Spomenik 19 padlim v Temnici
| Spomenik 19 padlim v Temnici | |
|---|---|
| Avtor | Miran Hladnik |
| Naslov izvirnika | Ob spomeniku 19 padlim partizanom |
| Jezik | slovenski |
| Subjekt | slovenščina |
| Žanr | govor v Lazcu pri Temenici 21. 3. 2026 ob 11.00 |
| Klasifikacija | |
Nekoč v socializmu, ko še ni bilo ne duha ne sluha o t. i. spolno občutljivi rabi jezika, so se govori začenjali s Tovarišice in tovariši!. Socializem je bil namreč emancipatorna ureditev, ki je samodejno upoštevala oba spola, z ženskim na začetku. To je zahteval in še danes zahteva prvič bonton, drugič pa dejstvo, da vas je tovarišic z leti vedno več kot tovarišev, ki reveži že v miru umiramo nekaj let pred vami, v vojni pa še prej.
Torej, drage tovarišice in tovariši, na tem mestu je 16. marca 1944, pred 82 leti, padlo 17 moških in dve ženski. Tri imena med padlimi so zapisana po slovensko (Henrik Kariž, Vida Pahor in Bogomil Pipan), druga so italijanska. Najbolj znano med njimi je ime poveljnika skupine, 28-letnega Stelia Fontanota – Gilda, komisarja 3. bataljona Istrskega odreda (* 1915 v Miljah pri Trstu), ki je po svoji smrti dal ime brigadi Fontanot. Istrski odred se je bojeval na Krasu in v Čičariji, to je v zaledju Trsta in Kopra.
Dejstva o italijanskih partizanih v teh krajih poznate bolje od mene, zato jih bom povzel bolj zase kot za vas. K partizanom je po kapitulaciji Italije na poziv italijanskega odporniškega gibanja prišlo več kot 2000 moških z območja Trsta, Milj, Kopra, spodnjega dela Furlanije, okolice Gradišča in Tržiča (letniki 1914 do 1926), ki jim je sicer grozila mobilizacija v nemško vojsko. Dobra polovica je okrepila Tržaško udarno brigado in bataljon Mazzini, drugo polovico pa so poslali v Belo krajino in 17. decembra 1944 v Suhorju ustanovili 24. brigado NOV in POS – brigado Fratelli Fontanot z okoli 800 borci, razporejenimi v tri bataljone. Brigado Fontanot so sestavili iz italijanskih prostovoljcev s področja Trsta in Trbiža.
Brigada se je med 19. in 23. januarjem 1945 bojevala v Suhi krajini. Uradni jezik v brigadi je bil italijanski, njen prapor pa je bil jugoslovanska trobojnica z rdečo zvezdo, ob drogu pa privezan še trak z barvami italijanske državne zastave. Prvi komandant je bil Giovani Papparazzo, politični komisar pa Mario Abram (po vojni novinar in družbeno-politični delavec) in pozneje Mara Rupena, mama našega kolega na Filozofski fakulteti v Ljubljani, Vladimirja Osolnika. Rupena, ki je bila učiteljica ter politična delavka, je o borcih brigade zapisala, da so se ji smilili, ker jih lokalno prebivalstvo na Dolenjskem zaradi njihovega porekla ni maralo.
Brigado Fontanot so vključili v 7. korpus jugoslovanskih partizanov. Tik pred koncem vojne, 30. aprila, se je brigada Fratelli Fontanot združila s tremi brigadami divizije Garibaldi Natisone v novo italijansko divizijo Garibaldi Fontanot. Ob združitvi je divizija Garibaldi Fontanot štela 1026 borcev. Sodelovala je pri osvoboditvi Ljubljane in 20. maja 1945 prišla tudi v Trst.
Tukaj moram omeniti, kar se morda rado obide, da je med italijanskimi partizani v italijanskih in jugoslovanskih vojaških formacijah prihajalo tudi do konfliktov. V ponatisu poročila mešane italijansko-slovenske zgodovinsko-kulturne komisije Slovensko–italijanski odnosi 1880–1956, ki je izšel lani na FDV v Ljubljani, sem včeraj prebral, da je napetost dosegla vrh 7. februarja 1945, ko so na planini Porčinj/Porzûs borci brigade Garibaldi iz 9. korpusa pobili 19 partizanov osoppovcev, češ da so načrtovali pakt s fašisti; storilci so bili v dolgem procesu po vojni obsojeni.
Ko pregledujem imena padlih na partizanskih obeležjih po Sloveniji, vedno znova pade v oči nezanemarljivo število borcev¸iz Primorske oziroma primorskih beguncev izpod fašizma. Primorci so se veliko bolj kot drugi zavedali nevarnosti fašizma za svojo narodno eksistenco in se mu bolj odločno upirali. Brez primorskih antifašistov slovenski NOB ne bi bil tako uspešen.
Nisem še povedal, zakaj mi je Oto Luthar rekel za tale govor. Z ženo sva namreč začetnika zbirke slovenskih partizanskih obeležij na spletnem zemljevidu. Spletišče se imenuje Partizanstvo.si. Od leta 2013 se je načrtu pridružilo več kot sto prostovoljcev in danes nam števec kaže blizu 10.000 obeležij. Najbolj na gosto so posejana po Sloveniji, označena pa so tudi drugod, kjer so se borili ali v internaciji umirali rojaki: po Nemčiji, Jugoslaviji, Italiji. Ko smo se lani selili na novo platformo, so portal pohvalili italijanski kolegi, Maurizio Lana iz Piemontske univerze v Torinu nas je dal za zgled ANPI-ju. V ožji ekipi nas je ducat, v zbirko pa posegamo dnevno in lahko rečem, da nam osmišlja življenje. Najbrž ni modro, če se s tem ponašam, ampak delamo čisto zastonj in smo zato nekakšna izjema med danes popularnimi projekti občanske znanosti (citizen science), ki nastavljajo klobuk državi.
Delo za spomenike zahteva tudi poznavanje virov, eden takih dragocenih je register slovenskih žrtev druge svetovne vojne na portalu Sistory. Tam sem skušal najti podatke o treh padlih Slovencih, zapisanih na tem spomeniku. Henrik Kariž iz Gorenja pri Sežani (najbrž le iz Gorenja pri Divači), rojen 1905, naj bi bil pogrešan kot italijanski vojak v Manafredoniji na jugu Italije in bil tam pokopan – lahko gre za soimenjaka našega Henrika Kariža, bolj verjetno pa je, da je v registru napaka. Vida Pahor. Med 17 ženskami žrtvami druge vojne, ki se pišejo Pahor, ni nobene Vide, očitno v registru žrtev, ki jih je bilo na Slovenskem okrog 100.000, manjka, zato jo bom predlagal za vpis. Vesel bom, če mi kdo od domačinov o njej lahko pove kaj več. Podatki ustrezajo edino za Bogomila Pipana: * 1925 Sveto pri Komnu, kamnosek, pripadnik 19. udarne brigade Srečko Kosovel in Južnoprimorskega odreda, pokopan v domačem kraju; njegovo ime je vklesano tudi na tamkajšnji spomenik NOB. Navzkrižni in pomanjkljivi podatki o mrtvih so v zbirki sicer pogosti. Pričajo o strašno zmedenih časih, ko posameznikovo življenje ni bilo vredno nič. Bojim se, da je tudi danes mnogim voditeljem po svetu in po Evropi človeških življenj figo mar. Bognasvaruj takih voditeljev.
Kot »spomeniški ekspert« lahko v zbirki pobrskam za slovenskimi obeležji, posvečenimi italijanskim partizanskim enotam. Borci brigade Fontanot so vklesani na desetih spomenikih, v glavnem na Dolenjskem: v Dolenjskih Toplicah, pri Šentjerneju, na Ruperč Vrhu pri Novem mestu, v Velikem Korinju v Suhi krajini, v Jurni vasi, v Velikih Brusnicah, Gabrju in Podgradu pod Gorjanci in seveda v Doljnem Suhorju v Beli krajini, kjer je bila brigada ustanovljena. Nekatera od teh obeležij so dvojezična, slovensko-italijanska, enega je zasnoval italijanski arhitekt. 32 padlih fontanotovcem sem naštel na spomenikih, večinoma so bila njihova imena neznana, kakor je brez imen tudi veliko padlih slovenskih borcev.
Nadaljnjih 24 obeležij najdem, ko iščem divizijo Garibaldi. 237 padlih garibaldincev sem naštel mimogrede na njih in prav gotovo to niso vsi. Spet je večina brez imen. Obeležja se nahajajo v Hruševlju v Brdih, Volčji Dragi, na Črnem Vrhu, v Rovtah v Selški dolini, v Tolminu, v Ponikvah, pred Dolenjo Trebušo, v Zakrižu nad Cerknim, na Koradi, v Otaležu, na Predmeji, v Selih na Krasu, v Plavah, Grgarskih Ravnah, Opatjem selu, Starem selu pri Kobaridu, v Cerknem, kjer je padlo 95 garibaldincev, v Bukovem, Bači pri Modreju, v Zalem Logu in v Lokovcu, kjer je bila ustanovljena 14. udarna brigada Garibaldi. Na pokopališču v Ambrusu v Suhi krajini spomenika garibaldincem ni več. Pred leti so vaščani iz te vasi pregnali tudi vse lokalne cigane in so zdaj etnično čisti in sami sebi dovolj.
Najbolj oddaljen je spomenik komandantu 122. jurišne brigade Garibaldi Josipu Verginelli – Albertu (na italijanski Wikipediji je geslo o njem). Doma je bil iz Križa pri Trstu, fašisti so ga ujeli, mučili in umorili v kraju Lumezzane v Lombardiji. Ob njegovi spominski plošči krajani vsako leto prirejajo komemoracije.
Nekaj obeležij na Slovenskem je posvečeno Almi Vivoda iz Milj. V geslu na Wikipediji sem jo označil kot »italijansko partizanko slovenskega porekla«, upam da oznaka ustreza. Bila je ena od vodij organizacije antifašističnega ženstva Donne Antifasciste, sodelovala je s slovenskimi in hrvaškimi partizani v Istri. Leta 1943 jo je nad Trstom smrtno ranil karabinjer. Po njej so poimenovali bataljon prostovoljcev in slovenskih, italijanskih in ruskih borcev iz 9. korpusa kot del 14. udarne brigade Garibaldi Trieste, ki je bil ustanovljen 2. maja 1944 pri Socerbu. Tudi padlim iz tega bataljona je posvečeno več spomenikov: 85 padlim v Hrvojih in še več v Kućibregu na hrvaški strani meje nedaleč stran. Vivodovca sta bila tudi Cvetka Glavina in duhovnik Marin Danilo, ki imata nagrobnika v Trseku.
Tako kot danes v Gazi in drugod pobijajo vsevprek, so pobijali tudi med drugo svetovno vojno. V Brdicah pri Kožbani v Brdih je 31. marca 1945 padel zdravnik, dr. Sigismund Osser, s partizanskim imenom Paolo, sanitetni referent okrožnega komiteja KP Brda. Spomenik tik ob cesti je preprost, v obliki nagnjenega obcestnega kamna. Ker je bil zdravnik od drugod, tudi njega register žrtev Sistory ne pozna.
Povedal bi še nekaj besed o temle lepo vzdrževanem spomeniku. Spomenik bogvezakaj ni registriran kot enota slovenske kulturne dediščine, saj je bil odkrit leta 1978, tj. v času, ko so imela partizanska obeležja ugled in so jih redno vpisovali v državni RKD. Časi so se spremenili, v RKD že zelo dolgo niso vpisali nobenega partizanskega obeležja, radi pa vanj vpišejo vsako drugo obcestno razpelo, kapelico ali skedenj. Uradnikom na ZVKD in na Ministrstvu za kulturo, ki vzdržuje zbirko, je partizanska spominska dediščina očitno odveč, ne glede na to, katera politična garnitura je na oblasti. V RKD so vpisali le 2700, tj. eno tretjino od okrog 7500 javnih partizanskih spomenikov na Slovenskem. Predlagatelje odpravijo s stališčem, ki je bolj nazorske kot strokovne narave, češ da obeležje nima dovolj velike umetniške vrednosti ali ne obeležuje dovolj pomembnega zgodovinskega dogodka.
Tule prisotni se za razliko od državnih uradnikov najbrž strinjamo, da 19 ljudi, ki so dali življenje za osvoboditev izpod fašizma, ni kakšna zanemarljiva reč, ampak zasluži uvrstitev med 31.174 enot v državnem registru. Tudi zato, ker spomenik s svojim mednarodnim značajem širi sporočilo o mednarodnem bratstvu in sodelovanju, čisto v duhu Prešernovih verzov v Zdravljici: ne vrag, le sosed bo mejak in ker se ob njem vsako leto zbere toliko ljudi. Skrajni čas je, da spomeniško birokracijo primoramo, da spomenik vpiše v RKD.
Napis na temle spomeniku izpostavlja dve vrednoti civilizirane Evrope: svobodo in bratstvo: Vi bratstvo ste s krvjo kovali / da narodom bi svobodo dali // Voi con il sangue avete / forgiato la fratellanza / perche liberi vivano i popoli. Podobna napisa sta še na spomeniku v Opatjem selu in v Čeneboli v Furlaniji: V orožju in krvi je skovano bratstvo s sosednjimi narodi / Fraternita d'armi e di sangue dei popoli vicini. Držimo pesti in delajmo še naprej za to, da fašizem ne uniči krvavo plačanega bratstva in svobode.
Nazaj na Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#Govori