Slovenska slovnica/Pisoslovje/Grafetika/Mikrografetika

Tako kot slušni prenosnik predstavljajo glasovi, se lahko tudi pisni prenosnik lahko razdeli na neke osnovne dele. Tako kot se glasovi v slušnem prenosniku nizajo časovno eden za drugim, tako se osnovni deli v grafetiki nizajo prostorsko vzdolž osi (vrstice oz. stolpca). Vsaka taka enota se imenuje písno známenje ali gráf (iz stgr. γρᾰ́φω (grắphō) ’pisati’, po analogiji s fon). To je najosnovnejša enota grafetike. Za razliko od slušnega prenosnika je načeloma pisni prenosnik naravno segmentiran – vsako pisno znamenje je od drugih jasno ločeno z negativnim prostorom (ozadjem). Kjer sta dva pozitivna segmenta vzdolž vrstice ločena s tako praznino, se konča en znamenje in začne drugo. Na primer, |no|^(?) sta dve znamenji, saj se med |n|^(?) in |o|^(?) pojavlja del negativnega prostora in eno znamenje se nahaja za drugim vzdolž vrstice. Nasprotno pa je |i|^(?), čeprav se med piko in črtico pojavlja negativni prostor, eno znamenje, saj se segmenta ne pojavljata eden za drugim pač pa vzporedno (v vrstici eden nad drugim). Znamenje se zatorej lahko deli naprej na manjše, vzporedno obravnavane dele, tako kot se samoglasnik lahko razdeli na različn formante.

Če se vmes ne pojavlja negativni prostor, npr. med ligaturo ali v kurzivni pisavi, je to eno znamenje. V primeru daljšega pomanjkanja pozitivnega prostora, se tudi prazen prostor opredeli kot svoje znamenje, tj. presledek. Nekaj primerov posameznih znamenj: |t|^(?), |7|^(?), |=|^(?), |č|^(?), |á|^(?), |;|^(?), |fi|^(?) (kot ligatura), |سَلِمَ|^(?) itd. Nekaj primerov več kot enega znamenja: |“|^(?), |lj|^(?), |74|^(?), |…|^(?) itd. Kaj je eno znamenje in kaj drugo je povsem grafetično določeno z gledanjem oblike zapisanega, brez poseganja v povezavo z glasoslovjem. Drugačna obravnava ligature |fi|^(?) od vizualno precej podobnega |ɦ|^(?) grafetično tako ni utemeljena, torej obe sestavlja enako število znamenj – eno. Njuna obravnava se razlikuje šele na grafematični obravnavi, kjer se pisni prenosnik segmentira drugače. Tudi primeri, kot je |그|^(?), predstavljajo eno znamenje, saj se segmenta ne pojavljata eden za drugim vzdolž vrstice ampak vzporedno, kljub temu da se to v korejščini obravnava kot dva grafema.

Kljub temu obravnava tega, kaj je svoje znamenje, ni povsem trivialna. Obravnava |%|^(?), |∴|^(?), |⁖|^(?) ipd. je vprašljiva in spodbuja k natančnejši definiciji. Za prvi primer bi se lahko argumentiralo, da je to eno znamenje, |%|^(?), lahko pa kot tri, |⁰|^(?), |⁄|^(?) in |₀|^(?). To je odvisno od tega, ali se ničli obravnava kot nad/pod ulomčno črto ali kot levo/desno od nje. Podobno se lahko tudi argumentira za drugi dve znamenji oz. skupini znamenj, le da je tam argument za eno znamenje nekoliko manj prepričljiv, saj se lahko zariše povsem navpične meje med pikami. Dvojnost obravnave je deloma analoška obravnavi [wz] proti [ʷz] v glasoslovju.

Druga problematična obravnava so presledki. To so znamenja brez pozitivnega prostora. Kot samosvoja znamenja se obravnavajo zaradi tega, ker se z uporabo načrtno napravi večji razmak med znamenja kot potrebno za ločitev obeh znamenj. Vendar pa jim zaradi pomanjkanja pozitivnega prostora primanjkuje lastnost, ki bi jih natančno ločevala od prostora med znamenji. Vprašljivo je torej, kako velik mora biti razmak med dvema znamenjema, da se obravnava kot svoje znamenje in je torej presledek. To je precej očitno v grdi ročni pisavi. Širina presledkov lahko močno variira in se kdaj celo prekriva s širino prostora med znamenji. Grafetično gledano ni možno posatviti neke objektivne in definitivne meje, kdaj prostor med znamenjema postane presledek. V tipografskem pisanju pa tudi ni nujno, da se to sklada z uporabo znaka. Za lasni presledek, ki se večinoma uporrablja le za ločevanje pomišljajev, da se ne stikajo (|––|^(?) proti |– –|^(?)), je vprašljivo, ali bi ga res bilo smotrno obravnavati kot svoje znamenje.

Eno znamenje zaseda en segmêntni prôstor, tj. eno pozicijo vzdolž osi. V primeru, da so vsi segmentni prostori enako široki (zavzemajo enak del vzdolž vrstice), je pisava enákokoráčna, drugače je proporcionálna. Enake širine so pri tipografskem pisanju pogosto števke, da se lažje vidi pozicijo števke v številu pri pisanju več števil eno pod drugim. Pisave za programiranje in tisk na tipkarskem stroju so tudi pogosto enakokoračne, prve zaradi preglednosti, druge zaradi lažjega mehanizma pomikanja papirja.

Če se enak postopek uporabi v brajici, se ugotovi, da bi potemtakem vsak stolpec treh oz. štirih brajevih pik predstavljal svoje znamenje. To bi bilo sicer povsem pravilna in upravičena grafetična obravnava, vendar z manjšim posegom v grafematiko se ugotovi, da grafematično ni tako pomemben vsak posamezni stolpec, pač pa po dva skupaj. Zaradi tega se načeloma kot posamezno znamenje obravnavata po dva stolpca skupaj, kar se imenuje brájeva célica. Taka obravnava je nekoliko upravičena tudi grafetično: med tema stolpcema, ki skupaj tvorita brajevo celico, je manjša razdalja, kot med brajevima celicama.

Osnovna oblika

Vsako zapisano znamenje je brezpredmetno obravnavati vsakega posebej, npr. znamenje |p|^(?) in drugo znamenje |p|^(?) je smiselno združiti v eno skupino in ju enako obravnavati, ker sta si podobna po izgledu. Enako tudi |a|^(?) in |a|^(?), čeprav nista povsem enakega izgleda. Čeprav sta v obeh primerih to dve različni znamenji, saj sta zapisani posebej, pa sta to konkretna realizacija neke osnóvne oblíke, ki dopušča določeno mero variacije v izgledu. Vsaka oseba ne napiše znamenja povsem enako kot nekdo drug in tudi različice pisave imajo rahlo različne oblike. Vsaka taka različica izgleda oblike se imenuje známenjski rázred, pojav pa grafétična alografíja. Tako združevanje je zgolj grafetično po izgledu in ne po funkciji v jeziku. |a|^(?) in |a|^(?) spadata pod isto osnovno obliko, ker izgledata podobno; |a|^(?) in |a|^(?) kljub enaki funkciji v jeziku nista grafetična alografa, saj je precej velika razlika v izgledu obeh znamenj, analoško razlikovanju [n] in [ŋ].

Tako kot se tako združevanje v glasoslovju stori z uporabo fonetične teorije, bi bilo idealno uporabiti analoški pristop za združevanje znamenj v osnovne oblike. Podrobnejša prizadevanja za tako analizo pa še niso bila poskušena in je taka obravnava zaradi manjše omejenosti pisanja kot izgovarjanja najverjetneje tudi težja. Meletis ta proces obravnava generativno, kaj govorci nekega jezika dojemajo kot isto osnovno obliko, zaradi česar tako združevanje ni povsem grafetično. V slovenščini bi se na primer na roke napisano znamenje, ki je najbolj podobno |ć|^(?) ali |c̄|^(?), pogosto štelo pod isto osnovno obliko kot |č|^(?), v nekaterih drugih jezikih, kot je hrvaščina, pa ne. Taka analiza pa je nenatančna in nesistematična.

Analoško fonetični teoriji bi se znamenja združevalo glede na neke skupne lastnosti. Izbere se neko dimenzijo (npr. v katere črkovne pasove se razteza znamenje), po kateri se loči znamenja v različne kategorije (npr. le srednji črkovni pas, srednji in zgornji, srednji in spodnji itd.). To je enako kot sortiranje jabolk po barvi. Dimenzija je analoška gledanju, kakšne barve je jabolko, in kategorije bi v takem primeru bile zelena, rumena, rdeča. Vsa jabolka bi se tako razdelilo v tri skupine, v kateri si vsa delijo neko lastnost. Povsem enako je z znamenji. Znamenja, ki obsegajo le srednji črkovni pas, so npr. |a|^(?), |o|^(?), |s|^(?) in |v|^(?) in imajo to lastnost skupno, kar jih ločuje od ostalih znamenj. Znamenja pa se lahko razdeli glede na več dimenzij, tako kot bi se sedaj po barvi ločena jabolka začel znotraj skupine ločevati še po velikosti. Ločevanje po več in več dimenzijah vodi do podrobnejše delitve znamenj, pri obravnavi pa se uporabi toliko dimenzij, kot je potrebno za želeno obravnavo. Vsa znamenja, ki v neki obravnavi spadajo v vseh dimenzijah pod isto kategorijo, spadajo pod isto osnovno obliko.

Trenutno še ne obstaja uveljavljeni set dimenzij, ki bi omogočal natančno razlikovanje med vsemi želenimi znamenji. Opuščaj |’|^(?) in črtica oz. znak za kotne minute |′|^(?) sta v določenih različicah pisav, kot je npr. Tahoma, izredno podobna, vendar še vedno kosistentno različna. Zaradi tega bi bila ločena obravnava obeh znamenj bila zaželena, hkrati pa je težko najti dimenzijo, po kateri bi se ločevala. Za obravnavo se je izkazalo, da je bolje znamenja ločiti glede na število segmentov, potez in elementarnih delov ter nato vsakemu zmed njih podrobneje določati lastnosti. Možne dimenzije, ki so natančneje predstavljene v nadaljevanju, so:

• število pozitivnih segmentov,
• število negativnih segmentov,
• število potez,
• število elementarnih delov,
• tip elementarnega dela in nadaljnje lastnosti glede na tip,
• tip stika elementarnih delov,
• razprostiranje znamenja/segmenta/poteze oz. elementarnega dela po višinskih pasovih.

Bolj poenostavljena delitev, ki ne zaobjema zaželene podrobnosti delitve znamenj, ampak je uporabna za delitev malih črk in je zato pogosteje uporabljena, je delitev glede na višino glave znamenja in njeno odprtost, kar je tudi predstavljeno.

V nasprotju z latinico pa je brajico zelo lahko razdeliti na osnovne oblike. Dimenzija je realiziranost vsake pike posebej, pri vsaki pa sta dve kategoriji, realizirana pika ali nerealizirana pika. Znamenje |⠜|^(?) se od |⠼|^(?) razlikuje v dimenziji realiziranosti 6. brajeve pike, v prvi namreč ni, v drugi pa je.

Segment

Osnovno obliko določa izgled, tj. razporeditev pozitivnega in negativnega prostora. Oba prostora se znotraj oblike delita na segmênte, ki so posamezni deli enega prostora, ki so med seboj ločeni z drugim prostorom. En segment predstavlja ena nepretrgana oblika pozitivnega ali negativnega prostora, tj. se lahko pride znotraj njega iz ene točke do katere koli druge, ne da bi se moralo prečkati mejo med pozitivnim in negativnim prostorom. To, kar je zunaj vseh pozitivnih segmentov (ozadje), se prav tako šteje kot en segment. Po taki obravnavi ima |u|^(?) en pozitivni in en negativni prostor, saj je oblika sestavljena iz enega kosa, ki nima luknje znotraj sebe in tako ne deli ozadja na več delov. Znamenje |ů|^(?) ima dva pozitivna in dva negativna segmenta. Prvi pozitivni segment je |u|^(?), drugi pa krožec |˚|^(?), ki z |u|^(?) ni povezan oz. se ga ne dotika, torej sta to ločena segmenta. Prvi negativni segment predstavlja vsa okolica okoli |ů|^(?), drugega pa prazni prostor znotraj |˚|^(?).

Osnovne oblike se lahko razdeli glede na število segmentov. Znamenje mora imeti vsaj en negativni segment, saj mora biti pozitivni prostor ločen od drugih znamenj, drugače to ne bi bila samostojna oblika. Večina oblik ima vsaj en pozitivni segment, vendar ta ni obvezen. Znamenja, ki nimajo pozitivnih segmentov (jih predstavlja le ozadje), se imenujejo preslédek IPA: [pɾɛˈsledək], ST: [preslédək].

Glede na število pozitivnih segmentov:

• Brez pozitivnih segmentov: | |^(?), | |^(?), | |^(?) – presledki
• 1 pozitivni segment: |a|^(?), |b|^(?), |c|^(?), |d|^(?), |e|^(?), |f|^(?), |g|^(?), |g|^(?), |h|^(?), |k|^(?), |l|^(?), |m|^(?), |n|^(?), |o|^(?), |p|^(?), |q|^(?), |r|^(?), |s|^(?), |t|^(?), |u|^(?), |v|^(?), |w|^(?), |x|^(?), |y|^(?), |z|^(?), |A|^(?), |B|^(?), |C|^(?), |D|^(?), |E|^(?), |F|^(?), |G|^(?), |H|^(?), |I|^(?), |J|^(?), |K|^(?), |L|^(?), |M|^(?), |N|^(?), |O|^(?), |P|^(?), |Q|^(?), |R|^(?), |S|^(?), |T|^(?), |U|^(?), |V|^(?), |W|^(?), |X|^(?), |Y|^(?), |Z|^(?), |#|^(?), |€|^(?), |&|^(?), |'|^(?), |(|^(?), |)|^(?), |/|^(?), |+|^(?), |*|^(?), |,|^(?), |.|^(?), |-|^(?), |–|^(?), |@|^(?), |ſ|^(?), |⠠|^(?) itd.
• 2 pozitivna segmenta: |č|^(?), |i|^(?), |j|^(?), |š|^(?), |ž|^(?), |Č|^(?), |Š|^(?), |Ž|^(?), |!|^(?), |?|^(?), |=|^(?), |:|^(?), |;|^(?), |ě|^(?), |ẹ|^(?), |ọ|^(?), |á|^(?), |ù|^(?), |⠊|^(?) itd.
• 3 pozitivni segmenti: |ẹ́|^(?), |ọ́|^(?), |ẹ̑|^(?), |ọ̑|^(?), |ä|^(?), |⠚|^(?) itd.
• 4 pozitivni segmenti: |ọ̃́|^(?), |⠞|^(?) itd.
• …

Glede na število negativnih segmentov:

• 1 negativni segment: | |^(?), |c|^(?), |č|^(?), |f|^(?), |h|^(?), |i|^(?), |j|^(?), |k|^(?), |l|^(?), |m|^(?), |n|^(?), |r|^(?), |s|^(?), |š|^(?), |t|^(?), |u|^(?), |v|^(?), |w|^(?), |x|^(?), |y|^(?), |z|^(?), |ž|^(?), |C|^(?), |Č|^(?), |E|^(?), |F|^(?), |G|^(?), |H|^(?), |I|^(?), |J|^(?), |K|^(?), |L|^(?), |M|^(?), |N|^(?), |S|^(?), |Š|^(?), |T|^(?), |U|^(?), |V|^(?), |W|^(?), |X|^(?), |Y|^(?), |Z|^(?), |Ž|^(?), |!|^(?), |€|^(?), |'|^(?), |(|^(?), |)|^(?), |=|^(?), |/|^(?), |?|^(?), |+|^(?), |*|^(?), |,|^(?), |;|^(?), |.|^(?), |:|^(?), |-|^(?), |–|^(?), |ſ|^(?), |ù|^(?), |⠠|^(?), |⠊|^(?), |⠚|^(?), |⠞|^(?) itd.
• 2 negativna segmenta: |a|^(?), |b|^(?), |d|^(?), |e|^(?), |g|^(?), |o|^(?), |p|^(?), |q|^(?), |A|^(?), |D|^(?), |O|^(?), |P|^(?), |Q|^(?), |R|^(?), |#|^(?), |@|^(?), |ẹ́|^(?) itd.
• 3 negativni segmenti: |g|^(?), |B|^(?), |&|^(?), |æ|^(?), |ø|^(?), |œ|^(?) itd.
• 4 negativni segmenti: |∯|^(?) itd.
• …

Načeloma ni omejitve, največ koliko segmentov lahko ima znamenje, vendar veliko število segmentov zmanjšuje berljivost, še posebej pri majhnih fontih. V slovenščini se izven matematične notacije uporabljajo znamenja do okoli štirih pozitivnih in treh negativnih segmentov, vendar je tudi to že redko in se ne pojavlja hkrati. Brajica ima vedno le en negativni segment ter do šest (šesttočkovna brajica – ⠿) oz. osem (osemtočkovna brajica – ⣿) pozitivnih segmentov, saj vsaka brajeva pika predstavlja en segment. Število segmentov v reprezentaciji v vizualnem prenosniku je odvisno od načina prikaza.

Toynbee ploščica v New Yorku ima zapolnjene negativne segmente znotraj pozitivnih segmentov, npr. v O, B, D in A.

Določene stilistične pisave lahko izpuščajo negativni segmenti (luknje) znotraj pozitivnih segmentov, tako da je namesto luknje v |A|^(?) ta zapolnjena. V takem pimeru ima vsako znamenje le en negativni segment. Tak primer je prikazan na sliki. V latinici tako pisanje načeloma ne povzroča dvoumnosti. Primer bi lahko bil npr. |ů|^(?) in |u̇|^(?), pa še tu je razlika vseeno opazna zaradi različnih velikosti razločevalnih znamenj.

Primer, kjer ima vsako znamenje le en negativni segment.

Poteza

Pozitivne segmente je smiselno deliti še dalje na manjše dele, kar je tudi ključno za definiranje glave in kode, najpomembnejšega grafetičnega koncepta. Grafonomično pisanje omogoča lahko razdelitev segmentov dalje na grafonomične poteze. Vsaka poteza je neprekinjena in lahko torej predstavlja le en segment, če se pa več potez stika, pa skupaj tvorijo en segment.

Težava je, da je za neko splošno definicijo poteze, neke grafetične poteze, potrebno razširiti to tudi na tipografsko pisanje, ki nima nekega produkcijskega ekvivalenta grafonomični potezi. Do sedaj ni bilo podane nobene natančnejše definicije, kako posplošiti definicijo na obe vrsti pisanja. Na prvi pogled se zdi zelo lahko določiti, kaj točno je poteza. Načeloma je to del odseka brez ostrih kotov, ki je približno stalno enake širine. V resnici je zelo težko natančno definirati grafetično potezo, npr. koliko potez ima |o|^(?)? Ali gre ena okrog in okrog ali sta nekako dve, ker oblika preveč zavija? Kje natanko je meja med potezama v |r|^(?)? Ali je spodnji del v celoti del ravne linije ali je tudi del vijuge? Ali je |L|^(?) iz dveh potez ali ene?

Pogosto se definira potezo po principu, ki stereotipizira glavo znamenja, tj. jo naredi kar se da dolgo, navpično in ravno. Zaradi tega se spodnji del |r|^(?) običajno ne prišteva kljukici in je |o|^(?) sestavljen iz več potez. Nadvse zanimiva je tudi najbolj pogosta delitev |l|^(?) na poteze, saj se zaradi boljšega ujemanja z grafematičnimi pravili deli na dve potezi in je glava le spodnji del celotnega znamenja. Ravno zaradi tega prilagajanja pravilom je ključno, da se najde zadovoljivo definicijo poteze, saj na tem sloni zelo velik del grafetike in grafematike.

Elementarni deli

Soroden koncept v grafetiki, ki poskuša premostiti to razliko med načinoma pisanja, so elementárni déli. Načeloma se obravnava, da obstajajo trije tipi elementarnih delov: ravna linija, krivulja in pika. Taka razdelitev se sicer zdi smiselna, vendar ni bila nikjer natančno definirana. Predvsem je tu problematična pika. Segmenti, kot je |.|^(?), običajno niso povsem okrogli, ampak vseeno malo ovalni ali pravokotni, običajno po višini, redkeje (npr. v krepkem Arialu) pa po širini. Kaj torej preprečuje, da bi se te obravnavalo kot zelo kratke črtice? Še en očiten primer pomanjkljivosti take razlage je predpostavka, da je vsaka osnovna oblika sestavljena iz potez oz. potezam podobnim delov in so v nasprotnih primerih ti trije elmentarni deli povsem neučinkoviti za delitev segmentov. Črko A z zapolnjenim notranjim negativnim segmentom (luknjo), kot je pikazano na Toynbee ploščici, je nemogoče smiselno razdeliti v celoti na elementarne dele, saj se zgornji del trikotne oblike ne more smiselno uvrstiti pod nobeno izmed teh treh kategorij. Prav tako ni znana obravnava serifov; oglati serifi so definitivno podobni samostojnim elementarnim delom.

Kljub pomanjkljivostim je tu podanih nekaj primerov vsakega elementarnega dela:

• Pike: |.|^(?), celoten zgornji segment v |i|^(?), celoten spodnji segment v |?|^(?), zgornji del v |,|^(?) itd.
• Ravne črte: |l|^(?), celoten spodnji segment v |i|^(?), oba dela v |V|^(?), |/|^(?), zgornji del v |J|^(?) itd.
• Krivulje: |c|^(?), |O|^(?), zgornji del v |2|^(?), spodnji del v |J|^(?) itd.

V latinici se pike večinoma pojavljajo kot samostojni segmenti, izjeme so bolj ali manj le vejice in narekovaji v določenih različicah pisave, predvsem serifnih. Deli drugih dveh tipov se pogosto vežejo z deli istega tipa, npr. |w|^(?), |N|^(?) oz. |8|^(?), |s|^(?), kot tudi drugega, npr. |U|^(?), |G|^(?), |p|^(?) in |f|^(?).

Dodatne lastnosti elementarnih delov

Za nedvoumno določitev osnovne oblike preko lastnosti, ki jih ima, ni dovolj zgolj poznavanje njenih segmentov in delov, ampak tudi, kakšne so značilnosti posameznega dela, in kako se povezujejo med seboj. Znamenja |L|^(?), |+|^(?), |V|^(?), |X|^(?) in |T|^(?) so vsa sestavljena iz enega negativnega in enega pozitivnega segmenta, ki je sestavljen iz dveh ravnih črt, a so kljub temu drugačna.

Ravne črte potekajo v neki določeni smeri, vzporedno z neko navidezno premico. Izbira je povsem neodvisna od smeri osi. Črta je lahko vzporedna z osjo, npr. v |-|^(?) ali |_|^(?), lahko je nanjo pravokotna, npr. v |||^(?) ali |!|^(?), lahko pa pod nekim drugim kotom, npr. v |/|^(?) in |V|^(?). V drugem primeru je črta pokônčna, v tretjem primeru pa pošévna. Poševna poteza je rastóča, če se viša vzdolž osi, npr. |/|^(?), drugače je padajóča, npr. |\|^(?). Dodatno se ravne črte razlikujejo tudi po dolžini; razlika med |-|^(?), |–|^(?) in |—|^(?) je zgolj v dolžini črte, tako kot med |l|^(?) in |ı|^(?).

Glavna značilnost krivulj je, da zavijajo. Razlikujejo pa se lahko v tem, kam zavijajo, za kolikšen kot, in kako hitro. Krivulja, ki nadaljuje ravno črto ali drugo krivuljo, jo lahko nadaljuje v smeri urinega kazalca ali v obratni smeri urinega kazalca. V prvem primeru nadaljuje črto tako kot v |s|^(?) ali |ʃ|^(?), v drugem pa kot v |ƨ|^(?) in |ʅ|^(?). Če ne nadaljuje drugega dela, potem je potrebno določiti začetno smer poteze, npr. v |c|^(?) poteza najprej potuje navzgor in nato začne zavijati v obratni smeri urinega kazalca oz. najprej potuje navzdol in začne zavijati v smeri urinega kazalca – obe razlagi sta grafetično pravilni.

Kot, ki ga krivulja opiše, je lahko tudi različen. V |r|^(?) krivulja opiše le pravi kot, tj. se spremeni iz poteze, pravokotne na os, v potezo, vzporedno z osjo. V |n|^(?) krivulja opiše $180^{\circ }$, saj je najprej pravokotna na os, nato z njo vzporedna in nato spet pravokotna. V |d|^(?) in |p|^(?) krivulja opiše več kot $180^{\circ }$, saj sta tako konec kot začetek poševna. V primerih, kot je |c|^(?), opiše krivulja $360^{\circ }$ oz. je konec enako usmerjen kot začetek. V takih primerih se lahko krivulja sklene in uklešči en negativni segment, kot je to v |o|^(?). Razlaga, da je v |o|^(?) en elementarni del, je sicer iz takega vidika smotrna, vendar se običajno obravnava, da ima tako glavo kot kodo, torej bi moral biti vsaj iz dveh elementarnih delov, ki so načeloma nedeljivi.

Ukrivljenost, tj. kako hitro krivulja spreminja smer, se lahko tudi razlikuje. Če je ukrivljenost $0\ {\text{m}}^{-1}$, potem je to ravna črta. Večja, kot je vrednost, bolj je ukrivljena krivulja. Krivulja v |C|^(?) ima manjšo ukrivljenosti kot kivulja v |c|^(?), saj porabi več prostora, da napravi zavoj za enak kot. Natančnejša obravnava v resnici zahteva, da se ukrivljenost obravnava kot funkcijo v odvisnosti od točke vzdolž krivulje, saj se ukrivljenost spreminja med samo krivuljo. Dokler je taka funkcija zvezna, tj. vzdolž krivulje ne pride do ostrih točk, kjer ukrivljenost ni določljiva, oz. krivulja ne doseže ukrivljenosti $0\ {\text{m}}^{-1}$, je to ena krivulja, drugače pa preide ali v ravno črto ali v drugo krivuljo.

Pike so preprostejše in se jim lahko določa le velikost, npr. |·|^(?) je manjša od |⦁|^(?).

Stiki elementarnih delov

Elementarni deli se lahko povežejo na različne načine, da tvorijo skupni segment, kar spreminja obliko znamenja. Pri tem je potrebno določiti, kje se dela stikata in kako se dela stikata. Dela se lahko stikata tako, da se stikata na koncu obeh delov kot npr. v |v|^(?), lahko se en konec enega stika sredine drugega dela, npr. v |T|^(?), lahko pa se stikata drug drugega na sredini, kot npr. v |+|^(?). Glede na način stika je ta lahko oster, pri čemer se dela sekata, lahko pa je postopen, pri čemer se dotikata. V prvem primeru pri stiku oba dela nista vzporedna, tj. v |L|^(?) je en del vodoraven, en pa navpičen. V drugem primeru sta pri stiku oba dela vzporedna, tj. v |J|^(?) sta ravna črta in krivulja ob stiku vzporedni, saj sta obe navpični. Dotikanje je možno le, če je vsaj eden izmed delov krivulja, saj bi se ob stiku ravni črti ali prekrivali ali bi bila ena podaljšek druge, kar pa se obavnava le kot eno daljšo ravno črto. Tako je možnih šest različnih vrst stikov, s posebnim stikom s piko:

• Sekanje na koncih, npr. v |V|^(?), |N|^(?), |L|^(?), |D|^(?), |Y|^(?), |*|^(?) itd. – stik izgleda kot oster kot.
• Sekanje na koncu enega in na sredini drugega, npr. v |T|^(?), |K|^(?), z vodoravno črto v |A|^(?), |H|^(?) itd. – stik izgleda, kot da en del izhaja ali štrli iz drugega.
• Sekanje na sredini, npr. v |X|^(?), |+|^(?), |Q|^(?), |×|^(?), |t|^(?) itd. – stik izgleda kot križec.
• Dotikanje na koncih, npr. v |s|^(?), |J|^(?), |U|^(?), s krivuljo v |t|^(?) itd. – stik izgleda kot začetek zavijanja brez ostrih kotov.
• Dotikanje na koncu enega in na sredini drugega, npr. v |r|^(?), z levo ravno črto v |n|^(?), |b|^(?), |ф|^(?) itd. – stik izgleda kot razcep na avtocesti, ko se en del razcepi na več.
• Dotikanje na sredini, npr. v |𝒳|^(?) v nekaterih pisavah, drugače redek – stik izgleda kot približanje in nato oddaljitev delov drug od drugega.
• Posebne vrste je stik s piko, npr. v |,|^(?), ki ne more biti opredeljen niti kot sekanje niti kot dotikanje, saj pika nima neke usmerjenosti, kateri bi lahko drug del bil vzporeden. Načeloma se drugim delom dodajajo le na koncu.

Na isti točki se lahko stika tudi več delov, kot je to zelo očitno v |Y|^(?) in |*|^(?), vendar tudi na sredini |m|^(?) (dve krivulji in ravna črta). Če je eden izmed delov krivulja, se lahko tudi večkrat dotikata kot npr. v |e|^(?) ali |ø|^(?). V slovenščini sicer ni pomembno, kje točno na sredini poteze pride do stika, npr. v IPI pa se razlikuje med |˦|^(?), |˧|^(?) in |˨|^(?), čeprav bi se lahko vse tri stike opredelilo kot sekanje na koncu enega in na sredini drugega.

Definicija poteze

S pomočjo ugotovljenega glede elementarnih delov bi se lahko poskusilo zasnovati definicijo grafetične poteze, ki temelji na definiciji elementarnih delov, upošteva neko splošno prepričanje o tem, kaj je poteza, in se čim bolj ujema z dosedanjo razdelitvijo na glavo in kodo, kjer bi glava bila obravnavana kot ena poteza, koda pa kot vse ostalo v znamenju – tj. kot ena ali več potez oz. segmentov. Grafetična poteza je tako vmesna stopnja med elementarnimi deli in segmenti. Vsako potezo sestavlja več elementarnih delov, več potez skupaj pa sestavlja en segment. Določiti je torej potrebno, kateri stiki povezujejo dele v potezo, kateri pa ne.

Načeloma se v eni potezi ne nahajajo ostre točke. Sekanje v vsakem primeru ustvari ostre točke v obliki segmenta, zaradi česar ti stiki ne povezujejo delov v potezo. Za to je tudi veliko podpore v dosedanji delitvi, |v|^(?) ima za glavo levo poševno črto, za kodo pa desno, |k|^(?) ima za glavo navpično črto, poševni pa sta koda, |z|^(?) ima za glavo poševno črto, za kodo pa ostali dve, |x|^(?) ima za glavo naraščajočo črto, padajoča črta pa je koda. V vseh teh primerih je stik sekanje.

Glede dotikanja bi se lahko enako posplošilo, da se pri stiku ne pojavljajo ostre točke. Tako je edini tip stika, ki bi dele povezoval v poteze, dotikanje na koncih. Glava v |f|^(?) se obravnava kot |ſ|^(?), torej skupek ravne črte in krivulje, ki se dotikata na koncih. Podobno je pri |j|^(?) celoten spodnji segment |ȷ|^(?) del glave. To podpira tudi delitev v |g|^(?), |t|^(?), |ß|^(?), |a|^(?) in |e|^(?). Temu pa nasprotuje razdelitev |s|^(?), |l|^(?) in |o|^(?), ki se obravnavajo, kot da imajo kodo in niso sestavljeni zgolj iz glave. Taka delitev na glavo in kodo pri slednjih dveh se ne ujema niti z delitvijo na elementarne dele, saj ni razloga, da bi se segmenta delilo na več delov, saj je |l|^(?) povsem upravičeno le ena ravna črta, tako kot v |b|^(?) ali |d|^(?), za |o|^(?) pa tudi ni razloga, da bi se ga obravnavalo drugače kot eno sklenjeno krivuljo. Od teh treh izjem je le |s|^(?) v resnici sestavljen iz več delov, pa še tu je edina taka izjema, kar pa tudi ni povsem upravičeno, saj je edina razlika v obravnavi zgolj to, ali ima |s|^(?) kodo ali ne, in glede na to, da sta po taki obravnavi tudi |l|^(?) in |o|^(?) ostala brez kode, ni smiselno vztrajati pri tem, da jo |s|^(?) ima. Vse tri se tako povsem upravičeno obravnava kot sestavljene iz zgolj ene poteze, čeprav to napravi nekoliko več izjem v grafotaktiki.

Dotikanje na koncu enega in na sredini drugega dela je upravičeno izključeno iz povezovanja delov v poteze, npr. v |n|^(?) je obravnavano, da je le leva ravna črta glava, ostalo pa koda, v |b|^(?) je le ravna črta glava, ostalo pa koda itd. Za dotikanje na sredini in stik s piko v dosedanji obravnavi ni bilo takih primerov, torej se opore ne more iskati v delitvi na glavo in kodo. Glede na to, da dotikanje na sredini ustvari ostre točke, ga je smotrno tako tudi obravnavati, torej tak stik ne povezuje delov v potezo. Pri stiku s piko je spremenljivo, ali povzroča stik ostre točke in zaenkrat ni znanega nekega dobrega razloga, da bi se obravalo, kot da združuje dela v eno potezo, ali obratno.

Grafétična potéza je potemtakem definirana kot vsi elementarni deli, ki so med seboj povezani z dotikanjem na koncih. Glede na to, da so že elementarni deli zaenkrat nepopolno in nenatančno definirani, tudi ta definicija ni popolna. Geometrijsko točno določene meje tudi niso še določene. Taka definicija se dobro prekriva tudi s Primusinimi linijami, le da ona tudi obravnava |o|^(?) kot dve liniji. Nekaj primerov:

• |b|^(?) je sestavljen iz dveh potez, ene iz ravne črte in ene iz krivulje.
• |c|^(?) je sestavljen iz ene poteze iz krivulje.
• |h|^(?) je sestavljen iz dveh potez, ene iz daljše ravne črte in ene iz krajše ravne črte in krivulje.
• |9|^(?) je setavljena iz ene poteze iz krivulje.
• |j|^(?) je sestavljen iz dveh segmentov; zgornji je sestavljen iz ene poteze iz pike, spodnji segment pa iz ene poteze iz ravne črte in krivulje.
• |*|^(?) je sestavljen iz petih potez, vsaka iz ene ravne črte.

Delitev segmentnega prostora

Kljub vsem do sedaj obravnavanim značilnostim se vseeno pojavljajo primeri, ki bi bili opisani enako, čeprav se dojemajo kot različne osnovne oblike, npr. |,|^(?) in |’|^(?), |i|^(?) in |!|^(?) ter |p|^(?) in |b|^(?). Zaradi tega je potrebno določiti tudi pozicijo po višini. Višína je razsežnost osi, ki je pravokotna na os, tj. |¯|^(?) je višje od |–|^(?), ki je višje od |_|^(?), medtem ko sta |–|^(?) in |–|^(?) na enaki višini, čeprav se eden pojavlja levo od drugega. V primeru |,|^(?) in |’|^(?) je celoten segment v drugem primeru višje, v primeru |p|^(?) in |b|^(?) je le ravna črta v drugem primeru višje, v primeru |i|^(?) in |!|^(?) pa je razmerje med segmentoma različno, saj je v prvem primeru pika nad črto, v drugem primeru pa pod črto. Segmentni prostor je tako smiselno deliti na manjše dele. V vseh pisavah se tak prostor deli glede na skupne višine znamenj, nekatere kompleksnejše pisave, kot sta hangul in simboli KJKV, pa zahtevajo še dodatno delitev, ki ni odvisna od skupnih višin.

Glede na skupne višine znamenj

Prikaz navideznih črt v latinici.ascender height = zgornja črtacap height = črta verzalke median = srednja črtabaseline = osnovnicadescender height = spodnja črta x-height = srednji črkovni prostor

Ko se gleda vrstico zapisanega besedila, se lahko opazi, da večina znamenj sedi na neki navidezni črti, pod katero se večina ne spušča, v drugih pisavah redkeje lahko tudi visijo z neke navidezne črte, nad katero se večina ne dviga (npr. v Kijevskem misalu). Ta črta se imenuje osnôvnica, osnôvna čŕta ali črkôvna čŕta. Latinična znamenja, ki se vseeno spuščajo tudi pod to črto, se spuščajo do nižje navidezne črte, ki se imenuje spódnja čŕta, npr. |p|^(?) in |g|^(?). Prostor med osnovnico in spodnjo črto se imenuje spódnji črkôvni prôstor. Navidezna črta, pod katero se veliko malih črk konča, se imenuje srédnja čŕta. Prostor med osnovnico in srednjo črto se imenuje srédnji črkôvni prôstor. Obstaja tudi zgórnja čŕta, do katere se raztezajo ascenderji, kot v |b|^(?) ali |l|^(?); prostor med srednjo in zgornjo črto se imenuje zgórnji črkôvni prôstor. Obstaja še ena črta, ki se imenuje čŕta verzálke, do katere segajo velike črke. Ta je zelo blizu zgornje črte, vendar običajno nižja zaradi razločevanja med velikim I in malim L v veliko enodebelnih pisavah. To je zelo očitno, kadar sta skupaj, npr. v |Ilirska Bistrica|^(?). Nekatere pisave tega ne razločujejo, npr. Arial ali Helvetica, kjer je višina enaka: |Ilirska Bistrica|^(?) oz. |Ilirska Bistrica|^(?). Razlikovanje med zgornjo črto in črto verzalke kot izogib enaki obliki velikega I in malega L je opcijsko, tako kot je opcijsko razlikovanje med tonemi v govorjeni slovenščini. Razlikovanje je sicer lahko tudi drugačne narave, npr. z dodajanjem serifov velikemu I ali kljukice malemu L. Črta verzalke ima torej zelo majhen pomen za razlikovanje alografov, bistveno manjši od ostalih črt.

Znamenja običajno ne segajo nižje od spodnje črte ali višje od zgornje. Izjema so znamenja z razločevalnimi znamenji, npr. v slovenščini pogosti |Č|^(?), |Š|^(?) in |Ž|^(?), pa tudi |Ć|^(?) imajo razločevalna znamenja, ki segajo nad zgornjo črto; za seganje pod spodnjo črto je primer iz IPE |p̪|^(?). Višina segmentnega prostora je običajno obravnavana kot razdalja med spodnjo in zgornjo črto, vendar se zaradi takih primerov mora kdaj razširiti navzgor ali navzdol. Glede na to, da se lahko doda poljubno veliko razločevalnih znamenj je lahko tudi segmentni prostor različno velik; ob uporabi |á̬̤̰̹̺̄̀̆̇|^(?) ali česa podobnega se višina osi zelo razširi.

Znamenja pogosto segajo le v tiste črkovne prostore, kamor sega tudi glava znamenja, vendar je to pravilo zelo velikokrat kršeno. Skoraj vedno ne drži, če ima znamenje več segmentov, saj se ti pogosto nahajajo v drugih prostorih kot glava, npr. v |i|^(?) ali |č|^(?) se glava nahaja le v srednjem črkovnem prostoru, zgornja segmenta pa v zgornjem črkovnem pasu, v |ọ|^(?) pa je spodnji segment v spodnjem črkovnem prostoru, čeprav je glava le v srednjem. Lahko se zgodi, da tudi ena poteza znotraj istega segmenta kot glava sega v drug pas, v zgornjega npr. v |ƈ|^(?) ali |ʛ|^(?), pogosteje pa v spodnjega, npr. v |ɀ|^(?) ali |ę|^(?).

Kompleksnejša sestava

Primeri delitve segmentnega prostora v hangulu.

V pisavah, kot sta hangul in ideogrami KJKV, ni tako pomembno, do katere višine segajo znamenja, temveč kakšna je notranja razporeditev. V znamenju |한|^(?) je vidno, da je en skupek segmentov levo zgoraj, en segment desno zgoraj in en segment spodaj. Podobno je s simboli KJKV, npr. |晃|^(?) je setavljen iz dveh delov, zgornjega radikala 日 in spodnjega fonetičnega dela 光.

Delitev brajeve celice

Brajeva celica ima v sebi največ šest (šesttočkovna brajica) ali osem (osemtočkovna brajica) pik. Te se lahko pojavljajo le na posebej določenih mestih. Glede na pozicijo vzdolž osi se lahko pojavljajo v levem ali desnem stolpcu, tj. |⡇|^(?) ali |⢸|^(?), glede na višino pa v treh (šesttočkova brajica) oz. štirih (osemtočkovna brajica) vrsticah, tj. |⠉|^(?), |⠒|^(?), |⠤|^(?) ali |⣀|^(?), od teh se zadnja pojavlja le v osemtočkovni brajici. Taka omejitev omogoča v šesttočkovni brajici točno šest različnih mest, kjer se lahko pika nahaja, v osemtočkovni pa točno osem. Realizacija oz. pomanjkanje le-te je na vsakem mestu kontrastivna in spremeni alograf oz. grafem.

Delitev na glavo in kodo

Pri opazovanju znamenj, kot so |b|^(?), |j|^(?) ali |f|^(?) se lahko vidi, da se vsaj v latinici čez celotno višino ali večino višine znamenja razteza ena poteza, ki se tudi razteza po celotni višini srednjega črkovnega prostora. V |b|^(?) je to ista poteza kot v |l|^(?), v |j|^(?) ista poteza kot v |ȷ|^(?), v |f|^(?) pa ista poteza kot v |ſ|^(?). Ta poteza znamenja se imenuje gláva ali hásta (iz lat. hasta ’kol, palica’), ostale poteze v znamenju pa skupaj tvorijo kódo (iz vulg. lat. coda ’rep’). Ta delitev se uporablja načeloma le pri osnovnih alografih črk (malih črkah), saj je tam pomemben koncept višine in razvrstitev po višinski lestvici, kar predstavlja podoben koncept kot sonornost v glasoslovju.

Glava

Načeloma ima vsaka mala črka glavo, tj. potezo v znamenju, ki se po najkrajši poti razteza čez celoten srednji črkovni prostor in se lahko razteza tudi v druge prostore, npr. |a|^(?), |v|^(?), |h|^(?), |p|^(?). Edina pogostejša izjema v slovenščini je |g|^(?), kjer se nobena poteza ne razteza čez celoten srednji črkovni prostor, zaradi česar se v višinski lestvici uporablja drugi alograf, tj. |g|^(?). Druge redkejše male črke, ki se redko uporabljajo v slovenščini in še to le zaradi tega, ker se pri prevzemanju lastnih imen zapis ohranja, so med drugim ež |ʒ|^(?) v abecedi Mednarodne romske unije, joh |ȝ|^(?) iz škotščine, |ǃ|^(?) (U+01C3^(?) in ne klicaj) in |‼|^(?), ki se pojavljata pri besedah, prevzetih iz kojsanskih jezikov, okina (|‘|^(?)) v havajščini, saltiljo (|ꞌ|^(?)) v nekaterih mehiških jezikih ter v nekaterih transkripcijah, predvsem ajin in alef iz različih pisav in jezikov ter mehki in trdi znak iz jezikov, pisanih v cirilici.

Najkrajša razdalja v tem primeru pomeni, da poteza ne vijuga in je čim bolj pravokotna na osnovnico. Če je možno, je glava pokončna in ni zavita, kot npr. v |n|^(?) je glava ravna leva poteza, ne zavita desna. Temu sledi zavita poteza, ki je glava le v primeru, da ni možno najti pokončne glave, ki ni zavita, npr. v |e|^(?). V primeru, da znamenje ne more imeti pokončne glave, je glava poševna poteza, npr. v |v|^(?) ali |s|^(?). V primeru, da sta dve potezi enako, a obratno poševni, npr. leva in desna v |v|^(?), se običajno določi padajoča. To je bolj zaželeno, ker v ležečem slogu postaneta potezi različni in je leva običajno pod manjšim kotom glede na pravokotnico osnovnice kot desna, npr. v |v|^(?).

Dolga glava

Dôlga gláva se razteza čez več kot en črkovni pas. Najdaljša glava lahko zaseda vse tri črkovne prostore, vendar je to redko. Taka primera sta npr. eš |ʃ|^(?) in v grščini in IPI beta |β|^(?). Tudi kadar zaseda dva črkovna prostora je v latinici poševna le v |y|^(?) in redkem latiničnem |ꭓ|^(?). Veliko pogosteje je pokončna in zaseda dva črkovna pasova:

• Srednji in zgornji črkovni pas: |b|^(?), |d|^(?), |k|^(?), |h|^(?), |t|^(?), |f|^(?), |l|^(?), |ß|^(?) itd.
• Srednji in spodnji črkovni pas: |p|^(?), |g|^(?), |j|^(?), |q|^(?), |y|^(?) itd.

Glede na zavitost glave se znamenja z dolgo kodo delijo tako:

• Ravna: |b|^(?), |d|^(?), |k|^(?), |h|^(?), |l|^(?), |p|^(?), |q|^(?) itd.
• Zavita zgoraj: |f|^(?), |ß|^(?) itd.
• Zavita spodaj: |t|^(?), |g|^(?), |j|^(?), |y|^(?) itd.

Problematična je klasifikacija |l|^(?). Do sedaj se je obravnaval kot sestavljen tako iz glave kot iz kode, kar je povzročilo, da je glava kratka kot v |ı|^(?). Čeprav je to grafematično bolj smiselno, nima veliko grafetične podlage. Tako razdelitev se zagovarja predvsem zaradi tega, ker mora vsako znamenje imeti tudi kodo in ker taka oblika glave obstaja tudi v |i|^(?) ali |n|^(?), vendar grafetično ni razloga, da bi se eno ravno črto delilo na dva dela; potemtakem bi se tudi |f|^(?) ali |t|^(?) obravnavalo, kot da imata kratko glavo in kodo, v slovenščini tudi druge z dolgo glavo, saj se lahko koda pojavlja v več kot le enem črkovnem prostoru, npr. v |ž|^(?). Prav tako je pod tako obravnavo le |l|^(?) tak, ki ima pokončno ravno črto za kodo. Grafetično je torej bolj smiselno obravnavati znamenje kot da je brez kode in z dolgo glavo.

Kratka glava

Krátka gláva je omejena le na srednji črkovni pas. V teh primerih je v več znamenjih tudi poševna, tj. nimajo pokončne poteze, ki bi se raztezala čez celoten srednji črkovni prostor. Črke s poševno glavo, ki so pogostejše v slovenščini, so |v|^(?), |s|^(?), |š|^(?) |z|^(?), |ž|^(?) in nekoliko redkejši |x|^(?) in |w|^(?), od teh je le v |s|^(?) glava zavita, v drugih pa ne.

Ostale črke imajo pokončno kratko glavo, ki je ali zavita ali ne:

• Kratka pokončna ravna glava: |m|^(?), |n|^(?), |r|^(?), |i|^(?), |u|^(?)
• Kratka pokončna zavita glava: |e|^(?), |o|^(?), |a|^(?), |c|^(?), |č|^(?)

Tu sta problematična |c|^(?) in |č|^(?), saj se |c|^(?) obravnava, kot da nima glave kljub potezi, ki zadošča njeni definiciji. To se na primeru angleščine zagovarja s povezanostjo grafemov |c|^(?) in |k|^(?), njuno omejenostjo, v katerih pozicijah si sploh lahko kontrastrata, in tem, da se oba nanašata na fonem IPA: /k/. Grafetično ni na znamenju ničesar, kar bi nakazovalo na to izjemo in tudi v slovenščini sta oba grafema manj povezana in se ne nanašata ta isti fonem. Zaradi tega je to znamenje grafetično bolj primerno obravnavati, kot da ima kratko zavito glavo. Obravnava |c|^(?) kot znamenja z dolgo glavo je z vidika grafetike tako nesmiselno kot fonetična obravnava fonema IPA: /ɾ/, ST: /r/ ob nezapisanem polglasniku kot samoglasnika.

Koda

Ostale poteze poleg glave sestavljajo kodo znamenja. Ta je običajno sestavljena iz ene dodatne poteze, kdaj pa je znamenje sestavljeno tudi iz več kot dveh potez, zaradi česar ima koda potem dve (|k|^(?), |z|^(?), |đ|^(?)), tri (|č|^(?), |š|^(?), |m|^(?), |w|^(?)), štiri (|ž|^(?)), redko tudi več potez (npr. |ǚ|^(?) v pinjinu). Do sedaj je bilo predpostavljeno, da ni nobena črka brez kode. Najočitnejši protiprimer je že brezpični i |ı|^(?), ki se ga ne more razdeliti na dva dela, edina poteza pa je logično tako kot v |i|^(?) glava. Pri taki definiciji poteze in posledično glave, kot je prikazana tu, so taki primeri tudi |c|^(?), |o|^(?), |l|^(?), |s|^(?), dolgi s v bohoričici |ſ|^(?), ostri s |ß|^(?), o |ɔ|^(?) (npr. pri prevzemanju iz evejščine ali dagbanijščine), latinična jota |ɩ|^(?) (npr. pri prevzemanju iz mosijščine), zobni tlesk |ǀ|^(?) (pri prevzemanju iz kojsanskih jezikov), kapitelčni i |ɪ|^(?) (npr. pri prevzemanju iz bondoukoujske kulangščine), če se serifi ne obravnavajo kot svoje poteze, in prezrcaljeni r s trnkom |ɿ|^(?), ki se pojavlja v transkripciji mijaščine.

Koda je lahko v celoti levo ali desno od glave, lahko pa glavo seka oz. se nahaja nad ali pod njo:

• Levo: |d|^(?), |g|^(?), |u|^(?), |a|^(?), |q|^(?), |y|^(?) itd.
• Desno: |b|^(?), |k|^(?), |h|^(?), |p|^(?), |v|^(?), |m|^(?), |n|^(?), |r|^(?), |w|^(?), |e|^(?) itd.
• Skozi: |t|^(?), |f|^(?), |x|^(?) itd.
• Nad: |j|^(?), |š|^(?), |i|^(?), |č|^(?) itd.
• Pod: |ọ|^(?) itd.
• Ostalo: |z|^(?), |ž|^(?)

Pri |z|^(?) se zgornja poteza nahaja levo, spodnja pa desno od glave. Pri |ž|^(?) se poleg tega nahajata še dve potezi nad glavo.

V vsakem znamenju se koda tudi načeloma pojavlja le v enem črkovnem pasu, npr. v |m|^(?) se koda pojavlja le v srednjem črkovnem pasu, v |j|^(?) pa v zgornjem črkovnem pasu. V slovenščini obstajajo izjeme, npr. v |ž|^(?), v katerem sta dve potezi kode v srednjem črkovnem pasu, dve v kljukici pa v zgornjem črkovnem pasu. Obstaja še veliko drugih izjem, npr. |ü|^(?), |ą|^(?), |đ|^(?) itd. Veliko takih primerov je z razločevalnimi znamenji, ki se tudi upoštevajo, saj spadajo pod isto osnovno obliko kot ostali del znamenja, npr. |é|^(?), |ǧ|^(?), |ọ́|^(?) itd.

Glavo sestavlja le ena poteza in je zato omejena na en segment. Koda nima take omejitve, saj je lahko sestavljena iz več potez, ki se pojavljajo v več segmentih. Tudi če je zgolj ena poteza, lahko tvori svoj segment, ločen od segmenta glave, kot npr. v |j|^(?). Koda je lahko tako intrasegmentna oz. znotrajsegmentna, kjer skupaj z glavo tvori en segment in se tako glave dotika, lahko je intersegmentna oz. medsegmentna, kjer tvori svoj segment (redkeje več), ločen od glave, lahko pa je intrasegmentno–intersegmentna oz. znotrajsegmentno–medsegmentna, kjer nekatere poteze kode tvorijo isti segment kot glava, druge pa tvorijo svoje segmente. Medsegmentne kode so običajno le nad ali pod glavo, saj bi drugače bile običajno obravnavane kot dve znamenji (|ŀ|^(?) sta dve znamenji), razen v redkih primerih, ko vmes ni presledka po celi višini, npr. v |ꜿ|^(?), kjer je pika levo od glave. Nekaj primerov:

• Znotrajsegmentna oz. intrasegmentna: |b|^(?), |d|^(?), |k|^(?), |h|^(?), |t|^(?), |f|^(?), |l|^(?), |p|^(?), |g|^(?), |v|^(?), |z|^(?), |m|^(?), |n|^(?), |r|^(?), |u|^(?), |e|^(?), |a|^(?), |q|^(?), |y|^(?), |x|^(?), |w|^(?) itd.
• Medsegmentna oz. intersegmentna: |i|^(?), |j|^(?), |č|^(?), |š|^(?), |ĺ|^(?), |ọ̑|^(?) itd.
• Znotrajsegmentno–medsegmentna: |ž|^(?), |ǧ|^(?), |ê|^(?), |ɨ|^(?) itd.

Odprtost

Glede na to, da se znotrajsegmentna koda običajno pojavlja le v enem črkovnem pasu, se lahko opazuje, ali se koda dotika dolge glave v zgornjem ali spodnjem črkovnem pasu, katera obsega glava. V |b|^(?) je koda v srednjem črkovnem pasu, glava pa se razteza tudi v zgornji črkovni pas, torej prihaja do stika na dnu glave. V |p|^(?) je koda prav tako v srednjem črkovnem pasu, vendar se glava razteza v spodnji črkovni pas, torej prihaja do stika na vrhu glave. Glede na to, da je znotrajsegmentna koda običajno v srednjem črkovnem pasu, je razporeditev več ali manj enaka kot to, ali se dolga glava razteza v zgornji ali v spodnji črkovni pas. Če se koda stika glave na vrhu glave, je znamenje odpŕto navzdôl, če se stika na dnu glave, pa je odpŕto navzgôr. Če se koda dotika glave v obeh pasovih (npr. v |đ|^(?)), je taka koda zapŕta.

Podobno se lahko razdeli tudi pri kratkih glavah, le da se tu gleda znotraj srednjega črkovnega prostora. Če se koda dotika v zgornji polovici pasu, kot npr. v |n|^(?), je znamenje odprto navzdol, če se dotika v spodnji polovici pasu, pa je odprto navzgor. Taka distinkcija, ko se znamenje sredi poteze dotika glave, vsaj v slovenščini ni kontrastivna, ampak je odvisna od kode. Ne obstaja znamenje, kjer bi se koda |ɿ|^(?) kot v |n|^(?) dotikala glave v spodnji polovici prostora, zato ni potrebno deliti srednjega črkovnega pasu na dva manjša dela. Kadar se dotika glave konec kode, je, če koda od stika poteka navzgor kot v |n|^(?), povezana proti vrhu glave in je tako znamenje odprto navzdol, če koda od stika poteka navzdol kot v |u|^(?), je povezana proti dnu glave in je tako znamenje odprto navzgor. Primeri, ko se koda dotika glave na več mestih kot v |a|^(?), je dotik tako na sredi glave kot kode ali prihaja do sekanja na sredini glave kot v |e|^(?) ali |x|^(?), je tako znamenje zaprto. Primeri stika na koncih glave, npr. |v|^(?) ali |z|^(?) so trivialnejši. Ker je stik na dnu glave v |v|^(?), je odprt navzgor, v |z|^(?) pa se koda stika na obeh koncih glave in je tako znamenje zaprto.

Če glava nima znotrajsegmentne kode, se lahko opazuje zavitost glave. Če je zavita zgoraj kot v |ſ|^(?) ali |ɿ|^(?), se ukrivlja navzdol, torej je odprta navzdol, če je zavita spodaj kot v |ȷ|^(?) ali |ɩ|^(?), se ukrivlja navzgor, torej je odprta navzgor. Če se ukrivlja navzgor in navzdol kot v |s|^(?) ali se ne ukrivlja kot v |i|^(?), je zaprta.

Nekaj primerov:

• Odprta navzgor: |b|^(?), |d|^(?), |k|^(?), |h|^(?), |j|^(?), |v|^(?), |u|^(?), |w|^(?)
• Odprta navzdol: |p|^(?), |g|^(?), |t|^(?), |f|^(?), |m|^(?), |n|^(?), |r|^(?), |q|^(?), |y|^(?)
• Zaprta: |l|^(?), |z|^(?), |ž|^(?), |s|^(?), |š|^(?), |i|^(?), |a|^(?), |e|^(?), |o|^(?), |c|^(?), |č|^(?), |đ|^(?), |x|^(?)

Različne pisave

Za razliko od glasoslovja se v pisoslovju pogosto razloča med različnimi pisavami. Glede na značilnosti oblike znamenj, kot so delitev segmentnega prostora, ali imajo znamenja glavo ter število segmentov in potez, se združuje zapise s podobnimi lastnostmi pod eno pisavo, npr. latinico, simbole KJKV, grško pisavo, arabsko pisavo itd., ki so ločeni od zapisov z drugačnimi lastnostmi, ki spadajo pod drugo pisavo. Tako razločevanje ni vezano na to, kako se izgovarja kako znamenje ali kakšno vlogo ima v jeziku (to je črkopis), pač pa zgolj po grafetičnih značilnostih. Zaradi tega lahko več jezikov uporablja eno pisavo, kar se tudi pogosto zgodi.

Vennov diagram osnovnih velikih črk latinice, cirilice in grške pisave. Znamenja na sredini obstajajo v vseh treh prisavah.

Podobne ločitve sicer obstajajo tudi v glasoslovju, npr. delitev na jezike s kliki (npr. zulujščina) in tiste brez njih (npr. slovenščina) je ekvivalentna razlikovanju med pisavami. V resnici ne ena ne druga delitev ni povsem grafetična, ampak že posega v grafematiko. Latinica, cirilica in grška pisava imajo zelo podobne značilnosti in si celo delijo nekatera znamenja, ampak so vseeno obravnavane kot svojevrstne. Po obliki so latinični A, grška alfa Α in cirilični А enaki in jih predstavlja isto znamenje, tj. |A|^(?). Ostala znamenja v vseh treh pisavah tudi grafetično ne izstopajo od drugih latiničnih znamenj in jih nekdo, ki ne pozna nobene izmed pisav, ne bi prepoznal kot pripadajoče drugi pisavi.

Posamezni zapis mora torej imeti tudi dovolj veliko prekrivnost znamenj z ostalimi zapisi v neki pisavi, da se uvršča pod isto pisavo. Ni natančno določeno kolikšen mora biti, in je tudi odvisno, s kakšnimi zapisi se primerja. Nekaj zapisano s sodobnim slovenskim črkopisom v primerjavi z nečim, zapisanim s sodobnim hrvaškim črkopisom, ima veliko prekrivnost, z nečim, ki je zapisano s sodobnim angleškim črkopisom že manj, v primerjavi z zapisom taščine pa še veliko manj.

Latinica

Slovenščina se je že od časa Brižinskih spomenikov (972–1039) zapisovala v latinici. Latínica oz. latínična pisáva (kot poenostavitev Hericckovega sistema tudi rímska pisáva) se je uporabljala za zapis vseh rokopisov, zapisanih v slovenščini, ter za pisanje bohoričice, dajnčice in današnje slovenice (prilagojene gajice). Opredelitev metelčice je nekoliko težja, saj so črke za zapis IPA: /t͡ʃ, ʃ, ʃt͡ʃ, ʒ, z, e/, ST: /č, š, šč, ž, z, e/ podobne cirilskim |ч|^(?), |ш|^(?), |щ|^(?), |ж|^(?), |з|^(?) in |є|^(?), medtem ko so črke za zapis IPA: /b, d, f, ɡ, x, i, j, k, l, m, n, p, ɾ, s, t, u, ʋ/, ST: /b, d, f, g, h, i, j, k, l, m, n, p, r, s, t, u, v/ podobne latiničnim, ki so v uporabi tudi v slovenici; mala |k|^(?) in |t|^(?) imata latinični obliki in ne ciriličnih |к|^(?) in |т|^(?) za veliki črki |K|^(?) in |T|^(?), ki sta pisavama skupni. Zaradi prevlade črk, podobnim latinici, je smiselno znamenja metelčice prav tako obravnavati kot latinico.

Latinica se je razvila iz egipčanskih hieroglifov, ki je nastala v četrtem stoletju pr. n. št. Najstarejši znani zapisi so zapisi na kostnih tablicah, posodah in pečatnih odtisih, ki so nastali med 3200 in 3400 pr. n. št., najdeni v grobnici U-j na pokopališču Umm el-Quaab blizu Abidosa. Okoli 1900–1800 pr. n. št. se je iz egipčanskih hieroglifov razvila protosinajska pisava, od katere obstajata dva zapisa v Wadi el-Holu blizu Luxorja v današnjem Egiptu in mlajši zapisi v Serabit el-Khadimu na Sinajskem polotoku. Iz nje se je razvila feničanska pisava (zgodnji zapisi se imenujejo tudi protokanaanska pisava), od katere je prvi daljši zapis na Ahiramskem sarkofagu iz zgodnjega desetega stoletja pr. n. št. Njihovo pisavo so prevzeli in svojemu jeziku prilagodili Grki v grško pisavo (ki je takrat bila drugačna kot današnja), od katere je prvi zapis iz okoli 770 pr. n. št. v grobnici blizu Osteria dell' Osa blizu latinskega mesta Gabii, uporabljali pa naj bi jo že vsaj od devetega stoletja pr. n. št., saj je že takrat izkazovala precej variantnosti. Evbojska različica, ki so jo prinesli kolonisti na Apeninski polotok, so tamkajšnji prebivalci, predvsem Etruščani, prevzeli in adaptirali v stare italske pisave. Latinica se je razvila ali direktno iz evbojske pisave ali preko starih italskih pisav, s prvim zapisom v latinskem jeziku v 7. stol. pr. n. št.

Po Herricku latinica ne predstavlja ene pisave, ampak predstavlja rod pisav, ki ga imenuje romanoídne pisáve, ki skupaj s ciriloidnimi in helenoidnimi pisavami sestavlja helénsko družíno pisáv. Rod se deli na štiri pisave: novorimsko, starorimsko, frakturno in gelsko. Zapisa sodobne slovenščine sicer ne navaja, vendar bi se uvrstil pod nôvorímske pisáve, tako kot npr. za zapis sodobnega hrvaškega, češkega, angleškega, španskega, švedskega in turškega jezika. Pod starorimske pisave uvršča pisavo za zapis latinice, ki nima malih črk, pod frakturno uvršča frakturno nemško pisavo (oz. bi se to lahko razširilo na celotno gotico), pod gelsko pisavo pa uvršča gelsko irsko pisavo.

Latinica je res širok pojem in zajema tudi pisave, ki nimajo vseh že omenjenih značilnosti. Starorimska pisava nima malih črk, zaradi česar koncept glave in kode ne vpliva enako na grafotaktične omejitve. Delitev segmentnega prostora je tudi enostanejša, vendar je večina značilnosti starorimske pisave uporabna tudi za analizo velikih črk. Slovenščina se z novorimsko pisavo zapisuje že od 16. stoletja; Abecedaꝛium vnd der klein Catechiſmus In der Windiſchen Sprach je še zapisan v gotici (natančneje v schwabacherju), naslednje knjige pa slovenščino zapisujejo z novorimsko pisavo.

Prva izmed romanoidnih pisav je bila starorimska in je to tista, ki se je prvič zapisala v 7 stol. pr. n. št. Črke z ascenderji in descenderji se pojavijo v tretjem stoletju našega štetja z pôlunciálno pisávo, ki se je razvila iz unciálne pisáve (iz lat. uncia ’unča, inč’), ki se je razvila in rustikálne pisáve (iz lat. rusticus ’preprost, kmečki’), ta pa iz trajánske pisáve (iz lat. Traianus ’Trajan’). Po razpadu Zahodnorimskega cesarstva se je uporabljalo več različnih pisav, iz katerih se je že v osmem stoletju razvila karolínška minúskula, predvsem iz merovinške in germanske minuskule, s prvim zapisom iz leta 770. Brižinski spomeniki so zapisani v karolinški minuskuli, kot so tudi Heiligenkreuški števniki. Karolinška minuskula se je nato razvila v prótogótico (iz stgr. πρωτο- (prōto-) ’prvi’ + nem. gotisch ’gotski’ + -ica), v kateri je zapisan pozdrav Ulricha Lichtensteinskega. herrick nobene izmed teh pisav oz. različic pisave ne obavnava in ni jasno, ali bi jih obravnaval kot samosvoje pisave ali kot različico kake druge pisave. Kasnejši rokopisi so vsi zapisani v gotici, Rateški rokopis v različici textura quadrata, Videmski rokopis, Starogorski rokopis in Černjejski rokopis v kurzivni gotici, Stiški rokopis in Škofjeloški rokopis pa v različici gothica bastarda.

Novorimska pisava je nastala deloma po zgledu humanistične pisave, ki se je zgledovala po karolinški minuskuli, deloma po takratni gotici in je nekatere značilnosti prevzela od ene, nekatere pa od druge. Oblikovala se je v Italiji v 15. stoletju, vzporedno z uvajanjem tiska na tistem področju. Prvi novorimski font naj bi oblikoval Johann of Speyer leta 1469 v Benetkah, kateremu sledi Nicolas Jensen leta 1470. Kurzivna tiskana pisava in pisane črke podobno temeljijo na gotici in humanistični pisavi, za kar gl. poglavje o grafematični alogafiji. Takratna pisava je še vedno povsem zlahka berljiva za razliko od npr. gotice, ki je tako drugačna, da povzroča težave ljudem, ki se le tu in tam z njo srečajo.

Brajica

Latinica je glavni način zapisa, ki poteka preko vizualnega prenosnika. Kadar taka komunikacija ni mogoča, tj. ko je bralec slepa ali slabovidna oseba, pa se uporablja brájico oz. Braillovo pisávo IPA: [ˈbɾejlɔʋɔ], ST: [bréjlovo], ki se zapisuje v taktilnem prenosniku. Herrick brajice ne omenja. Še vedno se zapisuje slovenščina, ki ima enake glasoslovne, oblikoslovne iz skladenjske značilnosti (za razliko od slovenskega znakovnega jezika, ki je svoj jezik, in se na vseh ravneh razlikuje od slovenščine), le da z drugačno pisavo. Od slovenščine, pisane v latinici se torej razlikuje le v pisoslovni analizi. Večina oseb, ki ni slepih ali slabovidnih in nimajo rednega stika s takimi osebami, pisave ne zna brati.

Za razliko od latinice je bajica precej mlajša. Ustvaril jo je Louis Braille in jo predstavil leta 1829 v delu Procédé pour écrire les Paroles, la Musique et le Plain-chant au moyen de points. Brajica je nastala kot poenostavitev sistema, ki ga je ustvaril Charles Barbier de La Serre za namene komunikacije v temi, ki je kot inspiracijo vzel komunikacijo z baklami, ki so jo uporabljali stari Grki s pomočjo Polibijevega kvadrata. Prva različica brajice je vsebovala tudi črtice, tj. dve piki, ki sta med seboj povezani, vendar se niso ohranile v moderni brajici. Prva brajična knjiga v slovenskem jeziku v COBISS-u je zbirka pesmi Simona Jenka iz leta 1896.

Druge pisave za zapis slovenščine

V teoriji lahko vsak nadobudnež ustvari novo pisavo ali prilagodi obstoječo pisavo za zapis slovenščine, tako kot lahko vsak ustvari novo tvorjenko. V praksi je velika večina takih primerov omejena le na ožjo skupino ljudi, ki poznajo in aktivno uporabljajo tako pisavo za komunikacijo med seboj, ostali govorci pa pisave ne poznajo in je ne znajo brati. Ustvarjanje novih pisav je pogosto tudi za prikaz običajnega besedila kot bolj tujega in posebnega, hkrati pa omogoča, da navdušenci ugotovijo pomen besedila, npr. v fantazijskih (npr. uporaba run v Hobitu) ali futurističnih (npr. za angleščino v igri Stray – za pisavo gl. Half-Glass Gaming) delih.

Slovaropisec Dominik Penn (1785–1855) je med črkarsko pravdo pisal slovenski slovar v grški pisavi, po Herricku v nôvogŕški pisávi, ki spada v rod helenoídnih pisáv, tj. z isto pisavo, kot se danes piše grščina. Čkopis, ki ga je uporabljal, se imenuje gŕščica. Čeprav njegov slovar ni nikoli bil izdan in ostaja le v rokopisu, je to vseeno edini večji poskus zapisa slovenščine z neko drugo pisavo, ki ni latinica ali brajica. Za razširjen opis slovarja, opremljenega s slikami gl. (Hriberšek 2020).

Poleg tega pa obstaja vsaj en zapis slovenščine v glagolici, po Herricku edina pisava v svoji družini. Zapis je grafit na tretjem zidu prezbiterija cerkve v Dolenji vasi pri Senožečah in vsebuje naslednji zapis:

ⰁⰑⰃ ⰌⰅ ⰏⰅⰐⰅ ⰒⰑⰍⰎⰋⰜⰀⰎ (bog je mene poklical)

ⰔⰋⰐ ⰁⰑⰆⰌⰋ ⰔⰂⰅⰕⰖⰂⰀⰎ (sin božji svetuval)

ⰄⰂⰘ (Ⱄ)ⰂⰅⰕⰋ ⰒⰑⰔⰂⰅⰕⰋⰎ (dvh (s)veti posvetil)

Besedilo je zapisano v kurzivni oglati glagolici z ligaturami ⰁⰑ, ⰒⰑ in ⰖⰂ. Drugi grafiti na slovenskem tudi izkazujejo slovenizme, vendar je osnova vseeno čakavščina. Za več zapisov glagolice na slovenskem gl. (Fučić 1982), o razširjenosti glagolice na Slovenskem pa (Zor 1977) in (Zor 1985).

Mešanje pisav

Pisec lahko v istem zapisu uporablja tudi več pisav. Pri pisanju slovenščine je to sicer zelo redko glede na prevlado latinice. Pojavljajo se zapisi z mešanjem brajice v črnem tisku pri prikazu in razlagi brajice, npr. v tej slovnici in v standardu slovenske brajice, izven jezikoslovnega področja pa načeloma ne. V takih primerih se kdaj pojavlja, da je isto besedilo zapisano v obeh pisavah, tako brajici kot latinici, npr. na pakiranjih zdravil in na opisih eksponatov v muzejih oz. kjer koli je zaželeno, če ne celo nujno, da je tako slepa kot povprečna oseba, ki ne pozna brajice, sposobna prebrati zapisano.

Mešanje je veliko pogosteje s semasiografsko pisavo, npr. vključevanje matematične notacije ali emojijev v zapis:

Če je $\varepsilon <1$, je ta neenačba izpolnjena samo za tiste sode indekse $n$, za katere velja $n>{1 \over \varepsilon }-1$, medtem ko obstajajo poljubno veliki lihi indeksi, za katere neenačba ni izpolnjena. Po 20-ih letih pakiram za smučanje. Pojma več nimam, kaj vzet 👀🤷‍♂️😂 Prijateljice so me sicer krasno opremile.

Povsem običajno je tudi, da se uporabi pisavo drugega jezika, kadar se želi zapisati besedo iz drugega jezika, čeprav se pogosto poleg zapisa ali samo zapiše v transkripciji oz. transliteraciji iz druge pisave. To je še posebej pogosto, ko želi pisec prikazati etimologijo, razvoj ali poimenovanje v drugem jeziku ter v učbenikih za tuje jezike:

Izraz anime (アニメ) je okrajšava daljše besede animēshon (アニメーション), ki so jo Japonci prevzeli iz angleščine (animation).

Ne poznamo prevoja antičnih balkanskih jezikov. Toporov 1977: 66–67 vzporeja trak. mest- s trak. mast- kar se dobi v osebnih imenih: Mεσταρω, Mασταρος itd.

[P]ri zaimku такъжде se nesklonjivi členek nespremenjen dodaja osnovni sklonski obliki, npr. такожде n., такогожде, такомѹжде, такожде … [...]

Taka menjava pisav se lahko povsem običajno pojavlja znotraj iste vrstice, vendar se v slovenščini ne more zgoditi znotraj besede, čeprav se v nekaterih drugih jezikih lahko, npr. mandarinsko 卡拉ＯＫ (kǎlā'ōukèi) ’karaoke’. Primer zapisovanja praslovanščine z ⟨ъ⟩^(?) in ⟨ь⟩^(?) jezikoslovno ni smiselno obravnavati kot mešanje pisav, kljub temu da ta znaka v Unicodu spadata pod cirilico, ostali uporabljeni pa pod latinico. Skupaj z ostalimi grafemi, tako kot vsi grafemi v metelčici, sta del enega črkopisa in ne dveh, kot so ostali primeri, našteti v tem podpoglavju.

Prečrkovanje (transliteracija)

Prečrkovánje ali transliterácija (iz lat. trāns ’čez’ + lat. littera ’črka’ + lat. -ātiō) je proces, pri čemer se zapis pretvori iz ene pisave v drugo. Vsakemu znamenju v izvirni pisavi se dodeli eno ali več znamenj v drugi pisavi. Izbira, katero znamenje se dodeli kateremu, je sicer povsem poljubno, vendar načeloma se injektivno (tj. se ne določi istega znamenja več znamenjim v izvirni pisavi) določi znamenje s podobno vlogo oz. glasovno vrednostjo in po možnosti upošteva že uveljavljen set pravil za transliteracijo. Zaradi tega ima določen vpliv tudi črkopis, na katerem prečrkovanje temelji. Kadar se prečrkuje v latinico, se tako prečrkovanje imenuje romanizácija (iz lat. rōmānus ’rimljanski’ + lat. -izāre + lat. -tiō) ali latinizácija (iz lat. latīnus ’latinski’ + lat. -izāre + lat. -tiō).

Prečkovanje je zelo podobno transkripciji, in obe poimenovanji se pogosto uporabljata kot sopomenki. Kadar se razloča med obema, ima prečrkovanje izrazito grafetično vlogo, transkripcija pa izrazito grafematično. Vloga prečrkovanja v ožjem pomenu je torej prikazati zapis v drugi pisavi tako, da se lahko še vedno lahko ugotovi izvirno zaporedje znamenj, ki imajo neko svojo jezikovno vlogo, tj. da se določiti zaporedje grafemov, ločil, presledkov in simbolov, ne pa nujno tudi alografov; čim natančnejši prikaz izgovora pa je sekundaren. Prečrkovanje se zaradi tega najpogosteje uporablja, kadar se izvirno pisavo težko ali sploh ne more zapisati v nekem trenutku ali se lahko uporablja le ASCII znake. Ker toharska pisava nima še uradno dodeljenega bloka, se zato uporablja prečrkovanje v latinico.

Pogosto se prečrkovanje uporablja tudi zaradi lažjega razumevanja zapisanega, če poudarek ni na pisavi. Če se pisavo prečrkuje, lahko bralec prebere zapisano, tudi če ne pozna izvirne pisave, hkrati pa še vedno omogoča, da kdor želi vedeti originalni zapis, ga lahko nedvoumno ugotovi iz takega zapisa. Za nekoga, ki pozna le latinično pisavo, je veliko lažje razbrati zapis |barafu|^(?) in ga tudi lažje prepiše kot pa zapis |ބަރަފު|^(?) v tanici. Slovenski etimološki slovar zapisuje vse vzporednice v drugih jezikih (npr. stari cerkveni slovanščini, ruščini, bolgarščini, grščini, sanksrtu itd. – slednji se še posebej pogosto v primerjalnem jezikoslovju zapisuje v latinici) prečrkovane v latinico, saj je tako lažje opaziti podobnosti in razlike med vzporednicami. Besede se kljub prečrkovanju brez poznavanja jezika še vedno ne more razumeti, če je pisava glotografska, saj prečrkovanje za razliko od prevoda ne spreminja jezika zapisa.

Da se lahko iz prečrkovanja pridobi izvirni zapis, je potebno tako določiti, s katerim znamenjem se zamenja neko znamenje, da pečrkovani zapis ni dvoumen. Če bi na primer grški omikron |ο|^(?) in omego |ω|^(?) oba prečrkovali v |o|^(?), ne bi mogli zgolj iz zapisa protos ugotoviti, ali je zapis v grški pisavi προτος, προτως, πρωτος ali πρωτως. Podobno če bi v cirilici |щ|^(?) prečrkovali v |št|^(?), |ш|^(?) v |š|^(?) in |т|^(?) v |t|^(?), potem brez poznavanja jezika in njegovih pravil zapisa ne bi vedeli, ali zapis puštam predstavlja zapis пуштам (kot npr. v osrednji južni slovanščini in makedonščini) ali пущам (kot npr. v bolgarščini). V takih primerih se dvoumnosti lahko izogne s poznavanjem jezika zapisa, njegovega seta znamenj in njegovimi grafotaktičnimi omejitvami. Ker se v bolgarščini zaporedje |шт|^(?) ne pojavlja, je zato prečrkovanje |št|^(?) v |щ|^(?) nedvoumno. V makedonščini in osrednji južni slovanščini se znamenje |щ|^(?) ne uporablja, zato je prečrkovanje |št|^(?) v |шт|^(?) tudi v tem primeru nedvoumno. Poseben problem predstavlja romanizacija logografskih pisav (npr. kitajske pismenke) zaradi zelo velikega ševila znamenj. Mandarinski pinjin na primer ni prečrkovanje, ampak transkripcija, saj se npr. tako |是|^(?) kot |市|^(?) prečrkujeta v shì in je tako razlika med njima v prečrkovanem zapisu izgubljena.

Ločenost prečrkovanja od izgovorjave in črkopisa omogoča, da se z enakim prečrkovanjem prečrkuje isto pisavo, ne glede na jezik zapisa. Z istim sistemom za prečrkovanje, ki obsega vsa cirilična znamenja, bi se lahko prečrkovalo tako bolgarščino kot ruščino, srbščino, kirgizijščino, adigejščino in celo zapise, katerih jezik je neznan. Tako prečrkovanje je seveda možno le, če se pravila ne opirajo na posebnosti posameznega jezika kot v drugem primeru prejšnjega odstavka. Kljub temu se pogosto en način pečrkovanja uporablja le za en jezik, npr. prečkovanje v latinico iz ruščine in iz bolgarščine je v SP 8.0 drugačno, čeprav se oba jezika zapisujeta s cirilico.

Za prečkovanja oz. transkripcijo geografskih imen iz drugih jezikov v slovenščino gl. (UN 2007), za splošno prečrkovanje oz. transkripcijo v slovenščino pa (SP 8.0), poglavje O prevzemanju iz posameznih jezikov. Po SP 8.0 imajo za slovenščino posebno prečrkovanje oz. transkripcijo slovanski jeziki, ki se pišejo s cirilico, in grška pisava za tako novo grščino kot staro grščino. V (SP 2001) je več transkripcij, prilagojenih za slovenščino, vendar se te redko uporabljajo.

Prečrkovanje med slovenskimi pisavami

Algoritem, skupaj s številnimi izjemami, kako prečrkovati iz brajice v latinico in iz latinice v brajico, je podan v prejšnjih poglavjih. Pri prečrkovanju iz drugih pisav se načeloma najprej prečrkuje v latinico in nato iz latinice v brajico.

Za prečkovanje iz grške pisave v latinico v slovenščini se ne more uporabiti ene izmed pogostejših romanizacij grške pisave, saj se pri njih |ς|^(?) in |σ|^(?) prečrkujeta obe enako (načeloma v |s|^(?)), ker sta v grščini alografa istega grafema, kar pa ne velja za grščico, kjer sta to ločena grafema in mora razliko odražati tudi prečrkovanje.

Prečrkovanje za slovenski zapis v glagolici je podano ob zapisu in je enako kot v viru.

Viri in literatura

• Albright, W. F. (1947). "The Phoenician Inscriptions of the Tenth Century B. C. from Byblus". Journal of the American Oriental Society. 67/3. str. 153–160. Predloga:Citat/identifikator. https://www.jstor.org/stable/596081?saml_data=eyJzYW1sVG9rZW4iOiJlN2JmZjQ0Zi1jZmQ3LTQ4NjItOGVhOC1kNGE4ZGVmNjFlNzgiLCJlbWFpbCI6ImxnODk1OTNAc3R1ZGVudC51bmktbGouc2kiLCJpbnN0aXR1dGlvbklkcyI6WyI3NjU0YzE1OS00ZGI3LTQ3YzctYTU4NS1iZjZjZTBlNzI3NGUiXX0&seq=1. 
• Banti, Luisa (1973). Etruscan Cities and Their Culture. Berkeley in Los Angeles: University of California Press. Predloga:Citat/identifikator. https://books.google.si/books?id=3zzu5EjrCrsC&pg=PA193&redir_esc=y#v=onepage&q&f=false. 
• Barbier de La Serre, Charles (1815). Essai sur Divers Procédés D'Expéditive Française: Contenant douze écritures différentes, avec une Planche pour chaque procédé. Pariz: Les principaux Libraries. https://books.google.si/books?id=lkVzrUr1RvEC&hl=sl&source=gbs_navlinks_s. 
• Bertman, Stephen. Louis Braille and the Night Writer. History Today. Pridobljeno dne 25. 2. 2025.
• Braille, Louis (1829). Procédé pour écrire les Paroles, la Musique et le Plain-chant au Moyen de Points à l’Usage des Aveugles et Disposé pour eux, par L. Braille, Répéteur à L’institution Royale des Jeunes Aveugles. Pariz: L’institution Royale des Jeunes Aveugles. https://nfb.org/sites/nfb.org/files/images/nfb/publications/braille/thefirstpublicationofthebraillecode.html. 
• Brekle, Herbert E. (1995). "Neues über Groß- und Kleinbuchstaben. Theoretische Begründung der Entwicklung der römischen Majuskelformen zur Minuskelschrift". Linguistische Berichte. Opladen: Westdeutscher Verlag. str. 3–21. 
• COBISS 2025 = COBISS.SI. COBISS. Pridobljeno dne 25. 2. 2025.
• Fučić, Branko (1982). Gortan, Veljko; Hamm, Josip; Mohorovičić, Andre et al.. urs. Glagoljski natpisi. Zagreb: Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti. https://glagoljica.hr/?pr=iiif.v.a&id=581694&tify=. 
• Fuhrhop, Nanna; Buchmann, Franziska; Berg, Kristian (2011). "The length hierarchy and the graphematic syllable: Evidence from German and English". Written Language & Literacy. 14/2. John Benjamins Publishing Company. str. 275–292. Predloga:Citat/identifikator. Predloga:Citat/identifikator. 
• Globačnik, Timotej (2011). Stiskanje in rekonstrukcija rastrskih pisav z verižno kodo: Doktorska dizertacija. Topolščica. https://core.ac.uk/download/pdf/67548778.pdf. 
• Grdina, Igor (2004). "Paleografska in historična problematika". Brižinski spomeniki (Monumenta Freisinga): Elektronska znanstvenokritična izdaja (spletna izd.). Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. Predloga:Citat/identifikator. https://nl.ijs.si/e-zrc/bs/html/bs.html. 
• Gregorc, Jožef; Jenčič, Mateja; Jeraša, Marija; Repe Kocman, Marija; Murn, Tatjana; Pavlin, Blaž; Wraber, Tomaž (2016). Standard slovenske brajice: Posodobitev slovenske 6-točkovne brajice. Ljubljana: Komisija za slovensko brajico. https://brajica.splet.arnes.si/files/2015/02/Brajica-3.0.pdf. 
• Herrick, Earl M. (1974a). "Orthographies and Scripts: A Necessary Distinction". V Makkai, Adam; Becker Makkai, Valerie. The First Lacus Forum 1974. Columbia, Južna Karolina: Hornbeam Press, Incorporated. str. 533–539. https://archive.org/details/firstlacusforum10000makk/page/532/mode/2up?view=theater. 
• Herrick, Earl M. (1974b). "A Taxonomy of Alphabets and Scripts". V Wrolstad, Merald E.. Visible Language. Cleveland, Ohio: The Cleveland Museum of Art. str. 5–32. https://journals.uc.edu/index.php/vl/issue/view/326. 
• Horrocks, Geoffrey (2010). Greek: A History of Language and Its Speakers. Wiley-Blackwell. Predloga:Citat/identifikator. https://archive.org/details/horrocks-2/page/n19/mode/2up. 
• Hriberšek, Matej (2020). "Dominik Penn, lexicographer at the intersection of Slovenian and Greek". Keria : studia Latina et Graeca. 22/2. Ljubljana: Društvo za antične in humanistične študije Slovenije. str. 85–117. Predloga:Citat/identifikator. Predloga:Citat/identifikator. Predloga:Citat/identifikator. https://plus.cobiss.net/cobiss/si/sl/bib/57972227. 
• LeBlanc, Paul D. (2017). Deciphering the proto-Sinaitic script : making sense of the Wadi el-Hol and Serabit el-Khadim early alphabetic inscriptions. Subclass Press. Predloga:Citat/identifikator. https://books.google.si/books?id=zjJNDwAAQBAJ&printsec=frontcover&hl=sl#v=onepage&q&f=false. 
• Maliku, Hassan Ahmed (2020). A concise etymological vocabulary of Dhivehi language. Colombo: The Royal Asiatic Society of Sri Lanka. https://dsal.uchicago.edu/dictionaries/maniku/. 
• Mattessich, Richard (2002). "The Oldest writings, and Inventory Tags of Egypt". Accounting Historians Journal. 29/1. str. 195–208. Predloga:Citat/identifikator. 
• Marcos, Juan-José (2024). Fonts for Latin Paleography (6 izd.). https://www.typofonts.com/LATIN_PALEOGRAPHY.pdf. 
• Meletis, Dimitrios (2020). The Nature of Writing : A Theory of Grapholinguistics. Brest: Fluxus Editions. Predloga:Citat/identifikator. Predloga:Citat/identifikator. Predloga:Citat/identifikator. https://www.fluxus-editions.fr/meletis-the-nature-of-writing-2020.pdf. 
• Meletis, Dimitrios; Dürscheid, Christa (2022). Gianollo, Chiara. ur. Writing Systems and Their Use : An Overview of Grapholinguistics. 369. Berlin/Boston: Walter de Gruyter GmbH. Predloga:Citat/identifikator. Predloga:Citat/identifikator. https://www.degruyter.com/document/doi/10.1515/9783110757835/html. 
• Metelko, Franz S. (1825). Lehrgebaͤude der Sloweniſchen Sprache im Roͤnigreiche Illyrien und in den benachbarten Provinzen. Nach dem Lehrgebaͤude der boͤhm. Sprache des Hrn. Abbé Dobrrowsky.. Ljubljana: Leopold Eger, Gubernialbuchdrucker. http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-4V2HLYMI. 
• Mitchell, Larkin (1999). "Earliest Egyptian Glyphs". Archaeology. 52/2. https://archive.archaeology.org/9903/newsbriefs/egypt.html. 
• Nesbitt, Alexander (1957). The history and technique of lettering. New York: Dover Publications. Predloga:Citat/identifikator. https://archive.org/details/historytechnique0000nesb/page/70/mode/2up. 
• Penney, John (2011). "Archaic and Old Latin". V Clackson, James. A Companion to the Latin Language. str. 220–235. Predloga:Citat/identifikator. https://onlinelibrary.wiley.com/doi/10.1002/9781444343397.ch14. 
• Primus, Beatrice (2004). "A featural analysis of the Modern Roman Alphabet". Written Language & Literacy. John Benjamins Publishing Company. str. 235–274. Predloga:Citat/identifikator. Predloga:Citat/identifikator. 
• Primus, Beatrice (2006). "Buchstabenkomponenten und ihre Grammatik". V Bredel, Ursula. Orthographietheorie und Rechtschreibunterricht. Tübingen: Max Niemeyer Verlag. str. 5–44. Predloga:Citat/identifikator. Predloga:Citat/identifikator. 
• SES 2016 = Snoj, Marko (2016). Slovenski etimološki slovar (3 izd.). Ljubljana: Založba ZRC, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Predloga:Citat/identifikator. https://www.fran.si/193/marko-snoj-slovenski-etimoloski-slovar. 
• SP 2001 = Ahlin, Martin; Dular, Janez; Gantan, Kajetan; Jakopin, Franc; Menart, Janez; Moder, Janko; Pogorelc, Breda; Suhadolnik, Stane; Toporišič, Jože, ur (2003). "I Pravila". Slovenski pravopis. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Založba ZRC. Predloga:Citat/identifikator. https://fran.si/134/slovenski-pravopis/datoteke/Pravopis_Pravila.pdf. 
• SP 8.0 = Pravopis 8.0: Pravila novega slovenskega pravopisa za javno razpravo.. Pridobljeno dne 18. 1. 2025.
• SSKJ 2015 = Bajec, Anton, in drugi (2015). Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba. Predloga:Citat/identifikator. https://www.fran.si/133/. 
• Štefan, Matic. Tipografski geslovnik. Pridobljeno dne 23. 1. 2025.
• Trubar, Primož (1550). Abecedaꝛium vnd der klein Catechiſmus In der Windiſchen Sprach. Tübingen: Skuryaniz, Jernei. Predloga:Citat/identifikator. https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZE4UEJL0/?euapi=1&query=%27keywords%3dabecedarium+vnd+der+klein+catechismus+in+der+windischen+sprach%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25. 
• UN 2007 = Ekspertna skupina Organizacije združenih narodov za zemljepisna imena (2007). Technical reference manual for the standardization of geographical names. New York: Zduženi narodi. Predloga:Citat/identifikator. https://unstats.un.org/unsd/geoinfo/ungegn/docs/pubs/UNGEGN%20tech%20ref%20manual_m87_combined.pdf. 
• Unicode 2025d = Unicode Transliteration Guideline. Pridobljeno dne 5. 3. 2025.
• Weiss, Peter. Pisava in črkopis. Jezikovna svetovalnica. Pridobljeno dne 18. 2. 2025.
• Zor, Janez (1977). "Glagolica na Slovenskem". Nahtigalov zbornik ob stoletnici rojstva. str. 483–495. 
• Zor, Janez (1985). "Glagolska pričevanja na Slovenskem". Bogoslovni vestnik. 45/2. str. 183–191.