneg belo na glavi, da sem te verno poslušala, ko si mi pravila o beli ne vesti z visokim vencem na glavi, o belih svatih, o vihrajoči zastavi, o godcu, z mehom piskajočim, in o bogatem polnočnem daru?

Kje si zdaj, mamica v pisanem kožuhu? Nocoj je kresni večer in zopet kresujejo kresnice: »Bog daj, Bog daj dobro večer!« Po brdih in gričih plameni gorijo. Nocoj je vrhunec božanskega ognja »Solnca.« V globokih otožno donečih molovih akordih dvoglasnega kánona se razliva pesem kresnic v blagoslov božji po nočni od zvezd in od lune svetli krajini. Nocoj je kresni večer! Po zračnem oceanu valuje kresna pesem, iz globine duše kipi v božanstveni večer. Pesem, porojena v davnini, vstaja iz duš pradedov, vstaja iz svojih grobov. To je pesem davnih dni, pesem iz zibeli na stepah nepreglednih. A v pesem kresnic cvili javkajoča piščal – glas sirot, zapuščenih in osamelih. To so razkropljene ptice, ki v noči iščejo zavetja pri majki zaželjeni.

In nočni roji večernih bil se vijejo, po štiri in štiri bele postave stopajo za piskajočim vodjo od hiše do hiše, pojoč pesem kresnic, pesem iz dni preteklih:


<poem> Bog daj, Bog daj dobro večer, Za večerom bolje jutro. Daj nam Bože, dobro leto!

Komu bi je bolje dati: al' mesašcu, al' sunašcu? Daj nam, Bože, dobro leto!

Na to streho rosa pala, Po to streho devojčica, Devojčica lepa Mare. Daj nam, Bože, dobro leto!

Misačko se postaruje, pomladuje, Sunačce je zmer jednako, Bogu drago, Bogu milo. Daj nam, Bože, dobro leto!


Izpod slamnatega krova stopi gospodinja z darom v roki in s solzami v očeh obdaruje blagoslov želeče kresnic. Tudi ona se nekdaj kresovala v toplih kresnih večerih, dokler ji ni zasvetil poročni prstan na roki.

»Hvala, hvala, ker ste darovali, daj nam , Bože dobro leto! – valuje dalje, dalje od doma do doma pesem kresnega večer. In čim više vstaja misačko lažnjivi, ki se pomlajuje – postaruje, na nočnem nebu in čim globokejša je nočna tišina ob bregovih Kulpe, tem jasneje donijo globoki molovi akordi pesem kresnic, dokler se ne izgubijo v dalje ob jutranji zori, želeči: Daj nam, Bože, dobro leto! Visoka pesem iz dni pradavnih, razlij svoj blagoslov na sleherni slovanski krov!

Analiza


Pripoved, ki zagotovo izvira iz osebne izkušnje pripovedovalca, je poleg subjektivnega opisa starega slovanskega obredja zelo intimno doživljanje belokranjske tradicije.

Ker je avtor besedila svojo identiteto zakril s psevdonimom (-n-), ne moremo trditi, katerega spola je bil pisec. Iz mnogih prvin pa bi lahko sklepali, da gre za žensko, saj nam zgodbo podaja pripovedovalka. Gre za senzibilno opisovanje kresovanja na junijski večer, prepleteno s spomini na prejšnja kresovanja. Ker je prisotna močno osebna pripoved, bi tip pripovedovalca označili za osebnega, princip pripovedovanja pa z notranjo fokalizacijo. Pripovedovalka opisuje zgodbo samo s svoje perspektive, svojih misli in občutkov ne analizira.

Pripovedovalka se spominja pripovedi svoje babice, zdaj pa (v spominu) kresuje tudi sama. Zgodba je zaključen cikel, saj mlade kresnice dobro letino zaželijo tudi poročeni ženski, ki je prav tako nekdaj kresovala. Izvemo, da se ženski na roki sveti poročni prstan, pred tem pa je kot mlado dekle lahko bila ena izmed kresnic. Zdaj je njena naloga zahvaliti se kresnicam in, kot je znano, jim podariti nekaj v dar v zameno za njihovo pesem (ponavadi je gospodinja kresnicam podarila eno do dve jajci). Nakazano je torej nenehno izmenjevanje generacij kresnic, ki vsako leto s svojimi pesmimi skušajo prinesti deželi dobro letino.

Pripovedovalka dogajanje prične z zelo pomenljivo povedjo:

Na nepregledno pozorišče časa stopajo neprestano nove osebe z novimi idejami in običaji ter vpletajo nove rože v venec preteklih dni, segajočih v sedanjost. Vanjo je zajeto eno izmed sporočil pripovedi – v neskončnem času se v svetu vrstijo dogodki, ki prispevajo k stari tradiciji na svoj nov način. Nespremenljivi preteklosti vsak dan dodajamo nove spomine, ki bodo vplivali na nas v sedanjosti in tudi naše zanamce.

Iz minulosti, ki se gubi v dalje, vstajajo spomini, z radostjo in veseljem prepojeni ali v tugo in bolj odeti. Ej, vi spomini iz toplih mladih let, kdo bi vas ne ljubil?!

Sprva lahko bralec zanemari slednji odstavek, a ta lahko ob podrobnejšemu branju vzbudi pozornost in več interpretacij. Ob objavi in letnici revije Ženski svet se moramo vprašati, zakaj je besedilo nastalo in čemu je bilo v glasilu objavljeno. Kaj je vzpodbudilo avtorjevo domišljijo, kakšno sporočilo leži med zapisanimi besedami? Kot nam je že znano, je revija Ženski svet začela izhajati v povojnih letih, 1. letnik leta 1923. Mnogim ljudem je vojna pustila globoke rane, različne izkušnje in situacije v katerih so se znašli po končanih vojnih grozotah. Jurjevanje, kresovanje in podobni ljudski obredi so bili opuščeni tam do leta 1912. Verjetno ni naključje, da je vojna skrit ali pa odkrit motiv mnogih besedil tudi v Ženskem svetu. Vplivala je na ljubezen, na družino in kot v tem primeru, na ljudske običaje, ki so zamrli. Spomini so odeti v žalost in bolečino. Pripovedovalec te spomine mladih let nagovarja. Iz tega bi lahko zaključili, da gre samo za reminiscenco.

Naslednji odstavek nas opozori na dejstvo, zakaj se je pripovedovalka sploh spomnila starih spominov, ki so iznenada privreli na dan.

Zakaj ste prišli, dnevi mladih sanj, izpod varnega okrilja stare mamice v pisanem kožuhu! Ali stara mamica je bila nekdaj tudi družica belim kresnicam. Tudi ona je kresovala ob vročih kresnih večerih. Kresovala ni v pisanem kožuhi; oblečena je bila kot vila v belo obleko iz domačega platna tkano in z belo pečo na glavi.

Njeno pozornost je vzbudila stara ženica, ki je pripovedovalki verjetno zelo blizu. Zakaj, bo razvidno v nadaljevanju. Zdi se, da gre v zgoraj navedenem primeru za nehotni spomin oz. nekaj, kar je vzpodbudilo pripovedovalkino domišljijo. Stara mamica, kot jo imenuje, je s svojo opravo – pisanim kožuhom – naredila vidni vtis na njeno zavest. Prav tako je pomembna besedna zveza varno okrilje, ki lahko ob enem označuje pripovedovalkino navezanost na dotično mamico in pa hkrati na pozitivna občutja ob spominih, ki so se v njej prebudili.

Še en razlog, ki nakazuje bližino in navezanost na staro mamico so besede, ki zelo neposredno nakazujejo, da sta bili ženski v preteklosti povezani, če ne drugače, pa jih je združil ravno ljudski običaj, saj pripovedovalka pravi, da jo je ravno stara mamica naučila pesem kresnic.

Stara mamica je naučila tudi mene pesem kresnic. Že takrat si je zaželela moja otroška duša toplega kresnega večera, zaželela si je pesmi in vročega plamena kresnih večerov. Saj mi je s kresno pesmijo vlila v otroško dušo ljubav do pesmi in do naše rodne grude. Kot pravi, ji je s pesmijo vlila v takrat še otroško dušo ljubezen do pesmi, torej glasbe, in do njene rodne zemlje. Skozi celotno pripoved se vije povezanost med belokranjskim običajem in ljubeznijo do zemlje, ki ljudem daje živež.

Potem se besedilo nadaljuje s podrobnejšim opisom mamičine oprave in o tem, kar je pripovedovalki stara mamica nekdaj pripovedovala. O beli nevesti z visokim vencem na glavi, o belih svatih, o vihrajoči zastavi, o godcu, z mehom piskajočim, in o bogatem polnočnem daru. Zaporedje vidnih vtisov prekine vprašanje:

Kje si zdaj, mamica v pisanem kožuhu? Nocoj je kresni večer in zopet kresujejo kresnice: »Bog daj, Bog daj dobro večer!«

Vprašanje, ki ne dobi odgovora torej prekine valovanje spominov, ki so se vrstili že od začetka pripovedi. Ravno v tem delu je najbolj opazen preskok v drug čas. Zdi se, da gre za sedanjost, a, kot je bilo že prej omenjeno, je drugi del pripovedi najverjetneje samo še en spomin. Pripovedovalka torej obstane v spominu in nadaljuje zgodbo s predznakom nocoj, ki označuje večerno dogajanje. Prvič v besedilo tudi umesti refren ljudske pesmi, ki jo kasneje kot poetični vložek v prozno besedilo kresnice v celoti zapojejo.

Po brdih in gričih plameni gorijo. Nocoj je vrhunec božanskega ognja »Solnca«

Gre za zelo pomemben podatek, ki nam da jasno vedeti, kdaj se kresni večer dejansko dogaja. Naj gre zgolj za umetniško svobodo ali že večkrat slišan rek, pripovedovalka pusti informacijo o morda kmalu pozabljenem običaju. Vrhunec božanskega ognja »Solnca« je namreč nadomestilo za pojav poletnega solsticija. Sončev obrat se zgodi od 21. do 23. junija vsako leto, ta dan pa se tudi imenuje kres. Junijski sončev obrat ali poletni solsticij je tisti trenutek v letu, ko je Sonce ob poldnevu (v zenitu) najvišje nad ekvatorjem. Na predvečer se prižgejo plameni kresov.

Prej omenjena cikličnost v nadaljevanju res pride do izraza, saj se pripovedovalka svoje dediščine dotakne na drugačen način. Govori namreč o pesmi porojeni v davnini, o pesmi, ki vstaja iz duš pradedov, iz svojih grobov. Spoštovanju do dediščine se pridruži neko mistično občutje. Bralec prvič dobi občutek, da gre za res magično obredje. Kresnice sicer prosijo Boga za dobro letino, a vsemu dogajanju se po pripovedovalkinih občutkih sodeč pridružijo duše njenih prednikov. Pripovedovalka običaju pripada z vso svojo bitjo, na svojo vlogo je ponosna, saj je petje kresnic ključnega pomena za uspešen obred. Petje kresnic se po običaju med hišami v vasi ni smelo prekiniti. Če bi pri neki hiši prekinile svoje petje, bi tam tisto leto nekdo umrl. Nesrečo je - po verovanju ljudi - prineslo tudi, če so se kresnice smejale ali pogovarjale. Vse je moralo biti svečano in pobožno, ker je pesem kresnic pravzaprav molitev, klicanje božjega blagoslova na domove. Iz tega je moč sklepati, da so kresnice svojo vlogo jemale zelo resno, čeprav je šlo za vznemirljiv dogodek.

Valujočo pesem prekine omemba javkajoče piščali. Ta pripomore k malce melanholičnemu občutju. Ni popolnoma jasno, zakaj k obredju spada tudi malce grenak priokus. Pravi, da gre za glas zapuščenih in osamelih sirot. Piščal je res spremljevalka kresnega sprevoda, vendar jo pripovedovalka omeni posebej, ne kot harmonični element belokranjske pesmi. Sirote so razkropljene ptice, ki v noči iščejo zavetje pri zaželeni materi. Morda gre zgolj za odmev negativne plati večera, morda pa se za tem skriva še kaj več – osebna izkušnja pripovedovalke? Izgubljene sirote ravno na kresni večer najdejo uteho, zavetje. V noči se zatečejo v zavetje zaželene matere – matere narave? Se je kot sirota tudi ona počutila varno v objemu matere narave, ki oživi na ta prav poseben večer? V besedilu je prisoten kontrast med bolečimi spomini na vojno in zavetjem belokranjskega običaja. 1. svetovna vojna je prinesla trpljenje, posledice so bile vidne še mnogo let po njej. Pripovedovalka se s toplim spominom, ki ji očitno predstavlja zavetje, zateka pred bolečino, ki jo še vedno občuti.

V besedilo so vložene štiri kitice ljudske pesmi, katere izvor je neznan, na spletu pa jo je moč najti med drugimi podobnimi kresnimi pesmimi. Iz pesmi, ki naj bi jo na kresni večer pele kresnice, je razvidno, kako močno je bilo verovanje povezano z naravnimi pojavi. Stare modrosti o cikličnem delovanju narave so bile vseeno odvisne od božje pomoči; kresnice so s svojim petjem Boga prosile za dobro letino. Pele so o luni in soncu – o noči in dnevu, ki se izmenjujeta, oba krajšata in daljšata izmenično. Omenjena je tudi devojčica lepa Mare, ki najverjetneje označuje pomembnost ženske v tem obredju. Devica Marija je najpomembnejša ženska figura v krščanskem verovanju, zato ni naključje, da so se kresnice s pesmijo zatekale ravno k njej. Pesem je tradicionalne ljudske oblike; dve tercini in 2 kvartini, ki pa nimata izrazitih rim. K spevnosti pripomore ritem, ki ob branju spominja na preprosto petje. Bralec se lahko preseli v atmosfero kresnega večera v Belo krajino. Prisotni so hrvatizmi, ki niso nič posebnega – so del belokranjske jezikovne kulture. V zadnji vrstici vsake kitice se pojavi refren: Daj nam, Bože, dobro leto! Refren izrazito poudarja prošnjo kresnic in povzema namen, idejo pesmi.

Iz pesmi se pripovedovalka vrne nazaj k svoji pripovedi. Opisuje, kako jim naproti iz hiše stopi gospodinja, ki jih obdaruje. Kresnice so prišle po običaju tudi po njen blagoslov. Solze gospodinje so odraz njenega spomina, kako je sama nekdaj kresovala, preden se je poročila.

Kresnice v odgovor na njene darove zapojejo dalje: Hvala, hvala, ker ste darovali, daj nam , Bože dobro leto!

Pesem po besedah pripovedovalke valuje dalje. Lažnjivi mesec (lažnjivi zaradi svoje spremenljivosti – se pomlaljuje, postaruje) vstaja, celo noč do jutra pa odzvanja pesem kresnic, ki se izgubi šele ob zori.

Pripoved se zaključi z nagovorom:

Visoka pesem iz dni pradavnih, razlij svoj blagoslov na sleherni slovanski krov!

Ljudsko pesem enači z Visoko pesmijo, nagovarja jo – naj razlije svoj blagoslov na vso slovansko ozemlje. Izražena je pripadnost slovanskemu običaju in ne samo svoji belokranjski grudi.


Vir


http://www.dlib.si/html.asp?database=casopisje&id=documents/casopisje/zenski_svet/pdf/URN_NBN_SI_doc-3DO0QGRH.pdf&find1=&find2=&find3=

Literatura


  • Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija. Ljubljana: Borec, 1976.
  • Janko Kos: Literarna teorija. Ljubljana: DZS, 2001.