Slovenska slovnica/Pisoslovje/Grafetika/Mezografetika

Čeprav eno znamenje že predstavlja zapis, pa se načeloma zapiše več znamenj znotraj enega zapisa, ki so zaradi osnosti pisave, nanizani vzdolž neke navidezne črte, npr. v latinici so najpogosteje nanizana znamenja v vrsticah. Znamenja so torej nizana zaporedno in, če ima zapis le eno vrstico, enodimenzionalno; vrstice so nato nizane pravokotno na os, kar naredi zapis dvodimenzionalen (gl. makrografetiko). Ta navidezna črta, po kateri se nizajo znamenja, se imenuje ós. Osnovnica ter zgornja, srednja in spodnja črta vse potekajo v isto smer in so v veliki večini primerov vzporedne. Višina je na os na neki točki vedno pravokotna. Načeloma je os daljica, tj. ravna črta z začetkom in koncem, kdaj pa je tudi krivulja, ki zavija po prostoru in je lahko tudi sklenjena. Zavita os je manj običajna in se načeloma ne uporablja v jedrnem besedilu uradnega dokumenta. Pogostejša je na zamljevidih, da se prilagaja obliki poimenovane značilnosti, ali kot del grbov, pečatov, kovancev, logotipov in drugih del, kjer je krajše besedilo umeščeno v neko ilustracijo.

Segmentni prostor oz. več izmed njih se razprostira po celotni višini in dolžini vrstice. Vrstica oz. stolpec je tako le zaporedje segmentnih prostorov, ki si sledijo eden za drugim. Ti prostori skupaj tvorijo večji prostor, ki se imenuje lineárni prôstor, ki je prostor, ki ga zavzema celotna vrstica ali grafetični niz.

Vrstice in stolpci

Mongolska pisava se piše v stolpcih.

Najmanj zaznamovani način oblike osi je ravna daljica, ki pa je v različnih pisavah orientirana ali vodoravno, tj. vzporedno z navidezno črto, ki poteka skozi bralčeve oči, ali navpično, tj. pravokotno na to navidezno črto. V prvem primeru je os vrstíca, v drugem primeru pa stôlpec. Če pri branju zaslon ni zasukan za 90° ali 270°, potem je to besedilo zapisano v vodoravni osi, kar je tudi najosnovnejša os za latinico. V nekaterih drugih pisavah, npr. mongolski, mali kitanski, veliki kitanski, hanunojski in do nedavnega tudi simbolih KJKV in hangulu, je najosnovnejša os navpična in se besedilo piše v stolpcih. Tudi latinica se lahko piše v posebnih pimerih v stolpcih, z obratom znamenj za 90°, tj. TAKO, ali pa brez obrata, tj. TAKO. Prvi način se uporablja predvsem v tabelah in raznih shemah, ko je prostorsko idealneje pisati navpično. Drugi način je redkejši in se pojavlja praktično vedno le v velikih črkah, predvsem na večjih napisih, npr. za motel, casino ipd.

Kot je že v zgornjih primerih razvidno, je mešanje obeh osi znotraj odstavka zelo nerodno in napravi velike razmake med vrsticami z veliko neuporabljenega prostora. Zaradi tega se le redko meša pisanje v različnih oseh znotraj odstavka. Kadar se zapiše kako citatno besedo znotraj odstavka, pisanega v vrsticah, v drugi pisavi, ki se piše v stolpcih, je lahko poravnava z drugim besedilom ali zgoraj, torej tako, na sredini, torej tako, ali spodaj, torej tako. Zaradi te problematike se v znanstvenih delih ali tudi na splošno os spremeni v vodoravno, še posebej, če se besedo zapiše znotraj odstavka, zapisanega z vrsticami.

1. Hanunóo: ᜧᜥ ᜫᜮᜳᜫᜲᜫᜮᜳᜫᜲᜲ ᜣᜲᜦ ᜫᜨᜳᜤ ᜣᜳᜦᜲ
Zheng Shaozong was able to confirm Li Dingkui’s proposal that 𘰭​​𘭪​𘰍means ‘tomb’ (actually ‘on the tomb’ - 𘰍 is a locative suffix) and that 𘭃​𘱚​𘱸 means ‘recorded’.

Pri tem se razen pri kitanskih pisavah tudi znamenja obrne za 90° v smeri urinega kazalca, tj. ᴝ → u. Simboli KJKV, kana in hangul se dandanes pogosteje pišejo vodoravno brez obračanja, tako da se v teh primerih vedno zapisujejo vodoravno. Edina pisava, ki se v takem primeru še regularno piše navpično, je mongolska pisava, ki se piše ali poravnano po sredini, npr. ᠮᠣᠩᠭᠣᠯ ᠪᠢᠴᠢᠭ, ali poravnano spodaj, npr. ᠮᠣᠩᠭᠣᠯ ᠪᠢᠴᠢᠭ, vendar se tudi ta brez dodatne podpore za oblikovanje kot npr. HTML na zaslonu izpiše vodoravno in zasukano.

Smer pisanja

Razen v primerih, ko je os sklenjena (npr. krožnica), ima dve krajišči, tj. dve točki, na katerih se os začne oz. konča. Izbira, katera izmed teh točk predstavlja začetek, torej mesto začetka pisanja, in katera konec osi, je povsem poljubna in se lahko isto stvar zapiše tako iz enega kot iz drugega konca. Kljub temu se v večini pisav dandanes piše le iz ene strani proti drugi, nikoli oz. zelo redko obratno. Izbira, kateri izmed obeh krajišč predstavlja začetek in kateri konec osi, se imenuje smér pisánja.

Ko se zapisuje v vrsticah, se lahko izbere kot začetno točko levo krajišče osi in piše po osi od léve proti désni. V veliki večini primerov se novolatinska pisava piše v tej smeri. Prvi starolatinski zapis na Fibuli Praenestini in še en zgodnji napis na vazi sta pisana od desne proti levi, znan pa je tudi napis na Rimskem forumu, ki je pisan bustofedonsko. Slovenščina se je torej že od začetka pisala od leve proti desni, zapisi v grški pisavi in glagolici pa se prav tako pišejo v isti smeri. Ena izjema temu so pisani odgovori na uganke, ki se, zato da se jih ne bi prebralo pomotoma skupaj z uganko, pišejo ravno v obratni smeri od désne proti lévi brez zrcaljenja, torej okat, kdaj pa celo obrnjeni na glavo, torej oʞɐʇ. Na mestih, kjer je potebno brati zapis prezrcaljen v ogledalu, npr. na prednjih delih interventnih vozil, se tudi piše od desne proti levi, vendar z zcaljenjem znamenj, da se potem pezrcali v zapis od leve proti desni. Tak zapis se imenuje zrcálno pisánje in se lahko pojavlja tudi pri mlajših otrocih ali ljudmi z disleksijo. V naslednjem primeru je zadnja beseda zapisana od desne proti levi brz zrcaljenja, besede se torej ne prebere kot IPA: [dalˈmop], ST: [dalmóp] ali kaj podobnega, temveč z desne, torej IPA: [pɔˈmlat], ST: [pomlát].

27. Stalila sneg v potoke žuboreče, posula s cvetjem travnike je speče. (DALMOP)

Napisi motelov so stereotipno napisani v stolpcu brez obračanja znamenj.

Nekatere druge pisave se običajno pišejo od leve proti desni, v Unicodu se tako kot pivzeto pišejo adlam, arabska, aramejska, avestanska, kiprijska silabična, garajska, hatranska, hebrejska, stara madžarska, karoštijska, lidijska, mandejska, maničejska, mende kikakui, meroitski hieroglifi in kurzivna pisava, stara sevenoarabska, nabatejska, nkojska, stara turška, palmirska, pahlavijski (inskripcijska in psalterska), feničanska, inskripcijska partska, samaritanska, stara južnoarabska, sirska in tanska pisava. Na primer, beseda |אַדיע|^(?) (adye) je napisana v hebrejski pisavi, ki se piše od desne proti levi. Zapiše in prebere se torej najprej |אַ|^(?), nato |ד|^(?), nato |י|^(?) in nato |ע|^(?); enako transkripcije in transliteracije v latinico obrnejo smer, v tem primeru |a|^(?) predstavlja |אַ|^(?), |d|^(?) predstavlja |ד|^(?), |y|^(?) predstavlja |י|^(?) in |e|^(?) predstavlja |ע|^(?).

Pisave, ki se pišejo v stolpcih, se navadno pišejo od zgôraj navzdôl, le hanunojska se piše od spôdaj navzgôr. Kadar se v latinici piše v stolpcih brez obačanja znamenj, se piše od zgoraj navzdol, torej TAKOoz. kot na sliki. Kadar se obrne zmenja za 90°, pa se piše ali od spodaj navzgor (pri čemer se znamenja obrne v obratni smeri urinega kazalca), torej TAKO, ali pa od zgoraj navzdol, torej TAKO. Načeloma se piše tako, da so znamenja nad osnovnico glede na središče predstavljenega, npr. jedro tabele, diagrama ipd., vendar so pogoste izjeme.

Na tej strani se piše od spodaj navzgor	Primeri pisanja v stolpcih (kliknite na sliko za povečavo)		Na tej strani se piše od zgoraj navzdol
	V primeru je besedilo v stolpcih na levi strani diagrama in se piše od spodaj navzgor.	V primeru je besedilo v stolpcih na desni strani diagrama in se piše od zgoraj navzdol.

Za razliko od menjave osi menjava smeri pisanja ne povzroča toliko nevšečnosti pri kombiniranju obeh smeri znotraj odstavka in ne povzroča velikih razmakov med vsticami. Zaradi tega se z izjemo nekaterih zgodovinskih pisav pri mešanju pisav z različnimi smermi smeri ne poenoti. Tudi če se znotraj latiničnega odstavka napiše nekaj v arabščini, npr. سلام, je še vedno arabski zapis pisan od desne proti levi in ne obratno. Algoritem za pravilen prikaz znamenj glede na smer pisanja v Unicodu je predstavljen v UAX #9: Unicode Bidirectional Algorithm. Algoritem poskrbi za pravilno smer zapisa in prezrcali glife določenih znamenj, kot so oklepaji in znamenja za neenakosti. Vseeno se lahko zgodi, da algoritem glifov znakov, ki so lahko nizani v obeh smereh, ne prikaže nanizane v pravi smeri, kot uporabnik želi; v tem primeru se lahko določeno smer prisili z postavljanjem U+202A^(?) left-to-right override za pisanje od leve poti desni oz. U+202B^(?) right-to-left override za pisanje od desni proti levi pred želenimi znaki in U+202C^(?) pop directional formatting za želenimi znaki. Za pisanje latinice od desne proti levi se lahko zgolj naniza znake v nasprotnem zaporedju, torej namesto t, a, k, o se vnese o, k, a, t, vendar to ni berljivo za elektronske naprave in se tega v primerih, ko bi to bilo potrebno, izogiba.

Napis na poštnem žigu ni vzdolž ene sklenjene osi, ampak je tako zgornji kot spodnji napis pisan od leve proti desni.

Pri zavitih in sklenjenih oseh je smer pisanja še vedno od leve proti desni, če se tako obrne podlago, da je na točki gledanja krivulja vodoravna, tj. v besedi tri se kivulja v |r|^(?) nikoli ne ukrivlja proti |t|^(?) (torej nikoli ne kot irt), niti se znamenja ne prezrcalijo, da bi npr. |e|^(?) postal |ɘ|^(?). Načeloma je smer vzdolž krivulje v tisti smeri, ki manj obrne znamenja glede na vodoravnico, tj. da znamenja niso pisana povsem ali skoraj na glavo obrnjena oz. da so še vedno znamenja nizana bolj od leve proti desni kot od desne proti levi.

Kadar je os sklenjena, se začetno in hkrati končno točko določi poljubno vzdolž osi. Pri sklenjeni osi mora biti del besedila obrnjen na glavo, kar je vidno na grbu občine Kostanjevica na Krki. Da se temu izogne, se lahko os razdeli na dva dela in na vsakem delu tako piše, da znamenja še vedno potekajo od leve proti desni. V takih primerih se zapisa ne more več obravnavati kot ena sklenjena os, saj bi bili smeri pisanja vzdolž take osi v obeh delih ravno nasprotni.

Bustrofedon

Primer bustrofedona z zrcaljenjem znamenj. Znamenja so v vsaki drugi vrstici prezcaljena.

Bustrófedon (iz stgr. βουστροφηδόν (boustrophēdón), iz βοῦς (boûs) ’vol’ + στροφή (strophḗ) ’obrat’ + -δόν (-dón)) je način pisanja, ko se smer pisanja iz vrstice v vstico izmenjuje, tj. ko se konča vrstico se iz bližnjega konca naslednje vrstice piše naprej, torej ravno v obratno stran kot prej. Pri tem lahko pride do zrcaljenja znamenj. Tako se je zapisovala tudi starogrška pisava. Poseben tip bustrofedona je obrátni bustrófedon, kjer se znamenja ne prezcalijo, temveč obrnejo za 180°, besedilo pa se bere z izmeničnim obračanjem tablice. V takem bustrofedonu je pisana pisava rongorongo.

Ambigram

Ambigram besede ambigram.

Včasih se načrtno tako zapiše besedo, da oblika besede spominja na znamenja, če se jo pogleda iz različnih smeri ali prezrcali. Tak zapis se imenuje ambigrám (iz lat. ambo ’oba’ + stgr. γράμμα (grámma) ’zapis’). najbolj tipičen je tak, da se lahko prebere isto besedilo, če se podlago obrne za 180° kot v GIF-u na desni. V takem primeru mora imeti. Manj tipični ambigrami lahko tudi predstavljajo drugačen zapis po obratu ali prezrcaljenju, obrat pa je lahko tudi za 90°. Nekatere preprostejše besede, npr. SOS, po in od ter un ’on (narečno)’ se preslikajo brez posebnega spreminjanja oblike znamenj, pri ostalih pa je potrebno spreminjati obliko zato, da se lahko napravi ambigram, kar lahko zmanjša berljivost zapisa. Več o Ambigramih in podtipih je predstavljeno v (Hofstadter 1987) in (Polster), ustvarjalnik ambigramov pa je dostopen npr. na ambigramania.com.

Povezava s slušnim prenosnikom

Smer pisanja ne pomeni nujno, da se v takem vrstnem redu tudi pretvarja v druge prenosnike. Čeprav je zaporedje in zaporedje glasov večinoma v enakem vrstnem redu, obstajajo izjeme. V slovenščini se take izjeme pojavljajo le pri logografih; taka izjema je zapisovanje in izgovorjava desetic in enic. Ko se zapisuje s številom, se najprej napiše število desetic in nato število enic, tj. v |23|^(?) je dvojka levo od trojke, v govoru pa se najprej izgovori število enic in nato desetic, tj. triindvajset, torej ravno obratno. V slovenskih diasporah v ZDA in Argentini se znake za valute piše pred številom, tj. |$8|^(?) v ZDA in |$ 8|^(?) v Argentini, izgovori pa se še vedno osem dolarjev oz. osem pesov, kar tudi predstavlja različno zaporedje pisanja in govorjenja.

V matematični notaciji je tega več; $\log _{a}x$ se prebere kot logaritem $x$ z osnovo $a$, kjer je tudi obrnjen vrstni red. To se pojavlja tudi pri mednarodnih standardih, npr. datum se po ISO 8601 zapiše z letom, nato mesecem in nato dnem, kar je tudi ravno obratno kot se običajno datum pove, npr. 2011-10-21, prebere pa se enaindvajseti (21) deseti (10) dva tisoč enajst (2011).

Prostor med znamenji

Eno znamenje je od drugih ločeno s praznim prostorom, ki si tako obvezno ne delita skupnega segmenta. Ta prostor med znamenji se lahko razlikuje in, če je dovolj širok, se obravnava kot svoje znamenje s svojim segmentnim prostorom, ki nima nobenega pozitivnega segmenta – presledek. Kadar je ta prostor majhen, je razdeljen med obe znamenji kot del praznega prostora znamenj in nima svojega segmentnega prostora. V (Štefan 2008) je ta prostor imenovan preslédek ob čŕki, vendar se ne pojavlja zgolj ob črkah, temveč ob vseh znamenjih, zato bi bilo bolj primerno ime preslédek ob známenju. Natančne meje, kje prazni prostor preide iz enega v drugo znamenje, če ne gledamo datotek računalniških pisav ali stike ulitkov pri tisku, ni mogoče določiti in lahko v resnici poteka kjer koli med znamenjema, včasih zaradi prirezovanja tudi ne more biti povsem navpična. V primeru |ne bo|^(?) je prostor med |e|^(?) in |o|^(?) bistveno širši kot med ostalimi pari znamenj, zato ga je smiselno obravnavati kot presledek, v primeru |nebo|^(?) pa ni bistvene razlike med tem in ostalimi prostori med znamenji, zato v tem primeru ni presledek. Kdaj je ta prostor dovolj velik za obravnavo kot presledek ni natančno določeno; ko se piše tipografsko se lahko to določi tako, da se preveri, ali je prostoru dodeljen znak, npr. navadnemu presledku je v Unicodu dodeljen U+0020^(?) space, pri tisku pa se lahko preveri, ali se ulitki stikajo ali ne, in če se ne, odtisnjeni postor predstavlja presledek. Če se piše grafonomično, lahko velikost presledkov bistveno niha in ni nečesa, po čemer bi se lahko nedvoumno ločilo presledke od ostalih prostorov, zaradi tega se jih določa predvsem glede na kontekst.

Prostorom med znamenji se lahko spreminja širino. Čeprav so manjši od presledkov, so lahko vseeno večji ali manjši in se njihovo velikost lahko regulira v urejevalnikih besedila in HTML-u. Ta proces se imenuje óptično izenačevánje. Manjše prostore se uporablja predvsem v večjih fontih za naslove, običajno skupaj s krepkim slogom, pri čemer se lahko zgodi, da se drugače ločeni segmenti začnejo stikati. Veliko pogosteje se je vsaj v preteklosti uporabljalo širše prostore za poudarjanje zapisanega, podobno kot krepki in ležeči slog danes. Tak zapis se imenuje razpŕti slóg in se v slovenščini uporablja za pisanje pomembnejših informacij ali za uvajanje novih strokovnih izrazov, vendar je uporaba tega čedalje redkejša in predvsem v znantvenih delih ali formalnih poročilih, redkeje drugje. Slog je bil veliko pogostejši v 20. stoletju, saj se na pisalne stroje ni moglo pisati krepko ali ležeče, razprti slog pa se je doseglo z vstaljanjem presledkov. Razprti slog se je uporabljalo tudi za pisanje naslovov. Kadar se drugače ne more optično izenačevati besedila, se razprti slog tudi na elektronskih napravah lahko tako doseže, po možnosti naj bodo presledki nedeljivi, da ne pride do prelomov znotraj besed brez vstavljanja deljajev, npr. |t a k o|^(?). Taka rešitev otežuje računalniško branje in iskanje po dokumentih ter omeji razmak zgolj na določene možne širine, ki so večkratniki širine presledka. Razprti slog zajema tudi en presledek pred prvim znamenjem, ki ni presledek, in se pojavlja tudi med zadnjim znamenjem tako pisane besede in sledečim stičnim ločilom, npr. v prvem sledečem primeru je zapisano| morfemov,|^(?) in ne | morfemov,|^(?), tj. med |V|^(?) in |,|^(?) je tudi večji presledek.

6. obvezen naglas se drži nekaterih morfemov, najsi so oblikospreminjevalni (t. i. končnice), oblikotvorni ali pa besedotvorni (t. i. priponska obrazila):

§ 138. Interstatno dedovanje po civilnem pravu (naslov)
Naslednjega dne so Službene Novine objavile uredbo o odločanju minimalnih mezd, sklepanju kolektivnih pogodb, poravnavanju in razsodništvu (Sl. Nov. 33/Ⅺ/58, popravek Sl. Nov. 34; Sl. I. 103).
L. 1901 je bila sklenjena in podpisana pogodba, po kateri je prešla novomeška tiskarna s hišo vred od prejšnjega lastnika J. Krajca v last K.T.D.

Prirezovanje (kerning)

Zapis brez prirezovanja (zgoraj) in s prirezovanjem (spodaj).

Zaradi najrazličnejših oblik znamenj se pojavlja, da bi moral biti ta prostor med znamenji v resnici različno velik med različnimi pari, da izpade pisava uravnotežena. Na primer, med |A|^(?), kateremu sledi |V|^(?) bi izgledal presledek veliko prevelik, če bi se napisalo |A|^(?), nato pustilo enak prostor kot med npr. |n|^(?) in |o|^(?) ter nato šele napisalo |V|^(?), ker imata oba poševni potezi. Povedano drugače, med najbolj desnim delom pozitivnega segmenta v |A|^(?) in najbolj levim delom |V|^(?) vzdolž osi je manjša kot med |n|^(?) in |o|^(?) oz. je lahko levi del |V|^(?) celo bolj levo od desnega dela |A|^(?). Zaradi tega se pojavljajo prirezoválni pári, pri katerih se prostor med glifoma zmanjša ali poveča oz. prireže, da je pisava bolj uravnotežena. Ta pojav se imenuje prirezovánje, spodsekávanje ali kèrning (iz angl. kerning, iz franc. carne ’kot’ + angl. -ing). Pari z očitnim zmanjšanjem prostora so npr. |AV|^(?), |LT|^(?), |Ta|^(?) in |FA|^(?). Del, ki sega čez začetek naslednjega ali prejšnjega znamenja se imenuje kèrn. V določenih primerih je kern lahko zelo velik, npr. pri |L|^(?) in |A|^(?) v logotipu Pivovarne Laško, predvsem v renesančnih in baročnih serifnih pisavah pa tudi pri |Q|^(?) in |u|^(?).

Brez prirezovanja	S prirezovanjem
VAV	VAV
LT	LT
Ta	Ta
ATA	ATA

Brajica in ostale enakokoračne različice pisave

Proporcionalne različice pisave lahko določijo poljubno širino vsakega glifa, ki se od konteksta lahko tudi spreminja, zaradi česar se tudi lahko prirezuje. To pa ne velja za enakokoračne različice, pri katerih je vsak glif enake širine, kar onemogoča možnost prirezovanja. Prostor med dvema |i|^(?) tako mora biti večji kot med dvema |w|^(?), da je segmentni prostor obeh znamenj enak. Brajica je tudi enakokoračna pisava, zato se tudi pri njej ne more pojubno spreminjati širin. Presledek med stolpcema znotraj brajeve celice (stolpcema s pikami v ::123456::^(?) |⠿|^(?)) mora biti točno 2,5 mm v velikosti Marburg Medium in 2,7 mm v velikosti Marburg Large, presledek med prvima stolpcema dveh brajevih celic (stolpcema s pikami v ::123 123::^(?) |⠇⠇|^(?)) pa mora biti 6,0 mm v velikosti Marburg Medium in 6,6 mm v velikosti Marburg Large.

Presledek

Veliko pisav, vključno z latinico, grško pisavo in glagolico, imajo poleg rednih presledkov med znamenji tudi daljše presledke vzdolž osi, ki ne vsebujejo nobenega pozitivnega segmenta. Tak presledek se v tipografiji imenuje preslédek med besédama, vendar pisoslovno gledano to poimenovanje ni najboljše. Taki presledki ločujejo grafetične nize in ne nujno besede. V jezikoslovju izven pisoslovja se običajno presledek med besedama imenuje zgolj preslédek, saj se prostor med znamenji redko obravnava; tako poimenovanje se uporablja tudi v tej slovnici.

Ločila pišemo večinoma brez presledka ob črki ustrezne skladenjske enote ali besede (torej so levo- ali desnostična);

V kodnih tabelah imajo presledki običajno dodeljen svoj znak, ki se imenuje prázni znák. V Unicodu je več takih znakov: navadni presledek predstavlja znak U+0020^(?) space, nedeljivega pa U+00A0^(?) no-break space; ostali v slovenščini redkeje uporabljeni beli znaki se pojavljajo v razponu U+0200^(?)..U+020A^(?).

Značilnost presledkov je, da nimajo niti enega pozitivnega odseka, torej so zgolj podlaga z enim odsekom negativnega prostora. Zaradi pomanjkanja pozitivnega prostora so presledki edini tip znamenj, ki se jih lahko loči od ostalih zgolj po videzu in torej znotraj grafetike. Če ima znamenje pozitivni odsek, potem to ni presledek, če ga nima, pa je. Ločevanje med drugimi tipi znamenj znotraj grafetike ni mogoče, saj npr. |I|^(?), |1|^(?), |(|^(?) in |⊺|^(?) izgledajo med seboj precej podobno kljub različnim vlogam v slovenščini, medtem ko so pari |I|^(?) in |q|^(?), |1|^(?) in |9|^(?), |(|^(?) in |.|^(?) ter |⊺|^(?) in |%|^(?) po izgledu veliko bolj raznoliki, vendar spadata oba v paru pod isti tip znamenja v slovenščini.

Presledki imajo posebno značilnost, ki je noben drug tip znamenj nima, tj. da se jih ne more prepoznati brez konteksta. Če nekdo trdi, da je napisal zgolj presledek, tega bralec ne more ugotoviti, saj izgleda, kot da na podlago ni nič napisano. To je drugače od drugih znamenj, saj če nekdo napiše npr. |a|^(?) z drugo barvo, kot je podlaga, in znamenje ne zbledi ali kaj podobnega, lahko bralec prepozna, da je znamenje napisano, tudi če je napisano zgolj to znamenje. Presledek sam tako ne more predstavljati ne grafetičnega niza, ne osi in ne odstavka. Prav tako se ne more nedvoumno določiti presledka na začetku ali koncu osi, saj se lahko obravnava tudi kot vrstico, ki je nekoliko zamaknjena ali se predhodno konča. Zaporedje dveh ali več presledkov je prav tako dvoumno, saj bi se jih grafetično lahko povsem enakovredno obravnavalo kot en večji presledek. Seveda je možno pogledati zaporedje znakov ali sklepati, kje je koliko presledkov, vendar zgolj z gledanjem napisanega se ne more nedvoumno določiti presledka v takih primerih. Presledek je tako možno določiti zgolj med dvema znamenjema, ki nista presledka drugega tipa in se v takih primerih vedno obravnava kot zgolj en presledek.

Vloga presledka v besedilu ni toliko jezikoslovna kot praktična. Presledki besedilo delijo na manjše dele in ponujajo vizualne oporne točke, da se bralec lažje orientira po besedilu. Da so lahko dovolj hitro prepoznavni za izpolnjevanje take funcije, morajo biti okoli 1,5-krat tolikšni kot presledki ob znamenjih. Hkrati pa (razen v zračnem zapisu) podobno kot ločila tudi orientirajo bralca, kje v besedilu se pri branju na glas pojavljajo različne prozodične značilnosti, kot so premori in intonacijski poteki. V fonografskih pisavah tudi lajšajo ugotavljanje morfemskih šivov in mej leksemov, čeprav te korelacije niso povsem trivialne (zaradi tega tudi grafematična beseda ni isto kot morfološka beseda). Zaradi tega so presledki v slovenščini veliko potrebnejši kot npr. v morfografsko pisani kitajščini.

Presledki poleg tega niso rekodabilni (se jih ne izgovarja) in se ne morejo pojavljati eden zraven drugega, ker se potem obravnavajo kot en večji presledek. Zaradi vseh teh značilnosti so presledki najbolj poseben tip znamenj in se jih tudi v številnih pogledih obravnava drugače kot ostala znamenja. Grafetične nize in stičnost se npr. definira glede na presledke.

Kljub temu presledki lahko spreminjajo pomen zapisanemu in se jih običajno ne more vstavljati poljubno, tudi če taka oblika nima ustaljenega pomena. V nekaterih primerih pa je lahko uveljavljena tako oblika s presledkom ali brez, kar je lahko posledica različnih obravnav grafematične besede (npr. kdorkoli in kdor koli ter C-vitamin in C vitamin), sprememba stičnosti ločil (kot npr. z dvopičjem pri ločevanju podnaslovov in tropičjem) ali na splošno kot prosta ali stilistična variacija (npr. po SP 8.0 5 % in nestandardno 5%). Nekaj primerov, ko prisotnost presledka spremeni pomen:

• ne bo proti nebo: Danes ne bo deževalo. proti Danes je nebo jasno.,
• za kaj proti zakaj: Za kaj se zavzemate? proti Zakaj se zavzemate za nižje plače?,
• tri je proti trije: Tri je večje od minus trinajst. proti Trije tekmovalci so že zapustili dvorano. ,
• v rani proti vrani: Poskrbite, da v rani ni tujkov. proti Črni vrani so se začeli zbirati okoli smetnjaka.,
• ko ga proti koga: Ko ga ni doma, je v službi. proti Koga danes ni v službi?,
• gos pa proti gospa: Gos pa hitro odraca proti mlaki. proti Gospa se boji gosi.

Navadni presledek

Ime	navadni presledek (skupno), presledek ASCII (deljiv), nedeljivi presledek, neprelomni presledek, trdi presledek (nedeljiv)
Koda ASCII	20 (deljiv)
Koda YUSCII	20 (deljiv)
Koda ISO/IEC 8859‑2	20 (deljiv)
Koda Unicode	U+0020(?) space (deljiv), U+00A0(?) no‑break space (nedeljiv)
HTML	&͏͏#37; &͏#x20; (deljiv) &͏͏#160; &͏#xA0; &͏͏nbsp; (nedeljiv)
Izgled	Prazni prostor, ki zavzema med šestino in tretjino celca postora.
Homoglifi	U+00A0(?), U+2000(?), U+2002(?), U+2004(?), U+2005(?), U+2007(?), U+202F(?), U+205F(?)
Tip znamenja	presledek
Na MacOS-u	Preslednica (deljiv), ⌥ Option + ⇧ Shift + Preslednica (nedeljiv)
Na Windowsu	Preslednica (deljiv), Ctrl + ⇧ Shift + Preslednica, Alt + 0160 (nedeljiv)
Na tipkovnici po SIST 1044:2009	Preslednica (deljiv)

Dandanes daleč najpogosteje uporabljen presledek in v resnici edini, ki se uporablja v grafonomičnem pisanju, se danes zaradi pogostosti imenuje kar navádni preslédek. Prazni znak, ki ga zastopa, če se za njim lahko vstavi prelom, je U+0020^(?) space (okrajšano SP), ki se imenuje tudi preslédek ASCII IPA: [ˈaːski], ST: [áski], če se ne more, pa U+00A0^(?) no-break space (okrajšano NBSP) ali nedeljívi preslédek, manj strokovno tudi tŕdi preslédek, v informatiki tudi neprelómni preslédek. Grafetično, po izgledu, je navadni presledek tako presledek ASCII kot nedeljivi presledek, saj razlika med njima ni v širini, temveč v njunem vplivu na prelome vrstic, torej razporeditvi makrografetičnega prostora.

Presledek izgleda kot prazni (beli) prostor, ki zavzema od okoli šestine do tretjine celca tipografske pisave oz. je širine ožje črke, npr. |r|^(?). V tekstih, kjer se še uporablja različne širine presledkov, so navadni presledki navadno širši, v besedilih z zgolj eno širino presledkov pa je najbrž zaradi varčevanja s prostorom presledek ožji. Presledki računalniških različic pisav imajo načeloma širino ene četrtine celca, npr. v Times New Romanu in ZRColi, Caslonu Pro, Linux Libertinu, Avenirju Next, American Typewriterju in Snell Roundhandu. Predvsem enodebelne pisave, kot so Helvetica, Arial, Noto Sans in Futura, imajo presledke nekoliko večje, previ dve okoli 27 %, Noto Sans okoli 26 % in Futura okoli 31 %, Didot in Comic Sans imata tudi dokaj velike presledke, prvi 28 % in drugi 30 % celca. Precej ozke presledke ima Bodoni, in sicer 19 % celca. Širina presledkov večine besedil dandanes je torej do ene tretjine celca. Glifi obeh znakov lahko ob obojestranski poravnavi zmanjšata ali povečata svojo širino, na koncu vrstice pa nimata širine, ne glede na to, kolikokrat sta zapisana. Če je potrebno, se lahko namesto tih dveh znakov uporabi U+2004^(?) three-per-em space, U+2005^(?) four-per-em space ali U+2006^(?) six-per-em space, tj. presledek tretjine, četrtine oz. šestine celca, ki ne speminjajo svoje širine.

V grafonomično zapisanem besedilu in pri obojestranski poravnavi lahko širina presledka zelo niha znotraj istega besedila, medtem ko je pri enokoračnih pisavah in brajici vedno iste širine, enake kot ostala znamenja. Še posebej, če so stolpci zelo ozki, lahko zaradi potreb obojestranske poravnave to zelo poveča širino presledka do mere, ko ne izgleda lepo in zmanjšuje berljivost. Tak zelo raztegnjen presledek se imenuje lúža, ali če je res zelo širok, jézero.

Presledek je bil prisoten v feničanski pisavi, v grški, ki je za razliko od feničanske zapisovala tudi samoglasnike, pa se je potreba po presledkih zmanjšala in je bil zelo redko prisoten. Zgodnejši zapisi v grški pisavi in latinici so namesto presldkov vsebovali interpunkte, tj. |·|^(?), piko na sredi med osnovnico in višino verzalke. V latinici so se uporabljali do drugega stoletja našega štetja, potem pa so bili izpuščeni in po kratkem obdobju uporabe hedere, listu podobnega znamenja |❦|^(?), ni obstajalo nobeno znamenje, ki bi imelo enako vlogo kot danes presledki. Vse besede, ločila in ostala znamenja so se torej pisala stično. Taka pisava se imenuje scriptura continua IPA: [skripˈtura kɔnˈtinua], ST: [skriptúra kontínua].

V srednjem veku se je začela pojavljati potreba po razdeljevanju besedila na manjše dele. Pojavila so se razna ločila za ločevanje besed, poleg tega pa so se začeli pojavljati tudi pogostejši presledki, Saenger to pogojuje s tem, da se je takrat pojavila potreba po tihem branju. Od poznega sedmega stoletja pa do 11. stoletja po večini Evrope so bili presledki zapisani ne glede na meje besed in še vedno redkeje kot dandanes, tak način zapisa se imenuje zráčni zapís. Presledek se v takih besedilih ne nanaša na nikakršno oblikoslovno ali fonetično enoto (npr. pavze med govorom), ampak zgolj deli besedilo na manjše dele, da je lažje tiho brati in slediti zapisanemu. Od dvanajstega stoletja se pojavlja kanónična sepáracija, pri kateri se presledki nanašajo na neko morfemsko ali fonetično ločnico, vendar so pogosto še vedno po dve današnji besedi zapisani kot ena grafematična beseda. Čez čas se je vstavljalo čedalje več presledkov, najkasneje so se začeli pojavljati med kratkimi, predvsem klitičnimi besedami in neko drugo besedo.

Področje južne Nemčije je bilo v tem aspektu zelo inovativno, s prvim besedilom s presledki že okoli 780–790. Od sredine devetega stoletja je za to območje že značilni veliko krajši nizi znamenj brez presledka kot v Franciji in Italiji in že načeloma niso bili več daljši od 15 znamenj. Pisanje bolj ali manj vsako (današnjo grafematično) besedo posebej je postalo pogosto šele okoli pisanja Brižinskih spmenikov, v Freisingu okoli 992–1005. Tako so vsa v slovenščini zapisana besedila že od Brižinskih spomenikov naprej pisana z doslednimi presledki med grafematičnimi besedami.

Kadar je potebno presledek ASCII označiti z znakom, ki ni beli znak (npr. za iskanje podvojenih ali narobe uporabljenih presledkov), se običajno uporabi po ISO 9995-7 U+2423^(?) ␣ open box ali po ISO/IEC 646 U+2420^(?) ␠ symbol for space, po ECMA-17 oz. ISO 2047 U+25B3^(?) △ white up-pointing triangle ter po BCDIC, EBCDIC in ASCII-1963 U+2422^(?) ␢ blank symbol pa sta danes manj pogosta. Nedeljivi presledek se po ISO 9995-7 označi z U+237D^(?) ⍽ shouldered open box. Ob vklopu oznak oblikovanja v Microsoft Officeu se za presledek ASCII uporablja U+00B7^(?) · middle dot, za nedeljivi presledek pa U+00B0^(?) ° degree sign. Če se v grafonomičnem pisanju mora eksplicitno poudariti, da je nekje presledek, se ga običajno označi s podčrtajem |_|^(?), ki je na robovih lahko tudi zavihnjen navzgor, tj. |␣|^(?). Če se torej želi eksplicitno označiti, da se |5 %|^(?) piše s presledkom, bi se to zapisalo kot |5_%|^(?) ali kot |5␣%|^(?).

Pojavljanje

Navadni presledek se v slovenščini pojavlja za ločevanje različnih znamenj in višjih grafematičnih enot:

• za ločevanje grafematičnih besed, vključno s števili in simboli,
• za ločevanje ločil od grafematičnih besed, vključno s števili in simboli,
• za ločevanje ločil od drugih ločil,
• za ločevanje po tri pozicije naenkrat v številu, gl. presledek velikosti števke,
• za pisanje v razprtem slogu, gl. prostor med znamenji,
• za lažjo povezavo s pisnim prenosnikom v fonetičnih, fonoloških in morfofonoloških transkripcijah, gl. transkripcija,
• za zamikanje vrstice in besed, gl. vodoravni tabulator in poravnava vrstic,
• v obdobju reformacije tudi za ločevanje klitičnih ločil razen pik od besede na katero se pripenjajo, gl. tanki presledek,
• U+00A0^(?) no-break space se uporablja tudi kot osnova za združljive znake, gl. diakritično znamenje.

Splošno pravilo za prve tri točke je, da se presledek pojavlja med vsako grafematično besedo in vsakim ločilom, ki ni del grafematične besede, razen če bi se pojavil pred enklitičnim znamenjem ali za proklitičnim znamenjem; v takem primeru se presledek ne realizira. Gl. podpoglavja za natančnejša pravila in primere. Glede tega, kdaj se uporabi U+0020^(?) space in kdaj U+00A0^(?) no-break space gl. pojavljanje prelomov.

Za ločevanje grafematičnih besed

Glede vstavljanja navadnega presledka med rekodabilna znamenja (črkovna znamenja, števke, simbole) je povsem vezano na gafematično besedo. Če sta znamenji del iste grafematične besede, potem med njima ni presledka, razen v primeru ločevanja pozicij v številu s presledkom. Za pisanje razprtega sloga, tudi če se uporabi presledek ASCII ali nedeljivi presledek za ločevanje znamenj, se ti grafetično ne obravnavajo kot presledek med besedama, temveč kot povečani presledek med znamenjema. Dvojnice tipa nahitro in na hitro, 5 % in nestandardno 5% ter pravopisna pravila o pisanju skupaj ali narazen se primarno navezujejo na to, kaj se obravnava kot ena grafematična beseda in kaj kot več. Kdor piše na hitro s presledkom, zapisano obravnava kot dve grafematični besedi, kdor piše nahitro brez presledka, pa zapisano obravnava kot eno grafematično besedo. Več o tem v poglavju grafematična beseda.

Za ločevanje ločil od grafematičnih besed

Različna ločila imajo različne odnose z grafematičnimi besedami. Nekatera ločila se pišejo nestično z grafematičnimi besedami, druga pa stično. To je odvisno od njihove klitičnosti, ki pa se lahko v različnih vlogah ločila spreminja; spreminjajo se torej tudi pravila pojavljanja presledka. Klitična ločila, kot so vejica, pika, klicaj, oklepaji in narekovaji, so stični z besedo, na katero se pripenjajo. Vejica |,|^(?), ki je v slovenščini enklitična, je tudi levostična in od grafematične besede, pisane levo od nje, ni ločena s presledkom, npr. |tako,|^(?) in ne morebiti |tako ,|^(?). Uklepaj |(|^(?), ki je proklitičen, je tudi levostičen in od grafematične besede, pisane desno od njega, ni ločen s presledkom, npr. |(tako|^(?) in ne morebiti |( tako|^(?). Presledek se piše med enklitičnim znamenjem in sledečo besedo, npr. |tako, seveda|^(?), in med proklitičnim znamenjem in prejšnjo besedo, npr. |tako (seveda)|^(?). Ob funkcijah se sledeči oklepaji namesto argumenta tipa |print()|^(?) načeloma (odvisno od programskega jezika) pišejo stično s funkcijo (gl. primer pod naslednjim podnaslovom), kot se tudi znotraj sestavljenih zaporednih oznak, kot je |člen 10(1)(d)|^(?). Glede presledkov ob klitičnih znamenjih v 16. stol. gl. tanki presledek. Nekaj primerov, kjer so proklitična znamenja označena rdeče, enklitična pa modro:

Kot navaja Agencija za okolje RS (Arso), se sezonske napovedi od vsakdanjih kratkoročnih in srednjeročnih razlikujejo v tem, da podajajo predvsem pričakovana odstopanja vrednosti (npr. temperature ali količine padavin) od podnebnih značilnosti v primerjalnem obdobju 1993–2016.

Js sm se enkrat ze sel nekaj podobnega preko prevozi.org, ko sem se nekam dlje vozil (1h), pa sem prisel do zakljucka, da je moj mir v avtu vec vreden, kot bencin. :)

⸲Skléneni ( ti ga darújemo ) s’ vſo ópzhino tvojih isvólenih , in njih ſpomín obhajózh ; ſoſebno zhaſtíte vſelej divíze Marije , mátere naſhiga Bogá in Goſpóda Jesuſa Kriſtuſa , pa tudi tvojih ſvétih apóſtelnov in márternikov :  Petra in Pavla […] (gl. tudi tanki presledek)

Neklitična ločila, tj. polnila, se, če so del grafematične besede, pišejo stično z njo, npr. opuščaj ali vezaj v primerih |Po jezeru, bliz’ Triglava|^(?) ali |le-ta|^(?). Če niso del grafematične besede, se pišejo ločeno, npr. pomišljaj v primeru |mladost – norost|^(?). Glede stičnega pomišljaja tipa 8.00–10.00 in prekop Ren–Donava in poševnice tipa in/ali in km/h gl. tudi težji primeri določanja rekodabilnosti. Nekaj primerov, kjer so neklitična ločila znotraj besede označena rdeče, tista, ki niso del besede, pa modro:

Roglič se vrača na svojo četrto Dirko po Italiji z jasnim ciljem – drugič osvojiti Giro. S tem bi 35-letni Slovenec združil rožnato majico z rdečo majico šampiona Dirke po Španiji in se s skupno že šestim osvojenim grand tourom podal na julijsko Dirko po Franciji.

Skratka - šlo je za moj komfort VS njun komfort.

To je sa - nj nar vezh’ veſelje ,

K’ prihod Jesuſov’ vuzhí.

Delna izjema temu je tropičje, ki se nestandardno zapisuje stično z besedo na levo (oz. na desno, če označuje izpust začetnega dela) ali pogovorno celo obojestransko stično (po SP 2001 pa nestično). Primeri, ko se piše brez presledka:

To je res ironija... sem ravno o tem razmisljal.

Še malo počakajmo, pa se BDP skrčil za 3 in potem za katastrofalnih 10-15% , kjer je točka nevrnitve...potem sledi kolaps in državljanska vojna...

Pogosto se mu zdi, da najpomembnejše zadeve naših življenj niso vedno nad oblaki ali za daljnimi gorami, ampak preprosto pred lastnim nosom...

V pogovornem jeziku na elektronskih napravah številni presledek med ločili in grafematičnimi besedami zapisujejo nedosledno, saj ima za razliko od presledka med besedami manjšo pomensko in praktično vlogo. V predzadnjem primeru je tudi pred drugo vejico presledek.

Za ločevanje ločil od drugih ločil

Presledek se v določenih primerih uporablja tudi za ločevanje dveh zaporednih ločil, vendar le v določenih, pogosto redkejših kombinacijah. Tudi v teh primerih je presledek odvisen od klitičnosti ločila, ki se kot rečeno lahko spreminja glede na vlogo, torej se isto znamenje lahko kdaj zapiše z, kdaj pa brez presledka. Če je ločilo del grafematične besede, se presledek pojavlja pod enakimi pogoji, kot če bi se grafematična bseda začela oz. končala z rekodabilnim znamenjem; beseda, ki se konča oz. začne z ločilom, torej nima drugačnih pravil ločevanja od ločil ali drugih besed kot beseda, ki se začne s črkovnim znamenjem, števko ali simbolom. Torej, če se zapiše |Blizu?|^(?) brez presledka, potem se zapiše tudi |Bliz’?|^(?) brez presledka in če se |beseda a / beseda b|^(?) zapiše s presledkom, potem se tudi |predpona a- / beseda b|^(?) zapiše s presledkom. SP 2001 prav tako ne veleva nikakršnih izjem stičnosti v takih primerih. V takih primerih torej gl. pravila za ločevanje ločil od grafematičnih besed. Kadar sta dve znamenji znotraj iste grafetične besede, se pišeta stično, npr. |Končnica -o/-e|^(?), če sta v različnih beseda pa se pojavlja presledek, npr. |t’le bliz’ ’maš parking|^(?).

Pred enklitičnimi ločili (npr. vejicami, klicaji in zaklepaji) se v nobenem primeru ne pojavlja presledek. Ne glede na to, katero ločilo je pred enklitičnim ločilom, je z njim levostično. Dve enklitični ločili se pišeta brez vmesnega presledka, npr. |Kaj?!|^(?) ali |Nujno!!!|^(?), kot se tudi s polnili izven besede, npr. v |[…]|^(?) je oglati zaklepaj stičen s tropičjem. Za enklitičnimi ločili se pojavlja presledek, ne glede na ločilo, razen če je to ločilo enklitično zaradi pravila leve stičnosti. Znotraj sestavljenih zaporednih oznak, kot je |člen 10(1)(d)|^(?), se proklitično in enklitično ločilo pišeta skupaj.

Kombinacija proklitičnega in enklitičnega znamenja je zelo redka. V SP 2001 se v § 21–23, 228, 438, 450, 1218–1219 in 1236–1238 pojavlja za prikaz dvodelnih ločil, tj. oklepajev in narekovajev, pri čemer je med njima presledek, ki nadomešča teoretično grafematično besedo, ki bi se pojavljala med ločiloma. V § 450 je celo med dva zaklepaja vstavljen presledek. Pri ostalih klitičnih ločilih znotraj oklepajev tipa |podpičje (;)|^(?) pa se pišejo stično. V SP 1962 in S 1879 je med oklepaji pisan presledek, med narekovaji pa ne, v SP 1950, SP 1935, SP 1920, SP 1899 in SS 1854 pa se tudi narekovaja pišeta narazen. V SS 1916 in SS 1894 se pišeta oklepaja in narekovaja stično. Oklepaji ob funkcijah brez vnesenega argumenta tipa |print()|^(?) se prav tako pišejo stično (gl. primer spodaj).

Ravno obratno je s proklitičnimi ločili (uklepaji, narekovaji). Pri njih se nikoli ne pojavlja presledek za njimi, ne glede na to, ali je sledeče ločilo proklitično, npr. med uklepajem in začetnim narekovajem v |(»Ne!« je zavpila.)|^(?) ali polnilom izven besede, npr. v |[…]|^(?) je oglati uklepaj stičen s tropičjem (v |/…/|^(?) so poševnice v vlogi oklepaja). Za kombinacijo z enklitičnim ločilom gl. prejšnji odstavek. Pred proklitičnimi ločili se analoško presledku za enklitikami piše presledek pred enklitikami. Pri tem seveda presledek med enklitičnim in proklitičnim ločilom ni nič večji kot ostali navadni presledki. Prav tako se ne piše presledka med dvema proklitičnima znamenjema zaradi pravila desne stičnosti.

Klitična ločila imajo dosledna pravila glede pojavljanja presledka, ki prevladajo nad pravili glede presledka okoli polnil izven besede, ki je drugače načeloma prisoten. Polnila izven besede se torej pišejo desnostično, če jim sledi enklitično ločilo in levostično, če je pred njimi proklitika. V primerih dveh zaporednih polnil izven besede pa se prav tako pojavlja presledek med njima. Glede prostora ob pomišljajih gl. navadni pomišljaj in dolgi pomišljaj. Presledek med vezajem, ki označuje pripono, in tropičjem je v SP 2001 nedosledno zapisan (gl. primer spodaj); dvakrat je zapisan brez, enkrat pa z presledkom. Kadar se nestandardno namesto tropičja uporabi več kot tri pike, se vse pike pišejo z enakim prostorom vmes.

Pojavljanje presledka med kombinacijami ločil je pregledno podano v naslednji tabeli.

Pojavljanje presledka med kombinacijami ločil

		2. znamenje
		Proklitično	Enklitično	Polnilo znotraj besede	Polnilo izven besede
1. znamenje	Proklitično, npr. |(|(?), |»|(?)	stično	različno	stično	stično
	Enklitično, npr. |,|(?), |?|(?), |)|(?)	nestično	stično	nestično	nestično
	Polnilo znotraj besede, npr. |-|(?), |’|(?)	nestično	stično	stično/nestično	nestično
	Polnilo izven besede, npr. |–|(?), |…|(?)	nestično	stično	nestično	nestično

V nadaljevanju je podanih nekaj citiranih primerov, ki potrjujejo pravila pojavljanja presledka:

• proklitično + proklitično (stično):

zadnji del pripovedne končne stavčne intonacije, usmerjen proti spodnji tonski legi (»ko gremo z glasom navzdol«)
Na podlagi 36. člena Zakona o financiranju občin ((ZFO-1), Uradni list RS, št. 123/06, 57/08, 36/11 in 14/15 - ZUUJFO), […]

• proklitično + enklitično (glede stičnosti gl. gor):

  Skladenjsko se rabijo pika (.), vprašaj (?), klicaj (!), vejica (,), podpičje (;), dvopičje (:), pomišljaj (–), vezaj (-), tri pike (…), razne vrste narekovajev, npr. (» «), in oklepajev, npr. ( ), ipd.
  Neskladenjsko se za navajanje pomena kakšne besede ali besedne zveze v jezikoslovju uporablja dvodelni enojni narekovaj zgoraj (’ ’):
  e) narekovaj („“), kadar hočemo imena, naslove ali posamezne stavke in besede posebno zaznamovati ali dobesedni govor označiti n. pr.:
  Funkcija echo() izpiše enega ali več nizov. V primeru, da v funkciji echo() izpisujemo več argumentov ne smemo uporabiti oklepajev! Funkcija echo() programerju ne daje povratne informacije o stanju izpisa, saj vrača void.

• proklitično + polnilo znotraj besede (stično):

  2. za zaznamovanje nesamostojnih pomenskih delov besede: predpon (pre-, pri-, pra-), končnic (-a, -e, -i), priponskih obrazil (-ost, -oba, -ota, -oča), medpon (-o-, -e-), vpon (-k-, npr. ti-k-ati) ipd.;
  ZGODOVINSKI RAZVOJ PROJEKTA ŽELEZNICE ŠKOFJA LOKA—DIVAČA (—TRST)
  Ritualizem - refleksija družbenih transformacij in raziskovalčeve (-ga pomanjkanja) moči

• proklitično + polnilo izven besede (stično):

  Samostalniki tipa oboa, Lea, Livia imajo rodilnik dvojine in množine izpisan v slovarju: Lea /…/ Lej.
  […] „zelo rada zlorablja pooblastilo [...] ali pa zafrkava ljudi, ki ravno tako plačujejo denar za izplačilo [sodniških] plač, […] da bodisi rada potvarja dejstva […]

• enklitično + proklitično (nestično):

  […] sem rekel togotno. »Še tega je bilo treba!« – Togotno sem rekel: »Z njimi boš hodila! [...]
  V Uberju so aprila za spletni portal Žurnal24 potrdili, da razmišljajo o prihodu v Slovenijo in da ocenjujejo stanje. "Zagotavljamo, da bomo v primeru vstopa na slovenski trg delovali popolnoma v skladu z lokalno zakonodajo […]
  To pravilo velja od začetka priprave predpisa (npr. »predlog Zakona o fitofarmacevtskih sredstvih« ali »Zakon o fitofarmacevtskih sredstvih«) (glej tudi robno št. 234).

• enklitično + enklitično (stično):

  […] sem rekel togotno. »Še tega je bilo treba!« – Togotno sem rekel: »Z njimi boš hodila! […]
  […] (pri nekaterih imenih tak predimek opuščamo: van Beethoven – Beethovnov);
  To pravilo velja od začetka priprave predpisa (npr. »predlog Zakona o fitofarmacevtskih sredstvih« ali »Zakon o fitofarmacevtskih sredstvih«) (glej tudi robno št. 234).
  Eno od področij, kjer je bil vpliv SEJA največji, je upoštevanje temeljne razlike med tvorjenjem (= daljši monolog, daljše vloge (diskurz)) in interakcijo (= pogovorni monolog, krajše vloge (diskurz)) pri oblikovanju učnih ciljih in strukturiranju izpitov.

• enklitično + polnilo znotraj besede (nestično):

  kóst -í ž kôsti kóst kôsti -jó; -í -í -éma -í -éh -éma; -í -í -ém -í -éh -mí (ọ̑ ȋ)
  2. za zaznamovanje nesamostojnih pomenskih delov besede: predpon (pre-, pri-, pra-), končnic (-a, -e, -i), priponskih obrazil (-ost, -oba, -ota, -oča), medpon (-o-, -e-), vpon (-k-, npr. ti-k-ati) ipd.;
  Glas ti zaprè besedí , ’z rok ti potegne peró.

• enklitično + polnilo izven besede (nestično):

  […] in nazadnje »zabrusi«. – To je pa čudna »špraha«. – »Prijatelj« […]
  […] sem rekel togotno. »Še tega je bilo treba!« – Togotno sem rekel: »Z njimi boš hodila! [...]
  […] popotnik, — —. (Cankar). — Sitno mu je bilo, da bi stopil tak pred njo, blaten in ubog popotnik, — — (Cankar).

• polnilo znotraj besede + proklitično (nestično):

  Predpona s- (sleči) ima pred korenskim s z š ž g oblike se- [sə]:

• polnilo znotraj besede + enklitično (stično):

  2. za zaznamovanje nesamostojnih pomenskih delov besede: predpon (pre-, pri-, pra-), končnic (-a, -e, -i), priponskih obrazil (-ost, -oba, -ota, -oča), medpon (-o-, -e-), vpon (-k-, npr. ti-k-ati) ipd.;
  Komú najprej vesélo / Zdravljico, bratje, č’mo zapet’ ?
  […] Kaj je tebi téga mar’ ? / Bog te obvár’ !

• polnilo znotraj besede + polnilo znotraj besede:
  • v isti grafematični besedi (stično):

    Pridevniki na -ov/-ev, -in ne zaznamujejo zmeraj svojine, temveč tudi vrsto (npr. lipov čaj, hruškov kompot, kalcijev karbonat).

  • v različnih grafematičnih besedah (nestično):

    Podstava tvorjenk sestoji iz drev- -red, star- -mod-, laž- -učitelj, dv- -jambor-, kaž- -pot, star- -cerkven- -slovanski, prida- -nič, obrazila pa so -o-, -o- -en, -i-, -o- -nik, -i- -ø, -ø- -ø, -ø.
    Kdo učí / Izbrisat’ ’z spomína nekdanje dní, / Brezup prihodnjih odvzet’ spred očí, / Praznoti vbežáti, ki zdanje morí !

• polnilo znotraj besede + polnilo izven besede (nestično):

  […] od 12 do 19 = dva-, tri-... + -nájst, od 30 do 90 = trí-, štíri-... + -deset, od 200 do 900 pa dvé- ... + -sto ipd.
  Glasovno ni nespremenljiv, prim. suh- – suš- ali žg- – žig- (sežgati, sežigati).

• polnilo izven besede + proklitično (nestično):

  […] na mah pod bukev lezi! – (Premišljeval je,) kako ga ima rada in kako mu streže. – (Rekel je,) da pride in prinese kruha. – (Hitro je nataknila rokavice,) stoječ med vrati dnevne sobe […]
  […] če hočemo izraziti vrsto, jih delamo z obrazili -ji, -ski, -ov ... (redkeje -in) oz. z i iz pridevnikov na -ən:

• polnilo izven besede + enklitično (stično):

  […] kadenčni tonski potek pri vprašanjih, ki se začenjajo z vprašalnimi zaimki (kdo …, kam …, zakaj …, čemu …, čigav …), antikadenčnega pa pri vprašanjih brez vprašalnice oz. (večinoma) z vprašalnico ali (nezborno a).
  […] (npr. M. Hladnik navaja zgled »Slovenski roman – še posebej Jurčičev – se je razvil iz ...«.).
  […] (npr. predpis, ki ureja …, zakon, ki ureja …, uredba, ki ureja …, pravilnik, ki ureja …, določbe o … zakona, ki ureja …).
  […] (Ampak kdo se dandanašnji briga, če — —?) […] gl. tudi prva primera za proklitično + polnilo izven besede

• polnilo izven besede + polnilo znotraj besede (nestično):

  Črko ð pišemo z dh ali z đ: -staður – -stadhur/-stađur.
  Sedaj vidimo, da je tudi -en iz dveh delov (-e-n ∶ -a-n).

• polnilo izven besede + polnilo izven besede (nestično):

  – – 1935: Slovenski pravopis. Priredila A. Breznik in F. Ramovš. Ljubljana. XXIV + 300 str.
  — — — ves sem se bil stresel. (cankar). — — — samo glej, da ne prideta dve nazaj! (Kosmač). — — — sta sedeli […]

Vodoravni tabulator

Ime	vodoravni tabulator
Koda ASCII	09
Koda YUSCII	09
Koda ISO/IEC 8859‑2	09
Koda Unicode	U+0009(?)
HTML	&͏͏#9; &͏#x9; &͏Tab;
Izgled	Prazni prostor do naslednjega tabulatorskega mesta.
Homoglifi	kateri koli drugi prazni znak
Tip znamenja	presledek
Na MacOS-u	⇥ Tab
Na Windowsu	↹ Tab
Na tipkovnici po SIST 1044:2009	↹ Tab.

Vodorávni tabulátor, po ISO/IEC 6429 character tabulation, kar bi se prevedlo v slovenščino kot znakôvni tabulátor, manj strokovno zgolj tabulátor (iz lat. tabulō ’deščiti’ + lat. -tor) , redkeje tabulátorski znák ali predélčnik (okrajšano kot HT ali TAB), je drugi najpogosteje uporabljeni tip presledka, ki ga predstavlja znak U+0009^(?). Za razliko od ostalih presledkov se njegova širina lahko zelo spreminja; medtem ko so ostali presledki neke širine, ki se zaradi razpiranja pri obojestranski povečavi lahko rahlo spremeni, je vodoravni tabulator vedno tako dolg, da se razteza do naslednjega tabulatorskega mesta vzdolž osi. Tabulator je lahko tako zelo ozek, če je naslednje tabulatorsko mesto takoj za zprejšnjim znamenjem, lahko pa zelo širok, če je naslednje tabulatorsko mesto zelo daleč naprej, tudi po več širin celca. Ker se naslednje znamenje zapiše naprej od že v naprej določene točke vzdolž osi, to omogoča, da je začetek grafetičnih nizov poravnan z ostalimi v drugih vrsticah, kar omogoča izdelavo stolpcev znotraj osi.

Kadar je potebno vodoravni tabulator označiti z vidnim glifom, se običajno uporabi po ISO 9995-7 U+21E5^(?) ⇥ rightwards arrow to bar ali po ISO/IEC 646 U+2409^(?) ␉ symbol for horizontal tabulation, po ECMA-17 oz. ISO 2047 U+2AAB^(?) ⪫ larger than je manj pogosto znamenje. Po strešični notaciji se označi kot ^I, ubežno zaporedje pa je \t. Ob vklopu oznak oblikovanja v Microsoft Officeu se za prikaz vodoravnega tabulatorja uporablja enodebelinsko puščico v desno.

Pojavljanje

Vodoravni tabulator se uporablja primarno za poravnavo začetkov grafetičnih nizov v več vrsticah. Na Wikiverzi raba tabulatorja na žalost ni podprta, tako da so tu navedeni primeri približek, dosežen z drugimi sredstvi. Pojavlja se v naslednjih primerih:

• za izdelavo znotrajvrstičnih stolpcev,
• za presledek med odstavčnimi, vrsičnimi ali opombnimi znamenji in jedrom odstavka (npr. v seznamih),
• za vstavljanje zelo velikega presledka znotraj vrstice,
• za poravnavo raznih znamenj med vrsticami, npr. decimalnih pik ali enačajev,
• za izdelavo tabel brez dodatnega oblikovanja, npr. v datotekah TXT, gl. tabele,
• za zamik vrstic brez dodatnega oblikovanja, gl. poravnava vrstic.

Za izdelavo znotrajvrstičnih stolpcev

Ker se določi mesto, do katerega se razteza tabulator, to omogoča, da so začetki grafetičnih nizov poravnani vzdolž več vrstic, kar napravi navidezne stolpce znotraj vrstice. Za razliko od »pravih« stolpcev (kot npr. v časopisih), kjer besedilo poteka prvo do konca enega stolpca in nato na začetek drugega, se v tem primeru vrstica nadaljuje iz enega stolpca v drugega in se zato tudi uporablja v takih primerih, ko naj bi se bralo stolpce vzporedno po vsticah navzdol, npr. če se primerja dve stvari med stolpcema. Tak prikaz je efektivno enak tabeli brez oblikovanja in se uporablja, če uporaba tabele ni zaželena ali mogoča. Za primer je podan del odstavka § 719 v SP 2001:

ｓｔｏｌｐｅｃ　　　　–　ｓｔｏｌｐｃａ

ｓｔｒｍｅｃ　　　　　–　ｓｔｒｍｃａ

ｓｉｎｅｋ　　　　　　–　ｓｉｎｋａ

ｆａｎｔｅｋ　　　　　–　ｆａｎｔｋａ

V tem primeru so zaradi preglednosti desne besede vrstic poravnane na isto tabulacijsko mesto. Očitno pa je, da se povezujejo besede levega stolpca z besedami desnega stolpca in ni mišljeno, da bi se besede desnega solpca obravnavalo neodvisno od levega. V takih primerih je uporaba vodoravnega tabulatorja veliko bolj priporočljiva od razdelitve besedila na dva stolpca že zaradi interpretacije programa in posledično spreminjanje izgleda ob dodajanju/brisanju znamenj, pa tudi ob lepljenju v drug dokument, če se postavitev ne ohrani, bodo primeri iz istih vrstic še vedno ohranjeni skupaj, pri ločitvi v dva »prava« stolpca pa ne.

Za presledek med znamenji in jedrom odstavka

Kadar se našteva v oštevilčenem ali neoštevilčenem seznamu, oštevilčuje odstavke/vrstice ali piše opombe v nogo, se med znamenjem (tj. številom, piko, alinejo, črko …) in ostalim delom odstavka pojavlja vodoravni tabulator, ki ga urejevalniki dokumentov, kot je Microsoft Word, vnesejo avtomatsko. Tabulator v teh primerih poskrbi, da so odstavki/vrstice poravnani, ne glede na širino znamenja. Če bi se uporabljalo navadni presledek, kot se kdaj, če tabulator ni vstavljen avtomatsko, bi bil odstavek ob širšem znamenju bolj zamaknjen kot tisti ob krajšem znamenju. Razlika je zelo očitna pri rimskih številih, ki se zelo razlikujejo po dolžini; prim. zamik ob |viii|^(?) in |x|^(?) oz. |i|^(?) v naslednjem primeru:

Z vodoravno tabulacijo (enak zamik)	Z navadnim presledkom (neenak zamik)
Današnji dnevni red: i. uvod ii. nekaj malega o zgodovini kremšnit iii. kako prepoznati pravo kremšnito iv. pravilno fotografiranje kremšnit v. kdaj je primerno jesti kremšnito vi. česa se ne sme početi s kremšnito vii. kako postreči kremšnito viii. znani izdelovalci kremšnit ix. tečaji učenja izdelovanja kremšnit x. zaključek	Današnji dnevni red: i. uvod ii. nekaj malega o zgodovini kremšnit iii. kako prepoznati pravo kremšnito iv. pravilno fotografiranje kremšnit v. kdaj je primerno jesti kremšnito vi. česa se ne sme početi s kremšnito vii. kako postreči kremšnito viii. znani izdelovalci kremšnit ix. tečaji učenja izdelovanja kremšnit x. zaključek

Za večje presledke in poravnavo znamenj

Če se postavi tabulatorska mesta zelo narazen, se lahko tako z zgolj enim znakov naredi presledek poljubne velikosti, ki se lahko razteza zelo daleč; če bi se uporabljalo navadne presledke, bi jih bilo potrebno vstaviti veliko in se ne more vedno doseči točno želene širine. Taka raba je zelo pogosta v glavi strani, kjer je besedilo običajno zapisano na robovih, vmes pa je velik presledek.

Glede na izbiro tabulatorskega mesta je poravnava okoli tistega tabulatorskega mesta lahko leva, desna, sredinska ali celo glede na specifično znamenje znotraj vrstice. Oblikovanje v glavi strani je načeloma tako, da je napis na levi strani poravnan z levim robom, na sredini je sredinsko poravnan, na desni pa z desnim robom. Microsoft Word podpira tudi poravnavo po decimalnih vejicah/pikah, tako da so v vseh vrsticah poravnana števila po decimalnih vejicah/pikah, ne glede na njihovo velikost ali koliko decimalnih mest imajo. Predvsem v matematiki je pogosta tudi poravnava enačb po enačajih, kadar se pretvarja eno enačbo v ekvivalentne enačbe (»rešuje enačbo«; prim. naslednji primer). Tako v LaTeX-u kot v Unicodnem načinu zapisovanja enačb v matematični pogon se mesto poravnave označi z U+0026^(?) & ampersand.

${\begin{aligned}3x-5&=x-7\\3x-5+5&=x-7+5\\3x&=x-2\\3x-x&=x-2-x\\2x&=-2\\{2x \over 2}&={-2 \over 2}\\x&=-1\end{aligned}}$

Presledek širine števke

Ime	presledek širine števke
Koda ASCII	/
Koda YUSCII	/
Koda ISO/IEC 8859‑2	/
Koda Unicode	U+2007(?) figure space
HTML	&͏͏#8199; &͏#x2007; &͏numsp;
Izgled	Prazni prostor širine števke.
Homoglifi	U+2000(?), U+2002(?)
Tip znamenja	presledek
Na Windowsu	Alt + 8199

Unicode priporoča uporabo posebnega, točno temu namenjenega znaka za zapisovanje presledka med števkami znotraj števila, U+2007^(?) figure space, tj. preslédek širine štévke. Njegova širina je enaka širini števke in že sam po sebi je nedeljiv. To omogoča poravnavo števk (ne pa tudi mest v številu), če bi se nekdo odločil pisati osamljeno števko skupaj s tremi, npr. |9028|^(?), drugače pa s presledkom, npr. |25 028|^(?); v tem primeru bi se petica v celoti nahajala levo od devetice, če sta števili poravnani po zadnji števki.

Pogosto pa tak presledek izgleda prevelik, še posebej pri pisanju med besedilom, poleg tega pa se ga težko napiše s tipkovnico. Zaradi tega je uporaba redka in se običajno nadomešča z navadnim presledkom. Nomotehnične smernice in Medinstitucionalni slogovni priročnik Evropske unije v teh primerih omenjajo uporabo presledka, vendar je vsaj v slogovnem priročniku iz tabele očitno, da se s tem misli navadni presledek; iz nomotehničnih smernic se to lahko sklepa, vendar poleg ni podan noben ponazorjalni primer.

Tudi navadni presledek pogosto izgleda preširok, zaradi česar se uporablja tanki nedeljivi presledek. Za tako vlogo je najprimernejši U+202F^(?) narrow no-break space, ki je že sam nedeljiv. Mednarodni urad za uteži in mere (BIPM) je v osmi različici mednarodnega sistema enot predvidel rabo tankega presledka, v deveti pa omenja le rabo presledka. Mednarodna zveza za čisto in uporabno kemijo (IUPAC) v Guidelines for Drafting IUPAC Technical Reports and Recommendations iz leta 2007 prav tako predvideva rabo tankega presledka. SP 2001 in SP 8.0 zgolj omenjata rabo presledka, za katerim se ne deli. Peter Weiss omenja v takih primerih rabo presledka, širine polovice ali celo tretjine navadnega presledka, kar je že lasni presledek.

Pojavljanje

Presledki se pišejo znotraj števila, in sicer načeloma ločujejo po tri mesta, šteto levo in desno od decimalne vejice/pike oz. z desne strani, če ni decmalne vejice/pike. Ob decimalni vejici/piki ni presledka. Namesto presledka se pogosteje pojavlja tudi pika ali v primeru decimalne pike (povečini le na kalkulatorjih) vejica, velikokrat pa tudi ni nikakršnega ločevanja, kar otežuje hitro prepoznavanje števila. Mednarodni standardi in organizacije uporabljajo presledke namesto pik ali vejic v izogib napačnemu interpretiranju, saj se tako |1.234|^(?) kot |1,234|^(?) v različnih jezikih lahko interpretirata tudi kot decimalna vejica/pika. Po ISO 80000-1:2022 se piše ali brez ločevanja ali z majhnim presledkom v vseh primerih. BIPM tudi dopušča obe možnosti, vendar pravi, da se običajno ne zapisuje presledka, če bi se s tem izpostavilo le eno mesto, npr. |3 279.168 3|^(?) se raje piše skupaj – |3279.1683|^(?). IUPAC ima enak pogled, dalje pa dopušča še vstavljanje presledka pred v oklepaju podano mersko napako, tj. |235.043 928 1 (12)|^(?) in |235.043 928 1(12)|^(?) sta obe dovoljeni. Po Medinstitucionalnem slogovnem priročniku se vedno uporablja presledke za ločevanje levo od decimalne vejice, decimalk pa se ne ločuje, torej |152 231,324567|^(?). Izjema so zaporedne številke, kot npr. letnice in števila strani, pri katerih se tisočice pišejo stično. Nomotehnične smernice predvidevajo presledek v vseh primerih raz pri pisanju denarnih zneskov, nikjer pa ne izjavijo eksplicitno, da se ti ne pojavljajo tudi za decimalno vejico. Denarni zneski se pišejo s pikami in ne s presledki.

SP 8.0 pisanje pike ali presledka predvideva le za ločevanje tisočic od stotic (ne omenja niti ločevanje miljonic od stotisočic), ki se običajno izpušča pri številih do vključno 9999. SP 2001 tudi omenja le ločevanje tisočic od stotic, navaja pa primer |1 ∶ 30.000.000|^(?); dovoljuje tudi pisanje brez ločevanja, ločevanje s presledkom pa dopušča le pri strojnem tisku.

V brajici se za ločevanje uporablja ::256::^(?) |⠲|^(?) (piko). V opisu brajice sicer piše, da se zgleduje po črnem tisku, vendar možnost uporabe presledka ni omenjena.

Posebnosti vsakega standarda so prikazane v naslednji preglednici:

Primerjava različnih standardov za ločevanje mest v številu

Brez ločevanja		1234567,890123	1234	brez
S presledki širine števke		1 234 567,890 123	1 234	U+2007(?) figure space
ISO 80000-1:2009		1234567,890123	1234	brez
		1 234 567,890 123	1 234	U+202F(?) narrow no-break space
BIPM (9. različica)		1234567,890123	1234	brez
		1 234 567,890 123 ali 1234 567,890 123	1 234	U+00A0(?) no-break space
IUPAC (2007)		1234567,890123	1234	brez
		1 234 567,890 123 ali 1234 567,890 123	1 234	U+202F(?) narrow no-break space
Medinstitucionalni slogovni priročnik		1 234 567,890123	1 234	U+00A0(?) no-break space
Nomotehnične smernice	Splošno	1 234 567,890123	1 234	U+00A0(?) no-break space
	Zneski	1.234.567,890123	1.234	U+002E(?) . full stop
SP 8.0		/	1234	brez
		1234.567,890123	1.234	U+002E(?) . full stop
		1234 567,890123	1 234	U+00A0(?) no-break space
SP 2001		/	1234	brez
		1234.567,890123	1.234	U+002E(?) . full stop
		1234 567,890123	1 234	U+00A0(?) no-break space
(Weiss 2012)		1.234.567,890123	/	U+002E(?) . full stop
		1 234 567,890123		U+00A0(?) no-break space
		1 234 567,890123		U+202F(?) narrow no-break space
		1 ⁠234 ⁠567,890123		U+200A(?) hair space + U+2060(?) word joiner
		/	1234	brez
Brajica 3.0		/	::3456 1 12 14 145::(?) |⠼⠁⠃⠉⠙|(?)	brez
		::3456 1 12 14 145 256 15 124 1245 2 125 24 245 1 12 14::(?) |⠼⠁⠃⠉⠙⠲⠑⠋⠛⠂⠓⠊⠚⠁⠃⠉|(?)	::3456 1 256 12 14 145::(?) |⠼⠁⠲⠃⠉⠙|(?)	U+2832(?) ⠲ braille pattern dots-256

V določenih primerih se presledki ali pike/vejice ne zapisujejo:

• v letnicah, npr. |1935|^(?), |2019|^(?), |1700 pr. n št.|^(?); to predvidevata ISO in IUPAC,
• znotraj raznih oznak v lastnih imenih, npr. |ISO 80000-1|^(?), |GeForce GTX 1660 Ti|^(?), |Industrial Computer 5531|^(?); to predvideva ISO,
• ko se število rabi za številčenje delov zapisa kot so strani, opomb, odstavkov in členov, npr. |opomba (1234)|^(?), |člen (1234)(a)|^(?), |na strani 1234|^(?),
• v naslovih, npr. za pisanje poštne in hišne številke, npr. |4267 Srednja vas v Bohinju|^(?), |12033 Lone Peak Pkwy|^(?).

Različni daljši nizi števk imajo lahko tudi svoja pravila glede na pomen števk ali tudi drugače. Številko bančne kartice se npr. piše kot |1234 5678 9012 3456|^(?), številko bančnega računa kot |SI56 1234 5678 9012 345|^(?), telefonsko številko mobilnega telefona kot |012 345 678|^(?) oz. z državno kodo |+386 12 345 678|^(?), telefonsko številko stacionarnega telefona kot |01 234 56 78|^(?), telefonske številke na 080 kot |080 12 34|^(?), štirimestne telefonske številke pa brez presledka, npr. |1919|^(?). Določene nize kot na primer ISBN se ločuje z vezaji, npr. |978-961-254-686-1|^(?), druge, kot sta EMŠO in serijska številka osebne izkaznice, pa se piše skupaj kljub dolgemu nizu.

Do 19. stoletja se v slovenščini ni uporabljalo nikakršnih ločevalcev mest števila, zapisanega v pozicijski notaciji. Število, tudi če pet- ali večmestno, se je zapisovalo brez vmesnih presledkov ali ločil:

Krayleſtvou h’ ti S. Katolishi vyri preo- / berniti , inu s’ vſſim nad 1200000. duſh / kerſtiti , temuzh on je skusi sdihuvau : am- / plius , amplius , ſhe vezh , ſhe vezh duſh / ſhely moju ſerze , toku de je veſs ſveit / niegovim shelam preteſſen biu.

V 19. stoletju je nato postalo običajno pisati piko med tisočicami in stoticami in vejico med milijonicami in stotisočicami, npr. |1,000.000|^(?) za zapis enega milijona. Pika in vejica sta se tako izmenjevali v levo, milijarda se je torej zapisala |1.000,000.000|^(?). Tak način pisanja je bil običajen vse do 70. in 80. let 20. stoletja, ko je vejico za ločevanje mest nadomestila pika, čeprav so zapisi tipa |1,000.000|^(?) obstajali vsaj do 2005.

100.000 / 10.000 / 1,154.400 / 1,264.400 / 30.000 / 5.000 / 10.000 / 5.000 / 20.000 / 1,136.400 / 1,206.400

Celotni prihodek din / 2.500,000.000 / 690,000.000 / 660,000.000 / 700,000.000 / 750,000.000 / 3.000,000.000 / 1.200,000.000 / 1.400,000.000 / 840,000.000 / 230,000.000 / 270,000.000 / 1.000,000.000 / 250,000.000 / 76,000.000 / 908,800.000 / 14.474,800.000

Le v Združenih državah Amerike se ni uporabljalo takega (»nemškega«) sistema, ampak se je uporabljal »angleški« sistem, tj. decimalna pika, za ločevanje pa so se uporabljale vejice. Ameriška domovina je nato leta 1982 zamenjala na starejši »nemški« sistem, ki ga je ohranila do prenehanja leta 2008. Leta 1982 se je ta sistem uporabljal tudi ob decimalni piki, nato pa je ob decimalni piki obveljal »angleški« sistem.

V samem Clevelandu je bilo / pretekli teden na novo prijav- / ljenih 5,572 brezposelnih, kar je / poleg tedna v prvi polovici ja- / nuarja, najvišji enotedensk pri- / rastek tekom sedanje krize. Tre- / nutno prejema v mestu 45,216 / oseb brezposelno podporo.

Za kreditni odbor je poro- / čal načelnik g. Štefan Serec. / Odobrenih in izdanih posojil / je bilo v vsoti $1,816.625.00.

Ko sem prišel v glavno / mesto Harare na začetku januarja, je ena pomaranča / stala 200.000 zimbabvejskih dolarjev, ko sem odhajal / proti koncu aprila, je ena pomaranča stala 10,000.000 / dolarjev.

Uporaba presledka za ločevanje mest se je uveljavila v 50. letih 20. stoletja, sprva le v preglednicah. V statističnem gradivu LR Slovenije se pojavlja od leta 1953 naprej.

Skupaj / 2 484 601 / 1 749 851 / 1 423 309 / 1 428 494 / 1 107 137 / 321 357 / 1 107 137 / 321 357 / 1 424 891 / 734 750 / 572 623 / 162 127

Zastopanost korpusu Gigafida (14. 6. 2025) je podana v spodnji preglednici. Korpusni podatki prikazujejo jasno prevlado uporabe pike nad presledki ali vejico, vendar se pri štirimestnih štvilih načeloma ne pojavlja. Za kakršno koli ločevanje decimalnih mest ni nobenega primera v korpusu.

Število in odstotek posameznih oblik števil v korpusu

Oblika	Št. rezultatov	Odstotek
1000	47 061	86 %
1.000	7342	13 %
1,000	87	0,2 %
1 000	50	0,09 %
10000	408	1,2 %
10.000	31 107	97 %
10,000	78	0,2 %
10 000	388	1,2 %
1000000	16	1,9 %
1.000.000	528	64 %
1000.000	6	0,7 %
1,000,000	1	0,1 %
1000,000	0	0 %
1,000.000	243	29 %
1 000 000	28	3,4 %
1000 000	2	0,2 %
0,0001	43	93 %
0.0001	3	7 %
0,000.1	0	0 %
0.000,1	0	0 %
0,000 1	0	0 %
0.000 1	0	0 %
0,00001	13	100 %
0.00001	0	0 %
0,000.01	0	0 %
0.000,01	0	0 %
0,000 01	0	0 %
0.000 01	0	0 %

Presledek širine celca

Ime	presledek širine celca
Koda ASCII	/
Koda YUSCII	/
Koda ISO/IEC 8859‑2	/
Koda Unicode	U+2003(?) em space, U+2001(?) em quad
HTML	&͏͏#8195; &͏#x2003; &͏emsp; &͏͏#8193; &͏#x2001;
Izgled	Prazni prostor širine celca (višine pisave).
Homoglifi	U+3000(?)
Tip znamenja	presledek
Na Windowsu	Alt + 8195, Alt + 8193

Čeprav se dandanes uporablja daleč najpogosteje navadni presledek, pa se je včasih uporabljalo presledke različnih širin, ki so se v 19. in 20. stoletju poenostavili in ali spremenili v navadni presledek ali izginili. Naslednji primer dobro ilustrira različne presledke:

Ako prehodiš dolge Štenge , in se razširi pred / tebó prijazna spodnja dolina Bohinjska , zagledaš / pred sebó Nomenj, pervo vas Bohinjsko.  Čedna vas / je pri cesti ; hiše so belo zidane, prebivavci pre- / možni , ker redí jih polje , živina in drevarija. / V starih časih je bilo drugači. Ker fužine niso / delale , ni bilo rudarije in drevarije ; polje je bilo / prevlažno , vreme merzlo in deževno , in delj je / ležal sneg na ravninah , ker je bilo gozda neiz- / merno veliko.

Pravila za vstavljanje presledkov so bila načeloma zapisana v priročnikih za tiskarje, vendar je v slovenščini prvi priróčnik za tiskárje izšel šele leta 1952 in v njem ni natančnih pravil, kateri presledki naj bi bili vstavljeni kje. V vsakem obdobju se lahko najde tudi odstopanje od tu predstavljenih značilnosti, znotraj istega besedila pa se pogosto pojavljajo nedoslednosti; npr. enkrat je lahko vejica zapisana s tankim presledkom spredaj, enkrat pa ne – to prikazuje že zgornji primer z vejico za besedama Nomenj in zidane. Preslédek širíne célca predstavlja znak U+2003^(?) em space, redkeje U+2001^(?) em quad, v Microsoft Officeu je ob vklopu oznak oblikovanja U+2003^(?) označen z U+00B0^(?) ° degree sign, U+2001^(?) ni označen. Pojavljal se je za piko |.|^(?), ko je bila enklitično ločilo, tj. za ločevanje povedi, če je bila del okrajšave ali vrstilnega števnika, pa ne. Znak sicer ne spreminja širine, v preteklosti pa se je pri obojestranski poravnavi spreminjala širina. Taka raba se je ustalila v 60. in 70. letih 16. stoletja; pred tem se je pika pisala s presledkom na obeh straneh, na koncu odstavka pa levostično. Spremembo ponazorita naslednja primera:

Inu ta Vera , / katera tei beſſedi , kir ie tu⸗ / kai hti uodi perloshena , / terdnu veruie , inu ſe na no / cillu ſeneſſe . Sic ta vo⸗ / da pres Boshye beſſede , o⸗ / stane shlecht uoda , inu nei kerſt . (1555)
KVNIMV ZHASV, KA⸗ / dar ie Iesus pry Galileiskom Moryu / hodel, ie vgledal dua Brata , Simona / ker ſe imenuiePetar,inu Andreia Bra⸗ / ta niegouiga, katera ſta metala Mre⸗ / zhe vmorie, Sakai ona ſta bila Ribizha. Inu ie re⸗ / kal knyma : Hodite sa mano , inu iaſt vas hozhem ſtoriti Ribizhe Zhloueske. Tadai sta puſtila Mre⸗ / she inu ſta shla sanym. (1578)

Taka raba presledka širine celca je bila ustaljena in bolj ali manj dosledno upoštevana vse do druge polovice 19. stoletja, ko je bilo teh nedoslednosti čedalje več, dokler se ni povsod uveljavil navadni presledek. V prehodnem obdobju je, če je za poravnavo bilo potrebno vstaviti večje presledke, presledek bil vidno večji od ostalih, če pa je bilo potrebno vstaviti manjše presledke, pa ni bil nič daljši od navadnega. Sprememba se je načeloma zgodila po izgubi presledka pred vejico in pred izgubo presledka pred visokimi enklitičnimi ločili, načeloma med 1880 in 1920. Od slovenskih časopisov sta leta 1897 večinoma začela uporabljati navadne presledke Dom in svet ter Kmetijske in rokodelske novice; Primorski list jih je po večini zamenjal 1905–1906, Ljubljanski zvon 1908, Primorski gospodar 1909, Slovenski gospodar pa 1909–1910. Amerikanski Slovenec jih je uporabljal vse do 1920, Clevelandska Amerika pa že od začetka leta 1908 ne. Od slovenskih slovnic, pravopisov in spisovnikov jih ni nobeden obravnaval; v zapisu se pojavljajo do (SP 1899), ki jih ni imel več; nekonsistentno se pojavljajo tudi v (SS 1916). Naslednji trije primeri so iz Kmetijskih in rokodelskih novic v treh zaporednih letih 1896–1898, prikazujoč postopen prehod:

Izpod Uršelske gore piše se „Miru“ : Dob ali hrast / je kralj gozdnih dreves. Mogočnemu kralju gre večja / čast, ko pritlikovcem. Čast vsakemu svojo !  Zato smo bezgovec in celo zoprno koprivo pohvalili.  Toda dobrot- / ljivost do siromakov je na mogočnih, imenitnih tudi ime- / nitnejša. Zato skažemo hrastu večjo čast, smo bolj vneti zanj, ker je mogočen korenjak, pa vendar tako dober po- / močnik slabim, bolnikom in koristen kakor malokatera / naših rastlin. Sam zdrav, trden, močen, rad bolezni, sla- / bosti ozdravlja in pa krepča, daje moč. Le v časti ga imejmo ter hodimo k njemu po to in ono. Hrast ni / berač, „mi imamo“ in „kar imam, vse rad dam“ dobrotno / pravi. Hitro poglejmo vse dobove imenitnosti. Dob ima / zgodovino. Stari so ga gledali deset človeških rodov, dob do- / čaka 300 let. A nekdanji starci iz med njih so še kaj / posebnega doživeli. (9 presledkov širine celca, 2 navadna presledka)

„Še nekoliko besedi, preden začnem“, rekal je / Umbrijani. „Slišali ste, da sem bil, ali da sem morebiti / še sedaj blazen. Moram vam pojasniti to reč. Bil sem / kot dete neizrečeno občutljiv in prezgodaj zrel. Fantazija / moja je bila bolna. Žrl sem vsakovrstne knjige, katere / sem le na pol razumel, razlagal in pretvarjal po lastnih / nazorih. Enkrat prišli so mi po naključji zapiski nekega / misijonarja v roke. Bil je to brat mojega deda. Potoval / je po Kini in te zapiske pisal na potovanji. Nikdar niso / bili natisnjeni, ne vem po kakem naključji. (5 presledkov širine celca, 4 navadni presledki)

Zgodaj spomladi moramo pripraviti gredice, v ka- / tere posejemo zeljno seme. Zemlja na tacih gredicah ne / sme biti pretolsta. Ko so sajenice dovolj čvrste, presajajo / se v zelnik. Nekateri imajo navado, da polivajo jamice, / v katere posajajo sajenice, nekoliko gnojnice iz stranišč, / katera je prevroč gnoj in lahko korenino požge. Presajati / smemo le v vlažnem vremenu, da pa moremo pre- / sajati rastline v suhem vremenu, moramo vsem nemu- / doma in večkrat prilivati. Pregosto jih ne smemo pre- / sajati, ker siccer ne morejo dovolj razširjati se in naprav- / ljati lepih glav, vsaj 50 do 60 cm naj stoji glava od glave. (2 presledka širine celca, 3 navadni presledki)

Presledek širine polovinca

Ime	presledek širine polovinca
Koda ASCII	/
Koda YUSCII	/
Koda ISO/IEC 8859‑2	/
Koda Unicode	U+2002(?) en space, U+2000(?) en quad
HTML	&͏͏#8194; &͏#x2002; &͏ensp; &͏͏#8192; &͏#x2000;
Izgled	Prazni prostor širine polovinca (polovice višine pisave).
Homoglifi	U+2007(?)
Tip znamenja	presledek
Na Windowsu	Alt + 8194, Alt + 8192

Preslédek širíne polovínca je presledek, ki se je v slovenščini pojavljal le krajše obdobje v 19. stoletju; pred in po tem je bil na istem mestu pisan navadni presledek. Presledek je širok en polovinec oz. polovico celca in je tako malo širši od navadnega presledka. Predstavljata ga znaka U+2002^(?) en space, redkeje U+2000^(?) en quad, v Microsoft Officeu je ob vklopu oznak oblikovanja U+2002^(?) označen z U+00B0^(?) ° degree sign, U+2000^(?) ni označen.

Pojavljal se je za enklitičnimi ločili, pred katerimi se je pojavljal tanki presledek, tj. za visokimi ločili (klicajem |!|^(?), vprašajem |?|^(?), dvopičjem |:|^(?) in podpičjem |;|^(?)) in za vejico |,|^(?). Za vejico se je ponekod pojavljal tudi po tem, ko je tanki presledek izpadel. Okvirno se je pojavljal nekje med 1855 in 1885, vendar zelo odvisno od vira. V Kmetijskih in rokodelskih novicah se je pojavljal nekako od 1960 do 1988, v Ljubljanskem zvonu nekonsistentno do 1884, v Slovenskem gospodarju do 1875, v Drobtinicah pa od 1857 do 1862. Na primorskem izgleda, da se ni pojavljal; v Ilirskem pomorjanu in Umnem gospodarju v številkah, ki so na dLibu, se v tem obdobju niso pojavljali in so na njegovem mestu bili navadni presledki. Presledek se je tudi razpiral in njegova širina je bila precej spremeljiva. Ponekod je bil celo enake širine kot presledek širine celca.

Presledek širine polovinca se pojavlja že v prvem primeru za presledek širine celca, tu pa je podan še en primer:

No tako , moja gospôda , jez berem iz teh / besed nekaj , česar kakor Avstrijanec ne maram brati, / in čemur bi tudi nikakor ne mogel pritrditi , da bi se / mi in uni kdaj v národno-gospodarskih rečéh tesno zve- / zali. Le zvežimo se v eno colsko celoto z Nemčijo, pa / v kratkem bomo imeli nepriliko ali saj priliko na ne- / kem drugem zboru — v Berolinu — adreso do ptujega / kralja prevdarjati , ter bomo svete delali , kaj nam je / še v drugih politiških , edinost zadevajočih okoliščinah / početi. To pa , moja gospôda ,  se mora le na gomili, / na razvalinah Avstrije zgoditi ; jez pa Avstrijo še zmeraj / med žive štejem , in kakor odkritosrčen avstrijsk do- / moljub moram očitno protestovati zoper tako početje.

Polovični (tanki) presledek

Ime	polovični presledek, tanki presledek
Koda ASCII	/
Koda YUSCII	/
Koda ISO/IEC 8859‑2	/
Koda Unicode	U+2009(?) thin space (deljiv), U+202F(?) narrow no-break space (nedeljiv)
HTML	&͏͏#8201; &͏#x2009; &͏ThinSpace; (deljiv) &͏͏#8239; &͏#x202F; (nedeljiv)
Izgled	Prazni prostor širine med osmino in petino celca.
Homoglifi	U+2006(?), U+2005F(?)
Tip znamenja	presledek
Na Windowsu	Alt + 8201 (deljiv), Alt + 8239 (nedeljiv)

Polovíčni preslédek ali kot dobesedni prevod iz angleščine tudi tánki preslédek je najpogosteje rabljeni presledek, ki je manjši od navadnega presledka. Ime je zavajajoče, saj je v večini pisav širši kot resnična polovica navadnega presledka. Velikost tankega presledka je običajno med osmino in petino celca (velikosti pisave), medtem ko je velikost navadnega presledka med šestino in tretjino celca. Če je presledek deljiv, potem se za zapis uporabi znak U+2009^(?) thin space, če je nedeljiv pa U+202F^(?) narrow no-break space. Pred enklitičnimi ločili se lahko uporablja tudi U+2009^(?), saj algoritem vstavljanja prelomov ne vstavi preloma pred znaki za enklitična ločila. Nobeden izmed znakov v Microsoft Officeu ni predstavljen s posebno oznako oblikovanja.

Širina glifov obeh znakov je v večini pisav enaka; v različicah pisav Times New Roman in posledično ZRCola, Arial, Palatino in Tahoma je presledek velik petino celca, v različicah pisav Baskerville in Noto Sans je velikost okoli 17 % celca, v Helvetici 14 % in v Linux Libertinu 12,5 %, tj. osmina, celca. Posebnost je Helvetica Neue, v kateri je U+202F^(?) 14 % celca, U+2009^(?) pa le 4,4 % celca, kar je manjše od običajne širine lasnega presledka.

Pojavljanje

V slovenščini je ustaljena raba le nedeljivega tankega presledka. Danes je pogostejša raba le ta v prvi točki, pa še ta se pogosto nadomešča z navadnim presledkom zaradi lažjega zapisa. Druga točka je po Medinstitucionalnem slogovnem priročniku Evropske unije, tretja je redka, zadnji dve sta zastareli:

• za ločevanje treh mest znotraj števke, gl. presledek širine števke,
• namesto nedeljivega navadnega presledka,
• med znamenjem in pmišljajem, gl. lasni presledek,
• pred vejico,
• med besedo in visokimi klitičnimi ločili.

Namesto nedeljivega navadnega presledka

Po Medinstitucionalnem slogovnem priročniku Evropske Unije je v tipografskem prikazu nedeljivi polovični presledek med številom in simbolom za odstotke, npr. |10 %|^(?), med številom in simbolom za stopinje Celzija oz. Fahrenheita, npr. |27 °C|^(?) oz. |81 °F|^(?), med simbolom plus - minus |±|^(?) in številom, npr. |± 30 %|^(?) in med ostalim besedilom in znamenjem za opombo, ki se po priročniku ne piše nadpisano, npr. |Oznaka države (7)|^(?). Neobvezno se vstavlja tudi med simboloma plus ali minus in številom, npr. |+30|^(?) ali |+ 30|^(?). Uporabljal naj bi se torej točno tam, kjer naj bi se v urejevalniku besedil uporabljal nedeljivi navadni presledek, razen za ločevanje mest v številu. To je zaradi tega, ker naj bi nedeljivi navadni presledek povzročal težave pri stavljenju.

Take izjeme ne omenjajo niti Nomotehnične smernice niti SP 2001 ali SP 8.0. Primerjava je prikazana v naslednji tabeli:

Medinstitucionalni slogovni priročnik	Tipografski prikaz	± 30 %	27 °C	Oznaka države (7)	+30, + 30	U+202F(?) narrow no-break space
	Prikaz v urejevalniku besedil	± 30 %	27 °C	Oznaka države (7)	+30, + 30	U+00A0(?) no-break space
SP 8.0		± 30 %	27 °C	Oznaka države⁷	+30	U+00A0(?) no-break space
SP 2001		± 30 %	27 °C	Oznaka države⁷	+30	U+00A0(?) no-break space

Pred vejico

Do 80. let 19. stoletja se je pisalo tanki presledek tudi med vejico |,|^(?) in besedo pred njo, npr. namesto |tako, seveda|^(?) se je pisalo |tako , seveda|^(?). Na začetku se je vejica, tako kot pika, pisala na sredini med dvema besedama in je bila ločena z enakima presledkoma na obeh straneh, če je bilo prostora v vrstici malo pa je bila z obema besedama stična. Podobno kot pika se je proti koncu 16. stoletja začela kdaj pisati tudi levostično. Raba tankega presledka pred vejico se je ustalila nekje v 20. letih 18. stoletja, prvi primeri pa so že iz začetka 17. stoletja. Do izpusta presledka in pisanja vejice levostično je začelo prihajati nekako od 60. let 19. stoletja naprej. Slovenski gospodar je presledek že leta 1867 pisal nekosistentno, Kmetijske in rokodelske novice pa so ga nehale pisati leta 1885. Kot ponazoritev prikazujejo naslednji štirje primeri nekdanje stanje; prvi z navadnima presledkoma na obeh straneh, druga dva s tankim presledkom, četrti pa v prehodnem obdobju, ko je presledek nedosledno pisan.

Pole,ieſt vam dam vſe shlaht Sele , kateru ſe / saſſeiua na vſei Semli, inu vſa rodouita Driueſſa,inu driueſſa,ka⸗ / tera ſe saſſeiuaio , kuashi iedi. (1578)

Kadar pak on je ſhe / gori ſraſſil , je uſel eno She⹝ / no s’ſuojga rodu s’imenam / Anno , inu je is nie rodil eni⹝ / ga Synu , katerimu je on / ſuoje ime dal. (1733)

Hipoma se / zgrabijo in en sovražnik pade , drugi pa , kterega / so ravno prignali , bil je vjet , ostali so pobegnili. (1867)

Kakor mladenič v svojem / optimizmu misli , da je vse dobro, vse lepo, kar vidi / in kar ga čaka , tako starec včasi ne ume , zakaj / drugi ljudjé ne mislijo tako, kakor on. (1878)

Med besedo in visokimi klitičnimi ločili

Podobno kot pred vejico se je tanki preesledek pojavljal tudi pred visokimi enklitičnimi ločili, tj. klicajem |!|^(?), vprašajem |?|^(?), dvopičjem |:|^(?), podpičjem |;|^(?) ter srednjimi narekovaji |»|^(?) in |«|^(?). Ta ločila so se prav tako najprej pisala enako kot pika in vejica, z enakima presledkoma na obeh straneh. Kot pri vejici se je prednji presledek do 20. let 18. stoletja dosledno zmanjšal v tankega, za razliko pa se je v teh primerih ohranil bistveno dlje. Izven pogoste rabe je izginil šele v 80. letih 20. stoletja. Kljub temu je razlika očitna ob primerjavi oddaljenosti od besede pri piki, ki nima presledka proti dvopičju. Prvi primer prikazuje prvo stanje z navadnim presledkom na obeh straneh, drugi in tretji pa s tankim presledkom na levi.

Ti pag ſakai ſodish tuiga brata ⹔ Oli ti tudi , ſakai / ferahtash tuiga brata ⹔

Inu / je rekal k’niemu : Moy Syn, / posluſhai beſſedo moyeh / vuſt,inu jo terdnu v’tuoim / ſerzi ohrani : Kadar Bug / mojo dusho prozh uſame , / taku pokopai moje tellu , / inu uſſe tuoje ſhjvozhe dny / ſpoſtui tuojo Mater.

» Kako : nič ? « je debelo pogledal. » Ali te ne vpraša / vselej sproti, kaj in kako ji je početi v gospodinjstvu ? «

Posebnost temu so (okrogli) oklepaji. Medtem ko so se v 18. stoletju še pogosteje zapisovali s presledki, je kasneje hitro prevladal zapis brez presledkov, tako da je zapis s presledki počasi izzvenel.

Lasni presledek

Ime	lasni presledek
Koda ASCII	/
Koda YUSCII	/
Koda ISO/IEC 8859‑2	/
Koda Unicode	U+200A(?) hair space
HTML	&͏͏#8202; &͏#x200A; &͏VeryThinSpace;
Izgled	Prazni prostor širine do desetine celca.
Tip znamenja	presledek
Na Windowsu	Alt + 8202

Manjši presledek od tankega se, če se dobesedno prevede ime znaka, imenuje lásni preslédek. Njegova širina je do desetine širine celca (velikosti pisave), najpogosteje 8 %, npr. v različicah pisave Times New Roman, Arial, Palatino in Tahoma. V Helvetici je 7 %, v ZRColi 5 %, Linux Libertinu 2,5 % in Helvetici Neue 1,5 %. V Notu Sans je širok 10 %.Presledek se zapisuje z U+200A^(?) hair space, ki je deljiv. V Microsoft Officeu ob vklopu oznak oblikovanja ni prikazan z nobenim znamenjem.

Lasni presledek je najmanjši presledek, ki se uporablja za zapis slovenščine, vendar je njegova uporaba redka. Poleg uporabe za ločevanje decimalnih mest znotraj števila po (Weiss 2012), za kar gl. presledek širine števke, se neobvezno uporablja ob pomišljajih. V veliko različicah pisave, npr. Times New Roman, Bodoni, Didot, Helvetica, Arial in Tahoma, pomišljaji nimajo lastnega praznga prostora levo in desno od sebe. To pomeni, da se v taki različici dva zaporedna pomišljaja združita in skupaj tvorita daljšo obliko: navadna |––|^(?) in dolga |——|^(?). Pomišljaj se tudi pojavlja zelo blizu drugih znamenj, s katerimi je stičen. Zaradi tega se lahko iz estetskih razlogov kdaj, ko je pomišljaj stičen, vstavi lasni ali tanki presledek med pomišljaj in znamenje. V ostalih različicah pisav, npr. Georgia in Noto Sans, je ta presledek vstavljen avtomatsko kot del presledka ob znamenju. Določene pisave, npr. Futura, imajo presledek ob znamenju le pri navadnem pomišljaju.

Primerjava obeh pomišljajev z različnimi presledki je prikazana v naslednji tabeli. Dolgi pomišljaj se sicer glede na SP 2001 nikoli ne pojavlja stično.

Pomišljaja z različnimi presledki ob stičnem pisanju

	Navadni pomišljaj	Dolgi pomišljaj
Brez presledka	Ljubljana–Maribor	—Albert Einstein
Lasni presledek	Ljubljana – Maribor	— Albert Einstein
Tanki presledek	Ljubljana – Maribor	— Albert Einstein
Presledek ob znamenju	Ljubljana–Maribor	—Albert Einstein

Jezikoslovna obravnava lasnega presledka kot presledka je vprašljiva. Uporablja se le za izgled med drugače stičnima znamenjema. Prav tako je najmanjši izmed vseh presledkov in brez gledanja, koliko znakov je v zapisu, izgleda kot presledek ob znamenju. Zaradi tega ga jezikoslovno ni smiselno obravnavati kot lastno znamenje, ampak kot prostor ob pomišljaju. SP 2001 vstavljanja lasnega presledka ne omenja in ga ne uporablja. Po Medinstitucionalnem priročniku Evropske unije se ga tudi ne vstavlja.

Prazna brajeva celica

⠀ ⠀
Ime	prazna brajeva celica
Koda ASCII	/
Koda YUSCII	/
Koda ISO/IEC 8859‑2	/
Koda Unicode	U+2800(?) braille pattern blank
HTML	&͏͏#10240; &͏#x800;
Izgled	Prazni prostor širine ene brajeve celice.
Tip znamenja	presledek

Prazna brajeva celica, celica brez katere koli realizirane pike, je edini presledek v brajičnem zapisu. Od ostalih celic se loči po tem, da je nima niti ene izbočene pike, torej je tudi ta presledek mogoče grafetično ločiti od drugih znamenj. V slovenščini se prazno brajevo celico uporablja podobno kot navadni presledek v vizualnem prenosniku. Izjemi sta v matematični notaciji; presledek se pojavlja tudi pred korenom oz. stopnjo korena, npr. $8}{\sqrt {5}$ bi se zapisalo kot ::3456 125 0 1246 3456 15::^(?) |⠼⠓⠀​​⠫⠼⠑|^(?), in med celim delom in ulomkom pri mešanem ulomku, npr. $5{\frac {1}{3}}$ bi se zapisalo kot ::3456 15 0 23 3456 1 25 3456 14 23::^(?) |⠼⠑⠀​⠆⠼⠁⠒⠼⠉⠆|^(?). Izjema, ko se ne piše, je za ločevanje po tri pozicije števila, po brajici 3.0 se uporablja le ::256::^(?) |⠲|^(?) (piko).

Prazno brajevo celico se v Unicodu zapiše z U+2800^(?) ⠀ braille pattern blank, vendar je eksplicitno zapisano, da se ne obnaša kot presledek, ampak kot ostale brajeve celice in je zato nedeljiva. Za zapis v črnem tisku je lažje uporabiti navadni presledek, če pa se že uporabi prazno brajevo celico, pa se za njo, ko je presledek deljiv, vstavi U+200B^(?) zero width space.

Pisanje brez presledkov

V določenih primerih se še danes ne piše presledkov v besedilu. Načeloma je to storjeno zaradi omejitev nekega programa ali aplikacije, zato se pojavlja večinoma le pri pisanju, branju ali posredovanju prek elektronskih naprav. Vsakdanji taki primeri so URI-ji in njihovi deli (npr. URL-ji in e-poštni naslovi), uporabniška imena, gesla, imena datotek in ključne besede ob objavi. Izven elektronskih naprav se zamenjava uporablja le za eksplicitno reprezentacijo presledka tipa |5␣%|^(?). Brez presledkov se lahko piše na dva načina:

• z izpuščanjem presledka in ni nadomeščen z nobenim drugim znamenjem,
• z zamenjavo presledka z drugim znamenjem, ki ima pozitivne segmente.

Z izpuščanjem

Najlažji način pisanja brez presledkov je, da se zgolj ne napiše presledka, kjer bi se ga pričakovalo. Namesto |poletni vajb|^(?) se ob ključniku (hashtagu) zapiše |#poletnivajb|^(?) brez presledka, ki ni niti nadomeščen z drugim znamenjem. Tak izogib presledka je pogost pri uporabniških imenih, geslih in ključnih besedah. Pojavlja se tudi v e-poštnih naslovih, še posebej med dvema priimkoma osebe. Kljub temu pa je zaradi popolnega pomanjkanja označevanja, kje je presledek, težko razbrati daljše in neznane zapise. Zaradi tega se pogosto zapiše prve črke vsake besede z velikimi črkami (camel case), pri čemer je prva lahko pisana z veliko ali z malo črko. Tak zapis je pogost za zapis ključnih besed, pojavlja pa se tudi v številnih imenih znamk, npr. YouTube, PowerPoint, 16Personalities, LaserJet in PostScript. Poleg |#poletnivajb|^(?) se tako lahko zapiše tudi |#PoletniVajb|^(?). Spodaj sta podana dva primera, prvi je brez kapitalizacije drugi pa jo ima.

[…] Če imaš tudi ti kak podkast, ki te drži pokonci ali ti daje krila – zapiši mi spodaj. 💬 / Jutri pa delim še poletne knjižne navdihe. 📚 / #poletnivajb #mojnavdih #podkasti #aideapodcast #dialogpodcast #thediaryofaceo #melrobbinspodcast #goodhang #poletnoobdobje #ravnotežje #osebnarast #inspiracija #mindsetmagic #zavestenoddih

Šopek s pridihom poletja. 🌞💐 Pridi po svojega v @cvetlicnipark. 🌸 / #EuroparkMaribor #Europark #25let #VednoBlizu #Poletje #PoletniVajb #nakupovanje #dozivetje #veselje #ljubezen #druzenje #razvajanje #moda #fashion #trend #ProstiCas #prijatelji #druzina #CasZame #Maribor #Stajerska #Slovenija #NakupovalnoDozivetje #NakupovalnoSredisce #NakupovalnaDestinacija #CvetličniPark #šopek #boquet #flowers

Z zamenjavo

Presledek se lahko tudi zamenja z nekim drugim znamenjem, ki ima pozitivne segmente, najpogosteje z |_|^(?), |.|^(?) ali |-|^(?). Ker ta znamenja imajo pozitivne segmente, niso presledki, ki jih po definiciji nimajo, ampak ločila. Natančnejša obravnava vsakega znamenja je torej pod ločili. Ker se jih grafetično ne more ločiti od ostalih znamenj pa se tudi grafetično ne obravnavajo kot presledki in zato ne prekinjajo grafetičnega niza oz. stičnosti.

Kadar je pisanje presledka poljubno, se lahko tudi ne nadomesti z drugim znamenjem, npr. |1 000 000|^(?) se lahko zapiše kot |1000000|^(?) ali pa kot |1_000_000|^(?). Drugje se najpogosteje nadomešča s podčrtajem |_|^(?) (snake case), npr. |diplomska_naloga_končna_2|^(?) ali |https:​​​//​​​sl​​​.wikipedia​​​.org​​​/wiki​​​/Seznam​​​_slovenskih​​​_pasem​​​_domačih​​​_živali|^(?). Ta način se pogosto uporablja v URL-jih, uporabniških imenih in imenih datotek. S piko |.|^(?) se večinoma ločuje le ime od priimka v e-pošti in uporabniških imenih, npr. |janez.novak@gmail.com|^(?). V URL-jih se pojavlja tudi ločevanje besed z vezajem, npr. |https:​​​​//​​​​www​​​​.24ur​​​​.com​​​​/popin​​​​/domaca​​​​-scena​​​​/iva​​​​-krajnc​​​​-bagola​​​​-z​​​​-drzno​​​​-kreacijo​​​​-navdusila​​​​-na​​​​-rdeci​​​​-preprogi​​​​.html|^(?), v iskalnem nizu pa s plusom, npr. |https://www.google.com/search?q=kako+narediti+kremšnito|^(?). V URI-jih je od ASCII znakov poleg U+002D^(?) - (vezaja - minusa), U+002E^(?) . (pike) in U+005F^(?) _ (podčrtaja) za ločevanje v teoriji možna še uporaba U+007E^(?) ~ (tilde).

Zamenjavo se lahko naredi tudi zato, da se opozori na presledek, še posebej v grafonomičnem pisanju, ko lahko presledek med znamenji bistveno niha. Splošna zamenjava je s podčrtajem, npr. da se dodatno opozori na to, da je v |5 %|^(?) presledek, se to lahko zapiše kot |5_%|^(?) ali |5␣%|^(?). Za ostale zamenjave, specifične za vsak znak in standard posebej, gl. poglavje o tem presledku.

Grafetični niz

Tako kot premori delijo govor na posamezne dele tudi presledki delijo zapisano na dele, ki se imenujejo grafétični nízi. Grafetični niz je povsem grafetično določen in obsega vsa znamenja, med katerimi ni presledka. V povedi |»Ja poglej … Tako čudovito je!«|^(?) je šest grafetičnih nizov: |»Ja|^(?), |poglej|^(?), |…|^(?), |Tako|^(?), |čudovito|^(?) in |je!«|^(?) V grafetični niz so vključena vsa znamenja za razliko od grafetičnih besed, katerih niso del klitična nerekodabilna znamenja in polnila izven besede, kot je v tem primeru |…|^(?). Presledki niso del nobenega grafetičnega niza, niti ne tvorijo samosvojega niza. Prav tako se grafetični niz ne more raztezati čez več vrstic; če je neka beseda deljena v novo vrsto, sta to dva niza, ker grafetično ni izklučljivo, da je med deloma presledek. Posamezen niz tako lahko ne prestavlja nobene grafematične besede, če je niz brez grafemov, le del besede, če je ta deljena, ali celotno besedo, ne more pa predstavljati več besed.

Glede na stičnost znamenj grafetičnega niza, je ta lahko sestavljen iz:

• enega znamenja, ki je nestično, npr. |…|^(?),
• dveh znamenj, od katerih je prvo desnostično, drugo pa levostično, npr. |iz|^(?),
• treh ali več znamenj, od katerih je prvo desnostično, zadnje levostično, ostala pa stična, npr. |Živjo!|^(?).

Stičnost

Glede na to, ali se med znamenjema pojavlja presledek, se znamenja deli glede na stíčnost. Znamenji se stikata, če in samo če se med njima ne pojavlja presledek, ki je svoje znamenje (in ne prostor med znamenji). Glede na to lahko se znamenja lahko razdeli v naslednje štiri skupine:

• stíčna znamenja, ki nimajo presledka ne levo ne desno od sebe, npr. |v|^(?) v |oval|^(?),
• lévostíčna znamenja, ki imajo presledek le desno od sebe, npr. |v|^(?) v |lev spi|^(?),
• désnostíčna znamenja, ki imajo presledek le levo od sebe, npr. |v|^(?) v |pod vodo|^(?),
• nêstíčna znamenja, ki imajo presledek levo in desno od sebe, npr. |v|^(?) v |pojdi v sobo|^(?).

Kot že ti primeri dokazujejo, ena osnovna oblika ni nujno omejena le na eno skupino, kljub temu pa ne morejo biti vse osnovne oblike v kateri koli skupini. Grafetično jim sicer nič ne prepoveduje tega, omejitev je grafematična in tako odvisna od jezika. Črke so v slovenščini najbolj neomejene glede stičnosti, medtem ko so ločila najbolj omejena in velikokrat v običajni rabi dovoljujejo le eno možnost. Omejitve glede stičnosti so del grafotaktike, ki na splošno preučuje možne kombinacije znamenj v jeziku, zato so natančneje predstavljene tam.

Črtanost

Vzdolž osi se lahko zariše daljico, ki ji poteka vzporedno. Če se to stori, je tako besedilo čŕtano. Grafetično se sicer ne more nedvoumno določiti, ali |tako|^(?) predstavlja štiri znamenja, ki so podčrtana, ali enega in je črta spodaj del njega. Daljica se lahko razteza čez celotno vrstico, lahko pa zgolj pod določenimi znamenji. Največkrat se začne in konča ob presledku, ni pa nujno; značilno je tudi črtanje enega znamenja znotraj besede, čeprav ga je pri tem težko ločiti od znamenja z makronom kot razločevalnim znamenjem, npr. |U|^(?) in |Ū|^(?) ali |u|^(?) in |u̱|^(?). Daljica je lahko tudi navidezna in ji sledi vijuga, npr. |tako|^(?) ali pa je prekinjena, npr. |tako|^(?). Lahko je tudi več daljic, npr. dvojno podčrtana |tako|^(?) ali podčrtana in prečrtana |tako|^(?).

V glavnem so možne tri črtanosti; če je črta nad zgornjim črkovnim pasom, je besedilo nadčŕtano, če poteka skozi gornji ali sredinski črkovni pas, je besedilo prečŕtano, če pa poteka skozi spodnji črkovni pas ali pod njim, pa je besedilo podčŕtano. Če se besedilo prečrta, je daljica neprekinjena ne glede na to, ali se prekriva z znamenji, in zato vsa znamenja povezuje v en segment. Pri nadčrtovanju in podčrtovanju je daljica pri tipografskem pisanju pogosto prekinjena, če bi se prekrivala z znamenji in se namesto |tega|^(?) označi |tega|^(?), s prekinitvijo, da se |g|^(?) ne prekriva s črto.

Risanje črte vzdolž osi je pogosto storjeno vnaprej v zvezkih, zato da se lažje piše v ravni liniji in z enakimi razmaki med vrsticami. Najpogosteje je ta črta na višini osnovnice oz. črkovne črte, predvsem v zvezkih za prvo triado osnovne šole pa so tudi označene srednja, zgornja in spodnja črta. Take črte se imenujejo pomóžne čŕte. Nadčrtanost in podčrtanost skupaj |tako|^(?) se po SP 2001 uporablja kot korekturno znamenje, ki pomeni, da se mora vrstico izravnati.

Nadčrtanost

Logotip Vans je stiliziran z nadčrtanjem besedila od |V|^(?) naprej.

Logotip Nestlé je stiliziran z nadčrtanjem znamenj |es|^(?).

Nadčrtanost je redka in se v običajni rabi ne pojavlja. Podrobna vloga v matematični in fizikalni notaciji tu ni obravnavana. Od matematične vloge je tu omenjeno le za označevanje periode števila, tj. neskončo ponavljajočega dela necelega števila, npr. |1,3|^(?) pomeni 1,333333… in |0,142857|^(?) pomeni 1,142857142857142857…, tj. ponavljanje števk 142857.

Pojavlja se tudi nad rimskimi števili, pri čemer pomeni, da se spodaj zapisano število pomnoži s 1000, če pa črta obsega tudi strani nadčrtanega dela števila, pa se pomnoži z 1.000.000. Število |MMCXXXVI|^(?) pomeni $2136\cdot 1000=2.136.000$, število|MMCXXXVI|^(?) pa $2136\cdot 1.000.000=2.136.000.000$.

V elektroinženirstvu in računalništvu se uporablja za prikaz, da se uporablja negativna logika (active low) in bit 1 predstavlja stanje z nižjo električno napetostjo:

Komponenta TTL 74374 ima 8 D ’FF z vhodom OE (Output Enable - active Low): če je OE=0, je vsebina registra vidna na izhodu, sicer (OE=1) so izhodi odprti (v tretjem stanju - visoka impedanca).

V radiotelegrafiji se nadčrtanost uporablja za označevanje tega, da se črke pošlje kot en signal; |SOS|^(?) pomeni, da se ne pošlje treh signalov, S, O in S, ampak kot en proceduralni signal, ki ima enako zaporedje kot nadčrtane črke. Tako tudi npr. AR, AS, BT, KA in VA. Izven radiotelegrafije se nadčrtovanje opušča in zgolj napiše |SOS|^(?), kar je tudi edina predvidena oblika po SSKJ in SP 2001.

Nadčrtanost se lahko uporablja tudi kot stilistična izbira v logotipih. Najbolj znana taka primera sta Vans in Nestlé.

Nadčrtanost je redkeje podprta kot podčrtanost ali prečrtanost in nima standardne pretvorbe v brajico. Zaradi tega se pogosteje uporablja le znotraj matematične notacije, npr. namesto 0,142857 v navadnem tekstu se pogosteje zapisuje le $0,{\overline {142857}}$. Lahko se tudi uporabi znake v Unicodu. Za nadpisano črto, ki zavzema svoj prostor v vrstici, se uporabi U+203E^(?) ‾ overline, kot zružljivi znak pa U+0305^(?) ◌̅ combining overline (enojno) oz. U+033F^(?) ◌̿ combining double overline (dvojno). Ta način je manj priporočljiv, ker je višina črte odvisna od višine znamenja in zato ni nujno povezana v nekem nizu, npr. |X̅x̅|^(?). Ta znak ni isti kot makron, ki se uporablja v fonetični transkripciji. Grafonomično kakšne prepreke glede pisanja ni. Zaradi redke uporabe pa obstaja možnost, da se interpretira kot podčrtanost vrstice nad oz. stolpca desno.

Prečrtanost

Prečrtana različica Zravljice Franceta Prešerna. Na sliki je prečrtanih več vrstic z uporabo |X|^(?).

Logotip Oxenfree je stiliziran s prečrtanjem besedila.

Prečrtanost, torej |tak zapis|^(?) se načeloma uporablja za izražanje, da je zapisano napačno ali nekdanje, vendar je še vedno zaželeno, da se lahko prebere. Pri pisanju izven elektronskih napav, če se zapisanega ne more popraviti s korekturnimi sredstvi ali se ne počečka oz. drugače cenzurira, se prečrta. S tem se prikaže, da je bilo prečrtano besedilo napisan nenamerno in ni del želenega sporočila, vendar bralec lahko še vedno vidi storjeno napako. Če je takih vrstic več ali se želi prečrtati celoten odstavek ali več odstavkov, se to lahko hitreje stori z risanjem dveh poševnih črt v obliki |X|^(?) čez vse vrstice oz. odstavke.

Na elektronskih napravah se prečrta besedilo, ki ga v novi različici ne bo več oz. izbrisano besedilo v komentarju na nekem forumu/omrežju. Za razliko se v takem primeru, ne glede na velikost prečrtanega besedila, vedno črta vzporedno z vrstico in ne v obliki |X|^(?). Prečrtanost je lahko tudi stilična izbira za logotipe, npr. Oxenfree.

Prečrtanost je pogosteje podprta kot nadčrtanost, vendar vseeno redkeje kot podčrtanost in tudi nima standardne pretvorbe v brajico. Doseže se lahko tudi z uporabo znaka U+0336^(?) ◌̶ combining long stroke overlay, npr. |X̶x̶|^(?), vendar je kot drugje odsvetovan, saj je višina črte odvisna od višine znamenja in zato ni nujno povezana v nekem nizu.

Prečrtavanje, ali enojno ali dvojno, se pojavlja tudi kot korekturno znamenje, ki pomeni, da so prečrtana znamenja napačna. Kot korekturno znamenje ima na začetku in koncu tudi pokončni potezi, ki običajno prekrivata srednji in zgornji črkovni pas. Tako enojno kot dvojno prečrtanje je tako po SP 2001 kot po Medinstitucionalnem priročniku Evropske unije, po ISO 5776:2022 pa se uporablja le eno črto.

Podčrtanost

Za razliko od nadčrtanosti in prečrtanosti je podčrtanost (|tak zapis|^(?)) pogostejša in ima več ustaljenih rab. Začetek podčrtanega besedila se v brajici označi kot ::6 456 1234::^(?) |⠠⠸⠏|^(?) (predznak + veliki |P|^(?)), konec pa z ::6 456::^(?) |⠠⠸|^(?). Tak zapis je nedvoumen le, če se podčrtovanje ne končuje pred |p|^(?), |k|^(?) ali |l|^(?), saj tako zaporedje pomeni podčrtan, krepek oz. ležeč zapis. Taka pretvorba je bila predvidena le, če se podčrtanost vedno konča pred presledkom. Za podpisano črto, ki zavzema svoj prostor v vrstici se lahko uporabi tudi U+005F^(?) _ low line (podčrtaj) oz. za dvojno podčrtanost U+2017^(?) ‗ double low line, kot združljivo znamenje pa U+0332^(?) ◌̲ combining low line oz. za dvojno podčrtanost U+0333^(?) ◌̳ combining double low line. Tudi tu pa je raba znakov odsvetovana, saj je višina črte tudi tu odvisna od višine znamenja in zato ni nujno povezana v nekem nizu, npr. |P̲p̲|^(?). U+005F^(?) _ low line se v brajici zapiše kot ::5 36::^(?) |⠐⠤|^(?), drugi znaki pa niso posebej definirani.

Podčrtovanje se uporablja v naslednjih primerih:

• za poudarek zapisanega,
• za označevanje napak,
• za označevanje sloga pri pripravi na tisk,
• za označevanje stavčnih členov,
• za označevanje pričakovane dopolnitve,
• za oznako hiperpovezave,
• za stilizacijo.

Podčrtáj kot ločilo je obravnavan pod ločili, gl. tudi pisanje presledkov z zamenjavo.

Za poudarek zapisanega

Poleg uporabe debelejšega fonta, večanja pisave, pisanja samo z velikimi črkami in spreminjanja barve zapisa se lahko uporabi tudi podčrtovanje za poudarek pomembnih stvari. Pri tipografskem pisanju se načeloma uporablja v kombinaciji še z drugimi načini poudarjanja, npr. |Ne zamujajte!|^(?). Pri pisanju na roko je podčrtavanje poleg uporabe samih velikih črk glavni način poudarjanja besedila. SP 2001 omenja podčrtavanje le pri pisanju na roke, SP 8.0 pa podčrtavanja kot sloga sploh ne omenja.

Za označevanje napak

Specializacija prve vloge je poudarjanje besedila, kadar je zaznana neka slovnična ali pravopisna napaka besedila oz. se želi nekaj v že ustvarjenem besedilu spremeniti. Pri pisanju besedila na elektronsko napravo lahko urejevalnik besedila ali kaka druga aplikacija samodejno zazna in s podčrtavanjem opozori na pravopisno ali slovnično napako v besedilu. Pravopisna napaka je načeloma označena s tanko rdečo črto, ki je valovita (Windows) ali pikčasta (MacOS), slovnična napaka pa je označena na Windowsu kot vijugasta črta barve teksta, na MacOS-u pa kot pikčasta črta zelene barve. V Microsoft Officeu je na obeh platformah pravopisna napaka označena z rdečo vijugasto črto, slovnična z dvema modrima črtama, izboljšave pa s črtkano vijoličasto črto.

Poleg tega je podčrtavanje tudi del korekturnih znamenj. Različna podčrtavanja so sicer deloma različno obravnavana glede na standard. Tu so obravnavani po SP 2001, SP 8.0, ISO 5776:2022 po Medinstitucionalnem slogovnem priročniku (MSP):

• enojna črta po SP 2001, ISO in MSP označuje, da mora biti podčrtano zapisano ležeče, po SP 8.0 pa krepko,
• pikčasta črta po vseh štirih standardih označuje, da se popravkov v tistem delu besedila ne upošteva,
• vijugasta črta po SP 2001 in SP 8.0 označuje, da mora biti podčrtano zapisano ležeče, po ISO pa krepko,
• črta iz spodnjih polovic kroga po SP 2001 označuje, da podčrtano ne sme biti pisano razprto,
• črtkana črta po SP 2001 označuje, da mora biti podčrtano zapisano razprto,
• dve črti, od katerih je zgornja polna, spodnja pa črtkana po SP 2001 označuje, da mora biti podčrtano zapisano razprto in ležeče,
• dve črti po SP 2001 označujeta, da mora biti podčrtano pisano polkrepko, po ISO pa, da mora biti pisano v kapitelkah,
• dve črti, od katerih je zgornja polna, spodnja pa vijugasta po ISO označuje, da mora biti podčrtano pisano krepko ležeče,
• tri črte po ISO označujejo, da mora biti podčrtano pisano z VELIKIMI ČRKAMI.

Za označevanje sloga pri pripravi na tisk

Podobno kot označuje podčrtovanje v sklopu korekturnih znamenj različne sloge se lahko tudi tako načrtno označi, če je tak slog zaželen na končnem izdelku, na osnutku pa se ga ne more uporabiti. Danes je zaradi elektronskih urejevalnikov, ki prikažejo besedilo v želenem slogu že na zaslonu, ta potreba izredno majhna, pred razširjenostjo elektronskih naprav pa je bilo to pogosto, ker je osnutek za tisk pogosto bil natipkan na pisalnem stroju ali napisan na roke. Pisalni stroji pogosto niso podpirali različnih slogov poleg razprtega, pri pisanju na roke pa je veliko pregledneje različno podčrtavanje kot posnemanje sloga v tisku. Katero podčrtavanje se nanaša na kateri slog opisuje SP 2001, in je podoben povezavam pri korekturnih znamenjih:

• enojna črta ali vijugasta črta predstavljata pisanje ležeče,
• dve polni črti predstavljata pisanje krepko,
• pikčasta črta predstavlja pisanje velikosti 8 pik (petit),
• dve črtkani črti predstavljata pisanje polkrepko v velikosti 8 pik (petit),
• dve pikčasti črti predstavljata pisanje velikosti, manjši od petita.

Zadnje štiri možnosti se lahko kombinira z vijugasto črto za oznako ležečega in nekega drugega sloga hkrati.

Za označevanje stavčnih členov

Primer podčrtavanja in razdelitve stavčnih členov. Primera in slog podčrtavanja sledi (SS 2000: 555).

V slovenskem jezikoslovju se po Toporišiču uporablja različne vrste podčrtavanja za označevanje različnih stavčnih členov v stavku (tu ni uporabljeno pravo podčrtovanje glede na stvačne člene, temveč je zgolj za prikaz):

• enojna črta predstavlja osebek,
• vijugasta črta predstavlja povedek,
• dve črti predstavljata predmet (v katerem koli sklonu),
• črta iz poševnic predstavlja prislovno določilo (katero koli),
• vijugasta črta in črtkana črta predstavljata povedkovo določilo,
• pikčasta črta predstavlja prilastek, vendar se vedno pojavlja pod enim izmed zgornjih načinov podčrtovanja, glede na to, kaj je jedro, npr. prilastek v osebku ali prilastek v predmetu.

Ostale rabe

Logotip Vespa je stiliziran s podčrtanjem besedila.

Logotip Carlsberg je stiliziran s podčrtanjem besedila.

Poleg tega se običajno podčrtava hiperpovezave, da se jih lažje razloči, tudi če je stran natisnjena črno-belo oz. je zaslon črno-bel. Običajno so tudi drugačne barve (gl. barva in kontrast). Pogosto je lahko tudi kot del stilizacije zapisa, npr. v logotipu Pivovarne Union, Vespe in Carlsberga.

Predvsem v pravnih dokumentih in preverjanjih znanja pa se pojavlja podčrtovanje presledka tudi v primeru vzorca dokumenta, ko druga oseba kasneje dopolni dokument s svojimi podatki, npr. |Kraj in datum: _________________|^(?). S tem se napravi pomožno črto za pomoč pri izpolnjevanju na roke, hkrati pa označi, da je pričakovano, da se na črto nekaj napiše. Dodatne informacije glede tega, kaj je potrebno napisati se lahko doda tudi za črto v okroglih oklepajih, npr. |Spodaj podpisani ______________________ (priimek in ime)|^(?). V takih primerih se pogosto niza podčrtaje, bolj profesionalno pa bi bilo vstaviti vodoravni tabulator in ga podčrtati, še posebej v primeru, ko se črti nahajata ena nad drugo, npr. za kraj in datum in v naslednji vrstici za podpis, saj bi v slednjem primeru bila konca podčrtanega dela povsem poravnana.

Nadpisanost in podpisanost

Primera nadpisanosti in podpisanosti:
• |9|^(?) je nadpisana tako, da presega zgornji črkovni pas,
• |8|^(?) je nadpisana tako, da ne presega zgornjega črkovnega pasu,
• |7|^(?) je podpisana tako, da ne presega srednjega črkovnega pasu,
• |6|^(?) je podpisana tako, da presega srednji črkovni pas.

Osnovne oblike se lahko pomanjšane piše znotraj vrstice, bodisi zgoraj |^tako|^(?) bodisi spodaj |_tako|^(?). V prvem primeru so znamenja nadpísana, v drugem primeru pa podpísana. Kot podčrtavanje tudi v tem primeru ta opredelitev ni povsem grafetična, saj bi prav tako to lahko bile svoje osnovne oblike, ki pač ne zavzemajo osrednjega prostora. Znamenje je lahko nadpisano ali podpisano na treh različnih višinah: povsem nad/pod nekim znamenjem (${\overset {2}{A}}$ oz. ${\underset {3}{A}}$), čez zgornji/srednji črkovni pas (A² oz. A₃) ali povsem v zgornjem/srednjem črkovnem pasu (⅔). Prvi način se izven znanstvene notacije ne uporablja (gl. tudi preglas), drugi je najbolj običajen, tretji pa se danes pojavlja le pri ulomkih s poševnico kot ulomkovo črto, za kar gl. pisanje števil.

Znamenje, ki je nadpisano ali podpisano, se imenuje izpostávno známenje. SP 2001 in SP 8.0 sicer pod to vključujeta tudi zvezdico |*|^(?) in križec |✝|^(?), čeprav nista ne nadpisana ne podpisana v običajni rabi.

Za nadpisovanje in podpisovanje se običajno uporablja iste znake kot za navadno pisanje in se jih nadpiše oz. podpiše v urejevalniku besedila. Če to ni možno ali obstaja možnost, da se sprememba sloga ne bi ohranila, se lahko uporabi tudi posebne znake v Unicodu, ki so že nadpisani oz. podpisani. V večini različic pisav pa vseeno obstaja razlika med rabama. V prvem primeru se znamenja raztezajo nad zgornji črkovni pas, v drugem primeru pa ne, prim. |8^h|^(?) (nadpisani U+0068^(?) h) proti |8ʰ|^(?) (U+02B0^(?) ʰ). Večina tovrstnih znakov je v naslednjih blokih:

• nadpisana dvojka in trojka se nahajata v bloku Latinica–1, dodatek (U+00B2^(?) ² in U+00B3^(?) ³),
• Razmične modifikacijske črke (U+02B0^(?)..U+02FF^(?)),
• Razširjeni fonetični znaki (U+1D00^(?)..U+1D7F^(?)),
• Razširjeni fonetični znaki, dodatek (U+1D80^(?)..U+1DBF^(?)),
• Nadpisano in podpisano (U+2070^(?)..U+209F^(?)),
• Razširjena latinica–F (U+10780^(?)..U+107BF^(?)).

Če to ni mogoče zaradi omejitev konteksta (npr. če so nekje dovoljeni le znaki ASCII in dodatno spreminjanje sloga ni mogoče, načeloma tudi v URL-jih) ali zaradi enostavnosti in informalnosti besedila se namesto nadpisanih/podpisanih znamenj uporablja navadna, npr. |m2|^(?) ali |CO2|^(?) namesto |m²|^(?) oz. |CO₂|^(?). V znanstveni notaciji sprememba nadpisanosti/podpisanosti tudi spreminja pomen (prim. $2^{2}$proti $22$), zato se v takih primerih nadpisanost označi s strešico |^|^(?), podpisanost pa s podčrtajem |_|^(?), $2^{3}$ se torej označi kot |2^3|^(?), $2_{3}$ pa kot |2_3|^(?). V primeru, da je nadpisan ali podpisan izraz ali ima nadpisano/podpisano znamenje svoje nadpisano/podpisano znamenje, se mora okoli izpostvnih znamenj postaviti oklepaje, npr. $2^{3+x}$ se zapiše kot |2^(3 + x)|^(?), $2^{3x}$ kot |2^(3x)|^(?), $2^{a_{1}}$ pa kot |2^(a_1)|^(?), saj bi brez uporabe oklepajev to pomenilo $2^{3}+x$, $2^{3}x$ oz. $2_{1}^{a}$.

Poleg predstavljenih uporab se lahko nadpisana ali podpisana znamenja uporabljajo tudi kot del stilizacije lastnega imena, npr. |B²FH|^(?) (vzdevek za članek), |E=MC²|^(?) (album Mariah Carrey) in |H₂O|^(?) (bend).

Nadpisanost

Nadpisanost je pogostejša od podpisanosti. Izven znanstvene notacije se števila pogosto uporablja za označevanje stopnje potence, npr. |2² = 4|^(?) (dve na kvadrat je enako štiri oz. dve na dve je enako štiri). Lahko se uporablja tudi skupaj z merskimi enotami, npr. |5 m²|^(?) (pet kvadratnih metrov).

V glasbi se ali nadpiše ali podpiše ob simbolu za ton števko za označevanje oktave, v kateri je. Ob mali črki nadpisana števka direktno označuje število oktave; |a¹|^(?) označuje ton A v prvi oktavi, |a²|^(?) v drugi itd. Ob veliki črki predstavlja nadpisana enka, da je ton v kontra oktavi, dvojka pa da je v subkontra oktavi; |A¹|^(?) je torej v kontra oktavi, |A²|^(?) pa v subkontra oktavi. Zapis male črke brez nadpisanega znamenja pomeni, da je ton v mali oktavi, tak zapis velike črke pa, da je v veliki oktavi. Ponekod se namesto nadpisuje podpisuje znamenja.

Ostala rekodabilna nadpisana znamenja se pojavljajo neobvezno v zapisu ure. Ura se lahko zapiše tako, da se celo število ur zapiše na veliko, število minut pa nadpiše, npr. |8³⁰|^(?) pomeni, da je ura osem in trideset minut. Če ura polna, se lahko poleg |8⁰⁰|^(?) zapiše z nadpisanim |h|^(?) namesto minut, torej |8^h|^(?). Čeprav tako SP 2001 kot SP 8.0 dovoljujeta tak zapis je taka raba redka s pogostejšim zapisom kot |8.00|^(?) ali |8h|^(?), ki sta po SP 8.0 tudi dovoljena, po SP 2001 in prejšnjih pravopisih kljub pojavljanju |8h|^(?) ni omenjen kot možen zapis. Za natančnejši opis zapisa ure gl. zapis časa.

Nadpisana znamenja se pojavljajo tudi nerekodabilno, predvsem števke za številčenje opomb. Kadar je nerekodabilno rabljen simbolj klitičen, je ali nadpisan ali redko podpisan, npr. |tako²|^(?) proti neklitičnemu |tako (2)|^(?). Nadpisana znamenja se uporabljajo za označevanje opomb, virov in literature ter za označevanje zaporedne izdaje dela ob njegovi letnici izdaje. Za več o tem gl. nerekodabilna znamenja.

Do razširitve računalniškega urejanja v 80. letih se je večinoma zapisovalo nadpisana znamenja tako, da niso presegala zgornjega črkovnega pasu kot danes števila v ulomku npr. |8ʰ|^(?) in |m²|^(?) (tako še po SP 1950 in SP 1962), po SS 1956, SP 2001 in SP 8.0 pa se zapisuje kot |8^h|^(?) in |m²|^(?), da presega zgornji črkovni pas. Primera starejšega zapisa sta naslednja:

Licenciranje žrebcev se vrši v Mariboru, 13. februarja / ob 9³⁰, v Ptuju isti dan ob 14³⁰, v Ljutomeru 14. februarja / ob 9ʰ, v Murski Soboti isti dan ob 13ʰ, v Dolnji Lendavi / 15. februarja ob 8ʰ, v Celju isti dan ob 15³⁰, v Novem mestu / 21. februarja ob 10ʰ, v Višnji gori isti dan ob 14³⁰, v Ra- / dovljici 25. februarja ob 10ʰ, v Kranju isti dan ob 13ʰ ter v / Ljubljani 28. februarja ob 9ʰ.
V minuti uporabi / 350 cm³ kisika, pri težkem delu pa 4000 do / 5000 cm³, torej dvajsetkrat toliko kot normal- / no. Če si predstavljamo dihalno površino / razgnjeno znaša ista 80 do 100 m².

Podpisanost

Podpisanost je redkejša, vendar še vedno dokaj prisotna. Opcijsko se lahko uporablja namesto nadpisovanja pri zapisovanju tonov v glasbi (gl. nadpisanost), poleg tega pa se uporablja tudi za zapisovanje kemijskih formul, npr. |CO₂|^(?) ali |H₂O|^(?). Podpisano število označuje, koliko atomov elementa simbol predstavlja, |H₂O|^(?) pomeni, da sta dva atoma vodika (ki ju predstavlja |H|^(?)) in ker za |O|^(?) ni podpisanega števila, pomeni, da je en atom kisika, ki ga |O|^(?) predstavlja. Če se v formuli pojavlja za zaklepajem, se pomnoži z notranjimi koeficienti, npr. |U(SO₄)₂|^(?) pomeni, da je en atom urana (ki ga predstavlja |U|^(?)), 1 · 2 = 2 atoma žvepla (ki ga predstavlja |S|^(?)) in 4 · 2 = 8 atomov kisika (ki ga predstavlja |O|^(?)).

Predvsem v znanstveni notaciji se pojavlja podpisovanje levo od simbola za označevanje zaporednosti, če se obravnava dve hitrosti se lahko eno označi kot $v_{1}$ drugo pa kot $v_{2}$. Izven znanstvene notacije se to uporablja za označevanje vitaminov, npr. |B₁₂|^(?) (kobalamin) ali |D₃|^(?) (holekalciferol). V jezikoslovju se po SP 2001 in SS 2000 podpisana števila desno od okrajšave uporabljajo za besedo v nekem sklonu, npr. |Sam₄|^(?) pomeni, da je samostalnik v tem primeru v 4. sklonu, tj. tožilniku. Za zaporedje sklonov gl. skloni.

V brajici

V brajici se ne piše brajevih celic pomanjšano višje ali nižje, kadar se nadpisuje od podpisuje v vizualnem prenosniku. Standard izven matematike sploh ne obravnava nadpisanosti, še v kemijskih formulah se podpisanje in nadpisanje ignorira, npr. |H₃O⁺|^(?) se zapiše kot bi bilo zapisano |H3O+|^(?), tj. ::46 125 3456 14 46 135 1256::^(?) |⠨⠓⠼⠉⠨⠕⠳|^(?). Glede ostale izvenmatematične rabe standard ne piše eksplicitno, vendar tudi ne ponuja svojega načina označevanja, tako da se tudi v primerih, kot je |8^h|^(?) ali |vitamin B₁₂|^(?) nadpisanost in podpisanost ignorira.

V matematični rabi standard definira, da se pred eksponentom piše ::346::^(?) |⠬|^(?), pred spodnjo indicijo pa ::12346::^(?) |⠯|^(?). Če je nadpisanih ali podpisanih več nizov znakov, se jih postavi v oklepaje, tako kot pri zapisu tipa |2^(3 + x)|^(?). Izraz $2^{3+x}$ se tako zapiše kot ::3456 12 346 126 3456 14 0 1256 0 1346 345::^(?) |⠼⠃⠬⠣⠼⠉⠀⠳⠀⠭⠜|^(?), $v_{1}$ pa kot ::1236 12346 3456 1::^(?) |⠧⠯⠼⠁|^(?).

Viri in literatura

• amsmath 2.1 = American Mathematical Society, LATEX Project (2020). User’s Guide for the amsmath Package (Version 2.1). American Mathematical Society. https://www.latex-project.org/help/documentation/#typesetting-complex-mathematics. 
• Aviosto Oy 2022 = Control characters in ASCII and Unicode. Aviosto Oy. Pridobljeno dne 17. 5. 2025.
• Berners-Lee, Tim; Fielding, Roy T.; Masinter, Larry (2005). Uniform Resource Identifier (URI): Generic Syntax. The Internet Society. https://datatracker.ietf.org/doc/html/rfc3986. 
• Bešter Turk, Marja (2011). "Sporazumevalna zmožnost - eden izmed temeljnih ciljev pouka slovenščine". Jezik in slovstvo. 56/3-4. str. 111–130. Predloga:Citat/identifikator. https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-NFS5PI7E. 
• BIPM 2006 = Bureau international des poids et mesures (2006). Le Système international d’unités (SI) – The International System of Units (SI) (8 izd.). Paris: STEDI Media. Predloga:Citat/identifikator. https://www.bipm.org/documents/20126/41483022/si_brochure_8.pdf. 
• BIPM 2019 = Bureau international des poids et mesures (2019). Le Système international d’unités (SI) – The International System of Units (SI) (9 izd.). Sèvres. Predloga:Citat/identifikator. https://www.bipm.org/documents/20126/41483022/SI-Brochure-9-EN.pdf. 
• Bredel, Ursula (2008). Die Interpunktion des Deutschen: Ein kompositionelles System zur Online-Steuerung des Lesens. Tübingen: Max Niemeyer Verlag. Predloga:Citat/identifikator. Predloga:Citat/identifikator. 
• Černe, Tanja (2023). "Disleksija, disortografija in disgrafija – prepoznavanje in strategije pomoči v šolskem okolju". V Hočevar, Mia; Jožef - Beg, Jožica; Kočnik, Neža. Naslavljanje raznolikosti v jeziku in književnosti : Slovenski slavistični kongres, Maribor, 28.-30. september 2023. Zveza društev Slavistično društvo Slovenije. str. 357–366. https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-C8F22CZX. 
• ECMA-17 1968 = ECMA-17 Graphic representation of the control characters of the ECMA 7-bit coded character set for information interchange. European Computer Manufacturers Association. 1968. https://ecma-international.org/publications-and-standards/standards/ecma-17/. 
• Fischer, Steven Roger (1997). Rongorongo: The Easter Island Script : History, Traditions, Texts. New York: Clarendon Press. Predloga:Citat/identifikator. https://books.google.si/books?id=Tj16rYA5xK0C&printsec=frontcover&hl=sl#v=onepage&q=boustrophedon&f=false. 
• Gams, Matjaž; Kaluža, Boštjan, urs (2013). Računalniški slovarček. Kamnik: Odsek za inteligentne sisteme, Institut Jožef Stefan in društvo ACM Slovenija. Predloga:Citat/identifikator. http://dis-slovarcek.ijs.si. 
• Gigafida 2.0 = CJVT. Gigafida 2.0 : Korpus pisne standardne slovenščine.
• Gregorc, Jožef; Jenčič, Mateja; Jeraša, Marija; Repe Kocman, Marija; Murn, Tatjana; Pavlin, Blaž; Wraber, Tomaž (2016). Standard slovenske brajice: Posodobitev slovenske 6-točkovne brajice. Ljubljana: Komisija za slovensko brajico. https://brajica.splet.arnes.si/files/2015/02/Brajica-3.0.pdf. 
• Hofstadter, Douglas R. (1987). Ambigrammi: un microcosmo ideale per lo studio della creatività. Firence: Hopeful Monster editore. Predloga:Citat/identifikator. 
• Holozan, Peter. Presisov večjezični slovar. Termania.net. Amebis. Pridobljeno dne 17. 5. 2025.
• ISO 2047:1975 = ISO/IEC JTC 1/SC 2 (1975). ISO 2047:1975 Information processing — Graphical representations for the control characters of the 7- bit coded character set. Mednarodna organizacija za standardizacijo. https://www.iso.org/standard/6825.html. 
• ISO 5776:2022 = ISO/TC 130 (2022). ISO 5776:2022 Graphic technology — Symbols for text proof correction. Mednarodna organizacija za standardizacijo. https://www.iso.org/standard/75955.html. 
• ISO 80000-1:2009 = ISO/TC 12 (2009). ISO 80000-1:2009 Quantities and units — Part 1: General. Mednarodna organizacija za standardizacijo. https://www.iso.org/standard/30669.html. 
• ISO 80000-1:2022 = ISO/TC 12 (2022). ISO 80000-1:2022 Quantities and units — Part 1: General. Mednarodna organizacija za standardizacijo. https://www.iso.org/standard/76921.html. 
• ISO 8601:2019 = ISO/TC 154 (2019). ISO 8601 Date and time format. Mednarodna organizacija za standardizacijo. https://www.iso.org/iso-8601-date-and-time-format.html. 
• ISO/IEC 6429:1992 = ISO/IEC JTC 1/SC 2 (1992). ISO/IEC 6429:1992 Information technology — Control functions for coded character sets. Mednarodna organizacija za standardizacijo. https://www.iso.org/standard/12782.html. 
• ISO/IEC 646:1991 = ISO/IEC JTC 1/SC 2 (1991). ISO/IEC 646:1991(en) Information technology — ISO 7-bit coded character set for information interchange. Mednarodna organizacija za standardizacijo. https://www.iso.org/standard/4777.html. 
• ITU Radiocommunication Assembly (1995). Recommendation ITU-R M.1172*: Miscellaneous Abbreviations and Signals to Be Used for Radiocommunications in the Maritime Mobile Service. https://www.itu.int/dms_pubrec/itu-r/rec/m/R-REC-M.1172-0-199510-I!!PDF-E.pdf. 
• IUPAC 2007 = Guidelines for Drafting IUPAC Technical Reports and Recommendations. Pridobljeno dne 2. 6. 2025.
• Kruh Ipavec, Jana (2013). "Kako se odraža disleksija pri slovenščini in matematiki". V Žakelj, Amalija. Učne težave pri matematiki in slovenščini – izziv za učitelje in učence: Zbornik prispevkov konference. Zavod RS za šolstvo. str. 73–76. http://www.zrss.si/pdf/UTMIS-zbornik-prispevkov-2014.pdf. 
• Lokar, Mojca; Lokar, Matija (2000). "Rimske številke". Presek. 28/1. Društvo matematikov, fizikov in astronomov Slovenije. str. 18–25. Predloga:Citat/identifikator. http://www.presek.si/arhiv/presek-28-1/clanki/1430-Lokar.pdf. 
• Mackenzie, Charles E (1980). Coded Character Sets, History and Development. Addison-Wesley Publishing Company. Predloga:Citat/identifikator. 
• McWhinnie, Louise. Kerning, spacing, leading: the invisible art of typography. The Conversation. Pridobljeno dne 10. 4. 2025.
• Meletis, Dimitrios (2020). The Nature of Writing : A Theory of Grapholinguistics. Brest: Fluxus Editions. Predloga:Citat/identifikator. Predloga:Citat/identifikator. Predloga:Citat/identifikator. https://www.fluxus-editions.fr/meletis-the-nature-of-writing-2020.pdf. 
• Microsoft 2025a = Najboljših deset načinov za čiščenje podatkov. Podpora Microsoft. Pridobljeno dne 24. 4. 2025.
• Microsoft 2025b = Microsoft Editor. Microsoft. Pridobljeno dne 23. 8. 2025.
• Mihelač, Lorena (2009). Uvod v glasbeno teorijo 1. Ljubljana: GZS, Center za poslovno usposabljanje. Predloga:Citat/identifikator. Predloga:Citat/identifikator. https://www.trzalica.com/wp-content/uploads/2020/12/Uvod-v-glasbeno-teorijo-1-Lorena-Mihela%C4%8D.pdf. 
• Mohorič, Andreja; Pustavrh, Simona; Škrlec, Mateja; Kapus, Helena; Zmazek, Vesna; Jericijo, Oskar; Rauter Repija, Irena (2014). Vega 1: i-učbenik za matematiko v 1. letniku gimnazije. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo. Predloga:Citat/identifikator. https://eucbeniki.sio.si/vega1/index.html. 
• MSP 2025 = Medinstitucionalni slogovni priročnik. Luxembourg: Urad za publikacije Evropske unije. 2025. Predloga:Citat/identifikator. https://style-guide.europa.eu/sl/home. 
• MW 2025 = Merriam-Webster. Pridobljeno dne 10. 4. 2025.
• Novak, Nina; in drugi (2022). Novak, Nina; Mršnik, Sandra. urs. Postopno, sistematično in individualizirano opismenjevanje in razvijanje bralne pismenosti. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo. Predloga:Citat/identifikator. Predloga:Citat/identifikator. https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-92I9PEGD. 
• NS 2018 = NOMOTEHNIČNE smernice. - 3., spremenjena in dopolnjena izd.. Ljubljana: Služba Vlade Republike Slovenije za zakonodajo. 2018. Predloga:Citat/identifikator. Predloga:Citat/identifikator. https://www.gov.si/assets/vladne-sluzbe/SVZ/f50d0f6d15/Nomotehnicne_smernice-2018.pdf. 
• Nunberg, Geoffrey (1990). The linguistics of punctuation. Center for the Study of Language and Information, Leland Stanford Junior University. Predloga:Citat/identifikator. https://books.google.co.uk/books?id=Sh-sruuKjJwC&printsec=copyright&source=gbs_pub_info_r#v=onepage&q&f=false. 
• Polster, Bukard. Mathemagical Ambigrams. https://www.qedcat.com/articles/ambigram.pdf. 
• Pomoč za LibreOffice 2025 = Storitev ScriptForge.String. Pomoč LibreOffice 25.2. Pridobljeno dne 7. 5. 2025.
• Puini, Carlo (1878). Elementi della grammatica mongolica. Firence: Tipografia dei successori Le Monnier. https://archive.org/details/puini-elementi-della-grammatica-mongolica-1878/page/n7/mode/2up. 
• S 1879 = Praprotnik, Andrej (1879). Slovenski spisovnik, svetovalec v vseh pisarskih opravilih. Celovec: Družba sv. Mohora. Predloga:Citat/identifikator. https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-YUXKSAAI. 
• Saenger, Paul (1997). Space Between Words : The Origins of Silent Reading. Stanford: Stanford University Press. Predloga:Citat/identifikator. 
• Schmidt, Isaak Jakob (1831). Grammatik der mongolischen Sprache. Sankt Peterburg: Gedruckt in der Buchdruckerei der Kaiserlichen Akademie der Wissenschaften. https://archive.org/details/bub_gb_qtMzxWTKkeQC/page/n5/mode/2up. 
• Shores, Louis, ur (1965). Collier's encyclopedia, with bibliography and index. New York: Crowell-Collier Publishing Company. https://archive.org/details/colliersencyclop01shor/page/n5/mode/2up. 
• Simčič, Barbara (2013). "Kako pomagati učencu z učnimi težavami?". V Žakelj, Amalija. Učne težave pri matematiki in slovenščini – izziv za učitelje in učence: Zbornik prispevkov konference. Zavod RS za šolstvo. str. 73–76. http://www.zrss.si/pdf/UTMIS-zbornik-prispevkov-2014.pdf. 
• Soulié, Charles Georges (1903). Leroux, Ernest. ur. Éléments de grammaire mongole (dialecte ordoss). Pariz: Imprimerie nationale. https://archive.org/details/lmentsdegrammai00soulgoog/page/n9/mode/2up. 
• SP 1899 = Levec, Fran (1899). Slovenski pravopis. Dunaj: Cesarska kraljeva zaloga šolskih knjig. Predloga:Citat/identifikator. https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WLZFZIH4. 
• SP 1920 = Breznik, Anton (1920). Slovenski pravopis. Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna. Predloga:Citat/identifikator. https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-KMDWC7XX. 
• SP 1935 = Breznik, Anton; Ramovš, Fran, urs (1935). Slovenski pravopis. Ljubljana: Znanstveno društvo. Predloga:Citat/identifikator. https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-6CUND6RD. 
• SP 1950 = Ramovš, Fran, ur (1950). Slovenski pravopis. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Predloga:Citat/identifikator. https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-U2UFMRIW. 
• SP 1962 = Bajec, Anton, ur (1962). Slovenski pravopis. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Predloga:Citat/identifikator. https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-TGFJXHWI. 
• SP 2001 = Ahlin, Martin; Dular, Janez; Gantan, Kajetan; Jakopin, Franc; Menart, Janez; Moder, Janko; Pogorelc, Breda; Suhadolnik, Stane; Toporišič, Jože, ur (2003). "I Pravila". Slovenski pravopis. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Založba ZRC. Predloga:Citat/identifikator. https://fran.si/134/slovenski-pravopis/datoteke/Pravopis_Pravila.pdf. 
• SP 8.0 = Pravopis 8.0: Pravila novega slovenskega pravopisa za javno razpravo.. Pridobljeno dne 18. 1. 2025.
• SS 1854 = Janežič, Anton (1854). Slovenska slovnica s kratkim pregledom slovenskega slovstva ter z malim cirliskim in glagoliškim berilom za Slovence. Celovec: Eduard Liegel. Predloga:Citat/identifikator. https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-8IZLTXUH. 
• SS 1894 = Janežič, Anton; Sket, Jakob (1854). A. Janežičeva slovenska slovnica za srednje šole. Celovec: Družba sv. Mohorja. Predloga:Citat/identifikator. https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-SBWEX4J4. 
• SS 1916 = Breznik, Anton (1916). Slovenska slovnica za srednje šole. Celovec: Družba sv. Mohorja. Predloga:Citat/identifikator. https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-SBWEX4J4. 
• SS 1956 = Bajec, Anton; Kolarič, Rudolf; Rupel, Mirko; Šolar, Jakob (1956). Slovenska slovnica. Ljubljana: DZS. Predloga:Citat/identifikator. https://www.amebis.si/slovnice/ebooks/slovnica1956/files/assets/basic-html/index.html#I. 
• SS 2000 = Toporišič, Jože (2000). Slovenska slovnica - 4., prenovljena in razširjena izdaja. Maribor: Obzorja. Predloga:Citat/identifikator. Predloga:Citat/identifikator. 
• SSKJ 2015 = Bajec, Anton, in drugi (2015). Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba. Predloga:Citat/identifikator. https://www.fran.si/133/. 
• Štefan, Matic. Tipografski geslovnik. Pridobljeno dne 23. 1. 2025.
• Threatte, Leslie (1980). The grammar of Attic inscriptions. I. Phonology. Berlin, New York: de Gruyter. Predloga:Citat/identifikator. https://archive.org/details/grammarofatticin0001thre/page/54/mode/2up. 
• UAX #9 2025 = UAX #9: Unicode Bidirectional Algorithm. Unicode. Pridobljeno dne 3. 4. 2025.
• UAX #14 2025 = UAX #14: Unicode Line Breaking Algorithm. Unicode. Pridobljeno dne 17. 5. 2025.
• Unicode 2025a = Unicode 16.0 Character Code Charts. Pridobljeno dne 27. 1. 2025.
• Unicode 2025b = Glossary of Unicode Terms. The Unicode Consortium. Pridobljeno dne 23. 1. 2025.
• Unicode 2025c = The Unicode® Standard: Version 16.0 – Core Specification. Pridobljeno dne 19. 1. 2025.
• UPTEM 2010 = Sargent III, Murray (2010). Unicode Nearly Plain-Text Encoding of Mathematics Version 3. Uncode. https://www.unicode.org/notes/tn28/UTN28-PlainTextMath-v3.pdf. 
• Vencelj, Marija (1988). "Glasbena lestvica, 2. del". Presek. 16/2. Društvo matematikov, fizikov in astronomov Slovenije. str. 66–73. Predloga:Citat/identifikator. http://www.presek.si/arhiv/presek-16-2/clanki/928-Vencelj.pdf. 
• Weiss, Peter. Ločila in presledki. Lektorsko društvo Slovenije. Pridobljeno dne 24. 4. 2025.
• Weiss, Peter. Deljenje besed »država« in »krščanstvo«. Jezikovna svetovalnica. Pridobljeno dne 7. 5. 2025.
• Zürcher, Georges (1952). Priročnik za tiskarje. Ljubljana: Združenje grafičnih podjetij LR Slovenije. Predloga:Citat/identifikator. 
• Бобровников, Алексѣй (1849). Грамматика монгольско-калмыцкого языка. Kazan: университетская типография. https://books.google.si/books?id=H7c9AAAAYAAJ&printsec=frontcover&hl=sl#v=onepage&q&f=false. 
• Шмидт, Якоб (1832). Грамматика монгольскаго языка. Sankt Peterburg. https://archive.org/details/grammatikamongol00schm/page/n5/mode/2up.